VSL Sklep Cst 191/2020

Jedro

Dne 23. 4. 2020 je Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-512/18-10 ugotovilo, da je druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, v kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona, v neskladju z Ustavo.

Kot izhaja iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, na katero so redna sodišča vezana, je Ustavno sodišče pritrdilo razlogom Višjega sodišča v Ljubljani glede neustavnosti ureditve, saj je s sprejeto zakonsko ureditvijo kršena človekova pravica do enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Na navedene razloge Ustavnega sodišča so, kot že rečeno, redna sodišča vezana, saj v primeru ustavnosodne presoje predpisa pomenita izrek ustavne odločbe in njena obrazložitev celoto, zato ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi, vsebovani v obrazložitvi. Sodišča morajo zato, dokler zakonodajalec ne odpravi ugotovljene protiustavnosti, odločiti v skladu z razlogi ugotovitvene odločbe. Glede na navedeno je višje sodišče moralo odločati v skladu s trenutno veljavno zakonodajo.

Izrek

Pritožba osebnega dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper takšen sklep se je pritožil stečajni dolžnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi kršitve materialnih določb zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz dejanskega stanja v tej zadevi izhaja, da je sodišče prve stopnje 21. 1. 2016 po predlogu dolžnika samega začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom potrošnikom in z istim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo še, da se začne postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku ter določilo preizkusno obdobje štirih let, ki ga je po dolžnikovi pritožbi z nadomestitvenim sklepom z dne 8. 3. 2016 skrajšalo na tri leta, tako da bi poteklo 25. 1. 2019. Na podlagi ugovora upraviteljice je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 21. 11. 2017 postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo, ker je presodilo, da obstaja razlog za zavrnitev predloga za odpust obveznosti, ki ga je upraviteljica uveljavljala z ugovorom v skladu s prvim odstavkom 406. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Tožnik je namreč med preizkusnim obdobjem kršil obveznosti iz prvega odstavka 383.b člena ZFPPIPP, ko se ni odzval na pozive upraviteljice, zaradi česar ni bilo pogojev za odpust obveznosti (prvi odstavek 403. člena ZFPPIPP). Sklep je postal pravnomočen. Dne 4. 7. 2018 je dolžnik vložil nov predlog za odpust obveznosti, v katerem se sklicuje na spremenjene okoliščine ter prenehanje ovir za odpust obveznosti iz prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP. Navaja, da so se pri njem okoliščine spremenile tudi zato, ker je sedaj brezposeln in prejema nadomestilo med brezposelnostjo v bruto znesku 480,60 EUR, zato ni razloga, da v celoti ne bi sledil navodilom upraviteljice ter sodišča. Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrnilo, saj drugi odstavek 399. člena ZFPPIPP določa, da odpust obveznosti v nekaterih primerih ni dovoljen, tudi v primeru, če bi bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. in 401. člena ZFPPIPP in od pravnomočnosti sklepa še ni preteklo 10 let (druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je na tej podlagi ponovni predlog za odpust obveznosti zavrnilo, saj je bila pravnomočno ugotovljena kršitev dolžnikovih obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP, od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi odpusta pa še ni preteklo 10 let.

5. Na ta sklep se je po pooblaščencu pritožil osebni dolžnik in pritožbeno sodišče v Ljubljani je v pritožbenem postopku ugotovilo, da se postavlja vprašanje ustavnosti zakonske ureditve 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, v kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona. Na seji senata dne 3. 10. 2018 je pritožbeni postopek prekinilo zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti na Ustavno sodišče Republike Slovenije.

6. Višje sodišče je 14. 12. 2018 vložilo zahtevo za presojo ustavnosti druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP in dne 23. 4. 2020 je Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-512/18-10 ugotovilo, da je druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, v kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona, v neskladju z Ustavo (2. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča). Odločilo je še, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (3. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča), da pa se do odprave ugotovljene protiustavnosti uporablja druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, v kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona (4. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča).

7. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, na katero so redna sodišča vezana, je Ustavno sodišče pritrdilo razlogom Višjega sodišča v Ljubljani glede neustavnosti ureditve, saj je s sprejeto zakonsko ureditvijo kršena človekova pravica do enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Odločitev je sprejelo soglasno, ustavni sodnik Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje. Vendar pa je v 15. točki obrazložitve navedlo tudi, da je Ustavno sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču odločilo, da se ugotovljena protiustavna ureditev uporablja, dokler zakonodajalec ne odpravi njene protiustavnosti (4. točka izreka odločbe). Navaja, da je sodelovalna dolžnost stečajnega dolžnika, ki jo predvideva 383.b člen ZFPPIPP nujna za nemoten postopek in uresničitev ciljev postopka osebnega stečaja in v njegovem okviru tudi postopka odpusta obveznosti. Iz navedenega razloga kršitev navedene dolžnosti v postopku osebnega stečaja nujno tudi zahteva določeno sankcijo. Vprašanje vrste in načina zakonskega sankcioniranja navedenih kršitev in zagotovitve možnosti sodišč, da lahko ustrezno in v skladu z načinom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave opredelijo in ovrednotijo milejše primere kršitev ter jih ustrezno sankcionirajo, je namreč kompleksno vprašanje, ki zaradi ustreznega (tudi postopkovnega) vidika vrednotenja in upoštevanja zapletene in zaostrene narave razmerij med dolžnikom in upniki, terja celovito zakonsko ureditev, ki jo mora sprejeti zakonodajalec. Vrednotenje in ustrezno sankcioniranje kršitev sodelovalne dolžnosti iz 383.b člena ZFPPIPP lahko namreč vpliva na obstoječi postopek odpusta obveznosti (in širšega osebnega stečaja) ter tudi na pravni položaj upnikov stečajnega dolžnika. Navedeni interesi po mnenju Ustavnega sodišča pretehtajo nad interesi stečajnega dolžnika do takojšnje zagotovitve možnosti opredelitve in vrednotenja blažjih primerov kršitve, ki bi lahko omogočala hitrejšo ponovno vložitev predloga za odpust obveznosti.

8. Na navedene razloge Ustavnega sodišča so, kot že rečeno, redna sodišča vezana, saj v primeru ustavnosodne presoje predpisa pomenita izrek ustavne odločbe in njena obrazložitev celoto, zato ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi, vsebovani v obrazložitvi. Sodišča morajo zato, dokler zakonodajalec ne odpravi ugotovljene protiustavnosti, odločiti v skladu z razlogi ugotovitvene odločbe (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Up 2597/07 z dne 4. 10. 2007).

9. Glede na navedeno je višje sodišče moralo odločati v skladu s trenutno veljavno zakonodajo.

10. Iz pritožbenih razlogov izhaja, da dolžnik zatrjuje, da v (novem postopku) ni z nobenim ravnanjem zlorabil pravice do odpusta obveznosti. Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da se pritožnik ne strinja z ureditvijo, ki mu zaradi prejšnje kršitve 10 let onemogoča ponovno presojo možnosti odpusta obveznosti. Pritožbeno sodišče s tem soglaša, na to je odgovorilo tudi Ustavno sodišče, ko je na zahtevo pritožbenega sodišča odločalo o ustavnosti ureditve. Vendar pa ne držijo očitki sodišču prve stopnje, da je ravnalo arbitrarno in kršilo postopek, ko ni izvajalo dokazov, ki bi dokazovali, da so se okoliščine pri pritožniku spremenile. Glede na sedanjo zakonsko ureditev, ki velja do ustavnoskladne, je sodišče prve stopnje razsodilo pravilno, saj za odločanje o ponovnem odpustu obveznosti niso bistvene (spremenjene) okoliščine, pač pa je bistven samo rok 10 let od pravnomočne odločitve o zavrnitvi odpusta, ki pa še v tem primeru ni potekel.

11. Enako ne zdržijo pritožbenega preizkusa očitki o tem, da so razlogi o odločilnih dejstev odločbe sodišča prve stopnje nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da v primerih kot je pritožnikov, sodišče nima možnosti presojanja novih okoliščin in je to v obrazložitvi zelo natančno in podrobno pojasnilo.

12. Glede na zgoraj opisano odločitev Ustavnega sodišča pritožbeno sodišče ugotavlja, da trenutno pritožnik s svojimi razlogi ne more uspeti in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Bo pa imel dolžnik, ko bo zakonodajalec odpravil ugotovljeno protiustavnost druge alineje drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP v zvezi s 383.b členom ZFPPIPP ponovno možnost predlagati odpust obveznosti, če bo za to še imel pravni interes.

13. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), saj tudi ni našlo razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

30.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 31/2018
• VSL sklep Cst 568/2018
• VSL Sklep Cst 483/2017