VSL Sodba II Cp 73/2020

Jedro

Ker toženka ni dokazala obstoja razbremenilnih razlogov iz 240. člena OZ, je zaradi kršitve pogodbene obveznosti dolžna plačati tožniku vtoževani znesek, v skladu z določili Pogodbe o sofinanciranju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek 1. točke in 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013 do plačila, v roku 15 dni. Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 933,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več (izpolnitev obveznosti v roku 8 dni), je prvo sodišče zavrnilo.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče oprlo svojo odločitev na ugotovitev, da naj bi bila podana toženkina odgovornost za povzročitev prometne nesreče in s tem za uničenje tovornega vozila. Način ugotavljanja teh dejstev ni dopusten, saj tožnik ni podal take trditvene podlage in ni podal zahteve za ugotavljanje odgovornosti toženke za uničenje vozila kot odločanje o predhodnem vprašanju. Sodišče je s tem prekoračilo meje trditvene podlage tožbe. Sodišče ne pojasni, katere dokaze je izvedlo glede ugotavljanja odgovornosti toženke, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev in kakšno dokazno vrednost imajo ti dokazi. Zapisnik nemške policije z dne 30. 5. 2016 ne more predstavljati dokaza, na katerega bi sodišče oprlo sodno odločbo, saj ne predstavlja pravnomočne sodne odločbe o ugotavljanju toženkine odgovornosti za uničenje vozila. Na vsebino te listine toženka ni mogla vplivati, na njeni podlagi pa tudi ni bila izdana nobena odločba, ki bi lahko imela za posledico takšno ugotovitev sodišča. Toženka je podala ugovor glede neobstoja temelja za vtoževano terjatev iz naslova pogodbene kazni, ki ga je utemeljila na materialnopravni podlagi in na ravnanjih tožnika v predpravdnem postopku. Tožnik je namreč priznal, da za plačilo pogodbene kazni ni podana pravna podlaga in je tedaj vztrajal le pri vračilu dane subvencije. Ugotovitve sodišča so tako v nasprotju z vsebino listin. Sodba o tem nima razlogov, gre pa za odločilna dejstva.

3. Tožnik ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka kršila pogodbeno obveznost (drugi odstavek 2. člena Pogodbe o sofinanciranju), ker je tovorno vozilo, za katerega nakup je prejela nepovratna sredstva s strani tožnika kot denarno pomoč, odtujila pred potekom treh let od izdaje sklepa o dodelitvi pomoči. Te ugotovitve pritožba obrazloženo ne izpodbija. V tem primeru je na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pogodbe o sofinanciranju toženka bila tožniku dolžna vrniti prejeta sredstva in plačati pogodbeno kazen v višini 50 % prejete pomoči, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejete pomoči dalje. Tožnik je torej dokazal toženkino kršitev oziroma neizpolnitev pogodbene obveznosti in da mu je toženka v tem primeru dolžna vrniti prejeta sredstva ter plačati pogodbeno kazen, s čimer je tožnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu.

6. Toženka bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti za škodo, če bi dokazala, da ni mogla izpolniti svoje obveznosti (da ne sme odtujiti vozila pred potekom treh let od izdaje sklepa o dodelitvi pomoči) zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, katerih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Šlo je za njeno trditveno in dokazno breme (ne pa tožnikovo, kot neutemeljeno trdi pritožba), katerega toženka ni zmogla.

7. Toženka je pavšalno trdila, da ni mogla izpolniti svoje pogodbene obveznosti, ker ni mogla vplivati na nastanek prometne nesreče, v kateri je bilo uničeno tovorno vozilo, in zato ni odgovorna za njegovo uničenje. Toženka ni pojasnila, zakaj je prišlo do prometne nesreče, pri čemer se je neargumentirano sklicevala na svoj dopis v prilogi B2 (odgovor toženke tožniku na njegov zahtevek pred pravdo), iz katerega izhaja njena trditev, da naj bi bilo spolzko cestišče vzrok za prometno nesrečo. Da to ne drži, izhaja že iz zapisnika nemške policije o prometni nesreči z dne 20. 6. 2016 (priloga B6), na katerega se toženka neutemeljeno sklicuje. Iz njega namreč izhaja, da so bile na dan prometne nesreče 30. 5. 2016 prometne razmere normalne, da pnevmatike na vozilu niso bile poškodovane (toženkin voznik je omenjal kot vzrok prometne nesreče, da naj bi na vozilu počila zadnja leva pnevmatika, nato pa je vozilo začelo zanašati in se je prevrnilo na bok), da je bila cisterna na vozilu polna le do polovice, da ni imela predelnih ali prelivnih sten, zaradi česar se je tekočina lahko prelivala naprej in nazaj, da je to predvidoma pripeljalo do prometne nesreče, ko je tovorno vozilo v ovinek zapeljalo z neprilagojeno hitrostjo in pri tem zaviralo, pri čemer se je tekočina v cisterni prelila naprej, nakar je vozilo začelo zanašati in je zapeljalo z voznega pasu ter se prevrnilo. Tožnik je na naroku (potem ko je toženka predložila slovenski prevod zapisnika o prometni nesreči) ugovarjal, da je vzrok za prometno nesrečo na toženkini strani, ker tovorno vozilo ni bilo primerno za prevoz tekočin, saj cisterna ni bila opremljena s predelnimi ali prelivnimi stenami, toženka pa tem navedbam ni ugovarjala.

8. Glede na to je neutemeljena pritožbena trditev, da je prvo sodišče ugotavljalo relevantna dejstva mimo tožnikove trditvene podlage. Bistveno je, da toženka ni uspela dokazati obstoja okoliščin v pomenu 240. člena OZ, ki bi jo razbremenile odgovornosti za vtoževano obveznost. Glede obveznosti plačila pogodbene kazni je protispisna pritožbena trditev, da naj bi tožnik v predpravdnem postopku priznal, da za plačilo pogodbene kazni ni pravne podlage, saj je tožnik v svojem dopisu z dne 16. 8. 2017 (priloga A7) navedel, da toženka ne bi bila dolžna plačati pogodbene kazni le, če bi bilo tovorno vozilo uničeno zaradi dogodka (ravnanja tretjega), ki je bil zunaj sfere toženkinega delovanja, oziroma če bi bilo tovorno vozilo uničeno iz vzroka, za katerega toženka ne odgovarja.

9. Ker toženka ni dokazala obstoja razbremenilnih razlogov iz 240. člena OZ, je zaradi omenjene kršitve pogodbe obveznosti dolžna plačati tožniku vtoževani znesek, v skladu z določili Pogodbe o sofinanciranju, kot je prvo sodišče pravilno ugotovilo in obrazložilo.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

11. Toženka ni uspela s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 204/2010
• VSL Sklep I Cp 1696/2016
• VSRS Sklep II DoR 210/2023