VSL Sodba IV Cp 423/2020

Jedro

Pravica in dolžnost staršev, ki se odločita, da ne bosta več živela skupaj, je, da se sporazumeta o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Če se starša zaradi nasprotujočih interesov o tem vprašanju ne moreta sporazumeti, izbiro med enim in drugim staršem opravi sodišče. Pri tem je osnovno materialno pravno izhodišče glede vprašanja, kateremu od staršev naj bo otrok zaupan, upoštevanje koristi otroka. Gre za pravni standard, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera in oceniti, pri katerem od staršev bo otrok imel boljše možnosti za osebnostni razvoj.

Sodišče izpolnjenost pogojev za uspešno izvajanje starševske skrbi presoja v času odločanja, zato podatki o tožnikovem ambulantnem zdravljenju v PB iz obdobja pred rojstvom otrok na odločitev ne morejo vplivati.

Tožnik prejema otroški dodatek, ki se pri odmeri višine preživnine ne upošteva. Gre za socialni transfer, ki je namenjen zadovoljevanju potreb družine in se po razpadu družine odmeri na novo. Ob tem se preživnina, ki je odmerjena glede na novo nastale razmere po razpadu partnerske skupnosti, pri odmeri novega otroškega dodatka upošteva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba v izreku o stroških (VII. točka) tako spremeni, da je tožnik toženki poleg že dosojenega zneska 527,73 EUR dolžan plačati še 185,60 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, v preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletnega otroka pravdnih strank zaupalo v vzgojo in varstvo očetu (I. točka izreka), uredilo stike z materjo (II. točka izreka), toženki naložilo plačilo preživnine od 1. 10. 2019 v višini 79 EUR za hči A. A. in 64 EUR za sina B. A. (III. točka izreka), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) ter plačilo zapadle preživnine v višini 759 EUR za hči in 594 EUR za sina (IV. točka izreka), sicer pa je drugačen tožbeni zahtevek tožnika in tožbeni zahtevek toženke zavrnilo (VI. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki plačati 527,73 EUR pravdnih stroškov (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka (tožnica po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženka) iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Kot preuranjeno graja odločitev sodišča v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke glede ocene primernosti tožnika za izvajanje starševske skrbi, vpogledom v tožnikovo zdravstveno dokumentacijo pri osebni zdravnici in v PB ter z zaslišanjem njenih staršev, kar vse naj bi privedlo do zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, povezanega s tožnikovim alkoholizmom. Sodišče ni upoštevalo, da ima mladoletni B. A. težave s pljuči, na katera cigaretni dim negativno vpliva, zato bi moralo angažirati tudi izvedenca zdravstvene stroke in opraviti ogled tožnikovega doma. Pristranski je argument sodišča, da sta otroka vajena življenjskega okolja in dinamike širše tožnikove družine, saj čas preživljata tudi z mamo toženke, poleg tega kraja bivanja pravdnih strank med seboj nista oddaljena več kot deset kilometrov. Tožnik ni zatrjeval negativnih starševskih lastnosti toženke, ker jih nima, saj ne zlorablja alkohola, besedno ne manipulira z otrokoma, jima ne preprečuje stikov, je odgovorna glede denarnih sredstev in ustrezno poskrbi za higieno. Otroka se pri njej odlično počutita. Zloraba alkohola je hud problem v družbi, še hujši v družini. Čeprav je tožnik sam priznaval svojo občasno opitost, sodišče temu ni posvetilo pozornosti. Zadoščalo mu je mnenje izvedenca, ki pa se z vprašanjem obstoja alkoholizma primarno ni ukvarjal. Kot relevanten argument, da se otroka zaupata v vzgojo in varstvo tožniku, je sodišče zmotno štelo toženkino manjšo vpetost v bivalno okolje, saj se je sedaj ustalila le nekaj kilometrov stran. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovega kajenja v stanovanju, neodgovornega ravnanja z denarjem, nedoslednosti pri higieni, neprimernega prevažanja otrok in manipulacij. Sodba v tem delu ostaja brez razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se ni opredelilo do dejstva, da je tožnik toženki večkrat preprečeval stike z otrokoma in se ni oglašal na telefon. Svoje starševske funkcije torej ni izvrševal korektno, česar sodišče ni prepoznalo.

