<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 1596/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1596.2019
Evidenčna številka:VSL00030163
Datum odločbe:06.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič (preds.), Barbara Krpač Ulaga (poroč.), Alenka Kobal Velkavrh
Področje:NEPRAVDNO PRAVO
Institut:skupno pripadajoče zemljišče - splošni skupni del - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - funkcionalno zemljišče k več stavbam - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - zelenica, parkirišče - pretekla raba zemljišča - prehod lastninske pravice - prekluzija dokaza

Jedro

Sodišče je ob ugotovitvah izvedenke, da so bila parkirišča predvidena za stanovalce večstanovanjskih stavb, morebitni občasni nenadzorovani uporabi konkretnega parkirišča s strani tretjih oseb pravilno dalo le obrobni pomen.

Tudi če je nasprotna udeleženka po 76. členu ZGJS z dnem uveljavitve tega zakona na spornem parkirišču pridobila lastninsko pravico in je vpisana v zemljiško knjigo, ima predlagateljica pravico dokazovati pogoje za pripadajoče zemljišče in obseg tega po ZVEtL-1. Te pogoje je dokazala, zato je ZVEtL-1 podlaga za prehod lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je za parcele 1518/16, 1508/33, 1508/2, 1515/8, 1515/11, 1515/13 in 1515/14, vse k. o. X, ugotovilo, da so skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni deli v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov štirih stavb z ID znakom 0000-1784, 0000-1558, 0000-1560 in 0000-1559 na naslovih K. 2, 4, 6 in 8 v L. (I. točka izreka). Predlog, da so tudi parcele 1508/32, 1508/34, 1508/20, 1518/15, 1514/2, 597/2 in 604/11 skupno pripadajoče zemljišče, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da se zemljiškoknjižni vpisi po pravnomočnosti sklepa izvedejo po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe tega postopka ter se zaznambe izbrišejo iz zemljiške knjige (III. točka izreka).

2. Nasprotna udeleženka s pritožbo izpodbija I. in III. točko izreka sklepa. V bistvenem ponavlja svoje ugovore, ki jih je podala v postopku pred sodiščem na prvi stopnji. Glede parcele 1518/161 v bistvenem navaja, da v lokacijskem in uporabnem dovoljenju ni bila predvidena kot parkirišče in funkcionalno zemljišče večstanovanjskim stavbam. Opozarja na manjše kvadrature, ki so bile predvidene za parkirišče v upravnih dovoljenjih, predpogodbi z dne 29. 6. 1990 in odločbi Občine Ljubljana ... z dne 21. 5. 1991 o določitvi odškodnine, iz česar izhaja, da se navedene listine na to sporno parcelo ne nanašajo. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so izključno etažni lastniki navedenih večstanovanjskih stavb to parcelo uporabljali kot parkirišče, saj so na njej parkirali tudi drugi, iz zazidalnega načrta v času gradnje pa je razvidno, da gre za javno parkirišče in javno zelenico. Tudi povzemanje normativov glede števila parkirnih mest v razmerju do števila etažnih enot ne more predstavljati osnove za določitev pripadajočega zemljišča. Sodišče se ni opredelilo do ugovora, da je nasprotna udeleženka po 76. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) navedeno zemljišče, ki je bilo financirano iz njenih sredstev, prejela v last ob sprejemu tega zakona. Poleg tega poudarja, da je parcela 1518/16 odmaknjena od večstanovanjske stavbe, saj med njima poteka napajalna servisna cesta, zato tudi iz tega razloga ne more predstavljati funkcionalnega zemljišča. Zgolj dodelitev dodatnih točk v zapisniku o točkovanju stanovanja št. 7 v rubriki skupno zunanje parkirišče pa prav tako ne more predstavljati ustrezne podlage za določitev pripadajočega zemljišča. Sodišče je v celoti prezrlo prostorski akt oziroma mu ni pripisalo odločilnega pomena. Iz njega je razvidno, da parkirišče predstavlja grajeno javno dobro lokalnega pomena. Tako se izkaže, da je glede te parcele predlagateljica uspela le delno dokazati preteklo rabo zemljišča, preostalih treh kriterijev iz 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) pa ne, zato ni pogojev za določitev te parcele za skupno pripadajoče zemljišče predmetnim stavbam. Glede parcele 1508/33 navaja, da v zazidalnem načrtu ni bila opredeljena kot funkcionalno zemljišče, parcela 1508/2 pa ne služi igri otrok in sprostitvi. V obeh primerih gre za zeleno površino v korist celotne soseske, torej za javno dobro. Sodišče prve stopnje ugotovitev izvedencev urbanistične stroke ni upoštevalo in glede teh dveh parcel ni v zadostni meri opravilo dokazne ocene. Nasprotna udeleženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlog predlagateljice zavrne, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Predlagateljica in udeleženci skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov stavb na naslovu K. 2, 4, 6 in 8 v odgovoru na pritožbo prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo njeno zavrnitev. Pritožbi so predložili elektronsko sporočilo z dne 17. 7. 2013, iz katerega je razviden odgovor nasprotne udeleženke glede statusa poti med L. 3 in K 4, 6, in 8. Predlagajo, da pritožbeno sodišče navedeno dokazilo upošteva, saj ga brez svoje krivde predhodno niso mogli predložiti sodišču v postopku na prvi stopnji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbam na naslovu K. 2, 4, 6 in 8 za 14 parcel, za sedem od njih je ugotovilo, da predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče k tem stavbam, za preostale je predlog zavrnilo. Da parcele 1515/8, 1515/11, 1515/13, 1515/14 predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče k stavbam (znotraj t. i. podkvastega območja štirih večstanovanjskih stavb) ni bilo prerekano ter sklep v tem delu s pritožbo ni izpodbijan. V pritožbenem postopku je sporna še odločitev sodišča prve stopnje glede parcel 1518/16 (parkirišče z zelenicami) in 1508/33 ter 1508/2 (ograjeni zeleni pas na zahodnem delu večstanovanjskega kompleksa).

