VSL Sodba II Cp 1170/2019

Jedro

Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje presodilo, da je bil vložek skupnega premoženja pravdnih strank v posebno premoženje toženke premajhen, da bi lahko imel stvarnopravne posledice, zato tožnikov zahtevek, ki meri na pridobitev lastninske pravice, ni utemeljen. Ker lastninske pravice na nepremičnini, v katero je vlagal v času skupnega življenja s toženko, tožnik ni pridobil, sodišču še ni bilo treba presojati kolikšen delež na skupnem premoženju gre tožniku.

Pravdni stranki sta hišo dograjevali v času veljavnosti ZTLR, ki je omogočal pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino (24. do 26. člen ZTLR), v primeru, ko so vlaganja toliko spremenila stanje in vrednost nepremičnine, da jo je bilo mogoče šteti za novo stvar. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da skupna vlaganja pravdnih strank v nepremičnino niso bila tako obsežna, da bi bilo zadoščeno pravnemu standardu nove stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da nepremičnina parc. št. 1 k. o. X predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere se bo na 1/2 nepremičnine vknjižila lastninska pravica na tožečo stranko. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno sodbo.

2. Tožeča stranka (tožnik) v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje, stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki. Izpodbijana sodba je bila izdana 7. 3. 2019, izdana pa naj bi bila po opravljeni glavni obravnavi 17. 1. 2018. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče izdalo sodbo, ki jo je višje sodišče razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje, pri čemer je prvostopenjskemu sodišču naložilo, da ugotovi kakšen je delež pravdnih strank na skupnem premoženju, pa se s tem sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni ukvarjalo, pa tudi ne s pomembnim dejstvom, ali sta pravdni stranki s skupnimi vlaganji v toženki podarjeno nepremičnino njeno identiteto tako spremenili, da je prišlo do stvarnopravnih učinkov. Iz obrazložitve sklepa višjega sodišča je razvidno, da je pričakovalo, da bo prvostopenjsko sodišče razpisalo obravnavo. To je sicer prvostopenjsko sodišče naredilo, na naroku 12. 12. 2018 je v zapisnik zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje v fazi dokazovanja, vpogledalo je v listine in obvestilo tožečo stranko, da je bila 4. 10. 2018 vložena nasprotna tožba, ki je bila zavržena, je pa zoper sklep o zavrženju vložena pritožba, zato se je odločilo, da bo, ker je treba skupno premoženje obravnavati enotno, počakalo na odločitev o pritožbi. Sodišče je zaradi izvedbe dokazov glavno obravnavo preložilo na 13. 3. 2019. Nato pa so 14. 3. 2019 prejeli obvestilo o preklicu naroka, že 12. 2. 2019 pa sklep višjega sodišča, s katero je bila zavrnjena pritožba tožene stranke zoper sklep o zavrženju nasprotne tožbe. Dne 14. 3. 2019 so prejeli novo nasprotno tožbo. Dejstvo je, da je v sodbi navedeno, da je sodišče opravilo obravnavo 17. 1. 2018 in na podlagi te obravnave, ki je bila temelj že prejšnji sodbi, brez izvedenega dokaznega postopka izdalo delno sodbo, pri tem pa prezrlo, da se je predhodno sklicevalo, da je potrebno obravnavati nasprotno tožbo skupaj, da je premoženje skupna kategorija zakoncev in da mora izvesti dokaze, kot mu je naložilo višje sodišče. Formalno je bila nepremičnina resnično podarjena s strani očeta toženki in to s hišo, zgrajeno do 3. gradbene faze, nesporno pa je, da je tudi pri gradnji do 3. gradbene faze pomagal tožnik. Na podarjeni parceli je bila tako imenovana pravica uporabe le skupaj z objektom, h gradnji katerega pa je prispeval tožnik že od samega začetka, to je od ureditve zemljišča dalje. Odločitev prvostopenjskega sodišča pomeni kršitev tako procesnega prava, saj ni izvedlo dokazov, v sodbo je zapisalo datum obravnave, ki je bila pred razveljavljeno sodbo, obravnave z dne 12. 12. 2018 sploh ni povzelo, dokaznega postopka sploh ni izvedlo, samo s seboj prihaja v nasprotje, ko zatrjuje, da je premoženje enotna kategorija, sedaj pa dopušča vložitev nasprotne tožbe in to ne da bi izdalo sklep, da se postopka združita. Takšno ravnanje sodišča tožniku povsem onemogoča dokazovanje njegovih upravičenj, saj čuti, da sodišče odloča nenavadno, v nasprotju z zakonskimi predpisi in z načelom pravičnosti.

