<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 1845/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1845.2019
Evidenčna številka:VSL00029950
Datum odločbe:04.12.2019
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič (preds.), Blanka Javorac Završek (poroč.), Barbara Krpač Ulaga
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:vrnitev v prejšnje stanje - zamuda naroka - razlogi za zamudo - upravičen vzrok za zamudo - prometni zastoj - izkazanost opravičenih razlogov - nepričakovana ovira - izredni dogodek - zadostna skrbnost

Jedro

Po določilu 116. člena Zakona o pravdnem postopku mora biti stranki, ki iz upravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku. Pri tem je treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke in njeno pravico do sodnega varstva ter do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vrnitev v prejšnje stanje je torej dopustna (le), če stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja. V postopku za vrnitev v prejšnje stanje je opravičenost razlogov treba dokazati, dokazno breme za to pa leži na stranki, ki predlaga vrnitev.

Zatrjevani zastoj na cesti ni predstavljal nepričakovane in nepredvidljive ovire, saj je šlo za pričakovan dogodek na cesti, ki se običajno pojavlja ob delavnikih v jutranjih urah ter bi nanj morala tožnik in njegova pooblaščenka ob zadostni skrbnosti računati. Tožnik je za vožnjo od doma do centra Ljubljane potreboval toliko, kot običajno (45 minut), kar le potrjuje ugotovitev, da ni bilo izrednega prometnega dogodka.

Če tožnik ni vedel, kje se nahaja sodišče, ob upoštevanju, da se ne znajde v Ljubljani, bi moral še toliko bolj pazljivo poskrbeti za to, da bo našel sodišče in bo pravočasen (pravočasno bi se moral pozanimati, kje je sodišče). Res je običajno (kot navaja pritožba), da se o neznani lokaciji pozanimaš pri mimoidočih, ni pa nujno, da pri takem poizvedovanju dobiš pravo usmeritev, zato riziko takega ugotavljanja prave lokacije trpi tožnik sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izvedene dokaze. Tožnikova pooblaščenka je na naroku pojasnila, da nima pametnega telefona. Če so se zdeli sodišču pomembni podatki mobilnega operaterja, potem bi moralo sodišče ta dokaz v okviru materialnoprocesnega vodstva samo izvesti. Ko je tožnik 5 minut pred 9. uro obvestil pooblaščenko, kje se nahaja, je pooblaščenka takoj poklicala v pisarno z navodilom, naj tajnica takoj pokliče na sodišče in opraviči zamudo. Iz tajničinega zaslišanja izhaja, da je nemudoma poklicala na sodišče in da se je vrtela glasba. Zato se tožnik ne strinja z obrazložitvijo, da tajnica ni znala časovno opredeliti klica. Izpovedba tajnice je življenjska, saj je bilo takrat pomembno, da prenese sporočilo o zamudi, ne pa da bi beležila klic in trajanje klica. Priča je izpovedala tudi, da je težava, ko se želi sporočiti kaj iz odvetniške pisarne na sodišče, še posebej, če gre za neuraden dan, saj je težko dobiti zvezo. Če bi bilo sodišče življenjsko, bi poznalo tempo dela in težave odvetnikov ter strank pri komunikaciji s sodiščem.

Sodišče je štelo, da je prejelo obvestilo ob 9.07 uri, ker tako izhaja iz zapisa sodne delavke. Tako kot sodišče ni verjelo tožniku, pooblaščenki ter priči, se prav tako lahko dvomi v pravilnost zapisa. Tožnik je bil v tretjem nadstropju, kamor je bil poslan s strani neznane osebe. To se ne sklada z njegovim prihodom na sodišče, pričanjem priče in podatku o uri 9.07. Tožnik osebe, ki ga je napotila v tretje nadstropje, ni poznal. Pooblaščenka je kasneje videla, da je bila ta oseba odvetnik, saj je tudi njo napotil na vpisnik. Žal pooblaščenka ni pomislila, da bi potrebovala ime in priimek tega odvetnika, njegovo zaslišanje pa bi prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja.

Tožnik je res izpovedal, da je šel od doma ob 8. uri oziroma deset minut prej. To pa verjetno ne bo držalo, ker je šla pooblaščenka na pot ob 7.30 uri in bi morala njuna prihoda časovno sovpadati, tako pa je bil tožnik ob 8.45 uri že pred banko. Pooblaščenka z vso odgovornostjo zatrjuje, da je bil zastoj že pri ..., sicer bi bil njen prihod v Ljubljano pravočasen. Sodišče je napačno štelo, da nepoznavanje lokacije ni opravičljiv razlog za zamudo. Sodišče je verjelo tožniku, da ni poznal lokacije sodišča, bolj pomembno pa je, da je tožnik mimoidoče povprašal, kje je sodišče in prejel napačno usmeritev. V vsakdanjem življenju je nekaj običajnega, da ljudje naključne mimoidoče vprašajo za lokacijo, zato je ravnanje tožnika povsem življenjsko. Tožnik ni vedel, da je več sodišč v Ljubljani na različnih lokacijah. Ko je povpraševal ljudi je pričakoval, da bo prejel pravilen odgovor.

