VSL Sodba II Cp 1664/2019

Jedro

Za uporabo 142. člena ZD je pravno odločilna le vrednost dediščine ob smrti zapustnika. Če je bil predmet dedovanja le del nepremičnine, je vrednost podedovanega premoženja lahko le (o)cena solastniškega dela, saj je zgolj ta predstavljal zapuščino. Vprašati se je torej treba, koliko je bil na dan smrti vreden zapustnikov solastniški delež nepremičnine, in ne, za koliko bi bilo celotno nepremičnino tega dne mogoče prodati. Dejstvi, da je druga solastnica tudi ena od dedinj in da so dediči kasneje prodali celo nepremičnino, sodita v sklop kasneje nastalih, ki ne vplivajo na določitev vrednosti. Povedano drugače: treba se je vprašati, za koliko bi bilo na dan zapustnikove smrti mogoče unovčiti njegovo/podedovano premoženje, ki ga predstavlja solastniški delež.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnika sta dolžna tožencem v roku 15 dni povrniti 837,88 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni zahtevek tožnikov¹ ter jima naložilo, da tožencem povrneta pravdne stroške.

2. Tožnika v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da je sodišče ravnalo nepravilno, ko je upoštevalo dolg 12.573,35 EUR, saj so ga toženci ugovarjali prepozno, ne da bi pri tem navedli razloge. Sodišče se do ugovora prekluzije sploh ni opredelilo. Če tega dolga ne bi upoštevalo, bi uspela najmanj v tej višini. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da je drugi dolg (16.425,92 EUR) izviral iz kredita, najetega še v času življenjske skupnosti pokojnega in prve toženke, zato lahko znaša le polovico. Zapustnikovo premoženje na dan smrti je predstavljalo 6/10 parcele 1453/2, k. o. ... Toženci so med postopkom (14. 4. 2014) nepremičnino prodali za 400.000 EUR, s čimer so potrdili dejansko vrednost nepremičnine na trgu. Tožnika sta se zavzemala, da bi bilo treba to vrednost valorizirati na dan smrti zapustnika in upoštevati naknadno pridobljeno nepremičnino za dostop, sodišče pa bi vrednost lahko ugotovilo samo, upoštevaje 8. člen ZPP. Ves čas postopka sta opozarjala na absurdna razhajanja ob uporabi metode primerljivih tržnih prodaj, ki je tako nepravična (razlika med štirimi izvedenci je kar 175.000 EUR), da je kršena njuna pravica iz 22. člena URS. Ni mogoče prezreti dejstva, da sta zakonca ob razvezi nepremičnino ocenila na najmanj 550.000 EUR. Sodišče izvedenskega mnenja ni kritično ocenilo; opredeliti bi se moralo do odbitka zaradi pomanjkanja gradbenega dovoljenja, saj ga kupca nepremičnine nista zahtevala. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženci so na pritožbo pravočasno odgovorili² in predlagajo njeno zavrnitev. Kot bistveno opozarjajo, da je treba pri vrednosti podedovanega premoženja upoštevati odbitek zaradi solastništva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika uveljavljata vračilo 20.000 EUR, ki si jih je pravni prednik tožencev sposodil od njiju. Toženci so ugovarjali, da zapustnikovi dolgovi presegajo vrednost podedovanega premoženja, zato se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem vrednosti zapuščine ob zapustnikovi smrti.

6. Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (prvi odstavek 142. člena ZD).³ Ker preide zapuščina po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD), je treba višino zapustnikovega dolga kakor tudi vrednost zapuščine ugotoviti po tem trenutku, kar je kot pravilno izhodišče upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Zapustnikov dolg ob smrti je lahko pokrit le do višine takratne vrednosti zapuščine. Kasnejše spremembe na eni (povečanje dolga zaradi nateklih obresti, ker dedič ne poravna zapustnikovega dolga) ali drugi strani (zvišanje ali znižanje vrednosti zapuščine, npr. zaradi spremembe cen) ne vplivajo na omejitev izterljivosti dolga do višine vrednosti podedovanega premoženja.⁴

7. Pritožnika pravilno opozarjata, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko je pri seštevanju plačil zapustnikove pasive upoštevalo dolgova 16.425,92 EUR do banke X in 12.573,35 EUR do banke Y, a iz drugih razlogov, kot jih navajata. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje⁵ namreč izhaja, da toženci teh dveh dolgov niso plačali – prvi je bil odpuščen, drugi, ki ga je upnik uveljavljal v sodnem postopku, nepoplačan. Ker se lahko upoštevajo le terjatve tistih upnikov, katerih dolg so dediči v resnici poplačali,⁶ sodišče prve stopnje teh dveh zneskov ne bi smelo upoštevati pri seštevku dolga, ki so ga toženci iz naslova zapustnikovih dolgov že plačali, ter zavrnitve zahtevka utemeljiti z obrazložitvijo, da je aktiva podedovanega premoženja izčrpana z upoštevanjem teh dveh zneskov.

