VSL Sodba in sklep I Cp 1786/2019

Jedro

Zavrženje tožbe z vidika odločitve o pravdnih stroških pomeni strankin neuspeh, kar velja ne glede na razlog za zavrženje.

Za odločitev v predmetni zadevi je pomembno zgolj, ali je toženec v tožničini hiši bival na podlagi pravnega naslova, torej zakonito, ali ne. Na to presojo njegovo obnašanje (zatrjevane manipulacije in psihično nasilje) ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožnica je dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da se toženec izseli iz nepremičnine z ID znakom 000-2002/3-0 in 000-202/4-0, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu ... in ji jo izpraznjeno svojih osebnih stvari izroči v celotno in nemoteno posest (I. tč. izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 400,00 EUR od 11.12.2018 dalje do plačila, od zneska 400,00 EUR od 11.1.2019 dalje do plačila, od zneska 400,00 EUR od 11.2.2019 dalje do plačila ter za vse nadaljnje mesečno zapadle zneske, do toženčeve izselitve, v višini 400,00 EUR od vsakega 11. dne v mesecu do plačila (II. tč. izreka). Sodišče je tudi odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 435,88 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sklep in sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija sklep sodišča o delnem zavrženju tožbe, ker meni, da je ta napačen. Tožba je bila namreč vložena 19. 2. 2019, ko je toženec nesporno živel na naslovu tožnice, izselil pa se je sedem dni pred razpisanim narokom v predmetni zadevi. To pomeni, da je tožnica v času vložitve tožbe imela pravni interes po izselitvi toženca iz njene nepremičnine, zato je napačna odločitev sodišča, da ni upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je imela z vložitvijo tožbe. Nasprotno stališče namreč odpira vrata samovoljnim ravnanjem, ki bi eno stranko prisilila k iskanju sodnega varstva, drugi stranki, ki bi s samovoljnim ravnanjem prenehala tik pred razpisanim narokom, pa bi sodišče za nagrado prisodilo še povrnitev stroškov postopka. Izpodbija tudi sodbo, pri čemer trdi, da je bila sodna poravnava v razveznem postopku sklenjena izključno zaradi določitve varstva in vzgoje otrok, ob dejstvu, da se toženec ni želel izseliti iz hiše. Zaradi takšnega zatečenega stanja je bilo dogovorjeno, da bo toženec za čas svojega bivanja v tožničini nepremičnini, torej le dokler se ne izseli, plačeval polovico stroškov. Dodaja, da sodna poravnava ni imela trajnega značaja. Izpodbija tudi zaključek sodišča o tem, da pravdni stranki nista uredili medsebojnih premoženjskopravnih razmerij in pojasnjuje, da tožnica delne sodbe na podlagi pripoznave v postopku za delitev skupnega premoženja ni pravočasno izpolnila iz razloga na strani toženca, in sicer ker ji ta ni želel izročiti izbrisnega dovoljenja za izbris zaznambe spora. Ne glede na navedeno je toženec 28. 2. 2019 prejel znesek, ki mu ga je bila tožnica dolžna po tej delni sodbi, vendar se kljub temu ni izselil. Pritožbene očitke naslavlja tudi na to, da se sodišče ni ukvarjalo z njenimi navedbami, da toženec svoje bivanje v njeni hiši izkorišča za maltretiranje nje in njunih otrok. Sodišče je bilo namreč seznanjeno z dejstvom, da je CSD z otrokoma opravil razgovor in je svoje ugotovitve posredoval v kazenski spis istega sodišča, vendar kljub temu ni ugotavljalo dejstev v zvezi s tem. Listino CSD prilaga k pritožbi kot pritožbeno novoto in trdi, da v času postopka na prvi stopnji z njo še ni razpolagala. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča glede višine zahtevka. Predlaga spremembo odločbe, podredno pa razveljavitev in vračilo zadeve v ponovno sojenje.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, bistvenih kršitev postopka ni storilo in je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje o delnem zavrženju tožbe napačna. Iz vsebine pritožbe v tem delu sicer izhaja, da sklepu o zavrženju sploh ne oporeka, temveč izpodbija le odločitev o stroških, ki takšnemu sklepu sledi. Drži sicer, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec v času vložitve tožbe živel v tožničini hiši, vendar je bilo kasneje v postopku kot nesporno ugotovljeno tudi, da se je 14. 6. 2019, torej pred koncem glavne obravnave, izselil. Kot izhaja iz sodne prakse¹ in komentarja k določbi 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP)² zavrženje tožbe, čemur pritožnica niti ne nasprotuje, z vidika odločitve o pravdnih stroških pomeni strankin neuspeh, kar velja ne glede na razlog za zavrženje. Odločitev sodišča prve stopnje o stroških je zato pravilna.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o zahtevku za uporabnino. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec tožničine hiše ni uporabljal brez pravnega naslova oziroma protipravno, zato je pravilna odločitev, da ji uporabnina ne pripada. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta se pravdni stranki s sodno poravnavo z dne 18. 4. 2018, sklenjeno v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 2164/2017, dogovorili za skupno vzgojo in varstvo otrok, pri čemer je bilo stalno prebivališče vseh na naslovu tožničine hiše, poleg tega pa tudi, da si bosta polovično delili mesečne stroške hiše dokler se ne reši premoženjskopravno vprašanje glede skupnega premoženja. Iz takšne vsebine sodne poravnave tudi po oceni pritožbenega sodišča izhaja dogovor o toženčevem nadaljnjem bivanju v hiši, in sicer do dokončne ureditve premoženjskih razmerij, saj v nasprotnem primeru pravdni stranki gotovo ne bi sklenili dogovora o skupnem plačevanju stroškov, izhajajoč z izrecne ugotovitve, da oba še vedno živita v hiši. To potrjuje tudi tožničina pritožbena navedba, da je bil tak dogovor sklenjen za obdobje do toženčeve izselitve. Glede na to, da je bilo skupno plačevanje stroškov dogovorjeno pod razveznim pogojem ureditve premoženjskopravnih razmerij, je jasno, da je tožnica za čas do izpolnitve tega pogoja pristala tudi na toženčevo bivanje v njeni hiši. Skladno s povedanim se pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da dogovor ni imel trajnega značaja in dodaja, da se to odraža ravno v vezanosti dogovora na razvezni pogoj, ki pa do trenutka, ko se je toženec izselil iz hiše, še ni bil izpolnjen. Kot je namreč pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je med pravdnima strankama, kljub tožničini izpolnitvi obveznosti po delni sodbi na podlagi pripoznave, ostal sporen še preostali del toženčevega zahtevka v postopku delitve skupnega premoženja v višini 36.000,00 EUR, kar pomeni, da v času toženčeve izselitve premoženjskopravna vprašanja med strankama še niso bila dokončno rešena. Zato je imel toženec vse do svoje izselitve iz tožničine hiše pravni naslov za bivanje v njej, kar potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da tožnica do zahtevane uporabnine ni upravičena.

