VSL Sodba I Cp 1426/2019

Jedro

Ob danem opozorilu R. P. tožnikoma, da bosta anuiteta in glavnica kredita višji v primeru krepitve CHF v razmerju do EUR, sta tožnika kot povprečno skrbna potrošnika bila s tem opozorilom tudi seznanjena, da valutno razmerje ni fiksno in da lahko pride do spremembe (zvišanja) njunih kreditnih obveznosti. Povprečno skrben potrošnik (tako tudi tožnika) si ob danem opozorilu, upoštevajoč temeljna pravila logičnega sklepanja, ki jih mora obvladati, ter osnovne računske operacije, ki jih mora znati uporabljati, lahko brez težav sam izračuna (z zadostno natančnostjo za sprejem preudarne odločitve o sprejemu tveganja), kaj pomenita manjša ali večja sprememba tečaja CHF za višino njegovih obveznosti. Tožnika sta sprejela tveganje ob danem opozorilu, ki je bilo zadostno, zato ne moreta uspeti s trditvijo, da toženka ni opravila svoje pojasnilne dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi ničnost pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 29. 8. 2007, sklenjene v notarskem zapisu, da je tožena stranka dolžna tožniku vrniti prejeta plačila v skupnem znesku 104.356,98 EUR, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe hipoteke za zavarovanje denarne terjatve po navedeni kreditni pogodbi ter da se ta hipoteka izbriše.

2. Zoper delno sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja izpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke. Prvo sodišče je izpoved priče R. P. neutemeljeno štelo kot relevantno za ta postopek oziroma da je verodostojna. Priča je izpovedala, da se sestanka s tožnikoma sploh ne spomni. Ni se spomnila niti najosnovnejših okoliščin glede sklenitve pogodbe. O svojem poslovanju s strankami je priča izpovedovala le na splošno. Takšna izpoved je neverodostojna in nerelevantna. Prvo sodišče zato ne bi smelo svoje sodbe opreti na izpoved te priče. Zaključek prvega sodišča, da so bile vse stranke obveščene glede tečajnega tveganja, ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti toženke. Prvo sodišče je napačno zaključilo, da se je vsaka stranka zavedala, kaj tečajno tveganje dejansko pomeni. V nadaljevanju navaja okoliščine, ki po stališču tožnikov jasno pričajo o neverodostojnosti oziroma neprepričljivosti priče R. P. Priča T. F. je izpovedal, da za stranke niso imeli izračunov, kaj se zgodi ob spremembi tečaja, strankam pa niso bili na voljo niti grafi. Tak material torej za stranke ni obstajal ter jim ni mogel biti predočen. Prvo sodišče je neupravičeno označilo tožnika kot neverodostojna. Med izpovedbama tožnikov gre za zelo majhno razhajanje, oba pa sta si povsem enotna glede 5 % nihanja. Očitek prvega sodišča o prirejenosti izpovedb tožnikov ne vzdrži logične presoje. Izpolnjena sta tako subjektivni kot objektivni kriterij za upravičen dvom o nepristranskosti prvega sodišča. Seznanjenost tožnikov z vsebino 5. člena kreditne pogodbe še ne predstavlja zadostne podlage za zaključek o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti. Tožnika sta navedla, da sta prejela pojasnilo v smeri, da bi v najslabšem primeru lahko prišlo do nekaj % rasti njune mesečne obveznosti ter da je CHF stabilna valuta. To sta ob svojem zaslišanju tudi potrdila. Da bi tožnika prejela navedeno ustno pojasnilo, je zanikal le R. P., ki pa se določenih stvari ni spomnil, določenih stvari pa se je spomnil evidentno narobe. Zmoten je zaključek prvega sodišča, da je bila pojasnilna dolžnost toženke izpolnjena. Ne drži, da toženka ni razpolagala z nobenimi informacijami glede gibanja tečaja, ki bi jih zamolčala tožnikoma. Toženka bi morala seznaniti tožnika s predvidevanji glede verjetne apreciacije CHF v razmerju z EUR. Toženka se je na podlagi njej znanih informacij že ob podpisu kreditne pogodbe zavedala obstoja visoke stopnje verjetnosti, da bo v času veljavnosti pogodbe prišlo do apreciacije CHF napram EUR. Na to jo je opozarjala tudi Banka Slovenije, kar izhaja iz poročila Banke Slovenije iz junija 2005. Toženka je oktobra 2008 umaknila potrošniške kredite v CHF zaradi napovedi, da se bo CHF okrepil, o tem pa ni obvestila tožnikov, čeprav je že pred oktobrom 2008 očitno vedela, da se bo CHF okrepil. Toženka je pri sklenitvi kreditne pogodbe ravnala nepošteno, saj ni razkrila relevantnih podatkov, s katerimi je razpolagala in bi bistveno vplivali na odločitev tožnikov glede najema kredita v CHF. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede vprašanja znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ključno vprašanje v tej zadevi je bilo, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožnikov v zvezi s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti (CHF). Prvo sodišče je pravilno navedlo, kateri predpisi predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev v sporu, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja njihovih določb. Sodišče EU (SEU) je oblikovalo kriterije za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti bank, povzelo pa jih je tudi Vrhovno sodišče RS (sklep II Ips 201/2017). Pri svoji odločitvi jih je upoštevalo tudi prvo sodišče, zato jih pritožbeno sodišče podrobneje ne ponavlja. Kreditojemalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je dolžan odplačevati kredit, in mora biti zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti oziroma njegove skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo v primeru devalvacije domače valute morda težko nosil (sklep II Ips 137/2018). Banka mora kreditojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadoščati za sprejem poučenih in preudarnih odločitev, kot je pojasnilo tudi prvo sodišče (45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Dogovor o valuti vračila kredita je glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja (sodba SEU C-186/16). Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja je izpolnjena, če je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

