VSL Sodba II Cp 1195/2019

Jedro

V Sporazumu sta zunajzakonska partnerja zgolj opredelila premoženje, ki sta ga ustvarila pred pričetkom skupnega življenja in režim upravljanja z njim, kar ni neobičajno oziroma kar jima je omogočal takrat veljavni drugi odstavek 58. člena ZZZDR. To pa ne pomeni, da med njima poleg premoženjskega režima glede njunega posebnega premoženja ni obstaja ekonomska skupnost, v kateri sta zunajzakonska partnerja skrbela za skupne potrebe in stroške, kot je to po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženi stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja dedna pravica tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) po pokojnem F. B., rojenem ..., umrlem ..., po katerem teče pri Okrajnem sodišču v Ljubljani zapuščinski postopek pod opr. št. I D 000/2015, iz naslova dalj časa trajajoče življenjske skupnosti med tožnico in zapustnikom ter toženi stranki (v nadaljevanju prva toženka in drugi toženec) naložilo v nerazdelno plačilo tožničine pravdne stroške v višini 5.620,85 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta prva toženka in drugi toženec vsak s svojo pritožbo, oba pa iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže ali zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oboje s stroškovno posledico.

3. Prva toženka v obsežni pritožbi v bistvenem trdi, da je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno in pomanjkljivo ocenilo dokaze. Izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma dokazih, predvsem se sodišče ni opredelilo do Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, ki sta ga tožnica in zapustnik sklenila 14. 5. 1991 in s katerim sta izrecno zanikala obstoj ekonomske in življenjske skupnosti. Ni se opredelilo niti do zakupne pogodbe z dne 30. 4. 1986 in sporazumov z dne 1. 1. 1987 in 1. 1. 1988, zapisnikov o zaslišanju M. F. in J. V. pred ZPIZ ter pogodbe o štipendiranju št. 1/2007 z dne 1. 9. 2007 med I. d. o. o. in K. R. ter nekaterih njenih trditev, ki jih izrecno izpostavlja. S tem je storilo absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče napačno dokazno ocenilo zaslišanje številnih prič, med drugim predvsem S. K. in M. Ž. Na več mestih poudarja, da tožnica in zapustnik nista bila nikdar predstavljena kot mož in žena, ampak kot prijatelja in našteva številne priče, ki so tako izpovedale. Izpovedbi J. V. in M. F. sta povsem neverodostojni, saj se ne skladata s tem, kar sta izpovedala v zaslišanju pred ZPIZ. Sodišče zmotno meni, da obstoji pravni interes za vodenje predmetne pravde, saj tožnica v zapuščinskem postopku ni podala ustreznih trditev oziroma dednopravnega zahtevka. Sodišče je zmotno zavrnilo ugovor o prekluziji glede navedb in dokazov tožnice v vlogi z dne 1. 2. 2018, saj ji je bil na naroku dne 17. 1. 2018 postavljen rok le za odgovor na trditve in dokaze prve toženke iz vloge z dne 17. 1. 2018, ki do takrat niso bili navedeni. Tožnica je zlorabila svojo pravico do odgovora za dopolnitev svoje trditvene podlage in dokazne ponudbe. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, natančneje 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in 10. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), in sicer predvsem v delu, v katerem ugotavlja notornost tožničine zveze z zapustnikom. Obsežneje pojasnjuje, iz katerih dejstev oziroma dokazov po njenem mnenju izhaja, da notornosti življenjske skupnosti v konkretnem primeru ni bilo. Sodišče je spregledalo, da zapustnik ni bil v skupnem gospodinjstvu s tožnico v času, ko je prebival v domu, torej za zadnja štiri leta nista izpolnjena pogoja skupnega življenja in ekonomske skupnosti. V preostalem, zelo obsežnem delu, pa pritožba (predvsem) s ponavljanjem trditev iz postopka na prvi stopnji sojenja niza videnja prve toženke glede (odplačnega oziroma poslovnega) razmerja med tožnico in zapustnikom, pa tudi širše glede zapustnikovega in tožničinega življenja. Nasprotuje tudi odmeri pravdnih stroškov.