3. Napačna je tudi odločitev o preživnini. Sodišče je stroške za hrano določilo v višini 100 EUR mesečno na otroka, čeprav je toženec izpovedal, da stroški za hrano zanj in otroka skupaj na mesec nanesejo med 120 in 150 EUR. Ob tem je nerazumljiv zaključek, da je v ta znesek vključen tudi tožnikov prispevek materi za kosila. Sodišče je tožniku ustrezno priznalo petino bivanjskih stroškov in stroškov za hrano, nelogično pa mu je nato glede stroškov osebne nege, čistil in prostega časa priznalo polovico stroškov. V zvezi s preživnino je sodišče odločilo, da je toženka dolžna pokriti 55 % potreb otrok, tožnik pa le 45 %, pri čemer ni upoštevalo, da toženka poplačuje še pretekle dolgove tožnika, da tožnik staršema ne plačuje bivanjskih stroškov in da prejema otroški dodatek. Nepreverljiv je tudi znesek preživnine, ki ga je sodišče prisodilo v plačilo toženki za obdobje od novembra 2018 do septembra 2019.

4. Glede pravdnih stroškov toženka graja odločitev, da sodišče med pravdni stranki ni razdelilo stroškov sodne takse, ki jo je plačala v znesku 45 EUR, in dodatnih stroškov izvedenca, nastalih ob ustnem zaslišanju. Pripombe na izvedeniško mnenje je toženka podala utemeljeno, kar je očitno štelo tudi sodišče, ki je izvedenca vabilo na narok. Ti stroški so bili zato upravičeni in bi jih sodišče v skladu z načelom pravičnosti moralo enakovredno razdeliti med pravdni stranki.

5. Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba je delno utemeljena.

O zaupanju mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo

7. Pravica in dolžnost staršev, ki se odločita, da ne bosta več živela skupaj, je, da se sporazumeta o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi (prvi odstavek 105. člena ZDZdr)¹. Če se starša zaradi nasprotujočih interesov o tem vprašanju ne moreta sporazumeti, izbiro med enim in drugim staršem opravi sodišče. Pri tem je osnovno materialno pravno izhodišče glede vprašanja, kateremu od staršev naj bo otrok zaupan, upoštevanje koristi otroka. Gre za pravni standard, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera in oceniti, pri katerem od staršev bo otrok imel boljše možnosti za osebnostni razvoj.

8. Sodišče prve stopnje je skrbno argumentiralo svojo dokazno oceno v zvezi z zaupanjem otrok v varstvo in vzgojo, ki jo je oprlo predvsem na ugotovitve izvedenca klinične psihologije mag. C. C. in na mnenje CSD. Pritožbena graja, da je sodišče odločitev sprejelo preuranjeno, ker predhodno ni izvedlo predlaganih dokazov s pridobitvijo podatkov o zdravljenju tožnika v PB in podatkov iz osebnega zdravstvenega kartona, ker ni zaslišalo toženkinih staršev, ni opravilo ogleda stanovanja ter ni postavilo izvedenca zdravstvene stroke glede vpliva cigaretnega dima na mladoletnega sina pravdnih strank, ni utemeljena. Sodišče izpolnjenost pogojev za uspešno izvajanje starševske skrbi presoja v času odločanja, zato podatki o tožnikovem ambulantnem zdravljenju v PB iz obdobja pred rojstvom otrok na odločitev ne morejo vplivati. Toženka, ki se v pritožbi še vedno pavšalno sklicuje na toženčevo zlorabo alkohola, dogodkov, ko bi zaradi opitosti tožnika prišlo do zanemarjanja otrok, ni izpostavila in tudi ni pojasnila konkretnega dogajanja, o katerem bi v zvezi z nesposobnostjo tožnika za izvajanje starševske skrbi lahko izpovedala njena starša. Pritožnica tudi nekritično prezre, da je bila ob razpadu partnerske zveze prav ona tista, ki je mladoletna otroka pustila v tožnikovem varstvu, kasneje pa soglašala, da si skrb zanju delita polovično. Tega v primeru nezmožnosti tožnika, da bi ustrezno poskrbel za potrebe mladoletnih otrok, kot skrbna mati zagotovo ne bi storila.