Parcela 1518/16

6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče po geodetski odmeri navedeno parcelo, ki predstavlja parkirišče z zelenicami, določilo za skupno pripadajoče zemljišče k kompleksu večstanovanjskih stavb. Navedeno je utemeljilo z naslednjimi ugotovljenimi dejstvi:

- oprlo se je na pojasnila obeh izvedencev urbanistov, predvsem na ugotovitve izvedenke A. A., ki jo je postavilo v ponovljenem postopku, da je bilo navedeno zemljišče namenjeno redni uporabi obravnavanega niza stavb, saj je bila ureditev zelenic, igrišč in parkirišč načrtovana v zvezi z gradnjo in zaradi gradnje predmetnih stavb;

- sprejelo je izvedensko mnenje, da je bilo v prostorskem aktu ob tu obravnavanem večstanovanjskem objektu načrtovano in izvedeno parkirišče ter da je iz grafičnih prikazov zazidalnih situacij po zazidalnem načrtu razvidno, da se ureditveni vzorec, sestavljen iz posameznega podkvastega niza stavb in bližnjega parkirišča, enakomerno ponavlja v osi sever - jug, in sicer najprej pri večstanovanjskih stavbah l. 1 in 3, nadalje pri večstanovanjskih stavbah K. 2, 4, 6 in 8, nadalje pri večstanovanjskih stavbah K. 1 in 3. Samostojno parkirišče je dodeljeno trgovskemu objektu, enostanovanjske stavbe pa imajo lastna parkirišča;

- ugotovilo je, da nasprotna udeleženka, ki je zemljiškoknjižna lastnica od izgradnje stavb, parkirišča in zelenic ni urejala in vzdrževala, čeprav bi bilo to pričakovati, če trdi, da gre za javno parkirišče;

- ugotovilo je redno rabo parkirišča s strani etažnih lastnikov stavb K. 2, 4, 6 in 8 morebitni občasni nenadzorovani uporabi parkirišč s strani tretjih oseb pa ni dalo posebnega pomena;

- oprlo se je na normativ v razmerju števila stanovanjskih enot in razpoložljivih parkirišč, ki ga je ugotovila izvedenka A. A.;

- dodatno se je oprlo tudi na ugotovljeno dejstvo, da je iz zapisnika o točkovanju stanovanja št. 7, na naslovu K. 4, točkovano tudi skupno zunanje parkirišče.

7. Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s parcelo 1518/16 je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Kot izhaja iz podatkov spisa, je prišlo do pričetka načrtovane gradnje stanovanjske soseske z objavo Odloka o zazidalnem načrtu za območje urejanja ŠS 3/4 Podutik - južni del v Uradnem listu SRS, 4/87. Upravni odločbi (lokacijsko in uporabno dovoljenje) sta bili izdani v letih 1991 in 1992. V tem obdobju je šlo v urbanističnem pogledu že za tako imenovano usmerjeno gradnjo, kar je izvedenka A. A. opredelila z besedami, da je bila ureditev zelenic, igrišč in parkirišč načrtovana v zvezi z gradnjo in zaradi gradnje večstanovanjskih stavb, tudi tu obravnavanih.2 Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno stališče, da če novih stavb ne bi bilo, tudi ne bi bilo potrebe po ureditvi takšnih površin, saj te ne bi služile nikomur. Izvedenka je ugotovila, da je bilo v prostorskem aktu, to je v navedenem odloku in z zazidalnim načrtom pred vsakim večstanovanjskim objektom načrtovano in izvedeno parkirišče, kar izhaja iz listine ŠS Podutik, druga faza, prva etapa, zazidalni otok 3/4, južni del, osnove za izgradnjo objektov (priloga A 29), katerega je v svojem mnenju povzela (na 12. strani izvedenskega mnenja) in iz katerega jasno izhaja, da je bilo parkirišče predvideno v neposredni bližini tu obravnavanih večstanovanjskih stavb. Pritožbena navedba, da je sodišče prostorski akt prezrlo, oziroma da mu ni pripisalo odločilnega pomena, je zato neutemeljena. Izvedenka se je oprla na prostorski akt, sodišče pa je njeno mnenje pravilno povzelo.

8. Pritožbene navedbe glede različnih kvadratur, predvidenih za parkirišče v lokacijskem in uporabnem dovoljenju, v predpogodbi z dne 29. 6. 1990 in odločbi o določitvi odškodnine z dne 21. 5. 1991, so sicer točne, a ni res, da sodišče ni pojasnilo, zakaj navedenih kvadratur ni upoštevalo. To je storilo v 28. točki obrazložitve, ko je ugotovilo, da se kvadrature v različnih upravnih aktih in pogodbah ne ujemajo, zato jih je utemeljeno spregledalo in upoštevalo prostorski akt. Iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 namreč izhaja alternativna pravna podlaga - sodišče upošteva prostorske akte ali upravna dovoljenja. Pritožbeno sodišče obrazložitvi sodišča prve stopnje v 28. točki v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje.

9. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena navedba, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko rabo. Iz urbanistične ureditve celotne soseske, ki je povzeta v izvedenskem mnenju izvedenke A. A. (zazidalna situacija 03 na 13. strani izvedenskega mnenja) je razvidno, da je zasnovana tako, da imajo vzgojno varstveni zavod, šola in individualne hiše vsak svoja parkirna mesta, prav tako trgovski center. Torej parkirna mesta, ki so bila načrtovana in zgrajena neposredno ob treh večstanovanjskih kompleksih (L. 1 in 3., K. 2, 4, 6 in 8 ter K. 1 in 3), skladno z zazidalnim načrtom pripadajo tem posameznim večstanovanjskim kompleksom. Po oceni pritožbenega sodišča nasprotna udeleženka svojih trditev, da parkirišča dejansko uporabljajo tudi tretje osebe, in sicer stranke poslovno trgovskega centra, stanovalci na K. in naključni mimoidoči, ni dokazala. A tudi če je temu tako, je sodišče ob ugotovitvah izvedenke, da so bila parkirišča predvidena za stanovalce večstanovanjskih stavb, morebitni občasni nenadzorovani uporabi konkretnega parkirišča s strani tretjih oseb pravilno dalo le obrobni pomen.

