<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1547/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.1547.2019
Evidenčna številka:VSL00031545
Datum odločbe:15.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Metoda Orehar Ivanc (preds.), Bojan Breznik (poroč.), Tadeja Primožič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:posojilna pogodba - prevzem obveznosti - izpolnitev obveznosti - posredovanje pri nakupu nepremičnine - plačilo za posredovanje - posredniška provizija - vsebina izjave - vsebina dogovora - obstoj terjatve - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - dokazna ocena - opredelitev do relevantnih navedb - izpovedba stranke - načelo proste presoje dokazov

Jedro

Toženka s tožnico ni sklenila posojilne pogodbe, temveč je tožnica z izročitvijo določenega denarnega zneska toženki izpolnila svojo obveznost, ki jo je na podlagi dogovora imela do toženkinega zunajzakonskega partnerja.

Kljub temu, da toženki podrobnosti dogovora med tožnico in njenim partnerjem niso bile poznane, je toženka s prevzemom denarja zanj in z zapisom sporne izjave priznala obstoj tožničine terjatve do toženkinega partnerja in se hkrati (poleg njega) zavezala k njeni izpolnitvi. Ker pa je bil med tožnico in njenim partnerjem v ozadju dogovor, po katerem izročeni znesek predstavlja nagrado oziroma provizijo za njegovo posredovanje pri nakupu stanovanja za tožnico, tudi toženkina zaveza vrnitve denarja po uspešno realiziranem poslu ne obstoji (več).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2017 do plačila. Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sodba nima pravih razlogov oziroma so ti nejasni in v nasprotju z izrekom ter sami s seboj. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in mu očita, da je enostransko sledilo navedbam toženke, pri tem pa prekoračilo njeno trditveno podlago, medtem ko se do vseh ugovorov in navedb tožnice ni opredelilo oziroma ni argumentirano pojasnilo, zakaj jim ne sledi. Brez ustrezne obrazložitve je zavrnilo tudi tožničine dokazne predloge oziroma ni pojasnilo, zakaj njenih dokazov ni upoštevalo. Iz skope obrazložitve je mogoče narediti zaključek, da je sodišče iskalo le razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice in pri tem ravnalo pristransko. Poudarja, da je sodišče sodbo zgradilo predvsem na izpovedbah strank oziroma toženke, ki pa predstavljajo le dopolnitev strankinih navedb. Sodišče bi moralo za verodostojno šteti potrdilo, iz katerega izhaja prav to, kar trdi tožnica. Prezrlo je, da je tožnica denar izročila toženki, ta pa se je zavezala, da ga bo vrnila, kar izhaja tudi iz SMS sporočil, do katerih se sodišče ni opredelilo oziroma ni navedlo, zakaj ga ne prepričajo. Ni pomembno, komu je bil denar namenjen, še zlasti ne zato, ker bi moralo predmetno zadevo presojati tudi v luči solidarne odgovornosti zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev za skupne dolgove, saj na pravno podlago, tudi če jo stranka navede, sodišče ni vezano. Če bi res šlo za nagrado pri posredovanju nakupa stanovanja, bi bilo to na potrdilu prav gotovo zapisano. V tem primeru ne bi bilo razloga za zapis o vračilu denarja. Navedeno potrjuje tudi delno vračilo izročenega zneska. Iz izpovedbe toženke in njenega partnerja jasno izhaja, da gre za kasneje pripravljen konstrukt, ki nima podlage v omenjenem potrdilu.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede očitka bistvenih kršitev določb postopka pritožba zgolj pavšalno, pravzaprav le s povzemanjem zakonskega besedila, navaja, da izpodbijana sodba "nima pravih razlogov", da "zapisani razlogi niso ustrezno konkretizirani", ter da "so nejasni in v nasprotju z izrekom ter sami s seboj". V čem in zakaj naj bi bili razlogi nejasni, pomanjkljivi in nasprotujoči sami sebi ter izreku sodbe, pritožba ne pojasni. Takšnih neobrazloženih in nekonkretiziranih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ne more preizkusiti in so zato neupoštevne. Enako velja za pritožbeni očitek o prekoračitvi trditvene podlage toženke. Sodišče prve stopnje je v 7. točki izpodbijane sodbe prav tako natančno obrazložilo, izvedbo katerih dokazov in zakaj, je zavrnilo. Neutemeljen je tudi očitek, da je brez pravih razlogov zavrnilo dokaz z izjavo R. P., saj iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče predmetno izjavo upoštevalo kot listinski dokaz z nižjo dokazno vrednostjo, ne pa kot izpoved priče, ker ni bila pridobljena v skladu z določili 236.a člena ZPP1. V nasprotju s tem, kar trdi v pritožbi, je bila tožnica (kot tudi njena pooblaščenka) na naroku dne 19. 2. 2019 (list. št. 78 spisa) na to izrecno opozorjena.

