VSL Sodba II Cp 1863/2019

Jedro

Ker je šlo za začasno dovoljenje za uporabo stvari, ga lahko lastnik kadarkoli prekliče. S pisno odpovedjo dogovora s strani tožeče stranke je dogovor prenehal veljati, toženci pa bi nepremičnino morali takrat vrniti tožeči stranki. Ker tega prostovoljno niso storili, jim je to na podlagi 92. člena SPZ naložilo sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje z dne 7.5.2019 v zvezi s popravnim sklepom z dne 11.6.2019.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so se toženci dolžni izseliti iz večstanovanjske stavbe št. 242 na naslovu ..., ki stoji na parceli 123/3, k.o. ..., ter jo prazno vseh oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Prav tako so po sodbi dolžni izprazniti garažo, ki se nahaja na desnem delu gospodarskega poslopja - stavbe št. 209, ki stoji na parceli 123/4, in jo prazno vseh oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Prazno vseh stvari so dolžni izročiti tožeči stranki tudi zemljišča s parc. št. 123/3, 123/4, 124/6, 124/7, 125/3 in 125/4, vse k.o. .... V točki IX. izreka sodbe pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ko je zahtevala, da so toženci dolžni izprazniti gospodarsko poslopje - stavbo št. 209, stoječo na parceli 123/4, k.o. ..., v delu, ki presega izročitev garaže, ki se nahaja na desnem delu gospodarskega poslopja. S popravnim sklepom z dne 11.6.2019 je sodišče prve stopnje popravilo napačen zapis parcelne številke in imena tretje toženke.

2. Zoper ugodilni del sodbe (točke I. do VIII. izreka) so se pritožili toženci iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je bil dogovor o uporabi spornega stanovanja nedvomno sklenjen zato, da se družini A. - B. omogoči bivanje v stanovanju, vse dokler se njihova težka življenjska situacija ne izboljša. Logično je, da trajanje izrecno ni bilo določeno, saj se ni vedelo, koliko časa bo družina potrebovala, da razreši to stanje. Tako ne drži ugotovitev sodišča, da iz listine ni razviden čas trajanja. Navedeni namen strank je izrecno potrdil tudi prvi toženec. Sodišče je nepopolno in napačno ugotovilo tudi premoženjsko stanje tožencev. Sodišče se sklicuje na priznano dejstvo o ugotovljenem stanju na TRR tožencev, vendar spregleda, da je potrebno stanje presojati v času izdaje sodbe in ne za nazaj. Toženci so na neki točki res imeli nekaj denarnih sredstev, vendar so bili prisiljeni ta sredstva vložiti v nakup nepremičnine, saj ni pričakovati, da bodo lahko v bodoče imeli zadostna mesečna sredstva za najemanje stanovanja. Nakup nepremičnine se je izkazal za napačno odločitev, ker niso pričakovali, da jim državni in občinski organi ne bodo dovolili obnove hiše. Zato je zdaj njihovo premoženjsko in življenjsko stanje še slabše kot ob sklenitvi dogovora, saj nimajo več niti denarnih sredstev niti primerne nepremičnine. Vztrajajo, da je dogovor sklenjen za določen oziroma določljiv čas, in sicer dokler se finančno - ekonomsko stanje tožencev ne izboljša oziroma dokler si ne uredijo drugega primernega stanovanja. Zato se dogovor ne more enostavno enostransko kadarkoli preklicati. Toženci še niso dolžni vrniti stanovanja, saj se njihovo finančno stanje še ni izboljšalo. Glede površin, ki jih uporabljajo toženci, vztrajajo, da so jim bili vsi ključi do vseh prostorov izročeni ob sklenitvi dogovora, zato je jasno, da jim je bila omogočena in dovoljena uporaba vseh prostorov, ki jih v praksi zasedajo. Toženci so že pojasnili, da je do tega prišlo, ker je bil namen strank, da toženci vzdržujejo in obnavljajo celotno hišo z dvoriščem, kar je potrdil tudi prvi toženec.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju. Sodbo je tako mogoče preizkusiti. Prav tako ni o odločilnih dejstvih nobenega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP niso podane.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se Dogovor o bivanju in uporabi prostora z dne 17.8.2015 (v nadaljevanju: dogovor) nanaša le na stanovanjske prostore v stanovanjski stavbi na naslovu ..., ki se nahajajo v visokem pritličju, s souporabo dohodov, stopnišč in hodnikov stanovanjske stavbe, ki služijo dostopu in normalni uporabi prostorov. Zgolj dejstvo, da so tožencem bili izročeni ključi vseh prostorov, ne omogoča drugačnega zaključka, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje. V dogovoru je namreč jasno navedeno, katere prostore lahko toženci uporabljajo. Posledično je pravilen tudi zaključek sodišča, da nepremičnine, ki v dogovoru niso navedene, toženci zasedajo brez pravne podlage in tožeča stranka utemeljeno zahteva njihovo izpraznitev in izročitev na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ²). Glede prostorov, ki jih toženci zasedajo na podlagi dogovora, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz dogovora jasno izhaja, da je bila dogovorjena brezplačna uporaba stanovanja od 20.8.2015 dalje in da ni bil določen čas trajanja uporabe stanovanja. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje v točki 14 obrazložitve sodbe, kjer je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženci niso dokazali, da je bila dogovorjena brezplačna uporaba stanovanja za čas, dokler toženci ne bodo v finančni situaciji, ki jim bo omogočila, da si uredijo drugo stanovanje za bivanje v ... Zgolj navedba v 1. členu dogovora, da se je C. A. odločil pomagati prvemu tožencu in njegovi družini zaradi težke življenjske situacije na način, da mu omogoči bivanje v stanovanju, za katerega ni bilo interesa za tržni najem, ne pomeni, da je bil s tem določen čas trajanja uporabe nepremičnine. Pritožba tega zaključka ne omaje.

7. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so toženci razpolagali z denarnimi sredstvi v višini 56.613,55 EUR, kar pomeni, da bi se tudi sicer iztekel čas trajanja uporabe stanovanja. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo premoženjsko stanje tožencev presojati v času izdaje sodbe in ne za nazaj. Ko je enkrat nastopil časovni trenutek, ki povzroči prenehanje pogodbe, ponovno slabo premoženjsko stanje tožencev ne more ponovno vzpostaviti pogodbenega razmerja.

8. Pravilna pa je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženci niso dokazali, da je bilo dogovorjeno, da bodo toženci namesto najemnine obnovili stanovanje oziroma hišo. Pritožbeno sodišče sprejema razloge, ki jih je sodišče prve stopnje za takšno oceno navedlo v točki 13 obrazložitve sodbe. Bistveno je, da je bilo v dogovoru izrecno zapisano, da gre za brezplačno uporabo stanovanja. Toženci zgolj z navedbo v pritožbi, da je bil namen strank, da toženci vzdržujejo hišo in obnavljajo celotno hišo z dvoriščem, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omajejo. Ker je šlo za začasno dovoljenje za uporabo stvari, ga lahko lastnik kadarkoli prekliče (3. odst. 583. člena OZ). Tožeča stranka je dogovor pisno odpovedala 25.9.2017. S tem je dogovor prenehal veljati, toženci pa bi sporno nepremičnino takrat morali vrniti tožeči stranki. Ker tega prostovoljno niso storili, jim je to na podlagi 92. člena SPZ pravilno naložilo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo.

9. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 608/2018
• VSL sodba Cpg 1770/93
• VSRS Sodba II Ips 52/2019