10. Predlagateljica in udeleženci v odgovoru na pritožbo pravilno opozarjajo, da nasprotna udeleženka zgolj s predložitvijo pogodbe št. 10-6111-107/92 z dne 24. 6. 1992 ni dokazala, da bi ona financirala parkirišče, saj se pogodba nanaša na celotno naselje, kdo je dejansko plačal izgradnjo parkirišča in v kakšnih zneskih, pa iz nje ni razvidno. Nasprotna udeleženka na takšne očitke predlagateljice, ki jih je ta podala v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2017 (list. št. 406 in nasl.), niti ni odgovorila. Ne glede na to gre ugotoviti, da tudi če je nasprotna udeleženka po 76. členu ZGJS z dnem uveljavitve tega zakona na spornem parkirišču pridobila lastninsko pravico in je vpisana v zemljiško knjigo, ima predlagateljica pravico dokazovati pogoje za pripadajoče zemljišče in obseg tega po ZVEtL-1. Te pogoje je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, dokazala, zato je ZVEtL-1 podlaga za prehod lastninske pravice.

11. Na ugovor, da je parkirišče odmaknjeno od kompleksa večstanovanjskih stavb, ker med njima poteka napajalna servisna cesta ter da zato ne more predstavljati funkcionalnega zemljišča, je nasprotni udeleženki pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ob izvedenskih ugotovitvah, da gre zgolj za napajalno cesto (dostava, dovozi, parkirišče in garažne površine), pri čemer je ugotovljeno, da so bila parkirišča zgrajena v zvezi z gradnjo konkretnega večstanovanjskega kompleksa, ta pritožbeni ugovor odločitve sodišča prve stopnje ne more spremeniti.

12. V zvezi s pritožbenim ugovorom točkovanja stanovanja št. 7 na naslovu K. 4, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedeno dejstvo, da je v točkovanje zajeto tudi parkiranje na skupnem zunanjem parkirišču, samo po sebi res ni pravna podlaga za določitev pripadajočega zemljišča. Navedeno dejstvo je sodišče prve stopnje uporabilo le kot dodatni argument ugotovljenim pogojem po 43. členu ZVEtL-1. Ugotovljeno dejstvo pa kaže na to, da nasprotna udeleženka parkirišč v času točkovanja očitno ni štela za javne površine.

13. Pritrditi gre pritožbeni trditvi, da tudi normativ, ki predstavlja razmerje med številom stanovanjskih enot in zagotovljenimi parkirnimi mesti 1 : 1,5 sam po sebi ne zadostuje za prenos lastninske pravice, a pritožba pri tem spregleda, da je izvedenka A. A. ugotovila, sodišče pa pravilno povzelo, da je bil v arhivskih gradivih takšen normativ načrtovan, parkirišča pa zgrajena za potrebe predmetnih stavb.

14. Predlagateljica in udeleženci večstanovanjskih stavb na naslovu K. 2, 4, 6 in 8 so dokazali pogoje po 1. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, to je, da so bila parkirišča določena in predvidena v prostorskem aktu. Dokazali so tudi pogoj po 2. točki, to je, da navedeno zemljišče v razmerju do večstanovanjskega kompleksa predstavlja parkirne prostore. Dokazali so še pogoj iz 3. točke, to je preteklo rabo zemljišča, ob ugotovitvah izvedenke pa je podan tudi pogoj iz 4. točke prvega odstavka tega člena. Sklepno je zato ugotoviti, da je sodišče prve stopnje navedeno parcelo utemeljeno določilo kot pripadajoče zemljišče k večstanovanjskemu kompleksu K. 2, 4, 6 in 8.