4. Drugi toženec v pritožbi izpodbija dokazno oceno o obstoju zunajzakonske skupnosti, predvsem v delu, ki se nanaša na skupno prebivanje in skupno gospodinjstvo. Ni izkazano, da zapustnik za storitve tožnice ni plačal, torej, da med njima ni obstajal poslovni odnos. Sodišče je napačno dokazno ocenilo zaslišanje prič. Najbolj kompetentna za izpovedbo o zapustnikovem prebivanju in preživljanju časa je prva toženka, ki je živela na naslovu, kjer je zapustnik imel prebivališče in poslovni prostor. Priče, ki jih je predlagala tožnica so bile v tem oziru nekompetentne, saj niso bile v položaju, da bi lahko imele relevantne podatke in jim sodišče ne bi smelo slediti. Tudi Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja z dne 14. 5. 1991 je dokaz, da med tožnico in zapustnikom ni bilo zunajzakonske skupnosti. Dokazni postopek torej ni ponudil pravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnica na pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe prve toženke

7. Pritožbeno sodišče uvodoma kot neutemeljeno zavrača pritožbeno stališče o pomanjkanju tožničinega pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka. Kot izhaja iz napotitvenega sklepa (priloga A1), se je tožnica v zapuščinskem postopku priglasila k dedovanju po pokojnem F. B., zato navedbe prve toženke, da tožnica v zapuščinskem postopku ni podala ustreznih trditev oziroma dednopravnih zahtevkov, niso dokazno podprte. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ima tožnica pravni interes za vodenje predmetnega pravdnega postopka z ugotovitvenim zahtevkom, ker bi ji uspeh v tem postopku omogočil dedovanje po navedenem zapustniku.

8. Tudi pritožbeni očitki o kršitvi pravila o prekluziji z upoštevanjem tožničine vloge z dne 1. 2. 2018 niso utemeljeni. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnica z omenjeno vlogo le bolj natančno odgovorila na ugovore nasprotne strani in podrobneje pojasnila svoje predhodne pravno relevantne trditve, torej v vlogi ni nedovoljeno širila svoje trditvene podlage. Z dokazi, predloženimi navedeni vlogi, pa je tožnica podkrepila svoje že do takrat podane trditve o skupnem preživljanju časa z zapustnikom, ki jim je prva toženka v svoji predhodni vlogi obsežno nasprotovala. Prvi toženki je bila dana tudi možnost, da se o teh dokazih izjavi, zato zatrjevanih procesnih kršitev v nakazani smeri pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

9. Prva toženka s pritožbo, v kateri predvsem obsežno ponavlja in dodatno širi navedbe iz postopka na prvi stopnji in razčlenjuje svoja stališča, v glavnem (smiselno) izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Takšna pritožba ne more pripeljati do pritožbenega uspeha že zato, ker povsem prezre odgovore na njene ugovore, ki jih je v izpodbijani sodbi podalo že sodišče prve stopnje. Ob tem je pojasniti, da je zoper vsako dejansko ugotovitev mogoče navajati pomisleke in jih v nedogled razčlenjevati v podrobnosti, a to še ne pomeni, da mora sodišče odgovoriti na vsakega od teh pomislekov in na njihovi podlagi narediti dokazno oceno. To velja tudi za pritožbeno obravnavo zadeve in morebitno (ponovno) dokazno oceno pritožbenega sodišča. Še posebej to velja v primerih kot je konkretni, ko prva toženka v pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo, a bistvenih okvirjev zadeve niti ne izpodbija ali jih ne uspe izpodbiti. Pritožba tako ne vzbuja dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin v izpodbijani sodbi ne bi bila (ustrezno) ovrednotena. Sodišče prve stopnje je pravilno (in celostno) ugotovilo relevantno dejansko stanje ter jasno, logično in dokazno podprto zapisalo razloge za sprejeto odločitev. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančna ter podprta s prepričljivimi argumenti, hkrati pa tudi skladna z določbo 8. člena ZPP, zaradi česar se ji to sodišče v celoti pridružuje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja le na tiste bistvene pritožbene navedbe, s katerimi prva toženka dejansko uveljavlja kršitve.

