<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 40/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CPG.40.2020
Evidenčna številka:VSL00035242
Datum odločbe:01.07.2020
Senat, sodnik posameznik:Milojka Fatur Jesenko (preds.), mag. Valerija Jelen Kosi (poroč.), Maja Jurak
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:podjemna pogodba - mandatna pogodba - dvostranska pogodba - pravilo sočasne izpolnitve - pogodbeni dogovor - pogodbeno dogovorjen pavšalni znesek - mesečni pavšal

Jedro

Obe vrsti pogodb torej za nastanek obveznosti plačila zahtevata, da podjemnik oz. mandatar svojo obveznost, ki je določena s pogodbo, izpolni. Ne razlikujeta se v tem, ali je podjemnik oz. mandatar dolžan izpolniti svojo obveznost, pač pa (le) v tem, na kakšen način oz. kako podjemnik oz. mandatar svojo obveznost pravilno izpolni. Izpolniti pa jo mora v obeh primerih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22. 10. 2019 v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 6.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2018 do plačila, v II. točki izreka pa tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vlaga pritožbo tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov oz. podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo v celoti obdrži v veljavi. Priglasila je tudi stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnica svoje (pogodbene) obveznosti v relevantnem obdobju (tj. v obdobju, za katerega zahteva plačilo) ni izpolnjevala. Med pravdnima strankama dejstvo, da sta dne 28. 12. 2016 sklenili Pogodbo o sodelovanju – call center št. 1/2017 (v nadaljevanju Pogodba), ni bilo sporno in tudi pritožbeno ni bilo izpodbijano. Pritožbeno tudi ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila obveznost tožnice po Pogodbi upravljanje in telefonska izterjava terjatev. Nadalje je pritožbeno neizpodbijana tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede vsebine 4) točke Pogodbe oz. natančneje za konkretni primer relevantnega prvega odstavka te točke (gl. v nadaljevanju). Pritožbeno je ostala neizpodbijana tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da dejansko sodelovanje med strankama na način, da tožnica poziva dolžnike k plačilu oz. da pošilja dopise in opomine dolžnikom, jim piše po elektronski pošti ipd. ter da obvešča upnike o poteku izterjav, ni potekalo dlje kot do 22. 5. 2017 oz., da v relevantnem obdobju tožnica na takšen način svoje obveznosti ni izpolnjevala.

6. Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, v konkretnem primeru niti ni bistveno, ali gre pri Pogodbi za podjemno ali za mandatno pogodbo. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) podjemno pogodbo ureja v XI. poglavju, mandatno pogodbo pa v XVII. poglavju Druge knjige Posebnega dela. Po določbi 619. člena OZ se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal. Po prvem odstavku 766. člena OZ se s pogodbo o naročilu prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle. Po tretjem odstavku istega člena pa ima prevzemnik naročila pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega. Obe pogodbi sta torej dvostranski,1 tj. obe stranki nastopata kot upnik in dolžnik hkrati, kar pomeni, da za obe velja pravilo sočasne izpolnitve iz prvega odstavka 101. člena OZ, po katerem v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Obe vrsti pogodb torej za nastanek obveznosti plačila zahtevata, da podjemnik oz. mandatar svojo obveznost, ki je določena s pogodbo, izpolni. Ne razlikujeta se v tem, ali je podjemnik oz. mandatar dolžan izpolniti svojo obveznost, pač pa (le) v tem, na kakšen način oz. kako podjemnik oz. mandatar svojo obveznost pravilno izpolni.2 Izpolniti pa jo mora v obeh primerih.

7. Kot izhaja iz zgoraj povzetih določb niti z zakonom ni določeno kaj drugega, niti kaj drugega ne izhaja iz narave posla, zato je v konkretnem primeru lahko odločilen le še pogodbeni dogovor strank. Pogodba o pavšalu, kot konkretni dogovor označuje tožnica, kot poseben pogodbeni tip ni urejena, zato je v konkretnem primeru bistvena vsebina pogodbenega dogovora strank.

