VSL Sodba II Cp 411/2020

Jedro

Pri tehtanju med pravico tožnikov do časti in dobrega imena ter pravico tožencev do svobode izražanja je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je šlo za izjavo med strankami v pravdnem postopku, v katerem so toženci zgolj varovali svoje pravice in je bila namenjena predstavitvi pravnih in dejanskih okoliščin, s katerimi so toženci želeli doseči zavrnitev tožbenega zahtevka, pri čemer so imeli toženci v opisanih dejstvih zadostno podlago za podajo vrednostne sodbe, in sicer da so talci tožnikov in da je poskus vzpostavitve solastnine šikanozen. Ker pravica do svobode izražanja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, zajema tudi pravico do podaje osebnih občutkov in stališč v zvezi z vloženo tožbo, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženci v navedenih okoliščinah niso imeli namena razžaliti tožnikov, niti ni izkazan njihov zaničevalni namen, saj so pripravljalno vlogo na sodišče vložili z namenom zaščite svojih pravic, poleg tega so opisane konkretne okoliščine z grožnjo po naselitvi v gospodinjstvo lahko sprožile čustveni odziv tožencev, ki se je izrazil z zapisanim v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2018.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da so tožene stranke dolžne nerazdelno plačati prvi tožeči stranki 5.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter drugi tožeči stranki 5.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.885,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov ter kršitve ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnika se ne strinjata z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da zapis iz pripravljalne vloge z dne 26. 1. 2018 „Tožnika, ki v sporni hiši niti ne živita, imata za talce tožence, ki jim stanovanje v skupni hiši ne predstavlja edini dom“ ne dosega pravnega standarda objektivne žaljivosti. V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tudi ob bolj široki razlagi zapisanega povprečen bralec ne razume v smislu, da se tožnikoma očita storitev kaznivega dejanja ugrabitve talcev, da sta terorista ali nasilneža. Smiselno enako je sodišče prve stopnje štelo tudi trditev tožnikov, „ da posest stanovanja v IV. etaži zaradi varovanja življenja in zdravja vseh vpletenih ni mogoča, poskus dosega tega pa šikanozen...“ Tožnika menita, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sporna izjava je metafora, ki z drugimi besedami pove to, kar tožnika razumeta tako, da toženci trdijo, da tožnika v sporni hiši ne živita in da imata tožence v sporni hiši za talce, torej jim toženci očitajo kaznivo dejanje ugrabitve. Protipravnost je podana, ker navedeno ravnanje oziroma trditev toženke v vlogi, ki ni resnična, predstavlja znake dveh kaznivih dejanj, in sicer očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja ter kaznivo dejanje obrekovanja. Ne gre za kritiko ali za mnenje, gre za izjavo o dejstvih. Zapisane besede so nedvomno objektivno žaljive, saj jih vsak povprečen človek razume kot negativno vrednostno sodbo ter izražajo podcenjevanje in prezir do tožnikov in že same zase kažejo namen zaničevanja, ki veje iz celotne pripravljalne vloge, v kateri so bile podane. Tako jih razume celoten kontekst sporov, ki se vlečejo iz 80 let prejšnjega stoletja. Prav dolgotrajni spori, samovoljnost tožencev glede zasedbe stanovanja v 4. etaži, samovolja glede spremembe stanja v tem stanovanju, ko so toženci tisti, ki izvajajo agresijo in protipravnost, hkrati pa tožnikoma, ki sta žrtev tega počutja, očitajo, da jih imajo kot okupator za talce, dokazuje, da je kontekst tak, da je podana objektivna žaljivost. Zapisane besede so bile zapisane znotraj pravdnega postopka, vendar ne kot odločilna ali pravno relevantna dejstva, kar še toliko bolj kaže na to, da so bile premišljene in iz njih je razvidna jasna namera žaliti tožnika. Zahteva tožnikov po soposesti stvari je bila legitimna, če toženci dveh stanovanj v 4. etaži ne bi spremenili v eno, bi bila soposest v 4. etaži mogoča. Tožena stranka si je namreč prilaščala tujo nepremičnino kot okupator in je izvrševala samovoljna in protipravna dejanja, ki ogrožajo tožnico tako fizično kot psihično, zaradi česar se je bila tožnica prisiljena izseliti. Nasilje je izvajala zgolj tožena stranka. Izjave toženke