8. Po presoji pritožbenega sodišča pa ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je zanemarilo tožničine navedbe o toženčevem odnosu do nje in otrok. Za odločitev v predmetni zadevi je namreč pomembno zgolj, ali je toženec v tožničini hiši bival na podlagi pravnega naslova, torej zakonito, ali ne. Na to presojo njegovo obnašanje (zatrjevane manipulacije in psihično nasilje) ne vpliva, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ko je o tožbenem zahtevku odločilo brez ugotavljanja tega dejstva.

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo ter sklep in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. in 353. čl. ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP dolžna tožencu plačati tudi stroške pritožbenega postopka. Potrebni pritožbeni stroški toženca znašajo 375 točk za odgovor na pritožbo (1. tč. tar. št. 21 OT) in 7,5 točk za materialne izdatke (3. odst. 11. čl. OT), iz česar sledi, da stroški znašajo 229,50 EUR. Priznane stroške mora tožnica plačati tožencu v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
¹ Npr. VSL sklep I Cpg 1676/2013, VSL sklep II Cp 800/2010, VSL sklep I Cpg 23/2012.
² Glej Betetto v Ude et al, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 30.

Datum zadnje spremembe:

11.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 915/2013
• VSL Sklep IV Cp 985/2019
• VDSS Sklep Pdp 355/2023