8. Poleg navedenega, materialnopravno zgrešenega pristopa pri izračunu, ali v trenutku odločanja še obstaja aktiva podedovanega premoženja, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo še materialno pravo v delu, ko je upoštevalo vsa plačila dedičev, ne le tistih, ki se nanašajo na plačilo podedovanega dolga.

9. Sodišče prve stopnje je pri seštevanju, koliko so toženci plačali upnikom pokojnega (29. točka obrazložitve), očitno upoštevalo znesek celotnega poplačila kredita iz prve alineje 25. točke obrazložitve (270.524,52 EUR) in celoten znesek obresti od moratorija za ta kredit iz druge alineje 25. točke obrazložitve (554,94 EUR), čeprav je v 27. točki pravilno obrazložilo, da je šlo za solidarno zavezo, zato znaša zapustnikov dolg le polovico teh zneskov. Seštevek 386.997,76 EUR, kolikor so po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženci plačali upnikom, očitno presega seštevek zapustnikovega dolga na dan smrti, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo v 25. točki obrazložitve, zato je izračun v 29. točki očitno napačen.

10. Glede na to, da za pritožnika posamezni zneski po višini niso sporni, višje sodišče ugotovljeno napako lahko odpravi samo, tako da pravilno izračuna, koliko so toženci v resnici plačali upnikom, in pri tem upošteva tudi materialno pravo, predstavljeno v 7. točki te obrazložitve.

11. Od zneska 386.997,76 EUR je treba odšteti 135.271,26 EUR (ker so toženci ta znesek upniku plačali kot dolg prve toženke); 277,47 EUR (ker so toženci ta znesek upniku plačali kot dolg prve toženke); 17.178,55 (dolg do M. J. je nesporno znašal 56.101,21 EUR in so razliko (očitno obresti) toženci plačali kot lasten in ne kot zapustnikov dolg); 16.425,92 EUR (ker je bil dolg odpisan in po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bil plačan); in 12.573,35 EUR (ker je bil upnikov tožbeni zahtevek na plačilo tega zneska v breme tožencev pravnomočno zavrnjen). Pravilni izračun zapustnikovega dolga, ki so ga torej toženci že plačali raznim upnikom, tako znaša 205.271,21 EUR.⁷

12. Drugo vprašanje je, kolikšna je bila vrednost zapuščine na dan zapustnikove smrti. Za pritožnike ni sporno, ker to izrecno navedejo, da je aktiva zapuščine predstavljal solastniški delež 6/10 nepremičnine, parc. št. 1453/2, k. o. ... In koliko je bil ta vreden?

13. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, kot je za odgovor na to vprašanje angažiralo izvedenca ustrezne stroke, saj samo znanja, potrebnega za ugotovitev vrednosti solastniškega deleža na dan zapustnikove smrti, nima. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Obenem se, ob v 6. točki predstavljenem materialnopravnem izhodišču, kot neutemeljeno izkaže pritožbeno zavzemanje za uporabo dejanske cene, za katero je bila nepremičnina kot celota prodana leta 2014, tj. tri leta po zapustnikovi smrti.

14. Za uporabo 142. člena ZD je pravno odločilna le vrednost dediščine ob smrti zapustnika. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, zakaj tržna vrednost nepremičnine, ugotovljena na podlagi metode primerljivih prodaj, prinese najbolj realen rezultat.⁸ Pritožnika neutemeljeno očitata kršitev ustavne pravice iz 22. člena URS, češ da je taista metoda v drugih postopkih pripeljala do drugačnih rezultatov, celo takih, ki bistveno odstopajo od številke, ki jo je izračunal izvedenec; iz nadaljevanja bo razvidno, da tožnika niti ob uporabi najvišje možne določene cene ne bi mogla uspeti. Višje sodišče ob tem pripominja, da se je sodišče prve stopnje do ostalih ocen (tj. ocen, izdelanih v drugih postopkih) opredelilo v 23. točki svoje obrazložitve, pritožnika pa teh razlogov niti ne izpodbijata.