6. Pri presoji tega vprašanja je prvo sodišče izhajalo predvsem iz določb kreditne pogodbe ter izpovedb tožnikov in priče R. P., ki je na toženkini strani sodeloval pri sklenitvi kreditne pogodbe. Drugi odstavek 5. člena kreditne pogodbe je določal, da tožnik (kreditojemalec) in tožnica (porok) s podpisom pogodbe izrecno potrjujeta, da sta seznanjena s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe tečaja CHF do EUR in lahko vpliva na njuno zmožnost vračanja tega kredita in da to tveganje v celoti prevzemata. Navedeno določilo je po svojem pomenu jasno in razumljivo. V tem pogledu je Vrhovno sodišče RS opozorilo, da abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo ne zadošča, temveč je bistvena presoja, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti kreditojemalcem celovito pojasnjeno (sklepa II Ips 201/2017 in II Ips 137/2018). Takšna izjava (ki sama po sebi ni abstraktna, ker iz nje nedvoumno izhaja, da lahko sprememba tečaja v razmerju CHF/EUR negativno vpliva na zmožnosti tožnikov za vračanje kredita, s čimer sta tožnika seznanjena in da to tveganje prevzemata - prim. VSL I Cp 960/2018) je torej morala temeljiti na predhodnem toženkinem pojasnilu tožnikoma o pomenu prevzetega tveganja.

7. S tem v zvezi je prvo sodišče opravilo izčrpno dokazno oceno tudi z vidika analitične presoje izpovedb tožnikov in priče R. P. Pritožbenim trditvam o neverodostojnosti R. P. ni mogoče pritrditi. R. P. se sicer ni spominjal okoliščin sklepanja konkretne kreditne pogodbe s tožnikoma v predpogodbeni fazi, kar pa je povsem razumljivo glede na veliko časovno oddaljenost med sklenitvijo kreditne pogodbe in zaslišanjem priče (skoraj 10 let) ter dejstvo, da je R. P. v času svojega dela pri toženki sodeloval pri pogovorih in sklepanju pogodb z velikim številom strank. Čeprav se okoliščin konkretnega primera ni spomnil, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepričljivo opisal svoje ravnanje v pogovorih s strankami pri sklepanju tovrstnih pogodb. Iz njegove izpovedi izhaja, da je enako postopal v vseh pogovorih s strankami, torej tudi v primeru tožnikov, zato ni mogoče trditi, da je izpoved priče o vsebini informiranja strank (in s tem tudi tožnikov) zgolj splošne narave. Za oceno verodostojnosti pričine izpovedbe glede na povedano tudi okoliščina, da se R. P. ni spomnil, da je na toženkini strani on sodeloval pri sklenitvi kreditne pogodbe v notarskem zapisu, ni relevantna.