10. V zvezi z napačno dokazno oceno izvedenih dokazov (zaslišanja prič) prva toženka neutemeljeno izpostavlja izpovedbi S. K. in M. Ž. Navedeni sta med zaslišanjem res povedali, da sta tožnico poznali kot zapustnikovo „prijateljico“, vendar sta hkrati obe izpovedovali, da sta vedeli za tožničine pogoste obiske zapustnika, da sta imela zapustnik in tožnica očitno navezan odnos, da je tožnica pisala v knjigo pritožb in da je po zapustnikovi smrti prišla po njegove stvari, vse to pa kljub temu da tožnice nobena od njiju ni nikoli osebno spoznala, saj so bili obiski izven njunega delovnega časa. Dejstvo, da je zapustnik tožnico poimenoval prijateljica nima na vsebino njunega odnosa (kar je pomembno za konkretno zadevo) bistvenega vpliva. Splošno je namreč znano, da nekateri svoje partnerje, sploh če to ni prvi partner ali partner s katerim bi imeli otroke ali gre za zrelejši osebi, predstavljajo s „prijatelj/prijateljica¹“, vendar to še ne pomeni, da med osebama ne obstaja zunajzakonska skupnost. Ob tem pa je v zvezi z njuno izpovedjo pomembna tudi že omenjena odsotnost osebnega poznanstva s tožnico, ki sta jo izpostavili obe zaslišani, saj jima je ta onemogočala neposredno presojo njunega odnosa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenjeno izpovedbo navedenih prič ustrezno vključilo v ugotovljeno dejansko stanje.

11. Prva toženka neutemeljeno izpodbija tudi dokazno oceno zaslišanja prič J. V. in M. F. Pritožbeno sodišče se namreč ne strinja s pritožbo, da zapisnika o njunem zaslišanju pred ZPIZ govorita v prid njuni neverodostojnosti. J. V. je zaslišan v predmetnem postopku res povedal, da z zapustnikom od nekje leta 2000 ni imel osebnih stikov, je pa navajal telefonske stike, ki so očitno predstavljali vir informacij za izpovedbo o odnosu med zapustnikom in tožnico, ki ga je opisal pred ZPIZ. Iz zapisnika o slednjem ne izhaja, da naj bi se obiskovali, družili, praznovali rojstne dneve, hodili na izlete in dopuste, itd. tudi po letu 2000. Dokazno oceno preostalih prič pa prva toženka izpodbija le pavšalno, kar pritožbenemu sodišču onemogoča argumentiran odgovor na zatrjevano kršitev. Dejstvo, da prva toženka nekaterih prič ni osebno poznala, nima vpliva na njihovo sposobnost izpovedati o pravno relevantnih dejstvih in možnost sodišča, da na njihovo izpovedbo opre ugotovitve o dejanskem stanju.

12. Izpodbijana sodba temelji (tudi) na prepričljivih ugotovitvah glede notornosti zunajzakonskega razmerja med tožnico in zapustnikom (gl. predvsem tč. 15, 16 obrazložitve), zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Pritožbeno sodišče prav tako sprejema celostno in pravilno pojasnilo sodišča prve stopnje glede skupnega prebivanja oziroma skupnega gospodinjstva tožnice in zapustnika zadnja leta zapustnikovega življenja, ko je slednji prebival v ... (gl. tč. 19 obrazložitve) in zavrača kot neutemeljene vse pritožbene teze, ki takšnega stališča ne sprejemajo. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi razloga, zakaj bi v pritožbi večkrat poudarjeno dejstvo, da je zapustniku veliko pomenila družba I. d. o. o. in da je zanjo namenjal pretežen del svojega časa (kar so res potrdile številne priče), vplivalo na sprejeto odločitev.