Parceli 1508/33 in 1508/2

15. V zvezi z navedenima parcelama je sodišče prve stopnje odločilo po prostem preudarku na podlagi tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Iz ugotovitev izvedenke je razvidno, da je bila prvotna parcela 1508/21 v prostorskem aktu v času gradnje načrtovana in namenjena kot del peš povezovalne poti soseske, poleg intervencijske poti in peš dostopne poti za potrebe tu obravnavanih večstanovanjskih stavb in večstanovanjskih stavb L. 1 in 3. Sodišče je pravilno povzelo izvedenske ugotovitve, da je bila ob navedeni pešpoti izvedena zelena površina, ki predstavlja prostor emisijske zamejitve za večstanovanjska kompleksa K. 2, 4, 6 in 8 ter L. 1 in 3 ter za individualne stavbe, torej gre za zeleno površino v korist soseske. Pritožbena navedba, da navedeni parceli v zazidalnem načrtu nista bili opredeljeni kot funkcionalno zemljišče, zato ne drži. Prav tako ne pritožbena navedba, da sodišče ni v zadostni meri dokazno ocenilo izvedenskega mnenja. Izvedenka je ugotovila, da gre za skupno pripadajoče zemljišče dvema večstanovanjskima kompleksoma in individualnim gradnjam. Ob takšni ugotovitvi je imelo sodišče prve stopnje zakonsko podlago, da sporni prostor razdeli po prostem preudarku.

16. Sodišče je v 30. točki pravilno obrazložilo, da bi navedene zelene površine, če bi jih sodišče dodelilo individualnim stavbam, parcele teh stavb povečale onkraj meja, predvidenih v parcelacijskem načrtu. Pravilno je upoštevalo, da etažni lastniki stanovanjskega kompleksa L. 1 in 3, ki so v tem postopku sodelovali, na teh dveh spornih parcelah ne uveljavljajo pravic. Zato je v nadaljevanju pravilno, glede na prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s tu obravnavanim večstanovanjskim kompleksom, prvotno parcelo 1508/21 razdelilo tako, da je nastala nova parcela 1508/33, ki se jo v celoti in v istem prostorskem pasu drži parcela 1508/2. Obe pa sta zamejeni z opornimi zidovi, to je z leseno ali žično ograjo, kar kaže na dejansko razmejitev površin v naravi v preteklosti. Obe parceli je zato utemeljeno določilo kot pripadajoče zemljišče k večstanovanjskemu kompleksu K 2, 4, 6 in 8. Pritožbena navedba, da parcela št. 1508/2 v naravi ni opremljena zelena površina, ki ne služi igri otrok in sprostitvi, pa ni relevantna in odločitve sodišča prve stopnje ne more spremeniti.

Prekluzija

17. Na koncu pritožbeno sodišče dodaja, da je neutemeljena navedba nasprotne udeleženke v odgovoru na odgovor na pritožbo glede prekluzije dokazila - elektronskega sporočila z dne 17. 7. 2013, pojasnilo predlagateljice v odgovoru na pritožbo pa utemeljeno, saj predlagateljica za obstoj navedene elektronske pošte, ki jo je imela ena od etažnih lastnic, L. Š., ni mogla vedeti. V tem delu ne gre za pomanjkljivo komunikacijo med pooblaščenko in predlagateljico, prav tako predlagateljica ni mogla imeti vpliva na to, zakaj etažna lastnica, ki je z elektronskim sporočilom razpolagala, tega tekom postopka na prvi stopnji ni predložila sodišču. Elektronsko sporočilo se nanaša na povezovalno pot, za katero nasprotna udeleženka v tem sporočilu navaja, da ni javna površina. Ker je glede te poti sodišče prve stopnje odločilo, da ne gre za pripadajoče zemljišče, kar v pritožbenem postopku ni bilo sporno, navedena dopustna pritožbena novota ni imela bistvenega vpliva na odločitev pritožbenega sodišča.

18. Ob povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi druge točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 3. členom ZVEtL-1 zavrnilo pritožbo in izpodbijani sklep potrdilo.

-------------------------------
1 Nasprotna udeleženka na več mestih pomotoma namesto parcelne številke 1518/16 zapiše 1515/16, vendar parcela s to številko ni bila predmet tega postopka.
2 Pri takšnem mnenju v zvezi s parkirišči je vztrajala v dveh odgovorih na pripombe – list. št. 387 in 410.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o gospodarskih javnih službah (1993) - ZGJS - člen 76
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 43, 43/1, 43/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5MTE2