VSL Sklep I Cp 2199/2019

Jedro

Odločilno vprašanje v tej zadevi je, ali so bila sredstva, ki jih je tožeča stranka nakazala prvotno drugo toženi stranki za sofinanciranje projekta, porabljena namensko ali nenamensko, ter če in kako za to, da poraba ni bila namenska, odgovarja tožena stranka. Dokazno breme o tem, da so bila sredstva porabljena namensko, je na toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v postopku odločalo drugič. Prvič je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od prvo (in sprva še druge ter tretje)¹ tožene stranke zahtevala solidarno plačilo 81.728,95 EUR. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za solidarno plačilo ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške.

2. Višje sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tj., kolikor se je zavrnitev zahtevka nanašala na prvo toženo stranko, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je odločitev, ali je ugotovljene kršitve mogoče odpraviti le z opravo glavne obravnave ali pa zadošča le vnovična izdelava pisne odločitve, prepustilo sodišču prve stopnje. Višje sodišče je z natančnimi napotki za nadaljnje sojenje prvostopenjskemu naložilo, da opravi celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in se opredeli do vseh pravno odločilnih trditev ter izčrpa vse pravne podlage, ki jih je v podkrepitev svojih trditev ponudila tožeča stranka (podrobneje o tem v nadaljevanju).

3. V novem sojenju je sodišče prve stopnje opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je prebralo listine in zaslišanja. Po izvedenem dokaznem postopku, ki je bil enak kot v prvem sojenju, je tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki (v nadaljevanju: toženi stranki) znova zavrnilo.

4. Proti tej odločitvi se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. V obsežni pritožbi kot bistveno navaja, da se sodišče prve stopnje tudi tokrat ni opredelilo do njenih ključnih navedb, kljub temu da je navedlo, da je sledilo napotkom višjega sodišča. Pravo je zmotno uporabilo, dokazna ocena pa je enako pavšalna kot prvič. Uveljavlja vrsto bistvenih kršitev postopka. Višje sodišče pritožbenih navedb v preostalem ne bo povzemalo, ker ugotavlja, da so na mestu že povzeti očitki.

5. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Pritožnica pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje vnovič ni opredelilo do vrste pravno odločilnih navedb, ki jih je pravočasno podala v postopku,² pri tem pa je napotkom višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa sledilo zgolj „pro forma“. Izpodbijana sodba tako ne predstavlja nove sodbe, v kateri bi bile pomanjkljivosti, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo, odpravljene in bi jo bilo mogoče preizkusiti glede na pritožbene navedbe ter v okviru razlogov, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), temveč je obremenjena z enakimi nepravilnostmi kot prva. Višje sodišče bo zato še enkrat/še podrobneje predstavilo izhodišča sojenja.

8. Odločilno vprašanje v tej zadevi je, ali so bila sredstva, ki jih je tožeča stranka nakazala prvotno drugo toženi stranki za sofinanciranje projekta, porabljena namensko ali nenamensko, ter če in kako za to, da poraba ni bila namenska, odgovarja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je s pravom nepodprt sklep oziroma domneva tožeče stranke, da so bila sredstva nenamensko porabljena (že) zato, ker ni dokazano, kako so bila porabljena. Ta zapis ni resničen, pa tudi v nasprotju s podatki v spisu je.