8. Za konkretni primer relevanten prvi odstavek 4) točke Pogodbe (priloga A3) se glasi: „A.3 bo v času izvajanja, izvajalcu4 plačal pavšal 550 eur, kot plačilo za upravljanje s terjatvami, pošiljanje dopisov in opominov dolžnikom, spremljanje dnevnih poročil, pisanje in spremljanje E-pošte, pregledovanje vplačil dolžnikov, obveščanje upnikov o poteku izterjave. Mesečni pavšal bo obračunan in izplačan do 15. dne v mesecu za prejšnji mesec.“

9. Glede na takšno besedilo je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pavšal iz tega člena pomeni, da sta se pravdni stranki dogovorili, da v svojem obligacijskem razmerju ne bosta šteli konkretne količine porabljenih tožničinih sredstev oz. pravilneje, ne bosta za vsak mesec ugotavljali količine tako opravljenega dela oz. števila in vrste posamičnih opravil, temveč sta vsa ta opravila ovrednotili pavšalno oz. „počez“. Ta pavšal, tako kot je dogovorjen, pa še ne pomeni pravice tožnice, da pavšalni znesek prejme, ne glede na to, ali svoje pogodbeno dogovorjene obveznosti opravlja ali ne. Stranki sta namreč določili, na kaj se pavšalno plačilo nanaša, tj. določili sta, plačilu česa je dogovorjeni pavšalni znesek namenjen. To jasno izhaja iz zapisa: „... bo v času izvajanja, izvajalcu plačal pavšal 550 eur, kot plačilo za ...“ na kar so našteta posamezna opravila. S takšnim pogodbenim dogovorom stranki v konkretnem primeru torej nista izključili obveznosti, da mora tožnica za to, da bi bila upravičena do plačila, storitve, dogovorjene v Pogodbi, dejansko opravljati.5 Da bi bila tožnica upravičena do plačila (zgolj) za pripravljenost na delo, stranki namreč nista predvideli. Če bi stranki želeli zajeti tudi takšen položaj, bi namreč zgoraj navedeno pogodbeno določilo morali zapisati drugače.6 Dejstvo pa je, da tega nista storili. Tudi iz 1) točke Pogodbe (priloga A3) sicer izhaja, da je obveznost tožnice upravljanje in telefonska izterjava terjatev, ne pa pripravljenost na to, da bo to počela. Zato v tem kontekstu ni bilo bistveno, ali je bila tožnica pripravljena opravljati s Pogodbo dogovorjene storitve, pač pa, ali je te storitve dejansko opravljala (pri čemer pa obseg kot tak pri tem res ni bistven).

10. Ob tako jasnem pogodbenem dogovoru, kaj zajema mesečni pavšal in plačilu česa je namenjen, je v konkretnem primeru neutemeljeno sklicevanje pritožnice na teorijo, kaj (na splošno, torej sicer) pomeni dogovor o pavšalnem plačilu, prav tako pa tudi njeno sklicevanje na sodno prakso.7 V konkretnem primeru sta namreč pogodbeni dogovor strank oz. dejansko stanje drugačna. Takšen pogodbeni dogovor pa je v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ veljaven. Tožnica pa konkretiziranih dejanskih trditev o tem, zakaj bi sicer stranki zapisali takšno pogodbeno določilo, če bi imeli v mislih nekaj drugega, tudi ni podala. Ker vsebina dokaza (zaslišanje tožnice) pomanjkljive trditvene podlage tudi ne more nadomestiti,8 sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaza z njenim zaslišanjem (in posledično s tem, da naroka ni preložilo), tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti to nima za posledico napačne oz. pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja.

11. Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da tudi 1) točka Pogodbe (priloga A3), na katero se pritožnica sklicuje v pritožbi, določa med drugim, da: „[z]adolžitve iz te pogodbe izvajalec opravlja samostojno v poslovni enoti I., ..., vsakič v skladu s sproti dogovorjenim urnikom dela.“ S to pogodbeno določbo je bilo torej predvideno ne samo opravljanje dela v poslovni enoti (torej prostorih) toženke, kar je bilo edino mesto, kjer je imela tožnica dostop do dokumentacije, potrebne za izvajanje izterjav,9 pač pa tudi, kar je v konkretnem primeru bistveno, da je urnik, torej čas, ko bo tožnica opravljala svoje storitve, predmet dogovora med strankama. Ta urnik oz. čas torej ni bil enostransko določen s strani toženke, pač pa je bil predmet dogovora med strankama, kar predpostavlja tudi sodelovanje tožnice pri njegovem določanju. Tožnica je torej soodločala o tem kdaj (oz. je bilo v skrajnem primeru od nje odvisno ali sploh) bo opravljala storitve po Pogodbi. V takšnih okoliščinah pa zgolj zatrjevanje, da je tožnica (zgolj) čakala na navodilo toženke, kdaj naj opravlja nadaljnje delo po Pogodbi, ki pa naj ga toženka ne bi dala, (že na trditveni ravni) ne zadostuje za morebitno odgovornost toženke za tožničino neizpolnitev Pogodbe. Tega zaključka tudi ne more spremeniti sklicevanje pritožnice na 3) točko Pogodbe, po kateri naj bi sicer roke za obravnavanje dodeljenih terjatev določala toženka.

12. Dejanskih navedb, ki bi utemeljevale tožbeni zahtevek na kakšni drugi pravni podlagi tožnica ni podala, pri čemer tudi tu velja, da vsebina dokaza pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Iz vsega zgoraj navedenega tako izhaja, da je bil dokaz z zaslišanjem tožnice v zvezi s tem, da naj bi v konkretnem primeru šlo za mandatno pogodbo, nerelevanten, v preostalem delu, pa zanj ni bilo zadostne trditvene podlage. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko tožnice ni zaslišalo, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, tako niso utemeljeni. Prav tako pa zaradi tega ni bilo napačno oz. pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Nadalje pa iz teh razlogov tudi ni bilo potrebno zaslišanje tožnice pred pritožbenim sodiščem. Sodišče prve stopnje je torej ob (pravilno in popolno) ugotovljenem dejanskem stanju ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, pri čemer ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

13. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožeča stranka glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

14. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.10 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožnice izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Prim. N. Plavšak v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 729 in N. Plavšak v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 193.
2 Pri podjemni pogodbi, ki pomeni obligacijo rezultata s tem, da doseže končni rezultat (Prim. N. Plavšak v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 726 in 727), pri mandatni pogodbi, ki pomeni obligacijo prizadevanja, pa tako, da si končni rezultat (z ustrezno skrbnostjo) prizadeva doseči (Prim. N. Plavšak v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 190 in 191).
3 Tj. toženka – op. sodišča.
4 Tj. tožnici – op. sodišča.
5 Tudi če bi sporno Pogodbo okarakterizirali kot mandatno pogodbo, bi si tožnica za to, da bi bila upravičena do plačila, za dosego cilja vsaj morala prizadevati (medtem ko bi, če bi šlo za podjemno pogodbo, cilj tudi morala doseči).
6 V konkretnem primeru bi namreč zadostovalo že, če bi stranki izpustili naštevanje opravil in bi zapisali enostavnejše besedilo, npr. zgolj to, da bo toženka tožnici plačevala mesečni pavšal 550,00 EUR.
7 Pritožnica se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2239/2016 z dne 21. 12. 2016, kjer pa, kot izhaja iz same odločbe, dogovora o tem, za kaj, tj. plačilu česa, je namenjen pavšal, za razliko od konkretnega primera ni bilo.
8 Npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2004 s 26. 11. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 66/2010 s 1. 2. 2010 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 800/2016 s 27. 9. 2017.
9 Te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija.
10 Prim sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 101, 101/1, 619, 766, 766/1, 766/3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4Nzcy