VSL Sklep I Cp 835/2020

Jedro

Začasno odredbo je mogoče izdati le, če je vezana na zahtevek oziroma predmet odločanja v konkretnem postopku. Zakoni ne določajo, o čem sodišča ne smejo odločati, pač pa o čem so pristojna odločati. ZNP-1 v prvem odstavku 1. člena določa, da se v nepravdnem postopku obravnavajo le tiste zadeve, za katere to zakon določa. Zakonske podlage za odločanje sodišč o stikih med odraslimi ljudmi ni. Nič drugače ni, če kdo ni sposoben sam skrbeti za svoje pravice in koristi.

Tekom postopka lahko sodišče za zagotovitev pravic in koristi osebe, glede katere teče postopek za postavitev pod skrbništvo, postavi začasnega skrbnika po 265. členu DZ. ZNP-1 v 59. členu izrecno določa, da predlagatelj postopka ne more biti začasni skrbnik. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v delu, ko druga predlagateljica predlaga, da se jo do pravnomočno končanega postopka imenuje za skrbnico, je zato materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 2. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog prve predlagateljice za izdajo začasne odredbe, da ji je druga predlagateljica dolžna omogočiti stik z nasprotno udeleženko na dan, ko se dogovorita (točka 1. izreka) in predlog druge predlagateljice za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočno končanega postopka ona imenuje za skrbnico nasprotni udeleženki, stiki med prvo predlagateljico in nasprotno udeleženko pa potekajo vsak četrtek med 11. in 12. uro v skupnem trajanju 30 minut, pod nadzorom usposobljene osebe iz Centra za socialno delo in na domu nasprotne udeleženke.

2. Pritožuje se druga predlagateljica, navaja, da sklep izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, naj ga više sodišče razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, prvi predlagateljici pa naloži v plačilo vse že nastale stroške, vključno s stroški pritožbenega postopka. Najbolj primeren postopek za reševanje problematike stikov nasprotne udeleženke in prve predlagateljice je nepravdni postopek. V nepravdnih postopkih se namreč ureja določeno razmerje in osebna stanja, kar je predmet urejanja tudi v tem postopku. Po stališču sodne prakse je tudi v takšnih primerih možna izdaja regulacijske začasne odredbe. Bistvo predlagane začasne odredbe je v varstvu obstoječega stanja nasprotne udeleženke, da se zaradi ravnanj prve predlagateljice ne bi poslabšalo oziroma poslabšalo do te mere, da bi bilo ogroženo njeno življenje. Noben zakon ne prepoveduje, da bi se problematika stikov med odraslimi osebami sodno urejala. Nasprotna udeleženka zaradi demence ne razume pomena in ni sposobna skrbeti za sebe in za svoje pravice ter koristi. Pravno podlago za odločanje in izdajo predlagane začasne odredbe predstavljajo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) o zavarovanju nedenarnih terjatev - določbe 272. člena ZIZ. Pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ je podan, saj podatki spisa dokazujejo, da nasprotna udeleženka ni sposobna sama skrbeti zase in za svoje pravice in koristi. Pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ pa je podan, ker iz v postopku podanih navedb, policijskega poročila in preostalih predloženih dokazov izhaja, da obstoji nevarnost uporabe sile ali nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Noben zakon ne določa, da lahko sodišče izda le taksativno določene začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev, zato lahko predlaga vsako začasno odredbo, s katero bi se lahko uredilo sporno razmerje v življenju. Obravnavani primer terja sodno urejanje, saj je stanje alarmantno in ga je treba urediti na najhitrejši način. Stanje se ne bo umirilo oziroma bo terjalo ureditev tudi, ko bo nasprotni udeleženki postavljen začasni skrbnik, niti ko ji bo postavljen „stalni“ skrbnik. Stiki nasprotne udeleženke s prvo predlagateljico bodo še vedno stresni in ne bodo v njeno korist. Stike bo treba doreči v takšni obliki in vsebini, da se z njimi ne bo vznemirjalo nasprotne udeleženke in ogrožalo njenega zdravja in poslabševalo njenega zdravstvenega stanja. Sodišče v izpodbijanem sklepu dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, posledično sklepa ni mogoče preizkusiti. S tem, ko je odločitev oprlo na okoliščino, da zakon ne predpisuje odločitve o stikih med odraslimi osebami, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Hkrati izrek sklepa nasprotuje navedbam v obrazložitvi. Sodišče bi moralo presojati, ali je podana verjetnost terjatve in ali obstojijo okoliščine, zaradi katerih bi lahko izdalo začasno odredbo po 272. členu ZIZ. Upoštevati bi moralo, da gre za varstvo obstoječega stanja v korist nasprotne udeleženke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica sicer navaja, da sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, vendar pa ima pravni interes le za izpodbijanje tistega dela sklepa, s katerim je bilo odločeno o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe, to je točki 2. izreka. Pritožbeno sodišče je zato odločilo le o tem delu izpodbijanega sklepa.

5. Razlogi prvostopenjskega sodišča so materialnopravno pravilni. Začasno odredbo je mogoče izdati le, če je vezana na zahtevek oziroma predmet odločanja v konkretnem postopku. Zakoni ne določajo, o čem sodišča ne smejo odločati, pač pa o čem so pristojna odločati. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1) v prvem odstavku 1. člena določa, da se v nepravdnem postopku obravnavajo le tiste zadeve, za katere to zakon določa. Zakonske podlage za odločanje sodišč o stikih med odraslimi ljudmi ni. Nič drugače ni, če kdo ni sposoben sam skrbeti za svoje pravice in koristi.