9. Tožeča stranka se ves čas postopka sklicuje na pogodbo, ki jo je sklenila s toženo stranko (priloga A 2). To je osnovna pravna podlaga, na kateri temelji svoj tožbeni zahtevek, in to je sodišče prve stopnje znova spregledalo. Tožena stranka se je s pogodbo zavezala izpolnjevati obveznosti in je prevzela odgovornost (prvi odstavek 2. člen pogodbe). Pogodba izrecno poudarja, da morajo, če izvajajo projekt tudi v pogodbi navedeni soizvajalci, imeti med seboj sklenjen dogovor o delitvi dela in sredstev (tretji odstavek 2. člena pogodbe). Ni sporno, da je tožena stranka to spoštovala in je s prvotno drugo toženo stranko sklenila dogovor (priloga A 3), s katerim sta se dogovorili, da bo prvotna druga tožena stranka sofinancirala projekt prvo tožene stranke za obdobje 36 mesecev v višini 25 % (tj. v denarju). V tej višini, kar prav tako med strankama ni bilo sporno, je tožeča stranka prvotni drugi toženi stranki izplačala sredstva po osnovni pogodbi, sklenjeni s toženo stranko. Toda iz zaključnega poročila o rezultatih raziskovalnega projekta, ki ga je tožeča stranka predložila kot dokaz (priloga A 14), izhaja, da je prvotna druga tožena stranka sofinancirala predmetni projekt zgolj v vrednosti 1 EUR in torej ne višini 25 % (!). Ob navedenih pravnih izhodiščih in povzetih nespornih dejstvih je materialnopravno zgrešeno izhodišče, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, – dokazno breme o tem, da so bila sredstva porabljena namensko, je na toženi, ne na tožeči stranki.

10. Sodišče prve stopnje je tako zahtevek zavrnilo, ker je izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča o dokaznem bremenu, zato so njegovi zaključki: da tožeča stranka ni dokazala, da so bila sredstva porabljena nenamensko; da tožeča stranka ne ve, kako so bila sredstva porabljena; da tožena stranka nima potrebne dokumentacije, najmanj preuranjeni, saj se sodišče prve stopnje oblikovanja dokazne ocene³ ni lotilo s pravega vidika.

11. Res je sicer, da se je tožena stranka branila, češ da je k pogodbi s prvotno toženo stranko sklenila aneks (priloga A 18), ki je bil sklenjen po koncu izvajanja projekta in v katerem sta stranki zapisali, da so finančne obveznosti prvotno druge tožene stranke do tožene stranke izpolnjene v obliki delavnic, ki jih je prvotna druga tožena stranka izvedla za toženo stranko. Toda tožeča stranka je v zvezi s tem podala trditve, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazov o izvedbi teh delavnic, hkrati pa je kršila pogodbo o sofinanciranju projekta, ki jo je sklenila s tožečo stranko. V tej (priloga A 2) je bilo namreč dogovorjeno, da je v primeru, da pri izvajanju projekta pride do sprememb, tožena stranka dolžna v roku 15 dni o teh spremembah obvestiti skrbnika pogodbe agencije (tj. tožeče stranke), sicer se šteje, da se sredstva uporabljajo nenamensko. Tožeča stranka je trdila, da je prvo tožena stranka tekom izvajanja projekta nikoli ni obvestila o tem, da prvotna druga tožena stranka, ki ji je tožeča stranka izplačala ustrezen del sredstev, ni prispevala svojega deleža v denarju, temveč naj bi namesto tega izvedla delavnice, in je zato že na podlagi tega mogoče šteti, da so bila sredstva porabljena nenamensko. Te trditve so ves čas postopka dokazno podprte z vsebino pogodbe (četrti odstavek 10. člena), razlaga sodišča prve stopnje iz 41. točke obrazložitve pa je v nasprotju s tem in tudi sama s seboj, kot pravilno opozarja pritožnica. Dejstvo, da je bil aneks sklenjen po zaključku projekta, namreč ne pomeni, da so bila pogodbena določila spoštovana, prej nasprotno, sploh pa prvostopenjsko sodišče tudi tokrat ni preverjalo tožbenih trditev, da tožena stranka tožeče o spremembi ni obvestila. Če sodišče prve stopnje določbi 10. oziroma 11. člena pogodbe (priloga A 2) razume, kot da je nepravilnosti pri izvajanju projekta mogoče ugotavljati in uveljavljati le v času trajanja projekta, ne pa po njegovem zaključku, višje sodišče ob besedilu teh dveh členov sodi ravno nasprotno: vrnitev sredstev je mogoče zahtevati kadar koli, pod pogojem, da je v času izvrševanja projekta prišlo do nenamenske porabe sredstev (v resnici ali na podlagi domneve) iz razlogov, navedenih v 10. oziroma 11. členu pogodbe. In s tem bi se v dejanskem smislu moralo ukvarjati sodišče prve stopnje, pa se ni.

