VSL Sodba II Cp 1379/2019

Jedro

Ne drži sicer stališče pritožnika, da se lahko stranki ali priči le verjame ali ne verjame, je pa res, da mora sodišče prve stopnje v primeru, da šteje del izpovedi za verodostojen, del pa ne, to še posebej skrbno obrazložiti.

Ker je prepričljivost dokazne ocene mogoče presojati šele po tem, ko je ta izvedena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in ko bo odpravljena prej opisana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih očitkov o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi umika tožbe postopek ustavilo v delu, kjer je tožnik zahteval, da mu toženka v 15 dneh plača 100.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2008 do plačila ter zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada znesek 152.406,07 EUR, da je tožeča stranka upravičena do ½ tega premoženja in da mora toženka tožniku v 15 dneh plačati znesek 76.203,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 do plačila. Tožniku je naložilo, da toženki v 15 dneh povrne 6.767,98 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi (ne pa tudi sklepu) se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na izpovedbe prič, ki jih je predlagala toženka, in jim nekritično sledilo, čeprav je sàmo ugotovilo nasprotja v izpovedih. Poleg toženkine hčere je očitne neresnice izpovedovala tudi njena mati. Soseda M. D. je izpovedovala zmedeno in nejasno, tudi sosed G. N. ni znal prepričljivo pojasniti dogodkov. Priče so bile na zaslišanje vsebinsko pripravljene. Sodišče je nekaterim pričam in toženki verjelo v celoti, nekaterim le deloma, kar je napačna dokazna ocena. Sodišče ne pojasni, zakaj določeni priči v enem delu verjame, v drugem pa ne. Po drugi strani pa sodišče brez obrazložitve ni sledilo pričam tožnika oziroma njihovih pričanj ni ocenilo. Takšna neenaka obravnava strank je bistvena kršitev postopka. Napačen je zaključek, da sta pravdni strani kot par dojemala le brat in sestra tožnika, ker pri tem ne upošteva izpovedi tožnikove matere in drugih prič. Sodišče se je glede obstoja zunajzakonske oprlo tudi na izpovedi obrtnikov, ki so bili predlagani le glede opravljenih del na objektu. Logično je, da priče tožnika niso videle, ker je bil v zaporu. Sodišče je prezrlo tožnikove bistvene navedbe in dokaze o obstoju zunajzakonske skupnosti, in sicer da je imel tožnik prijavljen začasni in kasneje stalni naslov pri toženki, da se jima je rodila hčerka, da je toženka po rojstvu skupne hčere prevzela tožnikov priimek (pri ostalih otrocih ga ni), da nosi hči njegov priimek, da ga je toženka obiskovala v zaporu in tam prenočevala, da ga je navajala kot zunajzakonskega partnerja v vlogah pri CSD, da so ga v zaporu obiskovali tudi drugi toženkini otroci. Sodišče se ni opredelilo do obsežnih dokazov iz pete pripravljalne vloge, šeste pripravljalne vloge z dokazi pa nezakonito ni upoštevalo. Sodišče je več kot očitno iskalo razloge za neobstoj zunajzakonske zveze. Dokazan je le enkraten nasilni dogodek, kar ne more biti dokaz, da zunajzakonska zveza ni obstajala. Obstajajo tudi t.i. patološka ljubezenska razmerja, kjer kljub nasilju partnerja ali zakonca živita skupaj in čutita medsebojno ljubezen. Sodišče se ne opredeli do navedb o ekonomski skupnosti. Za preživetje družine in treh toženkinih otrok iz prejšnjih zakonov je poskrbel tožnik, saj toženka ni imela stalnih dohodkov. Glede šeste pripravljalne vloge je sodišče napačno uporabilo pravila o prekluziji. Peti odstavek 286. člena ZPP določa, da sodišče lahko upošteva vloge in listine, ki so predložene po izteku določenega roka ter navedbe dane na naroku, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Vloga tožnika ne bi v ničemer zavlekla postopka, saj je postopek še trajal zaradi velikega števila zaslišanj prič. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem krivde. Tožnik je bil v zaporu in je bila komunikacija s pooblaščenko in zbiranje dokumentacije oteženo. Po vrnitvi iz zapora si je moral najprej urediti bivanje, poiskati svoje stvari in šele nato je našel dokaze. Toženka je šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2018 prerekala obstoj zunajzakonske skupnosti, zato je tožnik šele takrat začel z zbiranjem dokaznega gradiva, ki je potekalo počasi. Poleg tega je na naroku dne 24. 10. 2018 že drugič vložila vlogo neposredno na naroku, o kateri se je tožnik na naroku izjavil, ni pa mogel predložiti dokazov, kar je storil z vlogo z dne 27. 12. 2018, ki je sodišče nezakonito ni upoštevalo. Nepravilno oziroma v nasprotju z 236.a členom ZPP je upoštevalo izjavo priče T. P., poleg tega pa je izjava neverodostojen dokaz, saj priča na podlagi vabila za zaslišanje ni mogla vedeti, v zvezi s čim je bila predlagana, kar kaže na to, da ji je toženka pojasnila širšo vsebino spora in sugerirala, o čem naj piše v izjavi.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi trdi, da sta s toženko od februarja 2003 do avgusta 2014 živela v zunajzakonski skupnosti, v kateri se jima je 2008 rodila hči A. A. V letu 2003 se je vselil k toženki in njenim trem otrokom v hišo, ki sta jo kupila toženka in njen nekdanji partner P. P. za 12 milijonov SIT oziroma 50.000 EUR. Ker je bila hiša ob vselitvi v izredno slabem stanju, sta s toženko v letu 2004 začela s celovito obnovo, ki jo je financiral tožnik, prispevala pa je tudi njegova mati. Toženka je po razpadu zunajzakonske skupnosti (s tožnikom), dne 19. 12. 2012, s P. P. in Ž. Z. (sinom) sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja¹ in darilno pogodbo, s katero je istega dne nepremičnino podarila sinu Ž. Z. Slednji jo je leta 2015 prodal za kupnino v višini 215.000,00 EUR. Tožnik trdi, da znesek povečane vrednosti nepremičnine (razlike med kupninama) v višini 152.406,07 EUR spada v skupno premoženje pravdnih strank in zahteva plačilo polovico tega zneska, to je 76.203,00 EUR. Toženka je trdila, je bila hiša leta 2004 primerna za bivanje, del, ki so bila sicer res opravljena, pa ni financiral tožnik. Obstoj zunajzakonske zveze je zanikala, njuna zveza je bila kljub skupnemu otroku le poznanstvo. Tožnik je v letu 2005 začel prestajati približno enoletno zaporno kazen. Ko se je vrnil na prostost ni hotela imeti stikov z njim, tožnik je na silo vstopal v njeno hišo. Hišo je obnavljala z lastnimi sredstvi, pridobljenimi z delom na kmetiji in v gostinstvu.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zlasti zaslišanja pravdnih strank in številnih prič, ugotovilo, da med pravdnima strankama zunajzakonska skupnost ni obstajala, zato tudi nista mogla ustvarjati skupnega premoženja.