Pooblaščenka je želela dobiti od prometno-komunikacijskega centra dokaz o tem, kaj je bilo glede zastoja javljeno po medijih, vendar se ti podatki tekoče brišejo. Dobila je lahko le te podatke, ki so bili predloženi sodišču. Sodišče bi moralo upoštevati več dejavnikov, ki so prispevali k zamudi. Ne pooblaščenka ne tožnik nista pričakovala, da bo tožnik spraševal o lokaciji sodišča in bil usmerjen na drugo sodišče. Tudi časovni zastoj pri vhodu v stavbo ni bil pričakovan. Vsaka sekunda je dragocena. Sodišče bi lahko napravilo preizkus in ugotovilo, kako dejansko poteka komunikacija strank s sodiščem. Tožnik ocenjuje, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje upravičen, saj gre pri spletu vseh okoliščin, ki so bile naštete, za opravičljiv razlog za zamudo.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu 116. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora biti stranki, ki iz upravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku. Pri tem je treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke in njeno pravico do sodnega varstva ter do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vrnitev v prejšnje stanje je torej dopustna (le), če stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja. V postopku za vrnitev v prejšnje stanje je opravičenost razlogov treba dokazati, dokazno breme za to pa leži na stranki, ki predlaga vrnitev.

6. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen in ga je zato zavrnilo. Ugotovilo je, da razlogi za zamudo, na katere se sklicuje tožnik, ne predstavljajo opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Glede zastoja na cesti in napačne usmeritve mimoidočega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da bi lahko tožnik ob zadostni skrbnosti računal na zastoj in ne bi zamudil naroka ter preprečil napačno napotitev na sodišče. Štelo je, da zamuda zaradi osebnega pregleda (ki je trajal dve minuti) ne pomeni posebne okoliščine oziroma izrednega dogodka, ki bi botroval zamudi naroka. Poleg tega je ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi poskušal odvrniti posledice zamude zaradi obravnavanih okoliščin že pred koncem naroka, saj je bila zamuda sporočena šele ob 9.07 uri (narok se je končal ob 9.05 uri), torej po končanem naroku. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je sklenjena in prepričljiva ter napravljena v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP, in zaključke, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče na podlagi dokazne ocene. Pri tem prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pritožba konkretizirano niti ne uveljavlja, saj v bistvenem očita prvostopenjskemu sodišču neživljenjsko oceno dokazov ter posledično zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

7. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da zatrjevani zastoj na cesti ni predstavljal nepričakovane in nepredvidljive ovire, saj je šlo za pričakovan dogodek na cesti, ki se običajno pojavlja ob delavnikih v jutranjih urah ter bi nanj morala tožnik in njegova pooblaščenka ob zadostni skrbnosti računati. Tožnik je izpovedal, da je odšel od doma okoli 8. ure zjutraj in 15 minut pred 9. uro parkiral vozilo v bližini sodišča (pred banko). Da potrebuje tožnik za pot od doma do centra Ljubljane običajno od 40 do 45 minut, ni sporno. Tožnik je torej za pot od doma do sodišča tudi v obravnavanem primeru porabil toliko časa, kot ga običajno potrebuje za to razdaljo. Zaradi zatrjevanih izrednih razmer na cesti tožnik torej ni potreboval za enako pot nič več časa kot običajno. Da se promet na tej cesti običajno zgosti pred priključkom X., izhaja iz zapisa Prometno-informacijskega centra (priloga A15)1. To pa ne potrjuje trditev in izpovedbe tožnika, da naj bi tega dne do zastoja prišlo že pri ..., zaradi česar naj bi šlo za izreden dogodek, ki bi opravičeval vrnitev v prejšnje stanje. Poleg tega, kar je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je tožnik za vožnjo od doma do centra Ljubljane potreboval toliko, kot običajno (45 minut), kar le potrjuje ugotovitev, da ni bilo izrednega prometnega dogodka.

