<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 988/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.988.2019
Evidenčna številka:VSL00031171
Datum odločbe:20.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Irena Veter
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:stvarna služnost hoje in vožnje - služnostna pravica - prenehanje stvarne služnosti - ukinitev stvarne služnosti - bistveno spremenjene okoliščine - javna cesta - nova pot - nekoristnost služnosti - prekomerno izvrševanje služnosti - negatorna tožba

Jedro

Nekoristnost stvarne služnosti je treba presojati glede na stanje ob njeni ustanovitvi. To izhaja že iz dikcije določbe prvega odstavka 222. člena SPZ, ki določa, da lahko lastnik služeče stvari zahteva prenehanje stvarne služnosti, če ta postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari. Če se stanje v primerjavi s tistim ob ustanovitvi služnosti ni v ničemer bistveno spremenilo, ni mogoče zaključiti, da je služnost postala popolnoma nekoristna.

Zatrjevano toženčevo prekomerno oziroma neobzirno izvrševanje služnosti ne more predstavljati podlage za njeno prenehanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

» 1. Ukine se stvarna služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki je razvidna iz priložene skice geodeta D. G., ustanovljena s sodno poravnavo, sklenjeno pri Okrajnem sodišču v Novem mestu dne 12. 1. 2016 v zadevi N 71/2013, in sicer v breme služeče nepremičnine parc. št. 41/3 k. o. X (ID 001) in v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. *31/1 (ID 002) in parc. št. 41/1 (ID 003), obe k. o. X.

2. V zemljiški knjigi se izbriše izvedena pravica (ID 004) – stvarna služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki je razvidna iz priložene skice geodeta D. G. v spisu Okrajnega sodišča v Novem mestu N 71/2013, ustanovljena v breme služeče nepremičnine parc. št. 41/3 k. o. X (ID 001) in v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. *31/1 (ID 002) in parc. št. 41/1 (ID 003), obe k. o. X. «

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v znesku 1.561,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se ukine stvarna služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki je razvidna iz priložene skice geodeta D. G., ustanovljena s sodno poravnavo, sklenjeno pri Okrajnem sodišču v Novem mestu dne 12.1.2016 v zadevi N 71/2013, in sicer v breme služeče nepremičnine parc. št. 41/3 k. o. X in v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. *31/1 in 41/1, obe k. o. X (I. tč. izreka); da se tako ukinjena stvarna služnostna pravica v zemljiški knjigi izbriše (II. tč. izreka) in da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.550,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (III. tč. izreka).

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da mora biti nekoristnost služnosti po 222. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) objektivna in popolna, pri čemer zmanjšanje koristnosti ni razlog, zaradi katerega je mogoče zahtevati prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti. Trdi, da služnostno pravico izvršuje v enakem ali večjem obsegu kot ob njeni ustanovitvi, zato ni mogoče zaključiti, da je postala zanj nekoristna. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je na eni strani ugotovilo, da toženec do zadnjega dela prvega gospodarskega objekta dostopa po služnostni poti, na drugi strani pa, da ta pot za toženca ni več koristna. Sklepati gre ravno obratno, da je torej služnost za toženca potrebna oziroma koristna, kar utemeljuje tudi ugotovitev sodišča, da pot iz javne ceste ni enakovredna služnostni, saj je slednja asfaltirana in poteka po utrjeni poti, pot iz javne ceste pa bi se morala šele izdelati. Opozarja, da za odločitev ni bistveno, ali bi si lahko toženec z nekim vložkom uredil dostop do zemljišč preko svojih nepremičnin, temveč je treba presoditi, ali je služnostna pot zanj še koristna. To pa nedvomno je, saj jo toženec še vedno uporablja in lahko le po njej dostopa do nekaterih svojih gospodarskih poslopij, zato je dejanska ugotovitev, da služnost za toženca ni več koristna, nelogična in napačna oziroma v nasprotju s siceršnjimi ugotovitvami sodišča. S takšnim zaključkom je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je poleg tega zanemarilo dejstvo, da je zaradi izgradnje toženčeve nove hiše na voljo manj prostora za dostopanje po poti iz javne ceste. Tudi iz navedenega dejstva izhaja, da je služnost še vedno koristna in potrebna za dostopanje do toženčevih gospodarskih poslopij, in sicer ne le zaradi posaditve cipres, kot nepravilno zaključuje sodišče, ampak tudi zaradi lege nove hiše, s katero je bil tožnik seznanjen že pred sklenitvijo sodne poravnave. Opozarja, da okoliščina, da je pot iz javne ceste krajša od služnostne, ne zadošča za ugotovitev o nekoristnosti slednje. Navaja še, da samo dejstvo povezave gospodujoče nepremičnine z javno potjo ne zadošča za ukinitev služnosti iz razloga nekoristnosti, pri čemer se sklicuje na sodbo tega sodišča I Cp 3607/2011. Navajanja o hrupu in ostalih vplivih toženčeve uporabe služnosti za obravnavano zadevo niso pravno relevantna. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo relevantnih kršitev postopka in je v celoti ter pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, vendar je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo napačne materialnopravne zaključke.

