VSL Sklep I Cp 1999/2019

Jedro

To, da je tožnica vtoževane stroške izračunala po napačni metodologiji, samo po sebi še ne pomeni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen ali vsaj delno utemeljen. Sodišče namreč na pravno podlago, ki jo navede tožeča stranka, ni vezano; utemeljnost tožbenega zahtevka pa mora preizkusiti po vseh pravnih podlagah, na katere nakazujejo tožbene trditve. Ne drži posplošeno stališče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tožnica v dopolnitvi tožbe ni podala prav nobenih trditev, ki bi pojasnjevale veljavni ključ delitve stroškov. Četudi tožnica ni izračunala stroškov po veljavnem ključu delitve (ker ga ni priznavala), je podala trditve, ki so pravno pomembne ob upoštevanju pravilne materialnopravne podlage.

Sodišče prve stopnje bi se do tožničinih pravočasno podanih navedb in predlaganih dokazov moralo opredeliti vsebinsko. To pomeni, da bi moralo v zvezi z vsakim posameznim zaračunanim stroškom preveriti utemeljenost tožbenega zahtevka ob podanih tožbenih trditvah in pravilni uporabi materialnega prava. Šele, če bi sodišče pri takšni presoji ugotovilo, da tožeča stranka ni (pravočasno) podala trditev, ki bi omogočale uporabo materialnega prava, v tem primeru Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Uradni list RS, št. 60/09 s spremembami in dopolnitvami) in drugih relevantnih podzakonskih aktov, bi lahko tožbeni zahtevek (delno) zavrnilo. Ob tem gre posebej poudariti, da višina nekaterih zaračunanih stroškov, kot utemeljeno opozarja pritožnica, sploh ni odvisna od med strankama spornega načina izračuna (so)lastniškega deleža toženke - nekateri stroški se obračunavajo glede na porabo ali pa gre za fiksne stroške na enoto.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica kot upravnica stavbe na naslovu Cesta 10 od toženke kot lastnice stanovanja in parkirnega mesta v tej stavbi zahteva plačilo neporavnanih stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za junij 2016 (še neporavnan znesek 40,45 EUR), julij 2016 (142,05 EUR), avgust 2016 (124,35 EUR) in september 2016 (150,25 EUR).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5912/2017 s 26. 1. 2017 v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v osmih dneh plačati 342,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

3. Takšna odločitev je posledica: 1.) materialnopravnega stališča, da dogovor o delitvi stroškov obratovanja, vzdrževanja in upravljanja predstavlja posel izrednega upravljanja, za katerega se v skladu s sodno prakso zahteva 100 % soglasje etažnih lastnikov; 2.) dejanske ugotovitve, da je iz priloženih listin in tudi navedb pravdnih strank razvidno, da soglasja vseh etažnih lastnikov za spremembo ključa delitve stroškov ni bilo, zato je ta sprememba (sprejeta na zboru etažnih lastnikov 18. 5. 2016) neveljavna; 3.) posledično pa zaključka, da so izračuni stroškov, izdelani na podlagi neveljavnega ključa, nepravilni. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi bilo treba upoštevati ključ delitve stroškov, ki izhaja iz Akta o ureditvi medsebojnih razmerij ter priloge 1 (»Stroškovnik stroškov obratovanja, vzdrževanja in upravljanja«), tožnica pa stroškov ni obračunavala na tak način, temveč v skladu z neveljavno spremembo akta. Ker tožnica vseh relevantnih dejstev ni v skladu s 451. člena ZPP navedla že v prvi pripravljalni vlogi oziroma v dopolnitvi tožbe, zatrjevanih dejstev o obračunanih stroških v skladu z Aktom o ureditvi medsebojnih razmerij pred neveljavno spremembo ni bilo mogoče upoštevati. Tudi sicer se je tožnica v zvezi s predloženo simulacijo izračuna stroškov (podano v drugi pripravljalni vlogi) zgolj sklicevala na priloge in ni konkretno pojasnila, kako je izračunala višino posameznega stroška.

4. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do stališča, da so konkretne spremembe akta, sprejete s 75 % večino, le izvedbeni akt s 100 % večino sprejetega sklepa. Prav tako ni zavzelo stališča, da je nedopustno ali nično določilo akta, ki, sprejet s 100 % večino, omogoča spremembo načina obračunavanja s 75 % večino. Meni, da je v tem delu sodba neobrazložena in da je ni mogoče preizkusiti.