8. Tožnik je prejel vabilo na narok z natančnim naslovom, kje (torej na katerem sodišču) naj se zglasi. Tudi če se tožnik ne znajde v Ljubljani, je dolžan poskrbeti, da pravočasno pride na sodišče. Tožnik je odrasla, povprečno razumna oseba, ki mora ustrezno poskrbeti, da pride pravočasno na sodišče, na lokacijo, kamor je vabljen (ne glede na to, koliko sodišč se nahaja v Ljubljani). Če tožnik ni vedel, kje se nahaja sodišče, ob upoštevanju, da se ne znajde v Ljubljani, bi moral še toliko bolj pazljivo poskrbeti za to, da bo našel sodišče in bo pravočasen (pravočasno bi se moral pozanimati, kje je sodišče). Res je običajno (kot navaja pritožba), da se o neznani lokaciji pozanimaš pri mimoidočih, ni pa nujno, da pri takem poizvedovanju dobiš pravo usmeritev, zato riziko takega ugotavljanja prave lokacije trpi tožnik sam.

9. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je imel tožnik dovolj časa za pravočasen prihod na sodišče, če je parkiral pred banko ob 8.45 minut. Tudi osebni pregled na sodišču mu ne bi preprečil pravočasnega prihoda. Da morajo na sodišču stranke pred vstopom opraviti osebni pregled, je splošno znano, zato se pričakuje, da si za to vzamejo čas. V obravnavanem primeru osebni pregled ni potekal dalj časa, kot je to običajno. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da dve minuti, kar ne predstavlja posebne okoliščine oziroma izrednega dogodka, ki bi prispeval k zamudi na narok.

10. Prvostopenjsko sodišče je presojalo tudi, če je bila zamuda neodvrnljiva oziroma če je stranka kljub dogodkom skušala zagotoviti, da do zamude pri opravi procesnega dejanja ne bi prišlo. Tožnik je namreč trdil, da je skušala njegova pooblaščenka preko uradnice v pisarni sporočiti sodišču zamudo in doseči preložitev naroka, vendar uradnica ni mogla vzpostaviti zveze in je bila zato žal neuspešna. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da se je narok končal ob 9.05 uri. Iz uradnega zaznamka vpisnika pa izhaja, da je bila zamuda sporočena ob 9.07 uri, torej po naroku. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeči stranki, na kateri je bilo dokazno breme, ni uspelo izkazati, da je poskušala odvrniti posledice zamude zaradi okoliščin, ki so nastopile že pred koncem naroka.

11. Uradnica iz odvetniške pisarne, ki je bila zaslišana, ni znala opredeliti, koliko časa je trajalo, da je vzpostavila zvezo s centralo, niti ob kateri uri je vzpostavila kontakt z vpisničarko. Prav tako si o tem ni naredila zabeležke. Sodišče se je zato oprlo na dokaz, s katerim je razpolagalo, to je uradni zaznamek s 14. 6. 2018 (list. št. 58). Tožeča stranka ni predložila izpisa telefonskih klicev, s katerim bi lahko izkazala klice in uro, niti tega dokaza ni predlagala. Pritožbena navedba, da bi sodišče moralo samo opraviti ta dokaz, ni utemeljena. Dokazno breme je na tožeči stranki. Sodišče samo po uradni dolžnosti teh dokazov ne izvaja. Pritožbena navedba, da pooblaščenka tožeče stranke nima pametnega telefona, navedenih ugotovitev ne spremeni. Uradnica, ki je klice opravila, ni vedela, ob kateri uri je klicala oziroma vzpostavila kontakt z vpisničarko. Na tožeči stranki pa je dokazno breme o tem, kako bo izkazala svoje navedbe. Tožeča stranka svojih trditev ni izkazala, iz uradnega zaznamka pa izhaja, da je bila zamuda sporočena ob 9.07 uri, kar je sodišče pravilno upoštevalo, saj drugih dokazov ni imelo. Pritožbeno sklicevanje na življenjske izkušnje in težave odvetnikov za vzpostavitev telefonske zveze s sodiščem niso dovolj za izpodbitev ugotovitev prvostopnega sodišča.

12. Tožeča stranka se ob koncu pritožbe sklicuje na splet okoliščin, ki skupaj predstavljajo opravičljiv razlog za zamudo, ki bi jo tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnikov pravočasen odhod od doma lahko preprečil. Prvostopenjsko sodišče je obravnavalo vse navedene razloge za zamudo (ki bi lahko predstavljali splet okoliščin) in pravilno ugotovilo, da ne gre za razloge, ki bi opravičevali vrnitev v prejšnje stanje.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
1 Pred priključkom X. v smeri Ljubljane je ob 8.17 uri zabeležen zgoščen promet. Ob 8.40 uri zastojev ni bilo več.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 116

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4ODg1