VSL Sklep II Cp 1773/2019

Jedro

Sodna praksa je zavzela stališče, da je treba sodno takso za pritožbo plačati tedaj, ko nastane taksna obveznost, v primeru pravnih sredstev je to takrat, ko je pravno sredstvo vloženo, zato mora pritožnik pritožbene stroške zahtevati v pritožbi.

Izrek

I. Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 1.790,39 EUR nadomesti z zneskom 1.957,14 EUR, v II. točki izreka pa se znesek 265,74 EUR nadomesti z zneskom 432,49 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem in nespremenjenem delu (III. točka izreka) potrdi.

III. Predlagateljica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških nepravdnega postopka za delitev solastnih nepremičnin, in sicer, da je prvi nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici povrniti 1.790,39 EUR stroškov (I. točka izreka), druga nasprotna udeleženka ji je dolžna povrniti 265,74 EUR stroškov (II. točka izreka), predlog predlagateljice za povrnitev separatnih stroškov pa je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Predlagateljica se zoper navedeni sklep pritožuje v celoti iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je pri skupnih stroških treba upoštevati sodni taksi za sklep in za pritožbo po dveh plačilnih nalogih z dne 22. 1. 2018, vsaka v višini 667 EUR, saj je predlagateljica ta strošek pravočasno priglasila ob zaključku postopka. Glede na solastne deleže je predlagateljica dolžna nositi polovico stroškov, nasprotna udeleženca pa drugo polovico, zato bi ji sodišče iz naslova sodnih taks moralo priznati še znesek v višini 667 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno zavrnilo zahtevek za povrnitev separatnih stroškov, saj sta bila nasprotna udeleženca s strani sodnega izvedenca vabljena na ogled, a se ga nista udeležila, njuno opravičilo pa ni bilo pravočasno. Ne drži trditev nasprotnih udeležencev o potovanju po Češki, saj sta se na dan, ko je izvedenec razpisal ogled, udeležila pogreba pokojne sorodnice. Ker je bil potreben nov narok, pri tem pa so predlagateljici nastali stroški, sta jih nasprotna udeleženca dolžna nositi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni, predlagateljici prizna zahtevane stroške in priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo nasprotna udeleženca navajata, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen, saj je sodišče priznalo le pravočasno priglašene stroške, stroškov ponovnega ogleda pa nasprotna udeleženca nista povzročila, saj sta svojo odsotnost izvedencu pravočasno opravičila. Predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bil predlog za razdružitev solastnih nepremičnin vložen v času veljavnosti Zakona o sodnih taksah (ZST), zato je ob zaključku postopka sodišče pravilno izdalo plačilni nalog za končni sklep po tar. št. 12. člena ZST v zvezi z 39. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 667 EUR.¹ Skladno z 2. točko drugega odstavka 4. člena ZST je sodna taksa za sodno odločbo zapadla takrat, ko je bila obravnava zaključena, če je bila stranka prisotna. Navedeno pomeni, da je stranka morala to sodno takso priglasiti najkasneje na naroku, s katero je sodišče zadevo zaključilo. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče posebej obrazložilo, zakaj v skupne stroške ni vštelo tudi sodne takse za končni sklep v višini 667 EUR, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je predlagateljica na naroku 26. 4. 2017 (list. št. 574) priglasila stroške, in sicer za založene predujme po sklepih sodišča in skupne stroške vseh sodnih taks. Čeprav predlagateljica ni priglasila vsake posamezne sodne takse v denarnih zneskih, ji gre pritrditi, da je sodno takso za končni sklep pravočasno priglasila. Sodišče prve stopnje te sodne takse neupravičeno ni vštelo v skupne stroške postopka. Glede na to, da med strankami postopka ni sporno, da predlagateljica glede na solastni delež nosi polovico stroškov, nasprotna udeleženca pa skupaj polovico oziroma vsak do četrtine, sta dolžna nasprotni udeleženki plačati še vsak 166,75 EUR stroškov, skupaj 333,50 EUR, kar predstavlja polovico stroškov iz naslova sodne takse za končni sklep. V tem delu je pritožba utemeljena, zato je sodišče izpodbijani sklep v I. in II. točki spremenilo tako, da je že prisojenim in neizpodbijanim zneskom prisodilo še navedena zneska. Skupni znesek, ki ga mora prvi nasprotni udeleženec plačati predlagateljici, znaša tako 1.957,14 EUR, skupni znesek, ki ga mora druga nasprotna udeleženka poravnati predlagateljici, pa znaša 432,49 EUR.

6. Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa, je sodišče prve stopnje predlagateljico pozvalo k plačilu sodne takse za pritožbo po tar. št. 12. člena ZST v zvezi z 39. členom ZST-1 v višini 677 EUR. 1. točka drugega odstavka 4. člena ZST je določala, da obveznost plačila sodne takse za vlogo nastane takrat, ko se vloga izroči sodišču. Sodna praksa je zavzela stališče, da je treba sodno takso za pritožbo plačati tedaj, ko nastane taksna obveznost, v primeru pravnih sredstev je to takrat, ko je pravno sredstvo vloženo, zato mora pritožnik pritožbene stroške zahtevati v pritožbi.² Sodne takse za pritožbo, ker obveznost plačila še ni nastala, predlagateljica zato ni mogla priglasiti na naroku 26. 4. 2017, na katerem je sodišče zadevo zaključilo. Sodišče prve stopnje ji zato te takse pravilno ni priznalo z obrazložitvijo, da je ta nastala po priglasitvi skupnih stroškov, predlagateljica pa je naknadno oziroma ob vložitvi pritožbe ni priglasila. Stroškovni zahtevek za povračilo polovičnega zneska sodne takse za pritožbo v višini 667 EUR je bil pravilno zavrnjen in so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi predlagateljičin predlog z dne 3. 10. 2016 za povrnitev separatnih stroškov v višini 442,86 EUR (list. št. 510). Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da so pritožbene trditve, da opravičilo nasprotnih udeležencev izvedencu ni bilo pravočasno ter da sta se udeležila pogreba pokojne sorodnice, pritožbene novote, katerih na podlagi 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni dopustno upoštevati. Nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dejsto, da so predlagateljici nastali stroški s prihodom na narok ob prvem ogledu, ki ni bil izveden, izven sfere nasprotnih udeležencev, glede na to, da je izvedenec narok razpisal, kljub temu, da je vedel, da se ga nasprotna udeleženca ne bosta mogla udeležiti. Pritožbena navedba, da sta nasprotna udeleženca podala trditve o potovanju po Češki je protispisna, saj je te trditve podala predlagateljica v svojem predlogu za priznanje separatnih stroškov in jih v postopku z ničemer ni dokazala. Nasprotna udeleženca nikoli nista trdila, da sta bila na potovanju na Češkem.

8. Ob povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi drugega in tretjega odstavka 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)³ izpodbijani sklep delno spremenilo, v preostalem delu pa ga je potrdilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

9. Predlagateljica nosi svoje stroške pritožbenega postopka, kar je skladno s splošnim pravilom, določenim v prvem odstavku 35. člena ZNP, skladno pa je tudi s posebnimi določili postopka za delitev stvari v solastnini, ki drugačne delitve stroškov ne določajo.

-------------------------------
¹ Sedaj veljavni ZST-1 sodne takse za končno odločbo ne predvideva več.
² VSL sklep I Cpg 1435/2015 in VSRS sklep Cp 18/2012.
³ Ob uporabi prehodne določbe 216. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1.

Datum zadnje spremembe:

18.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2480/2013
• VSL Sklep I Cp 504/2018
• VSL sklep IV Cp 413/2017