8. R. P. je izpostavil, da so bile vse stranke opozorjene na tečajno tveganje (in možnost spremembe obrestne mere Libor) že pri prvem svetovanju, pri čemer je bilo strankam pojasnjeno, kaj se lahko zgodi ob spremembi tečaja; vsaki stranki je bilo jasno in razumljivo povedano, kaj prinese sprememba tečaja za višino obroka in glavnice, stranke pa so se tega tveganja zavedale (zavedale so se tudi možnosti, da sprememba tečaja lahko privede tudi do bistvene spremembe višine obroka oziroma anuitete - slednje logično pomeni, da so se zavedale tudi možnosti bistvene spremembe neodplačane glavnice kredita). Kot je obrazložilo že prvo sodišče, je R. P. vsem strankam (torej tudi tožnikoma) med pogovorom v predpogodbeni fazi pojasnil s hipotetičnim izračunom, kaj pomeni sprememba tečaja za višino mesečnega obroka in same glavnice (primeroma je omenil spremembo tečaja z vrednosti 1,00 EUR = 1,60 CHF na vrednost 1,00 EUR = 1,40 ali 1,30 CHF). Že padec tečaja EUR z vrednosti 1,6 na 1,4 CHF bi pomenil, da gre za občutno spremembo oziroma znaten padec EUR, in sicer za 12,5 % znižanje tečaja EUR napram CHF.

9. Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti toženke ni bilo potrebno, da bi toženka napravila simulacije izračunov v primeru spremembe tečaja CHF (sklep II Ips 137/2018) oziroma da bi bili potrebni grafični prikazi in izračuni (sodba II Ips 195/2018), saj ni mogoče šteti, da bi bila pojasnilna dolžnost banke lahko pravilno izpolnjena samo na ta način (z izdelavo simulacij konkretne kreditne obveznosti ob upoštevanju različnih tečajev). Zato ni pomembno, ali je R. P. strankam (in tudi tožnikoma) predložil kakšne grafe ali ne. Prvo sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo R. P. (ne pa tožnikoma, ki sta izpovedovala nasprotno), da nobeni stranki (torej tudi tožnikoma ne) ni govoril, da se lahko tečaj v razmerju EUR/CHF spremeni zgolj za 3 do 5 %. Tudi s tem delom dokazne ocene se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Pritožba se glede izpovedbe R. P., da je „99 % prepričan, da se nismo pogovarjali o nekih procentih, koliko bi se lahko tečaj spremenil ...“ (list. št. 165 spisa), očitno spreneveda s trditvijo, da „99 % prepričan“ lahko pomeni samo to, da priča ni prepričana o tem, kar je izpovedala, saj je iz tega dela izpovedbe R. P. (list. št. 164 in 165 spisa) jasno razvidno, da je priča o tej okoliščini (da strankam ni nikoli govorila, da se lahko tečaj spremeni le za 3 - 5 %) izpovedovala s tako visoko stopnjo prepričanja, da je le-ta mejila na gotovost.

