VSL Sklep I Cpg 410/2020

Jedro

Predmet spora ni ničnost sklepa o odpoklicu direktorja toženca. Zato zadeva ni primerljiva z zadevami, v katerih je odpoklicani direktor uveljavljal ničnost sklepa nadzornega sveta o svojem odpoklicu.

V obravnavanem primeru se ne uporabljajo pravila ZPP o gospodarskih sporih, ker ne gre za spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb. V obravnavani zadevi gre za presojo ničnosti sklepa nadzornega sveta o imenovanju sosporniškega intervenienta za direktorja družbe, kot drugega pravnega posla med tožencem in sosporniškim intervenientom.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bil tožnik ob vložitvi tožbe kot neizbrani kandidat za direktorja toženca zainteresirana oseba v smislu določbe 92. člena OZ. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje izraženo v izpodbijanem sklepu, da je s poznejšo izbiro tožnika za direktorja toženca, odpadel njegov pravni interes za tožbo. Tožnik ni upravičen voditi spora v interesu toženca, še manj v interesu sosporniškega intervenienta.

V okoliščinah konkretnega primera sodišče prve stopnje tožnika ni bilo dolžno pozivati, da dodatno pojasni, v čem je njegov pravni interes za tožbo zoper toženca, potem, ko je postal njegov direktor. Očitno je namreč, da med družbo in direktorjem družbe ne obstaja sporno razmerje, na kar sodišču ni bilo treba še izrecno opozarjati pravdnih strank.

Tožnik ni niti družbenik tožene stranke niti „stranka“ sklepa nadzornega sveta o izbiri direktorja. Zato zahtevka na razveljavitev sklepa nadzornega sveta, ki se nanj ne nanaša, po materialnem pravu nima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnik je dolžan sosporniškemu intervenientu povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: Ugotovi se, da je ničen in brez pravnega učinka sklep nadzornega sveta J. d. o. o., št. 00 z dne 29. 9. 217, ki se glasi: »Za direktorja J. d. o. o. se za mandatno dobo 4 leta imenuje J. P., rojen ... , stanujoč ... Imenovanje velja od 8. 11. 2017 dalje.« (I. točka izreka). Zavrglo je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: Razveljavi se sklep nadzornega sveta J. d. o. o., št. 00 z dne 29. 9. 217, ki se glasi: »Za direktorja J. d. o. o. se za mandatno dobo 4 leta imenuje J. P., rojen ..., stanujoč ... Imenovanje velja od 8. 11. 2017 dalje.« (II. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo stroškov postopka toženca v višini 1.306,62 EUR (III. točka izreka) in stroškov sosporniškega intervenienta na strani toženca v višini 3.274,40 EUR (IV. točka izreka).

2. Tožnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Navedel je, da ga izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo sklepa tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Od toženca in sosporniškega intervenienta je zahteval povrnitev stroškov postopka.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Navedel je, da se tudi sam ne strinja z odločitvijo sodišča o zavrženju tožbe. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo meritorno odločiti o ničnosti spornega sklepa, torej presoditi, ali je nadzorni svet pravilno odločil o izpolnjevanju pogojev kandidatov za mesto direktorja družbe. Pritrdil je stališču pritožnika o njegovem pravnem interesu za vložitev tožbe, ki predvsem temelji na načelu enakega varstva pravic prijavljenih kandidatov na razpis za direktorja tožene stranke iz 22. člena Ustave. Zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov zoper tožnika ni podal.

4. Na pritožbo je odgovoril tudi sosporniški intervenient, ki pa je predlagal zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe (pravilno sklepa) ter od tožene stranke zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v zvezi z neutemeljenim očitkom „sklepa presenečenja“ uvodoma povzema potek dogodkov in procesnih dejanj od vložitve tožbe dalje. Tožnik je tožbo zoper toženca vložil 25. 10. 2017. Zahteval je ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta o izbiri direktorja družbe, podredno razveljavitev sklepa. Sodišče je na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ki pa jo je na podlagi obnove postopka razveljavilo s sklepom V Pg 2260/2017 z dne 16. 10. 2018, ki je postal pravnomočen 19. 3. 2019 (sklep VSL I Cpg 36/2019).

7. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bil tožnik s poznejšim sklepom nadzornega sveta imenovan za direktorja toženca za mandatno obdobje štirih let od 1. 3. 2018 dalje. Zaključilo je, da se tožnikov pravni položaj, ki ga ima od marca 2018 kot direktor toženca, s sodbo zaradi ničnosti sklepa nadzornega sveta o imenovanju J. P. v letu 2017 za direktorja toženca, ne bi izboljšal, ker je medtem že dosegel imenovanje na funkcijo direktorja.

8. Pravni interes tožnika je bil ob vložitvi tožbe ta, da se z ugotovitvijo ničnosti sklepa le vzpostavi stanje, kot je bilo pred izdajo spornega sklepa¹. Tega pravnega interesa nima več in ga tudi ne more utemeljevati na domnevni vzpostavitvi prejšnjega stanja, saj je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta imenovan za direktorja toženca. To pomeni, da vzpostavitev prejšnjega stanja na podlagi sodbe o ničnosti sklepa nadzornega sveta ni več mogoča. Tožnik in toženec kljub temu vztrajata, da ima tožnik pravni interes v tem sporu doseči ugotovitev, da je bil sklep nadzornega sveta toženca z dne 29. 9. 217, ničen, ker bi imela s tem oba korist v razmerju do sosporniškega intervenienta, saj bi se s tem izkazalo, da on ni bil nikoli direktor (zaradi učinka ex tunc sodbe o ničnosti). Pri tem poudarjata, da sta upravičeno pričakovala meritorno odločitev v sporu in da je sodišče prve stopnje zato, ker je že po izvedenem triletnem obravnavanju zadeve tožbo zavrglo, prekršilo določbo 286. člena ZPP. Tožnik trdi, da sta pravdni stranki, gotovo pa tudi sosporniški intervenient, pričakovali meritorno odločitev. Če pa bi sodišče prve stopnje nakazalo, da bo tožbo zavrglo, bi tožnik svoj pravni interes za predmetno tožbo obširneje opisal. Ker tega zaradi kršitve določbe 286. člena ZPP ni mogel storiti, uveljavlja kršitev pravice do izjave. Pri tem pove, da izbirni postopek izbire direktorja iz leta 2017 za imenovanje direktorja toženca de iure še ni zaključen, ker sosporniški intervenient še vedno vztraja na stališču, da je sklep nadzornega sveta številka 00 veljaven, da je on direktor toženca ter da mu teče mandat, čemur pa tožnik in toženec nasprotujeta.

9. Sosporniški intervenient je na pritožbo odgovoril, da zoper tožnika kot kandidata za direktorja, nima nobenih zahtevkov. Ima jih zoper družbo in če kdo, bi morala družba uveljavljati ničnost sklepa nadzornega sveta, ne pa njen sedanji direktor. V tem smislu je tudi zavrnil očitek sodišču prve stopnje, da ni raziskalo, za kateri postopek bi bila z vidika tožnika pomembna ugotovitev, da je sklep nadzornega sveta številka 00 ničen. Tožnik bi moral glede na okoliščine konkretnega spora že sam navesti svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo; v kolikor pa bi sodišče v takih okoliščinah primera tožnika še pozvalo, da konkretizira drug potencialni postopek, ki bi lahko nastal v prihodnosti med pravdnima strankama, pa trdi, da bi uveljavljal kršitev temeljnega načela razpravnosti, saj bi s tem sodišče prevzelo še vlogo tožnikovega odvetnika.

10. Predmet spora ni ničnost sklepa o odpoklicu direktorja toženca, na kar sosporniški intervenient pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo. Zato zadeva ni primerljiva z zadevami, v katerih je odpoklicani direktor uveljavljal ničnost sklepa nadzornega sveta o svojem odpoklicu. Prav tako se izkaže, da se v obravnavanem primeru ne uporabljajo pravila ZPP o gospodarskih sporih v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP, ker ne gre za spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb. V obravnavani zadevi gre za presojo ničnosti sklepa nadzornega sveta o imenovanju sosporniškega intevenienta za direktorja družbe, kot drugega pravnega posla (14. člen OZ) med tožencem in sosporniškim intervenientom, v skladu z določbo 86. člena OZ. V tem smislu je treba razumeti tudi razloge sklepa I Cpg 193/2018 z dne 24. 4. 2018, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi J. P. in mu dopustilo sosporniško intervencijo v obravnavanem sporu.

