VSL Sodba I Cp 1387/2019

Jedro

Po ugotovitvah, da tožnik ni izkazal, kdaj je nastopila njegova dobroverna posest in potrebne priposestvovalne dobe, ter da so sporne nepremičnine od leta 1995 naprej v posesti toženca, ki je na podlagi pravnomočne sodne odločbe o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem tudi vknjižen kot lastnik vtoževanih nepremičnin v zemljiški knjigi, je sodišče pravilno presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje tožnika niti za izbris vknjižene lastninske pravice pri spornih nepremičninah v korist toženca.

Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem so v skladu z 28. členom ZTLR, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, kot tudi po prej veljavnih določilih ODZ in zdaj veljavnem zakonu dobra vera oziroma dobroverna lastniška posest in pretek potrebne priposestvovalne dobe (časa). Po drugem odstavku 72. člena ZTLR je bila posest dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova.

Do pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem lahko vodi le navzven vidna posest, ki vzbuja videz, da je posestnik tudi lastnik stvari. V gozdovih je nanjo mogoče sklepati zlasti po izvajanju sečnje in spravilu lesa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je zoper toženca kot zemljiškoknjižnega lastnika uveljavljal tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na v izreku navedenih nepremičninah v k.o. X in v k.o. Y, sklicujoč se na določbe o priposestvovanju. Podredno je z izbrisno tožbo uveljavljal neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na vtoževanih nepremičninah v korist toženca, ki je bila dovoljena na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Črnomlju P 78/2013 z dne 15. 11. 2013, njen izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov s ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist prejšnje lastnice A. K., rojene O., rojene ... Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek (točki I in II izreka) ter naložilo tožniku, da tožencu povrne pravdne stroške v odmerjeni višini 2.011 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Predlaga, naj jo višje sodišče spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži v plačilo pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi.

Navaja, da je dokazna ocena pomanjkljiva, neskladna z 8. členom ZPP, nerazumno in nepreverljivo argumentirana. Sodišče se ni opredelilo do vseh bistvenih okoliščin in dokazov, zato je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Podane so absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O primarnem in podrednem tožbenem zahtevku je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožnik pritrjuje odločitvi sodišča o ugotavljanju pogojev za priposestvovanje obeh strank po 28. členu ZTLR², saj tožnika, ki ni sodeloval v toženčevi pravdi za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zoper neznane dediče predhodne zemljiškoknjižne lastnice A. K., ne veže pravnomočna sodba P 78/2013. Nesporno je bilo, da je A. K. umrla. Nobeni stranki ni bil znan točen datum njene smrti. Ocenjuje, da je bila že 20 let pokojna do sodbe P 60/98, s katero je njegov pravni prednik zoper tožene neznane dediče A. K. dosegel ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na drugih njenih nepremičninah.

Ob ugotovljeni posesti spornih nepremičnin (toženčevih pravnih prednikov pred letom 1941, nato tožnikovih pravnih prednikov – družine B. – v obdobju 54 let) je napačna, nelogična, notranje protislovna, zmotna in v nasprotju z izvedenimi dokazi (izpovedbi toženca in B. K.) ugotovitev, da je leta 1995 posest (vseh) spornih gozdov prevzel toženec in da bi člani družine B. na to pristali. Toženčeve priče so opisovale le en dogodek v letu 1994 in v enem gozdu. Če bi toženec res prevzel posest v letu 1995, ni mogel biti dobroveren, ker je vedel za posest članov družine B. in ker njegova posest ni temeljila na nobeni listini. Dokazni postopek ni potrdil njegove posesti. Če bi jo res izvrševal, bi o njej izpovedovali lastniki sosednjih zemljišč. Sodišče se ni oprlo na izpovedbe teh prič niti na izpovedbo tožnika, ki je pojasnil, da se zaradi zorenja gozda ni dalo opravljati sečnje. Ugotovitve sodišča o toženčevi posesti od 1994 oziroma 1995 niso zadosti obrazložene (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Dokazna ocena je nepravilno oprta na pravnomočno sodbo P 78/2013 (ki je bila izdana na podlagi enostranskih navedb toženca, ki so bile kot neresnične ovržene v tem postopku) in na večji posek, ki je bil izveden šele 2018 (v času trajanja tega postopka).

Do leta 1995 je že potekla priposestvovalna doba za pravne prednike tožnika, ki so nepremičnine kot dediči A. K. uporabljali od leta 1965 naprej. Dejstvo, da sporne nepremičnine niso bile predmet tožbe (pritožnikovega očeta) J. B. zoper neznane dediče A. K. v letu 1998, ni relevantno. Šlo je za očitno napako pri preverjanju podatkov, pri katerih je bila kot lastnica vpisana A. K.

Dokazni postopek je pokazal, da se toženec ni štel za lastnika vtoževanih nepremičnin do sodbe P 78/2013. Gozdove si je enostavno prilastil. Posest je začel izvajati šele po vpisu lastninske pravice na podlagi navedene sodbe, in sicer tako, da je izvršil popoln golosek. Izkoristil je dejstvo, da toženec ni pogosto hodil v gozd. Nasprotna dokazna ocena sodišča je zmotna in necelovita.

Sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih: o trajanju priposestvovalne dobe za toženca in o njegovi dobrovernosti.

Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izbris izpodbijane vknjižbe ter ugotovitev, da toženec v pravdi P 78/2013 ni zlorabil procesnih pravic. Zloraba je v tem, da se je odločil za postopek, ki je v nasprotju z zakonom in sodno prakso. Nepoznavanje predpisov tožencu ne more biti v korist.

Zaradi zatrjevane napačne odločitve o glavni stvari pritožnik posledično izpodbija kot nepravilno tudi stroškovno odločitev.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter povračilo njegovih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je trdil in dokazoval, da je pri vtoževanih nepremičninah, pri katerih je v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica v korist toženca, pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem in dedovanjem po pokojni A. K. (prejšnji zemljiškoknjižni lastnici). Podrejeno je z izbrisno tožbo uveljavljal neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist toženca na podlagi sodbe P 78/2013, češ da je bilo z njo napačno ugotovljeno, da je toženec pridobil lastninsko pravico na nepremičninah A. K. s priposestvovanjem. Toženec se je branil, da je na spornih nepremičninah pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem in da je vknjižba lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe o priposestvovanju materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ugotovitve, da gre pri primarnem tožbenem zahtevku za konkurenco dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice, saj obe pravdni stranki trdita in dokazujeta, da sta jo pridobili na podlagi priposestvovanja. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče pri presoji primarnega tožbenega zahtevka izhajalo iz materialnopravnih določil ZTLR in SPZ³, ki urejajo pogoje za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, pri odločanju o podrejenem tožbenem zahtevku pa iz pravil ZZK-1⁴, ki urejajo izbrisno tožbo. Po ugotovitvah, da tožnik ni izkazal, kdaj je nastopila njegova dobroverna posest in potrebne priposestvovalne dobe, ter da so sporne nepremičnine od leta 1995 naprej v posesti toženca, ki je na podlagi pravnomočne sodne odločbe o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem tudi vknjižen kot lastnik vtoževanih nepremičnin v zemljiški knjigi, je presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje tožnika niti za izbris vknjižene lastninske pravice pri spornih nepremičninah v korist toženca. Zavrnilo je tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek.

7. Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Obrazložena je z jasnimi in popolnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. V njih ni vrzeli in nasprotij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Sodba torej ni obremenjena z uveljavljenimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne z očitano relativno kršitvijo 8. člena ZPP. Osrednja nit pritožbe je pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. To ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je namreč opravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne zgolj tistih, ki koristijo tožniku. Dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno, razloge in odločitev sodišča prve stopnje, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem so v skladu z 28. členom ZTLR, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, kot tudi po prej veljavnih določilih ODZ⁵ in zdaj veljavnem zakonu⁶ dobra vera oziroma dobroverna lastniška posest in pretek potrebne priposestvovalne dobe (časa). Po drugem odstavku 72. člena ZTLR je bila posest dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova.

9. Pravilna je ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebne pogoje za priposestvovanje spornih nepremičnin dokazal toženec in ne tožnik.

10. Sodišče je ugotovilo, da so bili pravni predniki tožnika v sorodu, pravni predniki toženca pa v svaštvu z A. K. Po tožbenih trditvah naj bi prvi pridobili njene nepremičnine v posest z dedovanjem, in drugi - po trditvah toženca – na podlagi ustnega pravnega posla, sklenjenega in realiziranega pred drugo svetovno vojno.

11. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so sporne nepremičnine v naravi veliki gozdovi (3 do 4 ha). Do pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem lahko vodi le navzven vidna posest, ki vzbuja videz, da je posestnik tudi lastnik stvari. V gozdovih je nanjo mogoče sklepati zlasti po izvajanju sečnje in spravilu lesa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V zadostni meri je upoštevalo tudi dejstvo, da se taka dela izvajajo v gozdovih občasno (enkrat letno ali celo enkrat na nekaj let) in so običajno opravljena v nekaj dnevih. Z zaslišanjem strank in prič se je zanesljivo prepričalo, da so v obravnavanih gozdovih na tak način opravljali gozdna dela pravni predniki toženca že pred drugo svetovno vojno in do leta 1960. Drži, da so priče, na katere se sklicuje pritožba, vedele in je na tej podlagi sodišče ugotovilo, da so imeli pravni predniki tožnika sporne gozdove v posesti od leta 1966 do 1994. Po tem obdobju tožnikove posesti spornih nepremičnin ni potrdil noben dokaz več. Nasprotno pa se je sodišče na podlagi zaslišanja pravdnih strank in prič ter listinskega gradiva prepričalo, da je toženec v letu 1995 v obravnavanih gozdovih opravljal gozdna dela po žledolomu in da jih ima v posesti tudi v času sojenja. Sporni posek lesa, ki ga omenja pritožnik v pritožbi, je bil povod za to, da je tožnik zoper toženca zahteval sodno varstvo v tem postopku. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec tisti, ki ima vse sporne nepremičnine v posesti več kot 20 let. Dejansko stanje o izvajanju posesti je pravilno ugotovljeno in ima oporo v pravilno ocenjenih dokazih. Pritožbeno prepričanje, da je tožnik dokazal svojo posest na vtoževanih gozdovih, je zmotno in nima podlage niti v izpovedbi samega tožnika niti v izpovedbah prič, ki jih izpostavlja v pritožbi.

12. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da je do leta 1995 že potekla priposestvovalna doba za pravne prednike tožnika, ki naj bi nepremičnino uporabljali kot dediči A. K. od 1965 naprej. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik ni izkazal, kdaj je A. K. umrla in kdaj naj bi na tej podlagi njegovi pravni predniki kot njeni dediči pričeli uživati sporne nepremičnine kot svoje. Sodišče je ugotovilo, da so tožnikovi pravni predniki vedeli, da so bile nepremičnine last A. K. in da so z njimi gospodarili za A. K., kar izključuje njihovo dobrovernost. Nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnikov oče v letu 1998 na podlagi tožbe zoper neznane dediče A. K. dosegel ugotovitev lastninske pravice s priposestvovanjem na njenih številnih nepremičninah. S tem so ovržene tožbene trditve, da so se tožniki oziroma njegovi pravni predniki šteli za njene dediče. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal že pričetka teka priposestvovalne dobe oziroma kdaj naj bi nastopila dobroverna lastniška posest, ko naj bi njegovi pravni predniki kot dediči pokojne A. K. pričeli uživati sporne nepremičnine kot svoje. Ker pogoj 20-letne dobroverne posesti pravnih prednikov tožnika ni bil izkazan, je njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice s priposestvovanjem pravilno zavrnjen.

13. Tudi ugotovitve o toženčevem močnejšem pravnem naslovu v točki 17 so pravilne in zadostne. Toženčeva dobroverna lastniška posest v potrebni priposestvovalni dobi je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje ugotovljena že v pravnomočni sodni odločbi Okrajnega sodišča v Črnomlju P 78/2013 z dne 15. 11. 2013, na podlagi katere je tožnik vpisan v zemljiški knjigi kot zemljiškoknjižni lastnik obravnavanih nepremičnin. Dobra vera se domneva, dokazno breme za toženčevo nedobrovernost pa je bilo na tožniku. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 21 sodbe je tožnik ni izpodbil.

14. Pravilno je zavrnjen tudi podredni tožbeni zahtevek. Vknjižbo lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe je mogoče izbrisati le, če je bilo proti taki sodbi vloženo izredno pravno sredstvo in je bila pravnomočna sodba razveljavljena ali spremenjena (4. točka tretjega odstavka 243. člena ZZK-1). Pritožba ne izpodbija pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju P 78/2013, ki je bila podlaga za izpodbijano vknjižbo lastninske pravice v korist toženca, izredna pravna sredstva niso bila vložena.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožniku ni uspelo dokazati zlorabe postopka za dosego nedovoljenih koristi, ki bi utemeljevali tožnikov tožbeni zahtevek na podlagi prvega odstavka 243. člena ZZK-1. Ni bilo sporno, da je toženec vložil tožbo zoper neznane dediče A. K., da je bila sodba izdana po kontradiktornem postopku, v katerem so bili dediči A. K. zastopani po začasnem zastopniku in da je sodba postala pravnomočna. Sodišče je ugotovilo, da je na enak način dosegel ugotovitev lastninske pravice s priposestvovanjem na številnih drugih nepremičninah A. K. tudi tožnikov oče, in sicer zoper neznane dediče A. K. v pravdi P 60/98, v kateri sporne nepremičnine niso bile zajete. Že iz navedenih razlogov so neutemeljeni pritožbeni očitki o toženčevi zlorabi, ker se je odločil za istovrsten postopek, češ da je v nasprotju z zakonom in sodno prakso. Sodna praksa je v preteklosti take tožbene zahtevke dopuščala. V obravnavanem primeru je bila sodba izdana po kontradiktorno opravljenem postopku. Dediči A. K. so bili zastopani po začasnem zastopniku. Po izvedenem dokaznem postopku so bili ugotovljeni vsi zakonski pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Tudi po oceni pritožbenega sodišča upoštevaje vse okoliščine primera tožencu ni mogoče očitati zlorabe pravic oziroma nepoštenega ravnanja.

16. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Odločitev o glavni stvari je pravilna. Posledično je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, ki je pritožba konkretizirano ne izpodbija. Pri uradnem preizkusu pritožbeno sodišče v njej ne najde kršitev in napak, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo v celoti zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo propadel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženec pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, 36/80.
³ Stvarnopravni zakonik, Ur.l. RS, št. 87/2002 s spremembami.
⁴ Zakon o zemljiški knjigi, Ur.l. RS, št. 58/2003 s spremembami.
⁵ Obči državljanski zakonik.
⁶ 43. člen SPZ.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1777/2003
• VSRS sklep II DoR 156/2016
• VSL sklep I Cp 3898/2011