9. Sodišče prve stopnje je kljub pavšalnim trditvam v smeri tožnikovih težav z alkoholom odgovore poiskalo pri izvedencu klinične psihologije, katerega naloga je bila ugotovitev, kateri od staršev bi bil za izvajanje starševske skrbi bolj primeren. Izvedenec je že v svojem pisnem mnenju (in ne šele ob zaslišanju, kot zatrjuje toženka) na osnovi klinično psihološke diagnostike in opravljenih testiranj ugotovil, da tožnik ne kaže osebnostne motenosti ali psihiatrične simptomatike v smislu očitane nekontrolirane agresivnosti in odvisnosti od alkohola, ki bi lahko predstavljala odločujočo oviro za opravljanje očetovskih nalog. Podrobneje je izvedenec svoje kompetence na področju prepoznavanja in zdravljenja alkoholizma pojasnil ob zaslišanju. Višje sodišče zato soglaša z razlogi prvostopnega sodišča, ki je glede na prepričljivo izvedeniško mnenje kot nepotrebne in neprimerne ocenilo dokaze v zvezi s poizvedbami pri osebni zdravnici tožnika in vpogledom v njegovo zdravstveno dokumentacijo v PB, pa tudi glede zaslišanja toženkinih staršev. Pritožbeni očitek kršitve toženkine pravice do izjave in vnaprejšnje dokazne ocene zato ni utemeljen.

10. Nadaljnji pritožbeni očitek toženke glede neizvedenih dokazov se nanaša na vprašanje kajenja kot ogrožajočega faktorja v razvoju mladoletnega sina B. A. Ob tem ne drži, da se sodišče prve stopnje do vpliva cigaretnega dima na razvoj otrok ni opredelilo. V 18. točki sodbe je po vpogledu sinove zdravstvene dokumentacije zaključilo, da ne potrjuje vzročne zveze med njegovimi težavami z dihali in cigaretnim dimom, temveč so težave nastale pri operaciji kile in se sedaj ne odražajo več, B. A. pa je podvržen rednim kontrolam. Čeprav je splošno znano, da cigaretni dim škoduje zdravemu razvoju otrok, tudi po oceni pritožbenega sodišča kajenje v delu stanovanja še ne more predstavljati odločilne okoliščine, ki bi vplivala na odločitev o tem, komu od staršev bo otrok dodeljen. Še posebej ob dejstvu, da je sodišče uredilo stike med otrokoma in materjo tako, da pri njej preživita 2/5 tedna in polovico vseh počitnic in praznikov, v času bivanja pri očetu pa sta del dneva v šoli in vrtcu ter sta torej podvržena vplivu cigaretnega dima le občasno. Pritožbeno sodišče kljub vsemu glede na znane negativne učinke dima na dihala predlaga tožniku, da se kajenju v prisotnosti otrok odpove. Ker torej tožnikova razvada s kajenjem za odločitev sodišča ne predstavlja bistvene okoliščine, je pritožbena graja zavrnitve dokaznih predlogov s postavitvijo izvedenca zdravstvene stroke in ogledom tožnikovega stanovanja neutemeljena.

