VSL Sodba II Cp 1416/2019

Jedro

Pogodbena kazen v višini 30 % vseh izplačanih sredstev ob upoštevanju pomena, ki ga je imela pravočasna izpolnitev za toženko, ni pretirana. Upoštevati je namreč treba, da gre pri financiranju, ki je bilo izvedeno na podlagi Pogodbi o sofinanciranju mladega razikovalca iz gospodarstva, za obliko državne pomoči, ki je ob upoštevanju prava EU dovoljena le pod strogimi pogoji, ki zagotavljajo, da posameznemu upravičencu ni dana neupravičena konkurenčna prednost pred drugimi subjekti na trgu. Če zamuda z izpolnitvijo ne bi bila ustrezno sankcionirana in bi smel upravičenec prejeta sredstva obdržati oziroma bi bilo vračilo minimalno, bi s tem pridobil neupravičeno konkurenčno prednost pred drugimi.

Tožnica ni gospodarska družba, prav tako je ni mogoče uvrstiti med druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost (sofinanciranje programa raziskovalnega dela mlade raziskovalke je izrazito nepridobitno), zato za zastaranje terjatev iz sklenjene pogodbe velja splošni zastaralni rok.

Upnik mora najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Izjavo lahko torej poda tudi prej, to je vsaj takrat, ko dolžnik pride v zamudo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka in stranska intervenientka sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-ih dni od prejema te odločbe povrniti 823,50 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tem postopku, zaradi zamude pri izpolnitvi, zahtevala plačilo pogodbene kazni v višini 30 % sredstev, ki jih je toženki izplačala na podlagi 5. 5. 2008 sklenjene Pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva (v nadaljevanju Pogodba). Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in toženki naložilo plačilo zneska 54.014,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter plačilo na 3.654,51 EUR odmerjenih pravdnih stroškov tožnice.

2. Pritožbo zoper takšno odločitev vlagata toženka in stranska intervenientka.

3. Toženka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijane odločitev tako, da bo zahtevek zavrnjen. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je odločitev o ugovoru zastaranja nepravilna. Tožnica bi vrnitev sredstev lahko zahtevala že 1. 2. 2013. Ker gre za pogodbeno kazen iz gospodarske pogodbe, velja triletni zastaralni rok. Ob upoštevanju prvega odstavka 336. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je zastaranje nastopilo 1. 2. 2016, to je pred vložitvijo tožbe.

Pravdni stranki se v pogodbi nista dogovorili o načinu uveljavljanja pogodbene kazni, ki bi odstopal od ureditve v 251. členu OZ. Sodišče bi zato peti odstavek 251. člena moralo upoštevati. Ker tožnica po tem, ko je stranska intervenientka doktorirala, ni nemudoma sporočila, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, le-te ne more več zahtevati. Dopis tožnice z dne 27. 6. 2014 označuje za nepomemben.

Ne strinja se z razlogi v 13. točki sodbe in jih označuje za pavšalne in z ničemer izkazane navedbe. Toženki je znano, da sredstva niso bila v celoti izkoriščena in tretjim zato škoda ni mogla nastati. Toženka ni dokazala, da bo vrnjena sredstva vrnila virom. Vztraja, da bo tožnica v primeru vračila obogatena.

V nadaljevanju povzema vsebino 33. člena Pogodbe in navaja, da ta ureja dve različni situaciji, ki ju ne moremo primerjati. Tožnica ima tako v primeru odstopa od pogodbe pravico do vračila 70 % izplačanih sredstev, v primeru uveljavljanja pogodbene kazni, pa le do vračila določenega % na mesec izplačanih sredstev. Glede na tako besedilo, je toženka dolžna na račun pogodbene kazni plačati le 1.000,27 EUR. Ker je pogodbo pripravila tožnica, bi moralo sodišče določilo razlagati v korist toženke (83. člen OZ). Dodaja, da v primeru drugačnega razumevanja te določbe, pogodbe ne bi podpisala, saj gre za nerazumno visoko kazen.