Opozarja, da je uporaba pravilnega ključa delitve stvar pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava in podanih trditvah tožnice presojati utemeljenost posameznega stroška po višini in tožbenemu zahtevku ugoditi vsaj delno. Vsa relevantna dejstva je tožnica navedla že v prvi vlogi in opisala vsak posamezen strošek. Vse stroške je pojasnila po višini in po načinu ključa delitve. V pomoč sodišču je tudi že izdelala izračun po Stroškovniku stroškov in ga priložila drugi vlogi. Sodišče bi moralo upoštevati pravilno pravno podlago in matematično izračunati delež, ki odpade na toženo stranko (v nadaljevanju: toženko). Uporaba matematike je uporaba materialnega prava in ne ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišču očita, da ni pojasnilo, zakaj je zahtevek zavrnilo v delu, kjer se stroški obračunajo po dejanski porabi (npr. voda, plin, električna energija). Obračun teh stroškov je enak ne glede na uporabljeno pravno podlago. Tudi v zvezi s stroškom upravljanja ni pojasnjeno, zakaj je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnjen. Če se je sodišče postavilo na stališče, da je pravilna materialna podlaga Stroškovnik stroškov, bi moralo zahtevku ugoditi vsaj delno. Priznava, da je izdelana simulacija, priložena drugi pripravljalni vlogi, v smislu dejanskih trditev morda res prepozna, vendar to označuje za nebistveno. Bistveno je, da je zgolj v pomoč sodišču za izdelavo obračuna, če se bo to odločilo za uporabo materialnega prava po Stroškovniku stroškov. Če sodišče tega ne sprejme, naj samo izračuna višino. Nasprotuje tudi stališču sodišča, da je zahtevek v celoti neutemeljen, ker ni pojasnila ključa delitve stroškov. Toženka ni prerekala opravljenih storitev in dejanskih kvadratur nepremičnin, temveč je bil zanjo sporen le ključ delitve (kaj se šteje kot imenovalec za izračunavanje solastniškega deleža). Zato je tožnica tudi predlagala izdajo vmesne sodbe, saj bi potem lahko prilagodila višino tožbenega zahtevka. Poudarja, da je vse njej znano napisala že v dopolnitvi tožbe, v drugi pripravljalni vlogi pa je glede dejanskih navedb le odgovarjala na ugovore toženke iz njene pripravljalne vloge. Opozarja, da so v spisu vse relevantne trditve in vsi dokazi v skladu s pravili ZPP. Čeprav gre za spor majhne vrednosti, ni nobene ovire, da sodišče ne bi izdalo vmesne sodbe o temelju.

Meni, da bi sodišče moralo presojati pravno podlago vsake posamezne postavke za izračun tožbenega zahtevka in odločiti, katero podlago bo uporabilo za posamezno postavko. Sedaj je nastala nevzdržna situacija, ko toženka ni dolžna plačati ničesar, čeprav tega niti sama ne zatrjuje. Pritožnica meni, da je podanih dovolj trditev, da je zahtevku mogoče vsaj delno ugoditi, določene trditve glede dejanskega stanja pa je podala tudi toženka in te trditve (npr. glede deležev in višin) bi sodišče lahko upoštevalo. Opozarja na pravnomočno odločitev v drugi, praktično identični zadevi (isti objekt in isto vtoževano obdobje, vendar druga tožena stranka) - VSL sodba I Cp 1224/2018, kjer je bilo njenemu zahtevku delno ugodeno. Sodbi očita tudi bistveno kršitev določb postopka, ker je poleg listinskih dokazov predlagala dokaze z zaslišanji in druge dokaze, ki pa jih sodišče ni izvedlo niti ni sprejelo sklepa o njihovi zavrnitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. S tem je odgovorjeno na pritožbene navedbe o predlogu za izdajo vmesne sodbe. Konkretizirani pritožbeni očitek v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen – stališče sodišča prve stopnje, da dogovor o delitvi stroškov obratovanja, vzdrževanja in upravljanja predstavlja posel izrednega upravljanja, ki terja 100 % soglasje etažnih lastnikov, vsebuje jasen in zadosten odgovor na podvprašanje, ki ga zastavlja pritožba.

