VSL Sklep PRp 85/2020

Jedro

ZP-1 nima posebne določbe, po kateri se mora odločba o prekršku prekrškovnega organa vročiti kršitelju osebno in njegovemu zagovorniku.

Storilcu se odločba o prekršku vroča po določbah ZUP, kar pomeni, da se uporabljajo med drugim tudi določbe 88. člena ZUP in da se, kadar ima storilec zagovornika, vroča njemu (prvi odstavek 88. člena ZUP); in se tako šteje, da je dokument vročen storilcu, kadar je vročen njegovemu zagovorniku (četrti odstavek 88. člena ZUP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijano sodbo odločilo, da se po uradni dolžnosti odpravi sklep prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo zagovornikov storilca. V razlogih sodbe je navedlo, da je prekrškovni organ kršil materialno določbo sedmega odstavka 56. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker je bila odločba o prekršku storilcu vročena le po zagovorniku, ne pa tudi storilcu osebno. Ker vročitev še ni bila v celoti opravljena, pa se še ni iztekel rok za vložitev pravnega sredstva.

2. Proti sodbi vlaga prekrškovni organ pravočasno pritožbo. Sklicuje se na določbe 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in na sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 34/2013 in IV Ips 74/2010 ter na sklep Višjega sodišča v Ljubljani PRp 127/2019. Odločba o prekršku je bila pravilno vročena, saj je imela stranka v hitrem postopku zagovornika. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odpravi ugotovljene kršitve ali jih odpravi po uradni dolžnosti in s sodbo odloči o zadevi oziroma ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ali jo razveljavi po uradni dolžnosti ter zadevo vrne v novo odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvi odstavek 58. člena ZP-1 določa, da se, če v tem ali drugem zakonu ni drugače določeno, v hitrem postopku glede rokov in vročanja smiselno uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Na podlagi prvega odstavka 88. člena ZUP se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vroča njemu. Četrti odstavek 88. člena ZUP pa določa: "Šteje se, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu."

5. Glede na navedene določbe prvega odstavka 58. člena ZP-1 in prvega ter četrtega odstavka 88. člena ZUP je napačno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da ima ZP-1 posebno določbo, po kateri se mora odločba o prekršku prekrškovnega organa vročiti kršitelju osebno in njegovemu zagovorniku. Po sedmem odstavku 56. člena ZP-1 se sicer pisna odločba o prekršku vroči kršitelju in drugim osebam, ki imajo pravico do zahteve za sodno varstvo; vendar navedeno ne pomeni, da se odločba o prekršku vroči tudi kršitelju - storilcu in ne le njegovemu zagovorniku, temveč da se, upoštevajoč določbo prvega odstavka 59. člena ZP-1 (zahtevo za sodno varstvo vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov), odločba o prekršku vroči kršitelju - storilcu in drugim osebam, ki imajo pravico do zahteve za sodno varstvo, to je lastniku odvzetih predmetov. Storilcu pa se odločba o prekršku vroča po določbah ZUP, kar pomeni, da se uporabljajo med drugim tudi določbe 88. člena ZUP in da se, kadar ima storilec zagovornika, vroča njemu (prvi odstavek 88. člena ZUP); in se tako šteje, da je dokument vročen storilcu, kadar je vročen njegovemu zagovorniku (četrti odstavek 88. člena ZUP).

6. Prekrškovni organ je tako v obravnavanem primeru pri presoji pravočasnosti vložitve zahteve za sodno varstvo utemeljeno in zakonito upošteval vročanje odločbe o prekršku storilčevemu zagovorniku, saj je storilec (takratni kršitelj A. A.) imel že v hitrem postopku zagovornika, kar izhaja iz odločbe o prekršku prekrškovnega organa z dne 13. 1. 2020 (list. št. 9 do 10). Pravilnost stališča prekrškovnega organa izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (ki oblikuje enotno sodno prakso); v sodbi IV Ips 34/2013 z dne 17. 9. 2013 je vrhovno sodišče navedlo (točka 6 obrazložitve), da se po določbi 65.a člena ZP-1 odločba sodišča o zahtevi za sodno varstvo vroči tako, da sodišče prekrškovnemu organu vrne spis skupaj z izvirnikom odločbe z zadostnim številom prepisov, nato pa prekrškovni organ odločbo vroči vlagatelju zahteve za sodno varstvo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek; določbe o vročanju dokumentov zagotavljajo seznanitev naslovnika z njihovo vsebino, s tem pa možnost vložitve pravnega sredstva oziroma oprave drugega procesnega dejanja; v tem smislu tudi tretji odstavek 88. člena ZUP, ki določa, da je potrebno dokument vročiti pooblaščencu, kadar ga stranka ima, varuje rok za vložitev pravnega sredstva oziroma opravo drugega procesnega dejanja; pooblaščenec stranke (oziroma zagovornik storilca v prekrškovnem postopku) je namreč strokovni pomočnik, ki stranki s svojim pravnim znanjem pomaga pri obrambi, v njeno korist vlaga pravna sredstva oziroma opravlja druga procesna dejanja; kadar ima stranka v postopku pooblaščenca, je zato ključno, da je dokument vročen zagovorniku, ki ima nato na voljo celotni rok za opravo določenega procesnega dejanja (točka 9 obrazložitve). Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je s tem, ko je prekrškovni organ sodbo, s katero je sodišče odločilo o zahtevi za sodno varstvo storilčevega zagovornika, odpravil na naslov kršitelja, namesto na naslov njegovega zagovornika, kršil določbo tretjega odstavka 88. člena ZUP.

7. Glede na navedene določbe ZP-1 in ZUP ter enotno stališče sodne prakse (Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč) glede vročanja v hitrem postopku je tako zmotno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da mora biti odločba o prekršku prekrškovnega organa, kadar ima storilec zagovornika že v hitrem postopku, vročena storilcu in zagovorniku, saj v obravnavanem primeru odločba o prekršku z obrazložitvijo šteje za vročeno storilcu s tem, ko je vročena njegovemu zagovorniku, ki je tudi vložil napoved zahteve za sodno varstvo.

8. Upoštevajoč, da iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov v spisu izhaja, da je bila odločba o prekršku storilčevemu zagovorniku vročena 17. 1. 2020 in je tako 8-dnevni rok za vložitev zahteve za sodno varstvo iztekel v soboto 25. 1. 2020, (upoštevaje drugi odstavek 101. člena ZUP in okoliščino, da prekrškovni organ Policijska postaja Kočevje dela vse dni v tednu), bi zahteva za sodno varstvo tega dne že morala prispeti na prekrškovni organ oziroma bi morala biti najkasneje tega dne oddana na pošto kot priporočena pošiljka. Storilčev zagovornik pa je vložil zahtevo za sodno varstvo po poteku tega roka, saj jo je vložil šele v ponedeljek 27. 1. 2020, ko jo je oddal na pošto kot priporočeno pošiljko, kar je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe in iz štampiljke Pošte B. na kuverti, s katero je poslal zahtevo za sodno varstvo, zato je prekrškovni organ v sklepu o zavrženju zahteve za sodno varstvo odločil pravilno.

9. Glede na navedeno je višje sodišče ugodilo pritožbi prekrškovnega organa in je izpodbijano sodbo razveljavilo.

Datum zadnje spremembe:

30.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 690/2000
• VSL sklep PRp 882/2013
• Sklep I Up 456/2008