4. Stranska intervenientka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Vztraja, da je bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe. S potekom dodatnega roka je bila zato pogodba po zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ) razvezana in so nastopili učinki po 111. členu OZ. Po tej določbi bi tožnica lahko zahtevala le še povrnitev škode, ta zahtevek pa je zastaral. Enako velja za pogodbeno kazen. Tri letni rok za oba zahtevka je začel teči z razvezo Pogodbe in se je iztekel pred vložitvijo tožbe. Pisni zahtevek zastaranja ni pretrgal. Sodišče je ravnalo napačno, ko je na datum, ko je pritožnica doktorirala, vezalo začetek teka zastaralnega roka.

Pravdni stranki sta uporabo 251. člena OZ res izključili, a bi moralo sodišče izhajati iz 104. člena OZ in šteti, da je bila pogodba po zakonu razvezana. Po mnenju pritožnice je obrazložitev v 12. točki nerelevantna. Ne strinja se z razlago 33. člena pogodbe in meni, da gre pri izračunu pogodbene kazni za % na mesec izplačanih sredstev, ne pa % vseh izplačanih sredstev. Tožnica je zato na račun pogodbene kazni upravičena terjati le 1.000,23 EUR. Sklicuje se še na 83. člen OZ, po katerem je treba pogodbo razlagati v korist druge stranke in na to, da je bila prisiljena sprejeti vse pogoje tožnice, toženka pa na vsebino 33. člena Pogodbe ni imela vpliva.

5. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja pravilno zavrnilo. Bistveno pri tem je, da vtoževana terjatev ne izvira iz gospodarske pogodbe in zato zanjo ne velja triletni (po 349. členu OZ), ampak petletni zastaralni rok (po 346. členu OZ). Kdaj gre za gospodarsko pogodbo, določa 13. člen OZ. Za tako pogodbo gre, če jo skleneta gospodarska subjekta. Za gospodarski subjekt pa zakon šteje gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, samostojne podjetnike posameznike ter druge pravne osebe, če se te v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo. Gospodarska pogodba je torej le tista pogodba, pri kateri imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V konkretnem primeru pa tožnica ni gospodarska družba, prav tako pa je ni mogoče uvrstiti med druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost oziroma njeno delovanje v konkretnem primeru ni pridobitno. Sofinanciranje programa raziskovalnega dela stranske intervenientke kot mlade raziskovalke je izrazito nepridobitno. Za zastaranje terjatev iz sklenjene pogodbe zato velja splošni, to je petletni zastaralni rok. Ta pa se do vložitve tožbe (26. 9. 2017), tudi če bi začel teči že z nastopom zamude (to je 1. 2. 2013), še ni iztekel. Upoštevaje že povedano, za presojo ugovora zastaranja ni odločilno, ali je zastaralni rok začel teči z nastopom zamude ali šele z izpolnitvijo (to je 15. 12. 2014) in ali bi bilo treba uporabiti 10-letni zastaralni rok po Uredbi 659/1999.¹ O teh pritožbenih navedbah se pritožbeno sodišče zato ne izreka.

8. Vprašanje, ali je bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe ali ne, v konkretnem primeru ni odločilno, sodišče prve stopnje pa s tem, ko za presojo spora ni uporabilo 104. člena OZ, tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

V sodni praksi je v zvezi z uporabo določb 103. do 110. člena OZ uveljavljeno stališče, da se uporabljajo le, kadar se pogodbeni stranki o posledicah neizpolnitve ne dogovorita sami. To možnost jima namreč daje načelo pogodbene svobode (3. člen OZ) in dispozitivna narava določb OZ (2. člen OZ).² In v konkretnem primeru sta pravdni stranki posledice neizpolnitve oziroma zamude z izpolnitvijo, sporazumno dogovorili s pogodbo, to je v njenem 33. členu. Le ta se glasi: „Če namen in cilj programa dela nista dosežena v pogodbenem roku oziroma v roku podaljšanem za 6 mesecev brez zagotovila finančnih sredstev s strani agencije oz. v roku podaljšanem za čas mirovanja pogodbenih obveznosti, je izvajalec dolžan vrniti za vsak prekoračen mesec v prvih treh mesecih po 1 %/mesec izplačanih sredstev, v drugih treh mesecih po 2 %/mesec izplačanih sredstev, v tretjih treh mesecih po 3 %/mesec izplačanih sredstev in v četrtih treh mesecih po 4 %/mesec izplačanih sredstev. Če cilj programa dela še vedno ni dosežen, lahko agencija odstopi od pogodbe in zahteva od izvajalca vrnitev preostalih 70 % izplačanih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nakazila do dneva vračila, za vsa izplačana sredstva.“