6. Skladno s prvim odstavkom 262. člena Družinskega zakonika (DZ) se odrasla oseba, ki zaradi različnih vzrokov, ki vplivajo na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo. Glede na vsebino predlogov obeh predlagateljic bo sodišče v tem postopku odločilo, ali je treba nasprotno udeleženko (mama prve predlagateljice in babica druge predlagateljice) postaviti pod skrbništvo. Pogoje in postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo predpisujeta DZ in ZNP-1. Predmet presoje je vprašanje, ali je treba odrasli osebi zaradi varstva njene osebnosti in zavarovanja premoženjskih in drugih pravic ter koristi postaviti skrbnika, in če je, mora sodišče skrbniku določiti obveznosti in pravice (drugi odstavek 262. člena DZ). Ne DZ ne ZNP-1 nimata določb, ki bi sodišče pooblaščale, da v postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo odloča o stikih te osebe s svojci ali drugimi ljudmi.

7. Namen skrbništva za odrasle osebe je varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same, in s prizadevanjem za zdravljenje ter usposabljanje za samostojno življenje (drugi odstavek 239. člena DZ). Skrb za varstvo osebnosti varovanca je pravni standard, ki ga je treba zapolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Skrbnik je dolžan skrbeti za zadovoljevanje varovančevih fizioloških, higienskih, zdravstvenih ter socialnih potreb,¹ ne more pa ga zastopati v zadevah osebne narave.² Skrbeti mora za največje koristi varovanca, pri čemer mora spoštovati njegove želje in čustva (če jih lahko izraža) in da ne prihaja do kršitve temeljnih človekovih pravic.³

8. Ena temeljnih človekovih pravic je pravica do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki vključuje tudi pravico do osebnega stika z družinskimi člani. Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave, način njihovega uresničevanja se lahko predpiše z zakonom, kadar tako določa ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine in omejene so lahko le s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (15. člen Ustave RS). To pomeni, da imata prva predlagateljica in nasprotna udeleženka pravico do osebnih stikov, in to nenadzorovanih ali kako drugače reguliranih. Prva predlagateljica torej lahko prosto obiskuje nasprotno udeleženko, če pa bi se izkazalo, da obiski niso v korist nasprotne udeleženke oziroma da obstaja kakšen razlog za omejitev stikov, skrbnik sam nima pristojnosti, da bi stike omejil, pač pa mora sprožiti ustrezne postopke za omejitev stikov (npr. postopek po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, pravdni postopek za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - 134. člen Obligacijskega zakonika). Druga predlagateljica pa (zaenkrat) nima pravice urejanja stikov prve predlagateljice in nasprotne udeleženke.

9. Ker se v tem postopku ne urejajo stiki prve predlagateljice z nasprotno udeleženko, jih tudi z začasno odredbo po 272. členu ZIZ ni mogoče urediti. V predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevana dejstva torej po materialnem pravu ne vodijo v posledico, ki se zahteva s predlogom. Gre za nesklepčen predlog. Nesklepčen predlog pa sodišče zavrne brez ugotavljanja dejanskega stanja in so pritožbeni očitki o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih neutemeljeni.

10. Zadeva VSL I Cp 852/2013, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva z obravnavano. V primerjani zadevi se je obravnaval predlog za izdajo začasne odredbe za prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi na računu osebe, glede katere je tekel postopek za odvzem poslovne sposobnosti, ne pa o stikih med odraslimi. Razen tega institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo ni enak institutu odvzema poslovne sposobnosti, ki je bil z uveljavitvijo DZ ukinjen.

11. Glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe v delu, ko druga predlagateljica predlaga, da se jo do pravnomočno končanega postopka imenuje za skrbnico, pritožba ne navaja ničesar. Zato je v tem delu višje sodišče sklep preizkusilo le v okviru uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)⁴. Tekom postopka lahko sodišče za zagotovitev pravic in koristi osebe, glede katere teče postopek za postavitev pod skrbništvo, postavi začasnega skrbnika po 265. členu DZ. ZNP-1 v 59. členu izrecno določa, da predlagatelj postopka ne more biti začasni skrbnik. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

12. Višje sodišče ugotavlja, da tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve ni, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o predlogu druge predlagateljice potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

13. Pravna podlaga izreka o stroških pritožbenega postopka je prvi odstavek 165. člena ZPP. Odločitev o stroških v postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo je glede na določila 70. člena ZNP-1 odvisna od končne odločitve sodišča. Zato je višje sodišče izrek o stroških v zvezi s predlogom za začasno odredbo pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Gl. S. Kraljić: Družinski zakonik, izdala Poslovna založba MB, Založništvo d.o.o. v Mariboru leta 2019, stran 1058.
² V prejšnji opombi navedeno delo, stran 1077.
³ Ibidem, stran 953.
⁴ ZPP se uporablja v tem postopku skladno z 42. členom ZNP-1 subsidiarno in smiselno.

Datum zadnje spremembe:

30.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cp 520/2021
• VSL Sklep II Cp 2172/2020
• VSL sklep I Cp 797/2013