6. Pritožnik kršitvi 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP uveljavlja v zvezi z oceno prvostopenjskega sodišča o nekoristnosti služnosti, češ da je takšna ocena v nasprotju z ugotovitvami sodišča iz ogleda na kraju samem. Iz vsebine navedene pritožbene graje izhaja, da uveljavlja nepravilnost subsumpcije z ogledom ugotovljenih dejstev pod pravno normo, določeno v 1. odst. 222. čl. SPZ, to pa vsebinsko ne predstavlja pritožbenega razloga procesne kršitve, ampak zmotne uporabe materialnega prava, o čemer več v nadaljevanju. Po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Bolj konkretnega očitka v zvezi s kršitvijo 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP pritožnik ni podal, zato ne terja konkretnejšega odgovora. Prav tako pritožbeno sodišče ni prepoznalo kršitve 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki je podana, če sodišče v sodbo napačno prenese vsebino listin, zapisnikov ali prepisov zvočnih posnetkov, ne pa, če na podlagi sicer pravilno povzete vsebine teh aktov sprejme drugačno odločitev od tiste, za katero si prizadeva prizadeta stranka. Kršitvi po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP torej nista podani.

7. Grajanje subsumpcije ugotovljenih dejstev pod pravno normo, kar je pritožbeni očitek o napačnem zaključku sodišča prve stopnje glede nekoristnosti služnosti, je grajanje napačne uporabe materialnega prava, na kar pritožba utemeljeno opozarja.

8. Pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da po ustanovitvi vzajemne služnosti ni prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi narekovale ukinitev toženčeve služnostne pravice. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da sta 12. 1. 2016 s sodno poravnavo ustanovili vzajemno stvarno služnost hoje in voženj z vsemi vozili po služnostni trasi, ki poteka po zemljiščih obeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je že pred sklenitvijo te sodne poravnave toženec poleg služnostne uporabljal tudi pot, ki poteka iz javne ceste, ta ugotovitev pa ni bila izpodbijana. Glede na to, da je tožnik kot bistveno spremenjeno zatrjeval prav okoliščino obstoja poti iz javne ceste, ta pa je obstajala in se s strani toženca uporabljala že pred ustanovitvijo služnosti, je pravilna materialnopravna ocena, da do bistvenih sprememb okoliščin v smislu določbe 1. odst. 222. čl. SPZ ni prišlo.

9. Kot pravilno opozarja pritožba, pa je sodišče prve stopnje zagrešilo zmotno uporabo materialnega prava (1. odst. 222. čl. SPZ) s tem, ko je ocenilo, da sporna služnost za toženčevi gospodujoči zemljišči ni več koristna. Pri tej oceni je sicer izhajalo iz pravilnih, v sodni praksi sprejetih izhodišč, da se pravni standard nekoristnosti iz navedene določbe razlaga tako, da mora biti nekoristnost objektivna in popolna1 ter da je treba pri presoji koristnosti stvarne služnosti v celoti izhajati iz potreb gospodujočega zemljišča.2 V obravnavani zadevi je bistvena neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki služnost ustanovili kljub tožnikovemu vedenju, da ima toženec za dostopanje do svojih zemljišč na voljo tudi drugo pot, ki poteka neposredno iz javne ceste izključno po toženčevih nepremičninah. Očitno je torej, da je bila v trenutku sklenitve dogovora o ustanovitvi služnosti, kljub obstoju te druge poti, podana potreba toženčevih zemljišč po tej služnosti, saj je sicer pravdni stranki ne bi ustanovili. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo tudi, da toženec služnostno pot od njene ustanovitve dalje ves čas uporablja za dostopanje do vseh svojih poslopij, razen do spodnjega dela prvega gospodarskega objekta in nove stanovanjske hiše.

