VSL Sklep I Cp 180/2020

Jedro

V predlogu ali njegovi dopolnitvi bi tožnik moral podati tudi obrazložene navedbe o drugih prilivih na njegov TRR, s katerimi bi izkazal (podprto z ustreznimi dokazi), da ti prilivi ne predstavljajo njegovih občasnih, neperiodičnih dohodkov ter jih zato ni mogoče upoštevati v izračunu višine njegovega lastnega dohodka po določbah ZSVarPre. Ker tega ni storil, je prvo sodišče tudi te prilive utemeljeno upoštevalo.

Rok plačila takse je izpolnitveni rok, ki zaradi tožnikove pritožbe, ki ima odložni učinek, ni mogel začeti teči že pred odločitvijo o pritožbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v četrti vrstici datum „15. januarja 2020“ nadomesti z datumom „15. marca 2020“, v peti vrstici pa se datum „15. oktobra 2020“ nadomesti z datumom „15. decembra 2020“.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse (I. točka). Tožniku je odobrilo obročno plačilo sodne takse v znesku 1.893,00 EUR v desetih zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok zapade 15. januarja 2020, preostalih devet obrokov pa vsakega 15. dne v naslednjih mesecih (II. točka). Odločilo je še, da z dnem zamude zapadejo v plačilo še neplačani obroki, če tožeča stranka zamudi s plačilom posameznega obroka (III. točka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da tožečo stranko oprosti plačila taks, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da sodišče tožniku ni dalo možnosti izjave v zvezi s prilivi na njegov račun v višini 1.275,58 EUR. Tožnik plačuje vse stroške v zvezi s skupnim premoženjem, vključno s kreditom, kar skupno znaša približno 1.500,00 EUR mesečno. Stanje na računih tožnika je negativno, zato je tožniku eksistenčnega pomena denarna pomoč njegove prijateljice, ki je polagala na tožnikov račun posamezne zneske, ki jih je sodišče upoštevalo kot prilive. Ti prilivi ne predstavljajo tožnikovega dohodka. Podani so pogoji za tožnikovo oprostitev plačila taks. Poleg navedenih izdatkov je tožnik plačal v postopku z isto nasprotno stranko, zaradi skupnega premoženja, tudi predujem za sodnega izvedenca in tudi iz tega razloga tožnik ni sposoben plačila sodne takse, niti njenih začetnih obrokov.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnik je bil kot taksni zavezanec v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) dolžan podati vse navedbe in predložiti vse dokaze za predlagano oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse v predlogu za oprostitev ali v dopolnitvi predloga, na kar je bil pozvan s sklepom z dne 8. 11. 2019. Dopolnitvi predloga je priložil tudi izjavo o premoženjskem stanju ter izpiske o prometu na svojem TRR pri banki X., d. d., iz katerih so razvidni tudi drugi prilivi na njegov račun (poleg mesečnih zneskov plače). V predlogu ali njegovi dopolnitvi bi tožnik moral podati tudi obrazložene navedbe o drugih prilivih na njegov TRR, s katerimi bi izkazal (podprto z ustreznimi dokazi), da ti prilivi ne predstavljajo njegovih občasnih, neperiodičnih dohodkov ter jih zato ni mogoče upoštevati v izračunu višine njegovega lastnega dohodka po določbah ZSVarPre. Ker tega ni storil, je prvo sodišče tudi te prilive utemeljeno upoštevalo kot tožnikove občasne, neperiodične dohodke po 23. členu ZSVarPre.

5. Glede na povedano so pritožbene trditve o neupoštevnosti teh prilivov prepozne in zato nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave) pa neutemeljen. Enako velja za trditve o negativnem stanju na tožnikovih računih. Na trditve o tožnikovem plačevanju kredita in ostalih stroškov je pravilno odgovorilo že prvo sodišče, da te okoliščine (v povezavi z ugotovljeno višino tožnikovih povprečnih mesečnih dohodkov) ne omogočajo tožnikove oprostitve taksne obveznosti (niti delno ne) po prvem odstavku 11. člena ZST-1. Neupoštevno je tudi (sicer povsem pavšalno) sklicevanje na plačilo predujma za izvedenca kot tožnikov dodatni izdatek, ker gre tudi pri tem za nedovoljeno pritožbeno novoto.

6. Odločitve o obročnem plačilu takse pritožba konkretno ne napada. V okviru preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o tožnikovi obveznosti plačila takse v desetih zaporednih obrokih pravilna, pri čemer pa je prvo sodišče napačno določilo, da je tožnik dolžan začeti plačevati mesečne obroke takse 15. 1. 2020. Rok plačila takse je izpolnitveni rok, ki zaradi tožnikove pritožbe, ki ima odložni učinek, ni mogel začeti teči že pred odločitvijo o pritožbi.

7. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi ter spremenilo II. točko izpodbijanega sklepa, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Ip 275/2021
• Sklep I Up 694/2000
• VSC Sklep I Ip 415/2021