11. Tako izvedenec klinične psihologije kot strokovni delavec CSD sta v zvezi s kapacitetami obeh staršev za izvajanje starševske skrbi kot primernejšega prepoznala tožnika. Ob tem je izvedenec s priznanimi diagnostičnimi postopki ugotovil, da otroka ne izkazujeta vedenjskih in čustvenih težav, ki se sicer običajno kažejo v primeru stisk, povezanih z nasiljem v družini, zato je toženkine trditve, ki jih izpostavlja ponovno v pritožbi, glede manipulacije in nasilja, ocenil kot neprepričljive. Sodišče prve stopnje je izvedeniškemu mnenju utemeljeno sledilo ter odločilo, da imata otroka zagotovljeno večjo konstantnost, psihološko stabilnost, možnost za zdrav duševni razvoj in pridobitev pozitivne naklonjenosti ter predstave glede obeh roditeljev, če se dodelita v vzgojo in varstvo tožniku. Ob tem je posebej upoštevalo, da sta otroka pri projekcijskih testih pokazala navezanost na oba starša, pri čemer je mladoletni A. A. socialno in čustveno oče vseeno bližje kot mama. Ker sodišče odločitve ni oprlo zgolj na dejstvo, da sta otroka vajena življenjskega okolja in širše tožnikove družine, je pritožbeno izpostavljanje bližine bivanja kraja pravdnih strank nepomembno. Ob tem pritožnica ne zanika ugotovitev sodišča, da se je med postopkom velikokrat selila, kar je nedvomno kazalo na njeno nestanovitnost. Če se je sedaj ustalila pri starših, pa ji bo to lahko v pomoč pri kvalitetnem izvajanju stikov, ki jih je sodišče obširno določilo.

12. Ker je toženka v postopku očitala tožniku, da ni vedno odziven, ko bi morala zaradi stikov prevzeti otroka, ob tem pa je prihajalo tudi do konfliktov z njegovimi starši, je sodišče že z začasno odredbo 10. 12. 2018 uredilo stike, tako da prevzemi in oddaja otrok potekajo v vrtcu ali na domu matere, in takšno ureditev ohranilo tudi v sodbi. Toženka ureditve po začasni odredbi ni grajala in tudi v pritožbi odločitve o stikih ne napada. Pritožbene trditve, v katerih izpostavlja konflikte s tožnikom pred izdajo začasne odredbe ter mu očita, da preprečuje stike z mladoletnima otrokoma in jih od nje jemlje s silo ter zavrača komunikacijo, zato na pravilnost odločitve o dodelitvi otrok ne morejo vplivati. Enako velja tudi za posamične očitke manipulacije, pomanjkljive higiene otrok ali oblačil oziroma očitke neodgovornega ravnanja z denarjem. Tožnik je zaposlen in v postopku ni bilo ugotovljeno, da preživninskih obveznosti ne bi izvrševal, prav nasprotno, sam je bil tisti, ki je od razpada partnerske zveze moral tudi finančno poskrbeti za potrebe otrok.

13. Glede na opisano pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da bo z zaupanjem otrok v vzgojo in varstvo tožniku za njune koristi najbolje poskrbljeno. Sodišče je ustrezno prepoznalo tudi vlogo toženke, zato je določilo obsežne in intenzivne stike, tako da bo tudi ona aktivno spremljala in močno vplivala na razvoj mladoletnih otrok.

O višini preživnine

14. Pritožnica neutemeljeno graja ugotovljene stroške za hrano v višini 100 EUR mesečno za posameznega otroka. Tožnik je v tožbi to postavko ocenil na 120 EUR, toženka pa v nasprotni tožbi na 125 EUR mesečno na posameznega otroka. Res je tožnik sicer ob zaslišanju navedel, da za hrano mesečno porabi 150 EUR za vse tri (hkrati pa tudi, da znesek 100 EUR izroči materi za kosila), kar je ocenjeval kot znesek, ki ga porabi glede na obseg skrbi za otroka, in ne ob upoštevanju celotnih mesečnih potreb. Znesek 100 EUR po otroku za hrano mesečno, torej približno 3,3 EUR dnevno, tako nikakor ni previsoko določen, posebej upoštevajoč dejstvo, da je sodišče kot nepokrite potrebe, štelo zgolj 1/5 tega zneska, torej 20 EUR, tega pa nato razdelilo med starša glede na njune zmožnosti plačila.

15. Sodišče je v 45. točki sodbe obrazložilo, da je pri ugotavljanju nepokritih stroškov upoštevalo, da tožnik, ki so mu otroci dodeljeni, nosi večje breme stroškov higiene in prostega časa, čeprav delno te stroške v času stikov krije tudi toženka. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem strinja, saj del teh stroškov predstavljajo plačila izvenšolskih dejavnosti, zdravil, ipd., ki so predvsem v breme tožnika, kateremu sta otroka dodeljena. Pritožbena graja odločitve sodišča, ki je kot nepokrite stroške po tej postavki štelo polovico ugotovljenih stroškov, torej 10 EUR, in ne le 1/5 (4 EUR), je neutemeljena.