3. Tožena stranka (toženka) na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prejemu razveljavitvenega sklepa II Cp 1073/2018 z dne 5. 9. 2018 je sodišče prve stopnje razpisalo narok in ga dne 12. 12. 2018 tudi izvedlo. Kot je zapisalo v zapisnik, ki je javna listina in dokler ni dokazano drugače, se šteje v zapisniku zapisano za resnično (224. člen ZPP), je glavno obravnavo nadaljevalo v fazi dokazovanja in dopustilo dokaz z vpogledom v naknadno priložene listine, zaradi izvedbe dodatnih dokazov pa razpisalo nov narok za 13. 3. 2019. Očitno je ob študiju spisa nato ugotovilo, da lahko tudi brez izvedbe dodatnih dokazov odloči o primarnem tožbenem zahtevku, ne pa tudi o podredno uveljavljanem tožbenem zahtevku. Ko sodišče spozna, da je od več uveljavljanih tožbenih zahtevkov glede na že izvedene dokaze mogoče o enem od njih odločiti, lahko skladno z določili 314. člena ZPP odloči z delno sodbo. Ker je to sodišče spoznalo po naroku z dne 12. 12. 2018, bi ravnalo pravilno, če bi delno sodbo izdalo na ta dan. Navedba datuma glavne obravnave in izdaje sodbe v njeni glavi na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivala. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse, za izpodbijano odločitev relevantne navedbe in dokaze, ki jih je izvedlo tekom postopka. O vseh navedbah nasprotne stranke in izvedenih dokazih, sta se pravdni stranki imeli možnost izjasniti. Neizvedbe posameznih dokazov pritožba ne graja obrazloženo. Res je, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, na podlagi katerih sodišče skladno z 59. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določi deleže na skupnem premoženju, vendar s tem ni storilo nobene kršitve. Z izpodbijano delno sodbo je namreč presodilo, da je bil vložek skupnega premoženja pravdnih strank v posebno premoženje toženke premajhen, da bi lahko imel stvarnopravne posledice, zato tožnikov zahtevek, ki meri na pridobitev lastninske pravice, ni utemeljen. Ker lastninske pravice na nepremičnini, v katero je vlagal v času skupnega življenja s toženko, tožnik ni pridobil, sodišču še ni bilo treba presojati kolikšen delež na skupnem premoženju gre tožniku. To bo moralo ugotavljati v nadaljevanju postopka, ko bo odločalo o denarnem zahtevku, ki ga tožnik uveljavlja podrejeno. Kar mu je naložilo višje sodišče v sklepu II Cp 1073/2018, bo sodišče prve stopnje ugotavljalo v nadaljevanju sojenja v tej zadevi.