12. Sodišče prve stopnje se zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča znova ni ustrezno opredelilo do relevantnih trditev in dokazov v zvezi z ugotovitvijo, da tožena stranka nima zahtevanih listin, saj je tožeča stranka trdila, da je prva tožena stranka ves čas izvajanja projekta podajala zahtevke za mesečna izplačila sredstev za sofinanciranje programa (te je med postopkom na prvi stopnji tudi predložila - priloge A 41, A 43 – A 56 in A 58), ki jih ne bi mogla podajati, če ne bi razpolagala z zahtevano dokumentacijo, saj ne bi mogla vedeti, kakšno višino sredstev uveljavljati. In še več, pritožnica utemeljeno opozarja na pogodbeno obveznost tožene stranke, da bi te listine morala imeti ona, saj se je k temu pogodbeno zavezala. O tem izpodbijana sodba (ponovno) nima razlogov.⁴

13. Opisane nepravilnosti, ki jih je zagrešilo sodišče prve stopnje, so znova tako obsežne, da jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj bi moralo ponoviti celoten dokazni postopek, ki ga je sodišče prve stopnje že izvedlo, zato jih bo bistveno hitreje, lažje ter z manj stroški (načelo ekonomičnosti) odpravilo sodišče prve stopnje samo, pri čemer tokrat višje sodišče podaja bolj konkreten napotek: zadošča nova izdelava sodbe.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Proti temu sklepu je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ S prvotno drugo toženo stranko je tožeča stranka med prvim postopkom pred sodiščem prve stopnje sklenila sodno poravnavo, proti prvotno tretji toženi stranki pa je bil tožbeni zahtevek s prvo sodbo zavrnjen, vendar se tožeča stranka proti temu delu zavrnilne sodbe ni pritožila ter je odločitev o zavrnitvi pravnomočna.
² Izpodbijana sodba obsega 30 strani, od katerih jih kar 23 obsega povzemanje pravno odločilnih navedb pravdnih strank (če ne bi bile pravno odločilne, višje sodišče ne razume, zakaj bi jih sodišče prve stopnje sicer povzemalo), prva uvod in izrek, zadnji dve pa odločitev o stroških postopka in pravni pouk. Prave, t. i. ožje obrazložitve, ki je za pisno fazo sojenja ključna, saj obsega dokazno oceno, tj. ugotavljanje pravno odločilnih dejstev (in teh naj bi bilo po oceni prvostopenjskega sodišča kar za 23 strani), in pravno subsumpcijo teh dejstev, kar omogoča obrazložitev sprejete odločitve, je štiri strani.
³ Pritožbeno sodišče opozarja, da metodološki pristop oblikovanja dokazne ocene, kot ga zapoveduje 8. člen ZPP, terja oceno vsakega dokaza skupaj in nato vseh skupaj. Tega sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo in je dokazna ocena, četudi bi bilo materialno pravo pravilno uporabljeno (pa ni bilo), nezadostna, enako kot prvič. Zapis, da sodišče „verjame priči“, ne zadošča, še zlasti, ker je bila ta priča prvotno tretji toženec in je pritožnica ves čas postopka opozarjala na njegovo pristranskost – o tem v razlogih izpodbijane sodbe ni ničesar, kot tudi ni nobene druge ocene o (ne)verodostojnosti te priče; ocene drugih prič pa sploh ni. Višje sodišče še pripominja, da sodišče prve stopnje za zapis, da „vztraja“ pri dokazni oceni, nima podlage - prvotna sodba je bila razveljavljena (in za sklicevanje nanjo tudi ni zakonske podlage), dokazna ocena v izpodbijani sodbi pa je enako pomanjkljiva kot prvotna, zato ni pri čem vztrajati.
⁴ Ima le pomanjkljivo dokazno oceno (kot je opozorjeno), da jih nima, ne pa, ali bi jih morala imeti.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Cp 39/2022
• UPRS sodba in sklep I U 1185/2014
• Sklep III DoR 98/2010