<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba PRp 13/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:PRP.13.2020
Evidenčna številka:VSL00035083
Datum odločbe:18.06.2020
Senat, sodnik posameznik:Živa Bukovac (preds.), Boštjan Kovič (poroč.), Anton Panjan
Področje:KORUPCIJA - PREKRŠKI
Institut:odločba o prekršku - opis prekrška - zakonski znaki prekrška - obstoj prekrška - kršitev materialnih določb zakona - lobiranje

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ustavilo postopek o prekršku zoper storilko na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker v izreku odločbe prekrškovnega organa niso razvidni zakonski znaki prekrškov po petnajsti in šestnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK .

Kot prekršek po petnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK je sankcionirano ravnaje lobiranca, ki je v nasprotju z drugim odstavkom (lobiranci lahko privolijo v stike z lobistom samo po predhodni preveritvi, ali je lobist vpisan v register lobistov, razen izjem, določenih v četrtem odstavku 58. člena tega zakona) ali tretjim odstavkom 69. člena ZIntPK (če bi pri stiku z določenim lobistom pri lobirancu nastalo nasprotje interesov, je lobiranec stik dolžan odkloniti).

Zakonski znaki prekrška po šestnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK pa so izpolnjeni, če lobiranec v roku 10 dni od poskusa lobiranja ne prijavi komisiji lobista, ki lobira izven zakonskih okvirov, ki lobirancu posreduje netočne, nepopolne ali zavajajoče informacije ali če ravna proti predpisom, ki določajo prepoved sprejemanja daril v zvezi z opravljanjem funkcije ali javnimi nalogami lobirancev (70. člen ZIntPK), ali če ni vpisan v register v register lobistov v skladu z 58. členom.

V opisu dejanja ni konkretizirana niti izjema iz četrtega odstavka 58. člena ZIntPK in tako iz izreka ni jasno, da izjema za lobista A. A. ni veljala, česar ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo, saj gre za zakonski znak, ki mora biti konkretiziran v izreku odločbe.

V opisu dejanj pa tudi ni konkretizacije, s katero bi bilo opredeljeno, da je storilka v zvezi s projektom C. sploh sprejemala kakršnekoli odločitve, oziroma da je sodelovala pri obravnavi in sprejemanju predpisov ali odločitev v zvezi s tem projektom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ob reševanju zahteve za sodno varstvo odločbo o prekršku prekrškovnega organa po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko zaradi prekrška po 15. alineji prvega odstavka 77. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), s kršitvijo 69. člena ZIntPK in prekrška po 16. alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK, s kršitvijo 71. člena ZIntPK, kot sta opisana v izreku odločbe, na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje postopek o prekršku na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo iz razloga, ker je pri uradnem preizkusu iz 62.a člena ZP-1 ugotovilo, da je izrek odločbe o prekršku nerazumljiv, ker nima konkretiziranega dejanskega opisa prekrškov, saj v opisu dejanja niso navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrškov, zaradi česar je presodilo, da dejanja, kot so opisana, niso prekrški.

3. Proti sodbi se je pravočasno pritožil prekrškovni organ iz pritožbenih razlogov po 1. in 2. točki 154. člena ZP-1. Uveljavlja, da je sodišče s tem, ko je odločilo, da dejanji, kot sta opisani v 1. in 2. točki izreka odločbe o prekršku, nista prekrška, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in kršitev materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

4. Storilka na pritožbo prekrškovnega organa ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V četrtem odstavku 56. člena ZP-1 je določen obseg izreka odločbe o prekršku, ki mora obsegati osebne podatke kršitelja, kratek opis dejanja s katerim je storjen prekršek, izrek, da je kršitelj odgovoren za prekršek, ki ga je storil, pravno opredelitev prekrška z navedbo predpisa, ki določa prekršek, s številčno označbo njegovega člena, znesek globe in stroškov postopka ter rok za njihovo plačilo, morebitne izrečene stranske sankcije, odločitev o odvzemu premoženjske koristi in opozorila o pravici do plačila globe in stroškov postopka na obroke, o možnostih za nadomestitev plačila globe in stroškov postopka z delom v splošno korist in o tem, da se bodo neplačana globa in stroški postopka izterjali prisilno, če globe ne bo mogoče izterjati niti prisilno, pa se bo lahko v skladu z zakonom izvršila z nadomestnim zaporom. Vendar je glede kratkega opisa opisa dejanja v isti določbi postavljena zahteva (izražena je v oklepaju), da mora opis dejanja obsegati kraj in čas storitve, način storitve, ter odločilne okoliščine. Navedeno pa pomeni obvezo, da opis dejanja mora vsebovati dejstva in okoliščine, ki konkretizirajo zakonske znake prekrška, ki ne smejo biti opredeljeni zgolj abstraktno, ker je sicer takšen izrek nerazumljiv in je podvržen uradnemu preizkusu in pomeni kršitev materialnih določb zakona glede vprašanja, ali je dejanje, kot je opisano, prekršek. Dejanski opis je bistvena vsebina izreka vsake odločbe o prekršku. Poleg kraja in časa storitve prekrška mora vsebovati tudi način storitve ter odločilne okoliščine, ki zakonske znake prekrška kar se da najbolj natančno označijo. Ker le izrek odločbe lahko postane pravnomočen in izvršljiv, mora biti ne samo kratek, ampak tudi jasen in določen ter ne sme dopuščati dvoumnosti. Dejstva in okoliščine, ki prekršek opredeljujejo, morajo biti konkretno in določno opisana in če v opisu dejanja zakonski znaki niso konkretizirani in ni navedeno s kakšnim izvršitvenim ravnanjem je storilec uresničil zakonske znake prekrška, potem je izrek take odločbe nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Za odločbo o prekršku, s katero se storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, ne zadošča, da so v opisu dejanja navedeni samo abstraktni zakonski znaki prekrška ali da se izrek sklicuje na kakšno materialnopravno določbo o kršitvi, ne da bi kršitev bila konkretizirana. Za odločitev sodišča je pravno relevantno samo konkretno opisano izvršitveno dejanje in sodišče mora v postopku z zahtevo za sodno varstvo na podlagi prvega odstavka 62.a člena ZP-1 v vsakem primeru po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je opis dejanja v odločbi o prekršku v tolikšni meri konkretiziran, da iz njega izhajajo zakonski znaki prekrška.

7. Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v zvezi z odločbo prekrškovnega organa in po pregledu podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prekrškovni organ z odločbo o prekršku storilko spoznal za odgovorno storitve prekrška po petnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK in prekrška po šestnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK za dejanja, ki ju je opisal na naslednji način:

1) da kot lobiranka, v nasprotju z določbo 69. člena ZIntPK, ni odklonila lobističnega stika, ki ga je imela dne 30.8.2016, v prostorih Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, v Ljubljani, z A. A., kot predstavnikom družbe B. d.o.o., v zvezi s projektom C., s čimer je kršila določilo 69. člena ZIntPK;

2) da kot lobiranka, v skladu z določbo 71. člena ZIntPK, ni v roku desetih dni prijavila komisiji A. A., ki ni vpisan v register lobistov v skladu z 58. členom ZIntPK, s čimer je dne 10.9.2016 kršila določilo 71. člena ZIntPK.

8. Preizkus tako oblikovanega opisa dejanja pokaže, da je opredeljen zgolj na abstraktni ravni brez navedbe dejstev in okoliščin, ki konkretizirajo zakonske znake prekrška.

9. Prekrškovni organ je v 1. točki izreka storilki očital prekršek po petnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK, ki kot prekršek opredeljuje ravnanje lobiranca, ki v nasprotju z določbo 69. člena tega zakona ne odkloni stika z lobistom, ki ni vpisan v register lobistov ali stika, pri katerem bi nastalo nasprotje interesov. Kot prekršek po tej določbi je torej sankcionirano tisto ravnaje lobiranca, ki je v nasprotju z drugim odstavkom (lobiranci lahko privolijo v stike z lobistom samo po predhodni preveritvi, ali je lobist vpisan v register lobistov, razen izjem, določenih v četrtem odstavku 58. člena tega zakona) ali tretjim odstavkom 69. člena ZIntPK (če bi pri stiku z določenim lobistom pri lobirancu nastalo nasprotje interesov, je lobiranec stik dolžan odkloniti). Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da opis dejanja v točki 1 izreka odločbe ni konkretiziran, saj niso navedena dejstva in okoliščine, s katerimi bi bili opisani zakonski znaki prekrška glede na to, da sta v določbi 69. člena ZIntPK opredeljeni dve različni izvršitveni ravnanji, ki pomenita prekršek in glede na izjemo iz četrtega odstavka 58. člena ZIntPK, po kateri se lobist ni dolžan vpisati v register. V register lobistov se ni dolžna vpisati oseba, ki lobira za interesno organizacijo, v kateri je zaposlena, enako pa velja tudi za zakonitega zastopnika ali izvoljenega predstavnika interesne organizacije. V izreku odločbe o prekršku pa ni konkretizirano, da za A. A. ni veljala izjema od dolžnosti vpisa v register, kar je pri opisu dejanja ključno, saj je prekršek lahko storjen samo, če lobiranec ne odkloni lobističnega stika z lobistom, za katerega velja dolžnost vpisa v register. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da konkretizacija v obravnavanem primeru ni potrebna, ker bi bila nesmiselna oziroma enaka abstraktni opredelitvi prekrška. Le za take primere pa velja sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 40/2016 z dne 22. 9. 2016, na katero se sklicuje pritožba. Vrhovno sodišče je v tej sodbi sprejelo stališče, da le v primeru, če je posamezen znak kaznivega dejanja (v tem primeru prekrška) dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišču v opisu konkretnega dejanskega stanu ni potrebno ponavljati. Vendar pa navedeno stališče v tem primeru ne pride v poštev glede na to, da sta kot prekršek po petnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK opredeljeni dve različni izvršitveni dejanji, od katerih je pri enemu celo dopustna izjema, zaradi katere lobiranec ni dolžan odkloniti lobističnega stika.