Ob upoštevanju povzete določbe, se pravdni stranki za primer, da do izpolnitve ne bi prišlo v pogodbenem roku oziroma roku, ki je bil podaljšan za šest mesecev, nista dogovorili, da bo pogodba razvezana, ampak sta se dogovorili 1.) za plačilo pogodbene kazni; 2.) za možnost tožnice, da od pogodbe odstopi in zahteva vrnitev preostalih 70 % izplačanih sredstev. Zaključek sodišča prve stopnje, da s potekom dodatnega roka za izpolnitev (ta je potekel 31. 1. 2013) ni prišlo do razveze pogodbe (in s tem do odpada podlage za terjatev iz naslova pogodbene kazni), je zato (čeprav iz deloma drugačnih razlogov) materialnopravno pravilen. Zgolj v pojasnilo stranski intervenientki, ki v pritožbi vztraja, da je bila pogodba s potekom dodatnega roka razvezana, pa pritožbeno sodišče dodaja, da tako njeno (zmotno) stališče tudi sicer ni v korist toženki. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, bi v primeru razveze pogodbe nastopili učinki, ki jih določa 111. člen OZ. Ta sicer v prvem odstavku res določa, da sta v tem primeru obe stranki prosti svojih obveznosti, razen za povrnitev morebitne škode, a v drugem odstavku določa tudi, da ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Tožnica bi bila torej v tem primeru upravičena do vračila vsega, kar je toženki na podlagi pogodbe plačala. Izplačani znesek pa je bistveno višji kot znesek, ki ga zahteva s tožbo.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s toženko, da pravdni stranki v 33. členu Pogodbe načina uveljavljanja pogodbene kazni zaradi zamude nista uredili drugače, kot ga določa peti odstavek 251. člena OZ. V pogodbi sta se namreč dogovorili le o pogodbeni kazni in o njeni višini. Vendar pa tako stališče na odločitev ne vpliva, saj tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ravnala v nasprotju s petim odstavkom 251. člena OZ. Ta določa, da upnik, če je sprejel izpolnitev, pa dolžniku ni nemudoma sporočil, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni zaradi zamude, le-te ne more več zahtevati. Sodna praksa je v zvezi s to določbo (oziroma pred tem identično določbo 273. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) zavzela stališče, da je z njo predpisano, od kdaj dalje upnik ne more več zahtevati pogodbene kazni. To ne more pomeniti drugega, kot da mora najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Izjavo pa lahko torej poda tudi prej, to je vsaj takrat, ko dolžnik pride v zamudo.³ Tožnica si sicer z dopisom z dne 27. 6. 2014 (A9) pravice do pogodbene kazni ni le pridržala, ampak je njeno plačilo že zahtevala, a to na presojo ne more vplivati. Namen petega odstavka 251. člena OZ je namreč v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Varovalni namen te določbe pa ni potreben, če je pogodbena stranka, ki ima pravico do pogodbene kazni, že pred izpolnitvijo izjavila, da plačilo pogodbene kazni zahteva.