10. Nekoristnost stvarne služnosti je treba presojati glede na stanje ob njeni ustanovitvi. To izhaja že iz dikcije določbe 1. odst. 222. čl. SPZ, ki določa, da lahko lastnik služeče stvari zahteva prenehanje stvarne služnosti, če ta postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari. Če se stanje v primerjavi s tistim ob ustanovitvi služnosti ni v ničemer bistveno spremenilo, ni mogoče zaključiti, da je služnost postala popolnoma nekoristna. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do paradoksa, ko bi se služnost z dogovorom (kot očitno koristna za toženca) ustanovila in nato ob bistveno enakih okoliščinah prisilno ukinila kot popolnoma nekoristna. Ker je toženec pot, ki poteka iz javne ceste, uporabljal že pred ustanovitvijo služnosti, obstoj te poti ne more biti okoliščina, ki bi lahko vodila v oceno o naknadno nastali nekoristnosti služnosti. Poleg tega toženec služnostno pravico vse od njenega nastanka dalje ves čas aktivno izvršuje, po navedbah tožnika celo v prekomernem obsegu, zato je na dlani, da služnost za toženčeve nepremičnine ni postala popolnoma nekoristna. Ker sodišče prve stopnje prav tako ni ugotovilo obstoja morebitnih drugih okoliščin, ki bi narekovale oceno o nekoristnosti služnosti glede na stanje ob njeni ustanovitvi, je treba zaključiti, da služnostna pravica ni postala nekoristna in jo je treba obdržati v veljavi.

11. Če tožnik meni, da toženec služnostno pravico izvršuje preko obsega oz. načina, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo, lahko zahteva kvečjemu varstvo pred vznemirjanjem (99. čl. SPZ), ne more pa zatrjevano toženčevo prekomerno oziroma neobzirno izvrševanje služnosti predstavljati podlage za njeno prenehanje.

12. Glede na vse navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (5. al. 358. čl. ZPP).

13. Toženec je s pritožbo v celoti uspel, zato je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP upravičen do povračila stroškov postopka, vključno s pritožbenimi. Potrebni stroški toženca, nastali pred sodiščem prve stopnje, znašajo 300 točk za odgovor na tožbo (1. tč. tar. št. 19 OT), 300 točk za prvo pripravljalno vlogo (1. tč. tar. št. 19 OT), 150 točk za zastopanje na poravnalnem naroku, ki mu ni sledil prvi narok (2. tč. tar. št. 20 OT), 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (1. tč. tar. št. 20 OT), 150 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo (2. tč. tar. št. 20 OT), 150 točk za zastopanje na tretjem naroku za glavno obravnavo (2. tč. tar. št. 20 OT) in 22,15 točk za materialne izdatke (3. odst. 11. čl. OT). Seštevek se poveča še za DDV v višini 22% seštevka in za 177,60 EUR kilometrine, iz česar sledi, da stroški na prvi stopnji znašajo 1.182,01 EUR. Potrebni pritožbeni stroški toženca pa znašajo 375 točk za pritožbo (1. tč. tar. št. 21 OT), 7,5 točk za materialne izdatke (3. odst. 11. čl. OT) in 150,00 EUR za sodno takso za pritožbo, skupaj torej 379,50 EUR. Tožnik je tako dolžan tožencu skupno plačati 1.561,51 EUR stroškov postopka, in sicer v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
1 VSL sodba II Cp 3192/2009, VSL sodba I Cp 3213/2011, VSL sodba in sklep I Cp 3303/2014.
2 VSL sodba I Cp 3607/2011.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 99, 222, 222/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5MTE5