15. Vrednost podedovanega premoženja je lahko le (o)cena solastniškega dela, saj je zgolj ta predstavljal zapuščino. Vprašati se je torej treba (na kar v odgovoru na pritožbo pravilno opozarjajo toženci), koliko je bil 4. 2. 2011 vreden zapustnikov solastniški delež nepremičnine, in ne, za koliko bi bilo celotno nepremičnino tega dne mogoče prodati. Dejstvi, da je druga solastnica tudi ena od dedinj in da so dediči kasneje prodali celo nepremičnino, sodita v sklop kasneje nastalih, ki ne vplivajo na določitev vrednosti. Povedano drugače: treba se je vprašati, za koliko bi bilo na dan zapustnikove smrti mogoče unovčiti njegovo/podedovano premoženje, ki ga predstavlja solastniški delež. To pa po oceni izvedenca (ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v razloge izpodbijane sodbe, čeprav je ni upoštevalo in je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo), ob upoštevanju faktorja znižanja 25 %,⁹ znaša 165.300 EUR.¹⁰

16. Ker so toženci s plačilom zapustnikovih dolgov tudi po izračunu, ki ga je v okviru pravilne uporabe materialnega prava opravilo višje sodišče, izčrpali aktivo podedovanega premoženja, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Višje sodišče še pripominja, da bi morala, da bi bila aktiva višja od že plačane pasive, vrednost celotne nepremičnine znašati prek 456.158,24 EUR,¹¹ kar presega celo najvišjo oceno izvedenca iz drugega postopka. Laična ocena pokojnika in prve toženke v medsebojni pogodbi pa izraža njuno subjektivno oceno vrednosti, ki ni upoštevna.

17. Razlogov, ki jih je za zavrnitev „podrednega“ tožbenega zahtevka navedlo sodišče prve stopnje, pritožnika ne grajata. Višje sodišče je zato opravilo preizkus tega dela sodbe le v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in pri tem ni odkrilo nobenih nepravilnosti.

18. Na podlagi obrazloženega je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških tožnikov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njune pritožbe, tožencem pa sta dolžna povrniti 837,88 EUR stroškov, nastalih z njihovim odgovorom na pritožbo (670,40 EUR nagrade, povečane za 22 % DDV, ter 20 materialnih stroškov).

-------------------------------
¹ Zahtevka sta sicer enaka, le na drugi pravni podlagi temeljita, op. pritožbenega sodišča.
² Odgovor je bil tožnikoma vročen 19. 6. 2019 – vročilnica, speta k list. št. 572 v spisu.
³ Gre za osebno odgovornost dediča, pri čemer odgovarja za zapustnikov dolg z vsem svojim in ne samo s podedovanim premoženjem.
⁴ Tako VS RS v odločbi II Ips 690/2003 z dne 13. 1. 2005. Enako tudi odločbi VSL I Cp 3441/2014 z dne 11. 2. 2015 in II Cpg 312/2018 z dne 29. 6. 2018.
⁵ Glej četrto in peto alinejo 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Glej sodbo VSL II Cp 3525/2012 z dne 13. 2. 2013.
⁷ Znesek je višji od seštevka dolga iz prve do tretje alineje 25. točke izpodbijane sodbe, kar je pritožnikoma v korist.
⁸ Izvedenec je izračunal, da bi se celotna nepremičnina in brez odbitkov prodala za 401.472 EUR
⁹ Če nepremičnina ni sestavljena iz posameznih zaključenih enot, ki predstavljajo obravnavani delež, nastopi znižanje vrednosti: prodaja deleža nepremičnine samo po sebi predstavlja faktor znižanja vrednosti, ki izhaja iz ocenjene tržne vrednosti obravnavane nepremičnine. Padec vrednosti izhaja iz nezmožnosti delitve obravnavane nepremičnine v pripadajočem deležu ter s tem povezanih pričakovanih problemov, ki se nanašajo na motnjo pri uživanju in rabi nepremičnine, na motnjo pri delitvi stroškov/obveznosti, ki so z nepremičnino povezani ter na motnjo pridobljenih pravic.
¹⁰ Glej ugotovitev sodišča prve stopnje v zadnji vrstici 20. točke, str. 11 izpodbijane sodbe, ter v 24. točki obrazložitve.
¹¹ 456.158,24 EUR x 0,6 (solastniški delež) x 0,75 % (faktor znižanja) = 205.271,21 EUR (znesek plačane pasiva).

Datum zadnje spremembe:

11.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 312/2018
• VSL Sodba I Cp 1310/2023
• VSL sklep III Ip 2190/2012