10. Sodišče prve stopnje je 33. člen Pogodbe pravilno razlagalo tako, da je za izračun višine pogodbene kazni kot osnovo treba vzeti celotni s strani tožnice izplačani znesek. Za takšno razlago govori jezikovna in logična razlaga celotnega besedila 33. člena Pogodbe. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da je besedilo prvega stavka zaradi zapisa, da je toženka „dolžna vrniti za vsak prekoračen mesec v prvih (oziroma drugih, tretjih ter četrtih) treh mesecih po 1 (oziroma 2, 3 in 4) %/mesec izplačanih sredstev“, mogoče razumeti tudi tako, kot to trdita pritožnici, a tako razumevanje nasprotuje vsebini drugega stavka iste določbe. V njem je namreč zapisano, da „če cilj programa še vedno ni dosežen⁴, lahko agencija odstopi od pogodbe in zahteva od izvajalca vrnitev preostalih 70 % izplačanih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nakazila do dneva vračila, za vsa izplačana sredstva.“ To logično pomeni, da je tožnica do vračila 30 % izplačanih sredstev upravičena na podlagi prvega stavka te določbe. In izračun pogodbene kazni, ki upošteva tožničino razumevanje določbe, pokaže, da izračunani znesek (to je znesek 54.014,22 EUR) predstavlja 30 % vseh izplačanih sredstev. Razumevanju sporne določbe na način, za katerega se zavzemata toženka in stranska intervenientka, pa nasprotuje tudi (neprerekano) dejstvo⁵, na katerega opozarja tožnica v odgovoru na pritožbo, da se izplačila tudi sicer niso vršila mesečno, ampak na vsake tri mesece in je nelogično, da bi pogodbeni stranki višino pogodbene kazni vezali na (povprečno) mesečno izplačilo. Da to ni bil namen pogodbenih strank, kaže tudi dejstvo, da je določba med pravdnima strankama postala sporna⁶ šele na naroku dne 20. 2. 2019, čeprav je bila toženka z višino izračunane pogodbene kazni in načinom izračuna, s tem pa tudi tožničinim razumevanjem sporne določbe, seznanjena že s prejemom zahteve za njeno plačilo (to je z dopisom dne 27. 6. 2014, priloga A9), nato pa ponovno ob vložitvi tožbe. Glede na to, da razumevanje določbe na način, za katerega se zavzemata pritožnici, pomeni občutno razliko v višini pogodbene kazni (1.000,27 EUR namesto 54.014,22 EUR), je tako ravnanje (razen, če pred tem nista tudi toženka in stranska intervenientka določbe razumeli tako kot tožnica) življenjsko nelogično. V zvezi z razlago sporne določbe se obe pritožnici neutemeljeno sklicujeta tudi na 83. člen OZ, saj se ta uporablja le za razlago nejasnih pogodbenih določil, to je tistih, katerih pomen je med strankama sporen in katerih pomena ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po primarnem razlagalnem pravilu določenem v 82. členu OZ, niti z uporabo drugih metod razlage.⁷ V konkretni zadevi ne gre za tak primer.

11. Toženka je v teku postopka zahtevala znižanje pogodbe kazni, vendar je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča tako zahtevo utemeljeno zavrnilo. Na podlagi 252. člena OZ sodišče pogodbeno kazen zniža, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. V konkretnem primeru pogodbena kazen dosega 30 % vseh izplačanih sredstev, kar ob upoštevanju pomena, ki ga je imela pravočasna izpolnitev za toženko, ni pretirano. Upoštevati je namreč treba, da gre pri konkretni Pogodbi, oziroma financiranju, ki je bilo izvedeno na njeni podlagi, za obliko državne pomoči,⁸ ki je ob upoštevanju prava EU dovoljena le pod strogimi pogoji, ki zagotavljajo, da posameznemu upravičencu ni dana neupravičena konkurenčna prednost pred drugimi subjekti na trgu.⁹ In ravno to je utemeljeno izpostavilo sodišče prve stopnje, ko je zapisalo, da je s tako pogodbeno kaznijo zagotovljena uravnoteženost s tistimi izvajalci, ki na razpisu niso bili izbrani oziroma se na razpis, zaradi strogih časovnih okvirov za izpolnitev pogodbene obveznosti, sploh niso prijavili. V kolikor zamuda ne bi bila ustrezno sankcionirana in bi smel upravičenec prejeta sredstva obdržati oziroma bi bilo vračilo minimalno, bi s tem pridobil neupravičeno konkurenčno prednost pred drugimi, to pa glede na zgoraj navedene omejitve po pravu EU, ni dopustno. Na tako presojo ne more vplivati v pritožbi zatrjevana okoliščina, da vsa razpoložljiva sredstva niso bila izkoriščena. Gre namreč za pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki je, saj ni opravičena, neupoštevna. Ne glede na to pa neizkoriščenost sredstev tudi ni nujna posledica pomanjkanja interesa drugih subjektov na trgu, ampak predvsem strogih razpisnih pogojev, med drugim tudi časovnih okvirov za izpolnitev pogodbene obveznosti. Pri presoji (ne)sorazmernosti pogodbene kazni je v konkretnem primeru treba upoštevati tudi to, da bi tožnica, saj je toženka z izpolnitvijo zamudila za več kot eno leto, lahko od pogodbe tudi odstopila in zahtevala vračilo celotnega izplačanega zneska. Neutemeljeno je tudi vztrajanje toženke pri tem, da bo tožnica, če ji bo pogodbena kazen plačana, obogatena. Glede na to, da ima obveznost plačati pogodbeno kazen, podlago v sklenjeni Pogodbi s tožnico, vprašanje, ali, kdaj in komu bo tožnica prejeta sredstva vrnila, na presojo, ali je toženka pogodbeno kazen dolžna plačati in v kakšni višini, ne more vplivati. Je pa, glede na to, da je tožnica, kot izkazuje Pogodba o prenosu nalog izvajanja javnega razpisa za izbor operacij z naslovom „Mladi raziskovalci iz gospodarstva-generacija ...“ (priloga A10), v pogodbeno razmerje s toženko vstopila kot agent in so ji bila vsa sredstva nakazana iz proračunskih postavk ministrstva, na dlani, da bo morala tudi s strani toženke plačano pogodbeno kazen vrniti v proračun.