6. Neutemeljen je očitek sodišču, da je enostransko sledilo navedbam in dokazom toženke. Nasprotno, sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno opredelilo do relevantnih navedb obeh pravdnih strank, podrobno obravnavalo vse izvedene dokaze, tako izpovedbo toženke kot tudi tožnice, ter tudi listinske dokaze in izpovedbe zaslišanih prič. Pritožbeni očitek, da je obrazložitev skopa in pavšalna oziroma je sploh ni, zato nikakor ni utemeljen. Pritožbeno navajanje, da izpovedba stranke predstavlja le dopolnitev njenih navedb, ne pa dokaza, je ne le pravno zmotno (257. člen ZPP), ampak v skladu z načelom proste presoje dokazov izpovedba stranke tudi nima a priori manjše dokazne vrednosti kot ostali dokazi. Pritožničino nestrinjanje s tem, da sodišče ni sledilo njenim navedbam in dokazom, izvedenim na njen predlog, pa ni kršitev postopka, pač pa pritožba s tem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje.

7. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je med drugim zaslišalo večje število (tudi s strani tožnice) predlaganih prič, in skrbni oceni vseh dokazov, je sodišče zavzelo stališče, da toženka s tožnico ni sklenila posojilne pogodbe in da je tožnica z izročitvijo zneska 5.000,00 EUR toženki izpolnila svojo obveznost, ki jo je na podlagi dogovora imela do toženkinega zunajzakonskega partnerja A. T. Tak zaključek, za katerega je sodišče podalo medsebojno skladne in hkrati prepričljive razloge v 10. do 16. točki izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče v celoti sprejema, tožnica pa s pritožbenimi navedbami dokazne ocene, ki je logična in življenjsko prepričljiva ter odgovarja tudi na vse tožničine ugovore, ne uspe izpodbiti.

8. Tožnica v pritožbi kot bistveno izpostavlja toženkino izjavo z dne 15. 12. 2015 in vztraja pri svojem prikazu dogodkov, da se je z zapisom te izjave toženka zavezala, da bo denarni znesek, ki ji ga je tožnica izročila, tej "v najkrajšem možnem času" vrnila. Ne drži, da sodišče izjave z dne 15. 12. 2015 ni štelo kot verodostojne. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe namreč jasno izhaja, da se je sodišče do te listine opredelilo in njeno vsebino presojalo glede na okoliščine v času njenega nastanka. Upoštevajoč toženkino izpovedbo, ki jo je v tem delu zaslišana potrdila tudi tožnica sama, je pravilen zaključek sodišča, ki verjame toženki, da je izjavo zapisala po nareku tožnice in po tem, ko ji je A. T. naročil, naj tožnici, ki bo zanj prinesla denar, nekaj napiše v zavarovanje. Kljub temu, da je sodišče toženki verjelo, da ji podrobnosti dogovora med tožnico in njenim partnerjem niso bile poznane in ni vedela, za kakšen namen je pri tej izročitvi denarja šlo, pa je pravilno štelo, da je toženka s tem priznala obstoj tožničine terjatve do A. T. in se hkrati (poleg njega) zavezala k njeni izpolnitvi. Predmetno izjavo je torej upoštevalo kot zavezujočo in jo štelo v breme toženke. Ker pa je dokazni postopek pokazal, da je bil med tožnico in A. T. v ozadju dogovor, po katerem izročeni znesek predstavlja nagrado oziroma provizijo za uspešno posredovanje A. T. pri nakupu stanovanja za tožnico, je pravilno zaključilo, da toženkina zaveza po uspešno realiziranem poslu (v času izročitve zneska ta še ni bil v celoti zaključen, je pa bil nekaj tednov kasneje, tj. z vknjižbo lastninske pravice) ne obstoji (več).

