<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 2402/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.2402.2019
Evidenčna številka:VSL00031543
Datum odločbe:12.02.2020
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:solastnina - uporaba stvari v solastnini - plačilo uporabnine - ustavitev nepravdnega postopka - nadaljevanje nepravdnega postopka po pravilih pravdnega postopka - vrsta sodnega postopka - način uporabe stvari - neupravičena pridobitev - jezikovna razlaga zakona - pristojnost pravdnega sodišča - civilnopravni spor

Jedro

Zahteva za plačilo uporabnine ne pomeni določitve načina uporabe - plačevanje odmene za uporabo ni način uporabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo nepravdni postopek in sklenilo, da se bo ta nadaljeval po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim sodiščem.

2. Proti sklepu se pritožuje predlagateljica in predlaga njegovo razveljavitev. Meni, da njen predlog ni v nasprotju z določbami Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), saj ta v 112. čl. določa, da se v postopku ureditve razmerij med solastniki odloči med drugim tudi o načinu upravljanja in uporabe stvari v solastnini. S tem, ko zahteva kot solastnica, ki nepremičnine ne uporablja, plačilo uporabnine, in sicer za naprej, do razdelitve, zahteva določitev načina uporabe.

3. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je v celoti pravilno uporabilo določbe ZNP in pravilno pojasnilo, da zahteva za plačilo uporabnine ne pomeni določitve načina uporabe, kar je (lahko) predmet urejanja v postopku za ureditev razmerij med solastniki. Da je tako, sploh ne more biti dvoma že po jezikovni razlagi 112. čl. ZNP, ki ga pravilno navaja pritožnica sama, a ga zmotno razume: plačevanje odmene za uporabo ni način uporabe. Plačilo uporabnine, ki temelji na pravilu o neupravičeni pridobitvi (190. čl. Obligacijskega zakonika), je predmet čistega denarnega zahtevka, kateremu je v našem pravnem procesnem sistemu namenjen pravdni postopek. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. čl. določa, da ureja pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. ZNP pa je v 1. čl. določal, da ureja pravila postopka, po katerih redno sodišče obravnava osebna stanja, družinska in premoženjska razmerja ter druge zadeve, za katere je s tem ali z drugim zakonom določeno, da se rešujejo v nepravdnem postopku. Glede premoženjskih razmerij je torej razlika ta, da se v pravdi razrešujejo spori. Ker je med strankama tega postopka klasičen civilnopravni, premoženjski spor glede plačila uporabnine, je zanj določena druga vrsta postopka, in sicer pravdni postopek, z vsemi ustreznimi procesnimi jamstvi, in ne nespornim razmerjem bistveno prilagojen nepravdni postopek, v katerem se pravila pravdnega uporabljajo le smiselno (37. čl. ZNP).

6. Ker je pritožba torej neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o nepravdnem postopku (1986) - ZNP - člen 1, 37, 112
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5MDgx