10. Pritožbeno seciranje pričine izpovedbe, ki meri na domnevna nasprotja v izpovedi, slednjega ne potrjuje. Iz celotnega konteksta izpovedbe R. P. izhaja, da se je v pogovorih s strankami (zatorej tudi s tožnikoma) omenjalo možne spremembe tečaja in s tem v zvezi delalo izračune (ki so bili strankam, tako tudi tožnikoma, ustno predočeni), kakšna bi bila višina anuitete in glavnice v primeru te spremembe (upoštevajoč določeno hipotetično valutno razmerje EUR/CHF). R. P. je izpovedal, da je vsaki stranki razložil, do kakšne spremembe anuitete in glavnice pride v primeru določene spremembe tečaja (ki je bila upoštevana za hipotetični izračun), zato je v tem pogledu logično, da je takšno razlago podal tudi tožnikoma, kot je razvidno iz njegovega odgovora na vprašanje sodnice (list. št. 167 spisa), pri čemer ne gre razumeti njegovega odgovora v tej smeri, da se spominja prav to in samo to ravno iz pogovora s tožnikoma, kot zavajajoče trdi pritožba. Prvo sodišče tudi ni ugotovilo, da bi R. P. grafe o gibanju tečaja CHF in obrestne mere Libor pokazal tožnikoma, ampak je le povzelo izpoved priče, iz katere izhaja, da se ne spomni, da bi te grafe pokazal tudi tožnikoma (to je le predvideval, kar je prvo sodišče pravilno povzelo v 53. točki obrazložitve), zato je pritožba v tem delu protispisna. Slednje velja tudi za trditev, da R. P. ne ve, ali je (ustne) izračune obroka po hipotetični spremembi tečaja CHF (z 1,6 na 1,4 oz. 1,3) predočil vsem strankam (in s tem tudi tožnikoma), saj je R. P. jasno povedal, da je te ustne izračune predočal strankam (tako tudi tožnikoma) in da so se stranke (torej tudi tožnika) zavedale tveganja v primeru spremembe tečaja (posledično višjih anuitet in glavnice).

11. Kot že rečeno je prvo sodišče obrazložilo, zakaj verjame R. P., ne pa tožnikoma, o vsebini pojasnil, danih tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Prvo sodišče je podrobno obrazložilo, zakaj ocenjuje izpovedbi tožnikov kot neprepričljivi. Njegova dokazna ocena je tudi v tem delu (in tudi sicer v celoti) skrbna in natančno utemeljena ter jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tožnika se nista razhajala le glede odstotkov nihanja tečaja, ampak je tožnik izpovedoval tudi, da je R. P. omenjal odstotke nihanja v zvezi z mesečnim obrokom, ne pa tečajem, dočim je tožnica izpovedala, da R. P. o odstotkih nihanja obroka ni govoril. Tožnika sta zainteresirana za izid spora (za razliko od R. P.) in je potrebno njuni izpovedbi kritično presojati tudi iz tega zornega kota. Življenjsko in logično izkustveno je, da bančni svetovalec kot strokovnjak na svojem področju ne bo zagotavljal bančnim klientom pred sklenitvijo dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti (v konkretnem primeru za 20 let), da se lahko valutno razmerje (tečaj posamezne valute) v celotnem obdobju vračanja kredita spremeni največ za 3 - 5 %, saj je gibanje tečajev povsem nepredvidljivo oziroma negotovo, nanj pa vplivajo številne, med njimi tudi strokovnjakom neznane okoliščine, ki se lahko manifestirajo šele v prihodnosti. Prepričljivost izpovedbe R. P. napram izpovedbama tožnikov potrjuje tudi okoliščina (razvidna iz podatkov spisa), da je vrednost EUR od sklenitve pogodbe avgusta 2007 do avgusta 2011 padala in je v avgustu 2011 bila kar za 35 % nižja, kot ob sklenitvi kreditne pogodbe. Če bi R. P. res zagotavljal tožnikoma, da lahko tečaj niha za največ 3 - 5 %, bi bilo od tožnikov kot povprečno skrbnih potrošnikov vsekakor pričakovati, da bi se najkasneje tedaj (če ne že prej, ko je tečaj EUR proti CHF že padel za znatno več kot 5 %) obrnila na toženko in uveljavljala zaščito svojih koristi z ustreznimi zahtevki zaradi domnevnega zavajajočega oziroma protipravnega ravnanja toženke v predpogodbeni fazi, vendar pa tožnika tako nista ravnala, kar dodatno potrjuje resničnost izpovedbe R. P. tudi v tem delu.