9. Obstoj dogovora o nagradi za primer uspešne realizacije posla nakupa stanovanja za tožnico in posredovanje A. T. pri tem tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjuje listinska dokumentacija, ki jo je predložila toženka, izpovedbe prič A. T., tožničinega sina K. B. in tožničine hčere T. B. Ker toženka vsebine dogovora med tožnico in A. T. ni poznala, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (česar pritožba niti ne izpodbija), je logično, da nagrade oziroma provizije v izjavi z dne 15. 12. 2015 ni omenjala. Glede na toženkine trditve in njeno izpovedbo o razlogih, zaradi katerih je v izjavo z dne 15. 12. 2015 vključila zapis o vračilu izročenega denarja, pa je tudi to pripisati njenemu nepoznavanju podrobnosti dogovora med njenim partnerjem in tožnico. Navedeno izhaja tudi iz predloženih SMS sporočil med tožnico in toženko v januarju 2017, do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo v 16. točki obrazložitve, zato ne drži pritožbeni očitek, da temu ni tako.

10. Da je znesek, ki ga je 15. 12. 2015 tožnica izročila toženki, predstavljal nagrado za posredovanje A. T. pri nakupu stanovanja, in ne posojila toženki, dokazuje tudi časovno ujemanje z dogodki v izvršilnem postopku In 94/2012, v katerem je bilo predmet izvršbe stanovanje, ki ga je tožnica2 kupila. Tožnica je namreč toženki denar prinesla dan po tem, ko je banka (dne 14. 12. 2015) podala izjavo o nameri izdaje izbrisne pobotnice in umiku izvršbe, h kateri se je zavezala takoj po pravočasnem plačilu zneska 55.000,00 EUR, dne 15. 12. 2015 pa je bila dražba ravno iz tega razloga tudi preklicana. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Za zaključek, za katerega se zavzema pritožnica, da je bila toženka posojilojemalka, torej tudi listinski dokazi (iz izvršilnega postopka) ne nudijo opore. Nasprotno, tudi ti govorijo v prid toženkinim trditvam, da je sporni znesek le sprejela v imenu in za račun svojega partnerja.

11. Glede na vse okoliščine primera pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je tožnica znesek 5.000,00 EUR dolgovala toženkinemu partnerju na podlagi njunega dogovora in ga s tem namenom dne 15. 12. 2015, ko je bil nakup stanovanja v bistvenem dogovorjen oziroma zaključen, tudi prinesla, toženka pa ga je po naročilu A. T. zanj prevzela. Višina nagrade je pojasnjena z izpovedbo A. T. in skladna z višino kupnine za predmetno stanovanje, ki so jo za ta znesek uspeli znižati, kot je obrazloženo v 15. točki izpodbijane sodbe. Razlog za naknadno vračilo zneska 1.000,00 EUR tožnici, kot ga je navedla toženka,3 pa za odločitev v tej zadevi niti ni pomemben, saj tožnica s tožbenim zahtevkom vtožuje le plačilo zneska 4.000,00 EUR in sama priznava, da ji je bilo 1.000,00 EUR od toženki izročenih 5.000,00 EUR že vrnjenih.

12. Pritožbene navedbe, da je šlo za skupen dolg toženke in njenega partnerja, predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da tožnica ni trdila (še manj pa dokazovala), da izročeni denar predstavlja skupen dolg obeh. Zgolj dejstvo, da sta bila v času izročitve in prevzema denarja zunajzakonska partnerja, pa samo po sebi ne nudi podlage za uporabo pravila o solidarni odgovornosti zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev za dolgove. Glede na zgoraj obrazloženo pa tudi v tem primeru tožnica s svojim zahtevkom ne bi mogla uspeti, saj je z izročitvijo denarja izpolnila svoj dolg do toženkinega partnerja.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi OT4 priznalo strošek za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk, materialne stroške v višini 7,5 točke in 22 % DDV, kar znaša 279,99 EUR, ki jih mora v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožnica toženki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa v skladu z določbama prvega odstavka 299. člena in prvega odstavka 378. člena OZ5 z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.
2 Formalno je bil kupec njen sin.
3 Glej 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
4 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015.
5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 236a, 257
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 569, 569/1, 837

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5MDg1