10. Prekrškovni organ je v 2. točki izreka odločbe o prekršku storilki očital prekršek po šestnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK, ki kot prekršek opredeljuje ravnanje lobiranca, ki v roku iz 71. člena tega zakona ne prijavi komisiji lobista, ki ravna v nasprotju s 70. členom ali ni vpisan v register lobistov v skladu z 58. členom. Iz navedenega izhaja, da so zakonski znaki tega prekrška izpolnjeni, če lobiranec v roku 10 dni od poskusa lobiranja ne prijavi komisiji lobista, ki lobira izven zakonskih okvirov, ki lobirancu posreduje netočne, nepopolne ali zavajajoče informacije ali če ravna proti predpisom, ki določajo prepoved sprejemanja daril v zvezi z opravljanjem funkcije ali javnimi nalogami lobirancev (70. člen ZIntPK), ali če ni vpisan v register v register lobistov v skladu z 58. členom. Prekršek je torej med drugim storjen tudi, če lobiranec v roku ne prijavi lobista, ki ni vpisan v register lobistov v skladu z 58. členom ZIntPK, kar je zakonski (abstraktni) opis prekrška, ki ga je prekrškovni organ zgolj prepisal v izrek brez opisa dejanskega stanja z navedbami konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. V opisu dejanja ni konkretizirana niti izjema iz četrtega odstavka 58. člena ZIntPK in tako iz izreka ni jasno, da izjema za lobista A. A. ni veljala, česar ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo, saj gre za zakonski znak, ki mora biti konkretiziran v izreku odločbe. Tudi v zvezi s tem prekrškom pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je konkretizacija prekrška zajeta že s samimi abstraktnim opisom, saj manjka ključna konkretizacija, ki bi jasno razločila dejanje, ki po tej določbi pomeni prekršek, od dejanja, ki prekršek izključuje zaradi dopustnosti izjeme iz četrtega odstavka 58. člena ZIntPK.

11. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi sodbe, da v opisu izreka odločbe o prekršku ni konkretizirano zakaj je storilka imela status lobiranke in kot takšna dolžnost odklonitve lobističnega stika oziroma dolžnost prijave lobista, ki ni vpisan v register. Višje sodišče pritrjuje točki 6 razlogov sodbe, da v izreku odločbe ni navedena funkcija oziroma delovno mesto lobiranke kot storilke obeh prekrškov. Glede na pojem lobiranca iz 16. točke 4. člena ZIntPK so lobiranci funkcionarji in javni uslužbenci v državnih organih in organih lokalne skupnosti ter pri nosilcih javnih pooblastil, ki odločajo ali sodelujejo pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov ter odločitev iz 14. točke tega člena, s katerimi z namenom lobiranja komunicira lobist. Iz navedenega izhaja, da je lobiranec funkcionar ali javni uslužbenec, na katerega odločitve ali sodelovanje pri obravnavi in sprejemanju predpisov nejavno vpliva lobist. V opisu dejanja pa ni konkretizacije, s katero bi bilo opredeljeno, da je storilka v zvezi s projektom C. sploh sprejemala kakršnekoli odločitve, oziroma da je sodelovala pri obravnavi in sprejemanju predpisov ali odločitev v zvezi s tem projektom. Pritožba ne more biti uspešna z navedbami, da je konkretizacija prekrška del izreka in obrazložitve. Obrazložitev lahko le pojasnjuje določen zakonski znak prekrška, ne more pa ga nadomestiti namesto opisa dejanja. Ravnanje, ki pomeni zakonski znak prekrška, mora biti v opisu dejanja konkretizirano do te mere, da ga je moč samostojno preizkusiti, kajti le tako se storilec lahko učinkovito brani pred očitki, ki so nanj naslovljeni ter mu omogoča udejanjanje pravice do obrambe in pravice do vložitve pravnega sredstva, kar je še posebej pomembno v primeru, ko prekrškovni organ izda odločbo o prekršku brez obrazložitve in z možnostjo napovedi zahteve za sodno varstvo, kjer lahko pride do situacije, da se mora storilec odločati za napoved pravnega sredstva, ne da bi iz izreka odločbe lahko vedel kakšno dejanje konkretno se mu očita.

12. Glede na navedeno so pravilni zaključki sodbe, da je podana kršitev materialnih določb zakona iz 2. alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1, ker dejanje, kot je opisano, ni prekršek, kar terja spremembo sodbe, saj kot je pravilno že pojasnilo sodišče prve stopnje, zaradi prepovedi reformatio in peius iz dvanajstega odstavka 65. člena ZP-1 sodišče ne sme posegati v odločbo o prekršku z dodajanjem v opisu, temveč mora postopek ustaviti po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (2010) - ZIntPK - člen 4, 4-16, 58, 58/4, 69, 69/2, 69/3, 70, 71, 77, 77/1, 77/1-15, 77/1-16
Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 56, 56/4, 62a, 62a/1, 65, 65/12, 136, 136/1, 136/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4NzY2