7. Pritožba obsežno in konkretizirano dokazni oceni sodišča prve stopnje očita številne pomanjkljivosti, s čimer utemeljuje dva pritožbena razloga, in sicer zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Smiselno pritožba med drugim očita kršitev 8. člena ZPP, po katerem mora sodišče pri ugotavljanju dejstev, ki jih šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Neupoštevanje navedenega metodološkega napotka je bistvena kršitev določb postopka, ki se kaže običajno v kršitvi prvega odstavka 339. člena ZPP ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP². Pritožnik v pritožbenih navedbah, (1) da je sodišče prve stopnje sledilo neverodostojnim pričam toženke, (2) da ni pojasnilo, zakaj je nekaterim pričam verjelo le deloma, (3) da sodišče brez navedbe razlogov ni sledilo pričam tožnika in (4) da je prezrlo bistvene navedbe in dokaze tožnika o obstoju zunajzakonske skupnosti prepleta očitek kršitve prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da metodološki napotek iz 8. člena ZPP v dokazni oceni sodišča prve stopnje ni bil v celoti upoštevan. Ne drži sicer stališče pritožnika, da se lahko stranki ali priči le verjame ali ne verjame, je pa res, da mora sodišče prve stopnje v primeru, da šteje del izpovedi za verodostojen, del pa ne, to še posebej skrbno obrazložiti. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da bi morale biti izpovedbe prič tožnika glede obstoja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank oziroma notornosti njune zveze podrobneje ocenjene. Iz obrazložitve je sicer mogoče smiselno razbrati, da jim sodišče prve stopnje ni verjelo, pa vendar je treba za vsak posamezen dokaz navesti argument tudi za morebitno dokazno nevrednost. Poleg tega mora celovita dokazna ocena vključevati oceno celotnega procesnega dogajanja, tudi navedb strank in njihove konsistentnosti³. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo (13. točka obrazložitve), da je tožnik v prvih vlogah kot bistvenega izmed pokazateljev zunajzakonske skupnosti izpostavljal vlaganja v sporno nepremičnino in da je šele po tem, ko je toženka ugovarjala, da med njima ni bilo niti življenjske niti ekonomske skupnosti, podal trditve o obstoju zunajzakonske zveze, vendar je po drugi strani tudi toženka šele v drugi pripravljalni vlogi zanikala njen obstoj.

9. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov iz tožnikove (pravočasne) pete pripravljalne vloge z dne 11. 10. 2018 (red. št. 43). Tožnik je med drugim predložil dokaze o tem, da ga je toženka od leta 2004 do leta 2014 navajala kot družinskega člana v zadevah uveljavljanja pravice do denarne socialne pomoči ter o tem, da ga je toženka⁴ s skupno hčerjo še v letu 2009 in 2010 obiskovala v zaporu, kjer so ga obiskovali tudi drugi toženkini otroci. Omenjeni dokazi se sicer ne nanašajo na relevantno obdobje⁵, jih je pa treba v celoviti dokazni oceni oceniti kot indice.

10. Tožnik je nekatere dokazne listine priložil tudi k pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2018 (red. št. 89), ki jo je sodišče prejelo 31. 12. 2018, to je po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen dne 24. 10. 2018. Sodišče navedene vloge in listin kot prepoznih ni upoštevalo. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem krivde. Tožnik je namreč v vlogi navedel, da dodatnih dokazil ni mogel prej predložiti, ker je bil v zaporu in z njimi ni razpolagal. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti ali gre za upravičeno izjemo od splošnega pravila iz prvega odstavka 286. člena ZPP.

11. Ker je prepričljivost dokazne ocene mogoče presojati šele po tem, ko je ta izvedena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in ko bo odpravljena prej opisana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih očitkov o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.⁶

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ocenilo je, da takšna odločitev ne bo povzročila hujše kršitve kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker sodišču prve stopnje ne bo treba ponoviti vseh dokazov, pritožbeno sodišče pa bi moralo, če bi želelo samo odpraviti nastale kršitve, izvesti celoten dokazni postopek, zato postopek pred pritožbenim sodiščem ne bi bil niti hitrejši niti bolj ekonomičen⁷. Poleg tega bi v primeru, da bi ugotovilo, da je med strankam obstajala zunajzakonska skupnost, pritožbeno sodišče v nadaljevanju prvič odločalo o samostojnem sklopu dejstev v zvezi z zatrjevanimi vlaganji, kar bi pomenilo, da bi bila strankam odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji.

13. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, ki je sicer izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, odpraviti ugotovljene kršitve pravdnega postopka. Obrazložitev analitično sintetične dokazne ocene naj bo celovita, vsebovati mora tudi oceno procesnih dejanj vsake od strank, njuno doslednost ter logičnost in celovitost njunih navedb.

14. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

-------------------------------
¹ Postala je izključna lastnica nepremičnine.
² Primerjaj sodbo VSRS II Ips 73/2017 z dne 11. 10. 2018.
³ Ibidem, točka 12.
⁴ V Pregledu obiskov, paketov in pisemskih pošiljk navedena kot partnerka, dva izmed drugih otrok toženke pa kot pastorka.
⁵ Sodišče prve stopnje je ugotavljalo obstoj zunajzakonske zveze v obdobju od leta 2004 do 2008, to je za čas zatrjevanih vlaganj.
⁶ Enako sklep VSL I Cpg 1471/2012 z dne 20. 3. 2013
⁷ Zaslišane so bile stranki in številne priče, katerih sodišču prve stopnje ni treba ponovno zaslišati, ampak lahko le skrbneje oceni njihove izpovedbe.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 454/2019
• VSL Sodba I Cp 32/2023
• VSL sodba II Cp 1361/2016