11. Če je pravni posel ničen, nastanejo pravne posledice ničnosti v skladu z določbo 87. člena OZ. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bil tožnik ob vložitvi tožbe kot neizbrani kandidat za direktorja toženca zainteresirana oseba v smislu določbe 92. člena OZ. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje izraženo v izpodbijanem sklepu, da je s poznejšo izbiro tožnika za direktorja toženca, odpadel njegov pravni interes za tožbo. V kolikor bo sosporniški intervenient vztrajal pri sklepu nadzornega sveta številka 00 o imenovanju na mesto direktorja, na kar se sklicuje pritožnik v pritožbi, ne bo imel zahtevkov zoper neizbranega direktorja, pač pa zoper družbo, to je toženca. Tožnik pa ni upravičen voditi spora v interesu toženca, še manj v interesu sosporniškega intervenienta, zaradi česar so njegovi očitki sodišču prve stopnje, da tožniku zavrženja tožbe ni ustrezno napovedalo, neutemeljeni. V situaciji, v kateri si toženec ves čas prizadeva za enak rezultat pravdnega postopka kot tožnik, bi moral tožnik, v kolikor ima kakšne zahtevke v zvezi s sklepom nadzornega sveta številka 00 zoper toženca, te tudi navesti pred sodiščem prve stopnje, česar pa ni storil, čeprav je ves čas vztrajal, da ima pravni interes za tožbo zoper toženca. V 1. pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2018 je tožnik pavšalno zavrnil kot neutemeljen predlog sosporniškega intervenienta, da je treba tožbo zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa in zgrešene aktivne legitimacije. V pripravljalni vlogi z dne 18. 12. 2019 pa je trdil, da J. P. nima več nobenega pravnega interesa za izid te pravde, če ni izpodbijal sklepa nadzornega sveta št. 19 z dne 1. 3. 2018, s katerim je bil za direktorja imenovan tožnik in da njegovih procesnih dejanj posledično ni treba več upoštevati. Pri tem je še navedel, da je res, da bi lahko sosporniški intervenient terjal odškodnino v primeru ugotovljene ničnosti sklepa nadzornega sveta, če bi bili izpolnjeni še drugi pogoji (ki pa niso), ni pa trdil, da bi bil na podlagi ničnega sklepa tudi sam upravičen do odškodnine ali da jo bo terjal zoper toženca. V takih okoliščinah konkretnega primera sodišče prve stopnje tožnika ni bilo dolžno pozivati, da dodatno pojasni, v čem je njegov pravni interes za tožbo zoper toženca, potem, ko je postal njegov direktor. Očitno je namreč, da med družbo in direktorjem družbe ne obstaja sporno razmerje, na kar sodišču ni bilo treba še izrecno opozarjati pravdnih strank. S tem pa se izkaže, da očitana kršitev ni podana, sodišče prve stopnje pa je glede na navedeno primarni tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zakonito zavrglo.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve glede zavrženja tožbe v delu podrednega zahtevka. Sklep vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da ga je mogoče v celoti preizkusiti. Materialnopravno bi bila sicer po oceni pritožbenega sodišča pravilnejša odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka na razveljavitev sklepa nadzornega sveta, ker tožnik za tožbo s takim zahtevkom ni aktivno legitimiran, na kar je pravilno opozarjal sosporniški intervenient. Tožnik ni niti družbenik tožene stranke niti „stranka“ sklepa nadzornega sveta o izbiri direktorja. Zato zahtevka na razveljavitev sklepa nadzornega sveta, ki se nanj ne nanaša, po materialnem pravu nima. Kljub temu pritožbeno sodišče sklepa ni spremenilo v sodbo, ker bi šlo s tem v škodo stranki, ki se je zoper sklep pritožila.

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa ni storilo nobene druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Glede na neuspeh v pritožbenem postopku je tožnik dolžan sosporniškemu intervenientu povrniti potrebne priglašene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom in prvim odstavkom 165. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini, ki izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

-------------------------------
¹ Prav ima sosporniški intervenient, da tožnik tudi v primeru ugotovljene ničnosti sklepa nadzornega sveta, zgolj na podlagi take sodbe ne bi mogel doseči sklenitve pogodbe o poslovodenju s tožencem. Dosegel bi le ponovitev izbirnega postopka, ki pa mu še ne zagotavlja izbire na mesto direktorja tožene stranke.

Datum zadnje spremembe:

05.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 202/2022
• UPRS Sklep I U 2812/2017-47
• VSL Sklep I Cpg 493/2018