8. A tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja nekaj drugega – to, da je vtoževane stroške izračunala po napačni metodologiji, samo po sebi še ne pomeni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen ali vsaj delno utemeljen. Sodišče namreč na pravno podlago, ki jo navede tožeča stranka, ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP); utemeljnost tožbenega zahtevka pa mora preizkusiti po vseh pravnih podlagah, na katere nakazujejo tožbene trditve. Ne drži posplošeno stališče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tožnica v dopolnitvi tožbe ni podala prav nobenih trditev, ki bi pojasnjevale veljavni ključ delitve stroškov. Četudi tožnica ni izračunala stroškov po veljavnem ključu delitve (ker ga ni priznavala), je podala trditve, ki so pravno pomembne ob upoštevanju pravilne materialnopravne podlage. V dopolnitvi tožbe (naslovljeni kot prva pripravljalna vloga) z 19. 4. 2017, ki obsega 17 strani, je obrazložila način obračunavanja posameznih stroškov in natančne dejanske parametre zanj med drugim tudi v štirih tabelah (po vseh štirih vtoževanih računih), ter podala podrobna pojasnila o zaračunavanju stroškov. Sodišče prve stopnje bi se do tožničinih pravočasno podanih navedb in predlaganih dokazov moralo opredeliti vsebinsko. To pomeni, da bi moralo v zvezi z vsakim posameznim zaračunanim stroškom preveriti utemeljenost tožbenega zahtevka ob podanih tožbenih trditvah in pravilni uporabi materialnega prava. Šele, če bi sodišče pri takšni presoji ugotovilo, da tožeča stranka ni (pravočasno) podala trditev, ki bi omogočale uporabo materialnega prava, v tem primeru Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Uradni list RS, št. 60/09 s spremembami in dopolnitvami) in drugih relevantnih podzakonskih aktov, bi lahko tožbeni zahtevek (delno) zavrnilo. Ob tem gre posebej poudariti, da višina nekaterih zaračunanih stroškov, kot utemeljeno opozarja pritožnica, sploh ni odvisna od med strankama spornega načina izračuna (so)lastniškega deleža toženke - nekateri stroški se obračunavajo glede na porabo ali pa gre za fiksne stroške na enoto.

9. Ker se sodišče prve stopnje zaradi nezakonitega postopanja ni vsebinsko opredelilo do tožničinih pravočasno podanih navedb in predlaganih dokazov, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar tožnica v pritožbi tudi smiselno opozarja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo (odločitev o stroških postopka v 2. točki izreka je odvisna od končnega uspeha strank v pravdi) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, do ostalih uveljavljenih pritožbenih razlogov pa se posledično ni opredeljevalo vsebinsko (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje je po oceni pritožbenega sodišča nujna, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more odpraviti ugotovljene kršitve (1. odstavek 354. člena ZPP). Do vseh pravočasno podanih navedb in predlaganih dokazov obeh pravdnih strank ter do njunih pravnih naziranj se je kot prvo dolžno opredeliti sodišče prve stopnje. Med strankama namreč obstaja vrsta spornih dejanskih vprašanj, o katerih se sodišče prve stopnje še ni izreklo. V nasprotnem primeru bi bila strankama (zlasti toženki) kršena ustavno zajamčena pravica do pritožbe (25. člen URS). Obenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (primerjaj 2. odstavek 354. člena ZPP).

11. V novem sojenju naj se sodišče prve stopnje vsebinsko opredeli do vseh pravočasno podanih pravno pomembnih navedb, dokaznih predlogov in pravnih naziranj obeh pravdnih strank. Ob tem naj ne šteje za moteče, da je tožnica šele v drugi pripravljalni vlogi predložila simulacijo izračuna po pravno veljavnem ključu delitve stroškov. To namreč, kot je bilo obrazloženo, samo po sebi še ne pomeni, da ni upravičena do plačila nobenih vtoževanih stroškov. V primeru, da je tožnik pravočasno podal zadostne pravno relevantne trditve (dejanske podatke) glede temelja in višine postavljenega zahtevka, torej takšne, ki omogočajo uporabo pravilnega ključa delitve, je (vsaj deloma) upravičen do ugoditve tožbenemu zahtevku (pri čemer se lahko upošteva tudi neprerekane trditve nasprotne stranke). To pa od sodišča prve stopnje seveda terja podrobno obrazložitev ter natančno razmejitev priznanih in nepriznanih vtoževanih stroškov.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

13. Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, ali se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo samo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

30.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 1353/2016
• VSC Sodba Cp 190/2021
• VSL Sodba in sklep II Cp 1403/2017