12. Pritožbi sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ju je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka in stranska intervenientka s pritožbama nista uspeli, do njihovega povračila nista upravičeni. Je pa ob upoštevanju istih določb ZPP do povračila stroškov za odgovor na pritožbo upravičena tožnica. Pritožbeno sodišče ji je (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta) za sestavo odgovora, na podlagi prve točke tar. št. 21 Odvetniške tarife, priznalo 1125 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR, znaša 675 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 823,50 EUR. Tako priznan strošek ji je dolžna povrniti toženka v roku 15-ih dni od prejema te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

-----------------------------------------

¹ Za uporabo tega roka se zavzema tožnica v odgovoru na pritožbo.

² Glej na primer odločbe VS RS II Ips 471/2001, II Ips 549/2001, VIII Ips 51/2011 in VIII Ips 252/2011.

³ Glej odločbo VS RS III Ips 109/2001.

⁴ Glede na predhodno besedilo, ki govori o prvih, drugih, tretjih in četrtih treh mesecih (torej skupaj 12-tih mesecih) zamude, se ta del določbe nanaša na položaj, ko do izpolnitve ni prišlo niti v enem letu odkar traja zamuda.

⁵ Glej navedbe v točki II tožbe (list. št. 2).

⁶ Določilo je sporno takrat, ko mu pogodbeni stranki pripisujeta različen pomen.

⁷ Glej Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, stran 499.

⁸ Glede pojma državne pomoči glej 2. člen Zakona o spremljanju državnih pomoči (v nadaljevanju ZSDrP)

⁹ Tako Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) državam članicam preprečuje, da bi zagotavljale finančne prednosti podjetjem na način, ki bi lahko izkrivljal konkurenco na notranjem trgu. V skladu s členom 107(1) je državna pomoč nezdružljiva z notranjim trgom, razen, če ne spada v kategorije izjem iz 2. in 3. odstavka tega člena. Nadalje členi 42, 93, 106 in 108 PDEU določajo pogoje, pod katerimi se državna pomoč šteje ali bi se lahko štela za združljivo z notranjim trgom. Posamezna država je praviloma dolžna tudi vnaprej, zaradi odobritve, obveščati Evropsko komisijo o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči (glej tudi 6. člen ZSDrP), pomoč, ki se izvede brez odobritve ali pred njo, pa je nezakonita. PDEU sicer ne vsebuje izrecne določbe o vračanju nezakonite državne pomoči, a je Sodišče Evropske unije (SEU) odločilo, da je vračilo nujna posledica splošne prepovedi državne pomoči v skladu s členom 107 PDEU (glej sodbo C-120/73). Izreklo je tudi, da je namen vračanja nezakonite pomoči ponovno vzpostaviti razmere, kakršne so na notranjem trgu obstajale pred izplačilom pomoči (glej sodbo C-610/10). Z vračilom namreč njen prejemnik dejansko izgubi prednost, ki jo je imel pred svojimi konkurenti (glej sodbo C-348/93). Vračanje take pomoči tudi ne pomeni neupravičene obogatitve za državo članico, saj zagotavlja le povrnitev zneska, ki upravičencem ne bi smel biti izplačan (glej sodbo C-367/14). Velja tudi, da pravila EU o državni pomoči v skladu z načelom primarnosti prava EU prevladajo nad nacionalnimi zakoni.

Datum zadnje spremembe:

09.12.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1357/2010
• VSL sodba I Cp 3113/2016
• VSM Sodba I Cp 76/2021