so za tožečo stranko povsem nedopustne in objektivno žaljive. Sodna praksa je enotna, da mora biti razžalitev objektivno podana, ni treba, da se oškodovanec subjektivno počuti razžaljenega. Ali gre za razžalitev, je treba ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je razžalitev namenjena, medsebojne odnose storilca in oškodovanca. V konkretnem primeru so vsekakor podane okoliščine, ki jasno kažejo na to, da je s strani tožene stranke že dalj časa podano trajajoče „sovražno razmerje“, zaradi česar je razžalitev vsekakor podana. Za upravičenost do denarne odškodnine na podlagi 179. člena OZ mora oškodovanec dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico in subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi tega posega. Izjave tožencev, čeprav gre za prispodobo, so objektivno žaljive. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je sporne izjave presojalo le z vidika razžalitve, ne pa tudi z vidika obrekovanja. Poleg tega pravilna uporaba materialnega prava zahteva, da sodišče upošteva opredelitve, ki jih daje Kazenski zakonik v poglavju z naslovom Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Ker so toženci vedeli, da gre za neresnične informacije, so storili kaznivo dejanje obrekovanja. Tožeča stranka se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, ki ga je opravilo v zvezi s tehtanjem pravice tožnikov do časti in dobrega imena ter pravice tožencev do svobode izražanja. Pravica do svobode izražanja po 39. členu Ustave RS zagotavlja svobodo izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vendar pa tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena. V primeru kolizije z osebnostnimi pravicami, med katere spada tudi pravica do časti in dobrega imena, je potrebno pretehtati pomen obeh pravic in težo posega, oboje v luči konkretnega primera. Kljub temu, da je tožena stranka navedbe podala premišljeno, zaradi česar je podana jasna namera (žaljenje), je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je tožena stranka izraz (da imata tožnika tožence za talce) uporabila kot prispodobo za občutek utesnjenosti, ujetosti, zaprtosti, ki je povezan s trajajočimi sodnimi postopki in ne z namenom razžalitve tožnikov. Tožnika se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinjata, saj ne gre za prispodobo počutja tožencev, pač pa za izjavo o dejstvih glede tožnikov, ki je neresnična in škoduje časti in dobremu imenu tožnikov. Poleg tega celoten kontekst ne dokazuje, da je izjava tožencev prispodoba njihovih občutkov. Ne drži, da toženci niso navedli, da ju tožnika ogrožata. To so navedli kar dvakrat: in sicer, da imata tožnika, ki v sporni hiši ne živita, za talce tožence, to pomeni, da tožence ogrožata in da je zaradi navedenega posest stanovanja v 4. etaži zaradi varovanja zdravja in življenja vseh vpletenih nemogoča - s tem smiselno trdijo, da sta jih tožnika ogrožala. Sodišče se je zmotno postavilo na stališče, da je šlo za močnejši čustveni odziv tožencev. Prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikoma ni nastala škoda. Sodišče prve stopnje je prav tako prekršilo ustavno pravico iz 22. člena URS. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Tožene stranke v odgovoru na pritožbo predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta zoper tožence vložila odškodninsko tožbo, s katero od tožencev zahtevata plačilo denarne odškodnine zaradi razžalitve in posega v njuno čast in dobro ime. Trdila sta, da so ju toženci razžalili z zapisom v pripravljalni vlogi z dne 26. 1 2018, ki je bila vložena v zadevi, ki je tekla pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 2043/2016. V tej vlogi je bilo zapisano: „Tožnika, ki v sporni hiši niti ne živita, imata za talce tožence, ki jim stanovanje v skupni hiši predstavlja edini dom. Sodišče se bo o odnosih med pravdnimi strankami lahko prepričalo na naroku oziroma na ogledu, na kraju samem, pri čemer bo zlahka ugotovilo, da gre za mučno vzdušje med pravdnima strankama, kar nenazadnje prispevata tudi tožnika v svojih vlogah. Zaradi navedenega je posest stanovanja v četrti etaži zaradi varovanja zdravja in življenja vseh vpletenih nemogoča, poskus dosega tega pa šikanozen, saj bi navedeno pomenilo, da se lahko tožnika vselita k Š. U., čeprav imata vrsto nepremičnin, v katerih lahko živita.“

6. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter prekršilo 22. člen Ustave RS pri presoji, ali je podana objektivna žaljivost obravnavane izjave, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo sodno prakso, in sicer, da je pri presoji pravnega standarda žaljivosti treba upoštevati¹ čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera. Odškodninska odgovornost tožencev je tako podana, če so trditve tožencev po objektivnih merilih žaljivosti v konkretnem primeru lahko prizadele dobro ime in ugled tožnikov. Za upravičenost do denarne odškodnine² na podlagi 179. člena OZ mora oškodovanec dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico (za poseg v čast in dobro ime potrebno žaljivost, ki se presoja objektivno kot pri presoji kaznivega dejanja razžalitve), kakor tudi njegovo subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi posega. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način. Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila³.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da iz navedenega zapisa ne izhaja, da so toženci tožnikoma očitali storitev kaznivega dejanja ugrabitve. Zato pritožbeni očitek, da so toženci tožnikoma očitali storitev kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, ni utemeljen. Tožnika sta trdila, da so s takšnim zapisom toženci izpolnili zakonske znake kaznivega dejanja obrekovanja. Kazenski zakonik (KZ-1) v prvem odstavku 159. člena določa, da kaznivo dejanje obrekovanja stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se s sporno vlogo seznanili zgolj pooblaščenci strank, ki te vloge nikomur niso posredovali ter sodišče (ki ne predstavlja javnosti), ne gre za izjavo, ki bi jo toženci raznašali, saj je bila vloga namenjena zgolj tožnikoma v konkretnem pravdnem postopku. Poleg tega so lahko predmet trditve pri kaznivem dejanju obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ - 1 zgolj dejstva⁴, lahko tudi insinuacije, nikoli pa zaključki oziroma vrednostne sodbe, kar predstavljajo izjave tožencev v tem primeru. Tem je namenjeno kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ - 1. Pritožbena navedba, da so toženci z navedbo v pripravljalni vlogi izpolnili zakonske znake kaznivega dejanja obrekovanja, zato ni utemeljena. Pa tudi sicer, kot že rečeno, je podane navedbe tožencev potrebno presojati v kontekstu, v katerem so bile podane. Glede na to, da je med pravdnimi strankami potekalo več postopkov, ki so izvirali iz postopka razdružitve solastnine, ki se je pričel že leta 1989, pri čemer so v pravdni zadevi, v kateri je bila obravnavana pripravljalna vloga vložena, tožniki vložili tožbo na izročitev nepremičnine, stanovanja, v katerem živita tretja toženka in četrti toženec, v soposest, so toženci z navedenimi trditvami zgolj izrazili svoj občutek utesnjenosti, ujetosti, zaprtosti, ki je povezan s trajajočimi sodnimi postopki in ne z namenom razžalitve tožnikov ali z namenom zaničevanja tožnikov. Prav tako iz vloge tožencev ne izhaja zapis v smislu, kot ga razumeta tožnika, in sicer da sta tožnika tista, ki ogrožata življenje in zdravje tožencev oziroma da sta terorista ali nasilneža, niti ne drži pritožbena navedba, da iz vloge veje prezir in podcenjevanje tožnikov.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da obravnavana izjava tožnikov predstavlja izjavo o dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da navedene izjave tožencev predstavljajo vrednostno sodbo, za katero pa zadošča, da so imeli toženci zadostno podlago v dejstvih. Glede na okoliščine primera, in sicer na dalj časa trajajoče sodne postopke med pravdnima strankama, ki se ne razumeta in komunicirata zgolj preko sodišča, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da so imeli toženci za podano vrednostno sodbo zadostno podlago v prej izpostavljenih dejstvih⁵. Občutke utesnjenosti pa sta prepričljivo opisala tudi prvi toženec in tretja toženka v svojih izpovedbah.

9. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno opravilo tehtanje med pravico tožnikov do časti in dobrega imena ter pravico tožencev do svobode izražanja, ni utemeljen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so toženci v pripravljalni vlogi dne 26. 1. 2018 podali vrednostno sodbo, prispodobo svojega počutja, ki jo je sprožil pravdni postopek, ki sta ga zoper njih sprožila tožnika v zadevi II P 2043/2016, v katerem sta tožnika zahtevala vzpostavitev posesti v sporni 4. etaži stanovanja, ki pa je v naravi predstavljala zgolj eno stanovanje, ki sta ga zasedala tretja toženka in četrti toženec. Tožnika sta zahtevala vzpostavitev soposesti na tem stanovanju, poleg tega je bilo s strani pooblaščenca tožnikov v pravdnem postopku predstavljeno, da lahko tožnika „noter data Albance, če jim paše.“ Pri tehtanju je sodišče prve stopnje tako pravilno upoštevalo, da je šlo za izjavo med strankami v pravdnem postopku, v katerem so toženci zgolj varovali svoje pravice in je bila namenjena predstavitvi pravnih in dejanskih okoliščin, s katerimi so toženci želeli doseči zavrnitev tožbenega zahtevka, pri čemer so imeli toženci v opisanih dejstvih zadostno podlago za podajo vrednostne sodbe, in sicer da so talci tožnikov in da je poskus vzpostavitve solastnine šikanozen. Pritožbeni očitek, da celoten kontekst, v katerem je bila izjava tožencev podana, ne dokazuje, da je šlo za prispodobo občutkov tožencev, ni utemeljen. Ker pravica do svobode izražanja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, zajema tudi pravico do podaje osebnih občutkov in stališč v zvezi z vloženo tožbo, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženci v navedenih okoliščinah niso imeli namena razžaliti tožnikov, niti ni izkazan njihov zaničevalni namen, saj so pripravljalno vlogo na sodišče vložili z namenom zaščite svojih pravic, poleg tega so opisane konkretne okoliščine z grožnjo po naselitvi v gospodinjstvo lahko sprožile čustveni odziv tožencev, ki se je izrazil z zapisanim v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2018.

10. Za obstoj odškodninske odgovornosti tožencev (131. člen OZ) morajo biti kumulativno podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, vzročna zveza, škoda, odgovornost). Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da protipravnost ravnanja tožencev ni podana, je odškodninska odgovornost tožencev izključena. Zato se pritožbeno sodišče do ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (škode) ni posebej opredeljevalo, saj zavrnitev zahtevka utemeljuje že neobstoj ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti tožencev.

11. Pravilna je tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki jo tožnika zgolj pavšalno napadata.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

13. Tožnika s pritožbo nista uspela, toženci pa z odgovorom na pritožbo niso prispevali k hitrejši rešitvi zadeve (155. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. in 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ VS RS sodba II Ips 917/2008
² VS RS sodba II Ips 917/2008, VS RS sodba in sklep II Ips115/2008, VSK sodba I Cp 1696/2006
³ VSL sklep I Cp 1736/2013
⁴ VSM sodba 6604/2010; prim. Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba Ljubljana 2002, str. 194
⁵ VS RS sodba II Ips 117/2014, VS RS sodba in sklep II Ips 127/2016

Datum zadnje spremembe:

05.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3627/2012
• VSL Sodba I Cp 1692/2018
• VSL sodba II Cp 2849/2014