13. Neutemeljeno je obsežno pritožbeno prizadevanje po uveljavitvi kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, ki sta ga tožnica in zapustnik sklenila 14. 5. 1991. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni izrecno posebej dokazno ocenilo pomena navedenega sporazuma, vendar pa ga je povzelo v dokazni sklep (7. točka obrazložitve), kar pomeni, da je vanj vpogledalo in se seznanilo z njegovo vsebino. Prav tako je iz pravdnega spisa razvidno, da prvi toženki v zvezi s tem dokazom med prvostopenjskim sojenjem ni bila kršena pravica do izjave, saj ji je bila vročena tožba, kateri je bil navedeni dokaz priložen, o njem pa je svoje stališče (ki ga ponavlja tudi sedaj v pritožbi) podala že v odgovoru na tožbo.

14. Prva toženka po presoji pritožbenega sodišča navedeni sporazum zmotno vidi kot dokaz, da med tožnico in zapustnikom ni obstajala ekonomska skupnost in posledično tudi ne zunajzakonska skupnost. Navedena namreč že v prvem členu omenjenega dokumenta ugotavljata, da že 9 let živita v življenjski skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR, kar pomeni, da iz obravnavanega dokaza izhaja ravno nasprotno, kot skuša uveljaviti prva toženka. V Sporazumu sta zunajzakonska partnerja zgolj opredelila premoženje, ki sta ga ustvarila pred pričetkom skupnega življenja in režim upravljanja z njim, kar ni neobičajno oziroma kar jima je omogočal takrat veljavni drugi odstavek 58. člena ZZZDR. To pa ne pomeni, da med njima poleg premoženjskega režima glede njunega posebnega premoženja ni obstaja ekonomska skupnost, v kateri sta zunajzakonska partnerja skrbela za skupne potrebe in stroške, kot je to po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede pritožbe drugega toženca

15. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj, v celoti in popolnoma sprejema dokazno oceno zaslišanih prič in ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ju je argumentirano podalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje glede okoliščin v zvezi elementi zunajzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim so, kot že zgoraj pojasnjeno, prepričljivi in jih tudi pritožba drugega toženca ni uspela zamajati. Pritožbeno sodišče se ne strinja z drugim tožencem, da je prva toženka edina kompetentna za izpovedbo o tem, kje se je pokojnik nahajal podnevi in (predvsem) ponoči² že zato, ker je bila kot pokojnikova soseda v povsem istem položaju, kot nekatere druge zaslišane priče (npr. M. F., I. H., M. P.), ki jim je sodišče prve stopnje v tem kontekstu (iz drugih razlogov) pravilno sledilo. Sodišče prve stopnje je logično pojasnilo, zakaj prvi toženki v tem delu ne sledi. Poleg tega so pritožbeni ugovori v tej smeri povsem pavšalni in nekonkretizirani, saj drugi toženec ne pove, izpovedbi katerih prič sodišče prve stopnje ni dalo ustrezne teže.

16. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na zgoraj sprejeta stališča v zvezi z vsebino in pomenom Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja z dne 14. 5. 1991 in zavrača tudi pritožbene očitke drugega toženca v zvezi s tem.

17. Zaradi navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Toženca, ki v pritožbenem postopku nista uspela, nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ In ne fant ali dekle/punca.
² Relevanten je predvsem čas, v katerem pokojni ni bil v službi v svojem podjetju.

Datum zadnje spremembe:

11.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 636/2023
• Sodba II Ips 358/97
• VSL Sklep II Cp 715/2021