16. Pritožbeno sodišče soglaša s porazdelitvijo bremena plačila nepokritih stroškov med stranki. Sodišče je odločitev, da je toženka dolžna pokriti 55 % potreb mladoletnih otrok, tožnik pa 45 %, sprejelo upoštevajoč višje toženkine dohodke. Dejstvo plačila preteklih dolgov, na katerega se sklicuje toženka, na zmožnost poplačila stroškov preživljanja ne vpliva. Prav tako tudi ne dejstvo, da tožnik prejema otroški dodatek, saj se pri odmeri višine preživnine ne upošteva. Gre za socialni transfer, ki je namenjen zadovoljevanju potreb družine in se po razpadu družine odmeri na novo. Ob tem se preživnina, ki je odmerjena glede na novo nastale razmere po razpadu partnerske skupnosti, pri odmeri novega otroškega dodatka upošteva (primerjaj 5. in 12. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev - ZUPJS).

17. Določitev višine preživnine ni zgolj matematična operacija, saj ureja predvsem bodoče razmere. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da bo toženka plačilo določene preživnine, ki znaša za mladoletno hči 79 EUR, za sina pa 64 EUR, glede na njene prihodke, ki v povprečju znašajo 816,89 EUR, zmogla. Takšno preživnino je sodišče določilo od 1. 10. 2019 dalje, torej od zaključka postopka, za nazaj pa je v korist toženke te zneske nekoliko znižalo, upoštevajoč njene predhodno znatno višje bivanjske stroške. Toženka teh stroškov ni specificirala in tudi v pritožbi zgolj pavšalno graja odločitev sodišča o določitvi preživnine za obdobje od novembra 2018 do septembra 2019. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče glede na podatke, s katerimi je razpolagalo, to obveznost ustrezno določilo na podlagi ugotovljenih okoliščin in prostega preudarka ter preživninsko obveznost za vsakega otroka za to obdobje znižalo za 10 EUR. Ob tem se je sklicevalo na prvi odstavek 216. člena ZPP, tako da očitek neobrazloženosti odločitve ni na mestu.

O stroških postopka

18. Sodišče prve stopnje je glede stroškov postopka pravilno izhajalo iz določila 413. člena ZPP ter glede na vse okoliščine primera odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. To velja tudi za strošek sodne takse, saj sta jo plačali obe stranki, tožnik za zahtevek po tožbi, toženka po nasprotni tožbi. Utemeljen pa je očitek pritožnice, da bi sodišče, ki je med stranki razdelilo strošek izvedeniškega mnenja, enako moralo odločiti tudi glede stroška dopolnitve izvedeniškega mnenja z ustnim zaslišanjem izvedenca. Dokaz z izvedencem se po določilu zakona izvaja ustno (253. člen ZPP), stranke pa imajo vedno pravico, da ob podanem pisnem mnenju zahtevajo dodatno ustno zaslišanje. Na dopolnilno mnenje se je sodišče pri svoji odločitvi tudi oprlo. Prav bi bilo torej, da se strošek, ki je nastal s plačilom dopolnilnega izvedeniškega mnenja in ustnim zaslišanjem izvedenca, enakomerno razdeli med obe stranki. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (VII. točka izreka) spremenilo tako, da je tožnik poleg že dosojenega zneska 527,73 EUR toženki dolžan povrniti še znesek 185,6 EUR stroškov pravdnega postopka. V preostalem delu je pritožbo v celoti zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del sodbe.

19. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, je sodišče sprejelo ob upoštevanju načela prostega preudarka iz 413. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Ta se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 290. člena Družinskega zakonika (DZ).

Datum zadnje spremembe:

11.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1044/2021
• VSL Sodba IV Cp 315/2022
• VSL Sklep IV Cp 972/2021