6. Kaj je sodnica povedala na obravnavi glede vložene nasprotne tožbe, kakšna je vrednost spornega predmeta nasprotne tožbe in s tem stvarna pristojnost sodišča ter dopustnost nasprotne tožbe, za odločitev o izpodbijani delni sodbi niso relevantna dejstva. Pritožbeno izpostavljanje teh dejstev je brezpredmetno. Sodišče prve stopnje je po izdaji izpodbijane delne sodbe postopka po tožbi in nasprotni tožbi združilo, kar pomeni, da bo v nadaljevanju sojenja skupaj obravnavalo premoženje, za katerega pravdni stranki zatrjujeta, da sta ga pridobili v času trajanja njune zakonske zveze. Z izpodbijano sodbo ni odločeno, da pravdni stranki nimata skupnega premoženja, pač pa, da tožnik z ustvarjanjem skupnega premoženja s toženko ni pridobil stvarnopravnega zahtevka na nepremičnini parc. št. 1 k. o. X. Kakšne deleže imata pravdni stranki na skupnem premoženju, ki sestoji iz vložkov skupnega premoženja pravdnih strank v posebno premoženje toženke in glede na še neobravnavane trditve iz nasprotne tožbe premično premoženje, bo sodišče prve stopnje ugotavljalo v nadaljevanju postopka. Z izdajo delne sodbe tako ni prezrlo, da je treba premoženjski režim zakoncev obravnavati enotno.

7. Na začetku pritožbe navržen očitek, da se sodišče ni ukvarjalo z dejstvi, ki so pomembna pri presoji pravnega standarda spremenjene identitete nepremičnine, ne drži. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov, ugotovilo:

- da je oče toženki podaril zemljišče s hišo, zgrajeno do podaljšane 3. gradbene faze (razen fasade) ter da je oče prispeval tudi okna in vrata;

- da je tožnik pri gradnji do 3. gradbene faze pomagal, vendar pomoč ni bila znatna;

- da sta dokončanje hiše v pretežnem delu financirali pravdni stranki, pri gradnji so sicer pomagali tudi tožnikovi starši in brat, vendar njihov prispevek ni bil bistven;

- da mansarde nista izdelala in v stanovanje spremenila tožnik in toženka (stanovanje sta izdelala in v njem z družino živita D. S. in njen partner);

- da vrednost objekta ni nikoli presegla 60%, vrednost zemljišča nikoli ni bila nižja od 40% celotne vrednosti nepremičnine, vrednost objekta do 3. gradbene faze z okni in vrati pa znaša okoli 52%, kar po neizpodbijanem izračunu prvostopenjskega sodišča pomeni, da vrednost darila oziroma posebnega premoženja toženke ni nižja od okoli 71%, vrednost skupnega premoženja, vloženega v nepremičnino, pa ni višja od okoli 29%.

8. Navedene zaključke je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v točkah 20 do 48 izpodbijane sodbe. Dokazne ocene prvostopenjskega sodišča pritožba niti ne izpodbija. Izpostavlja le, da je tožnik ves čas pomagal pri gradnji hiše. To je sodišče prve stopnje upoštevalo. Pojasnilo je, da je pri gradnji do 3. gradbene faze tožnik sicer pomagal, vendar ne bistveno, zato je materialnopravno pravilno štelo, da predstavlja zemljišče z objektom do podaljšane 3. gradbene faze darilo toženkinega očeta toženki, kar pomeni, da to premoženje predstavlja toženkino posebno premoženje (51. člen ZZZDR). Dokončala pa sta hišo, razen mansardnega stanovanja, tožnik in toženka z vložkom skupnega premoženja, ki ga bo sodišče prve stopnje ovrednotilo v nadaljevanju postopka in presodilo, koliko je dolžna toženka povrniti tožniku iz naslova vlaganja skupnega premoženja tožnika v njeno posebno premoženje.

9. Glede na prej povzeto ugotovljeno dejansko stanje je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. Pravdni stranki sta hišo dograjevali v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), ki je omogočal pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino (24. do 26. člen ZTLR), v primeru, ko so vlaganja toliko spremenila stanje in vrednost nepremičnine, da jo je bilo mogoče šteti za novo stvar. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da skupna vlaganja pravdnih strank v nepremičnino niso bila tako obsežna, da bi bilo zadoščeno pravnemu standardu nove stvari. To pomeni, da primarno uveljavljani tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen.

10. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere je dolžno višje sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso določno priglašeni (163. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1911/2018
• VSL sodba in sklep I Cp 1426/2013
• VSL sodba II Cp 4170/2009