12. Pritožbena trditev, da naj bi zaključek prvega sodišča o toženkini izpolnitvi pojasnilne dolžnosti temeljil na ugotovitvi, da je toženka najprej ponujala kredit v EUR, šele na povpraševanje strank pa tudi kredit v CHF, ter da sta tožnika imela na razpolago oba kredita, je protispisna, saj takšen zaključek iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja. Okoliščina, da je toženka zahtevala za kredit v CHF 20 % boljšo kreditno sposobnost kreditojemalcev, nima nobenega pomena za presojo, ali je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da toženka ni mogla predvideti tako občutne spremembe tečaja po sklenitvi kreditne pogodbe in razlogov zanjo (svetovna gospodarska kriza, enostranski ukrep švicarske centralne banke), zato to ni moglo biti predmet njene pojasnilne dolžnosti. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo pomen Poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz leta 2005 in da toženka v okviru svoje pojasnilne dolžnosti ni bila dolžna seznanjati tožnikov z vsebino tega poročila, sklicujoč se na stališče Vrhovnega sodišča RS (sklep II Ips 137/2018, sodba II Ips 195/2018). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvega sodišča tudi v tem delu in njihove pravilnosti pritožbena kritika ne omaje. Okoliščina, da je toženka v jeseni 2008 prenehala ponujati kredite v CHF, nima nobenega pomena za presojo izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti v razmerju do tožnikov v avgustu 2007, ko je bila z njima sklenjena kreditna pogodba. Ta toženkina odločitev ne dokazuje, da naj bi toženka že pred oktobrom 2008 vedela, da se bo CHF okrepil in da bi toženka lahko napovedovala krepitev CHF.

13. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek prvega sodišča, da je toženka ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. R. P. je opozoril tožnika na možnost nihanja tečaja v razmerju EUR/CHF ter jima vpliv spremembe tečaja na višino mesečne anuitete in dolgovane glavnice prikazal z ustno podanimi izračuni v hipotetičnih primerih sprememb tečaja (na primer: padec tečaja EUR z 1,6 na 1,4 ali 1,3), kar je bilo predhodno že povedano. Slednje po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da sta izjavi tožnikov v drugem odstavku 5. člena kreditne pogodbe temeljili na predhodnem pojasnilu R. P. tožnikoma o morebitnih posledicah prevzetega tveganja (višjih obveznostih iz naslova mesečnih anuitet in glavnice, če bo prišlo do zvišanja tečaja CHF v razmerju do EUR). SEU je opozorilo, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti. Ta se v povezavi z zahtevo po jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja po presoji pritožbenega sodišča navezuje na dolžno skrbno ravnanje povprečnega potrošnika (prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika), ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren ter je kot tak zmožen oceniti potencialno znatne posledice pogodbenih pogojev za njegove finančne obveznosti. Kot je navedlo tudi prvo sodišče, pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje (več o tem sklep II Ips 137/2018 in sodba II Ips 195/2018). Ob danem opozorilu R. P. tožnikoma, da bosta anuiteta in glavnica kredita višji v primeru krepitve CHF v razmerju do EUR, sta tožnika kot povprečno skrbna potrošnika bila s tem opozorilom tudi seznanjena, da valutno razmerje ni fiksno in da lahko pride do spremembe (zvišanja) njunih kreditnih obveznosti. Povprečno skrben potrošnik (tako tudi tožnika) si ob danem opozorilu, upoštevajoč temeljna pravila logičnega sklepanja, ki jih mora obvladati, ter osnovne računske operacije, ki jih mora znati uporabljati, lahko brez težav sam izračuna (z zadostno natančnostjo za sprejem preudarne odločitve o sprejemu tveganja), kaj pomenita manjša ali večja sprememba tečaja CHF za višino njegovih obveznosti. Tožnika sta sprejela tveganje ob danem opozorilu, ki je bilo zadostno, zato ne moreta uspeti s trditvijo, da toženka ni opravila svoje pojasnilne dolžnosti.

14. Tožnika sta bila ustrezno opozorjena na tveganje, povezano s spremembami tečaja v valutnem razmerju EUR/CHF. Ker je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, so bili pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, vključno z določilom drugega odstavka 5. člena kreditne pogodbe. Že zato ni mogoče pritrditi tožnikoma, da je glavni predmet pogodbe (dogovor o valuti vračila kredita) nepošten in da je zato kreditna pogodba nična, saj je presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe glede na povedano izključena (2. točka 4. člena Direktive 93/13). Zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na preostale pritožbene trditve o vprašanju dobre vere in znatnem neravnotežju med pravicami in obveznostmi strank (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano delno sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 197/2018
• VSRS Sklep II DoR 439/2021
• VSRS Sklep II DoR 551/2021