VSL Sodba II Cp 241/2020

Jedro

Za ugotovljeno škodo je sodišče prve stopnje tožnici namenilo skupaj 26.750,00 EUR, kar je v času sojenja predstavljalo približno 24 povprečnih neto plač - ob upoštevanju 100 % temelja. Pritrditi je treba pritožnici, da je kot 15-letno dekle v nesreči utrpela hude poškodbe: kar 11 prelomov (poleg preloma leve senčnice vse na gibalnih delih: tri na treh vretencih hrbtenice, obsežne prelome ramenskega obroča: prelom obeh ključnic, prelom obeh prvih reber in drugega rebra desno, prelom obeh kosti leve podlahti), poleg tega pa še obtolčenino obeh pljučnih kril, vdor zraka v obe prsišči in v medplučje, podkožni emfizem torakalne stene levo in vratu; odrgnine in raztrganine desne nadlahti. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera (subjektivno merilo) in upoštevaje podobne primere iz sodne prakse je dosojena odškodnina v izpodbijanih delih (za telesne bolečine, strah in skaženost) in v celotnem znesku nekoliko prenizka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I tako, da se dosojeni znesek: "9.650,90 EUR" zviša na "12.625,90 EUR",

- v točki II tako, da ta glasi: "V presežku, do zahtevane višine 17.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (za 5.174,10 EUR), se tožbeni zahtevek zavrne;"

- v točki III tako, da se znesek pravdnih stroškov "1.632,50 EUR" nadomesti s pravilnim zneskom: "1.823,00 EUR", in

- v točki IV tako, da se znesek "553,80 EUR" nadomesti s pravilnim zneskom: "621,00 EUR".

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna plačati tožnici stroške pritožbenega postopka v višini 140,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (sklep pod točko I. izreka). S sodbo je toženki naložilo plačilo 9.650,90 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2017 naprej (točka I. izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za 13.275,00 EUR s pripadki – točka II). O stroških je odločilo, da mora toženka povrniti neposredno tožnici 1.632,50 EUR in na račun sodišča 553,80 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III in IV).

2. Pritožbo vlaga tožnica. Sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.¹ Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku in plačilom stroškov postopka na prvi in drugi stopnji. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kot dejansko in pravno zmotno ter z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP obremenjeno graja odločitev o 30 % soprispevku tožnice k nastanku škode. Priznavala ga je le do višine 20 %, ker je prisedla k tožniku brez vozniškega dovoljenja. Soprispevka zaradi neuporabe varnostnega pasu ni, ker ga je tožnica uporabljala. Tako je izpovedala sama in je potrjeno s policijskim poročilom. Nasprotna dokazna ocena je zmotna. Izvedenec medicinske stroke je dopustil možnost uporabe varnostnega pasu oziroma je zgolj ni mogel izključiti.

Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju o obsegu tožničinih poškodb in nepremoženjske škode je napačno uporabljeno materialno pravo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, za strah in za skaženost. Vsem zahtevkom je treba ugoditi v celoti, oziroma upoštevaje 100 % temelj za telesne bolečine do celotne višine 13.750,00 EUR, za strah do višine 1.500,00 EUR in za skaženost do višine 3.000,00 EUR. V primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse je odškodnine za te vrste škode prenizka.

Pri stroških je napačno upoštevan uspeh tožnice v pravdi, ker niso upoštevane modifikacije zahtevka po višini med pravdo. Napačna je tudi odmera stroškov za prvi narok glavne obravnave (priznati bi bilo treba 150 točk za poravnalni narok in 600 točk za prvi narok glavne obravnave) ter za narok 5. 9. 2019 (600 točk) zaradi izvajanja dokaza z izvedencem in podajanjem navedb.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je kot 15-letna sopotnica utrpela v prometni nesreči 5. 6. 2016, ki jo je nesporno povzročil mladoletni voznik brez vozniškega dovoljenja (ki je v prometni nesreči umrl) v neregistriranem vozilu. Pasivna legitimacija toženke in odgovornost voznika, za katerega odgovarja na podlagi 38. člena ZOZP², nista bili sporni. Pač pa je toženka ugovarjala 40 % soprispevek tožnice k obsegu škode zaradi njenega neskrbnega ravnanja, ker je prisedla k mladoletnemu vozniku brez vozniškega dovoljenja, priskrbela neregistrirano vozilo za vožnjo in zaradi neuporabe varnostnega pasu. Tožnica je med postopkom priznala 20 % soprispevek zaradi vožnje z neusposobljenim voznikom. Neuporabo varnostnega pasu pa je zanikala in pri tem vztraja v pritožbi. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo tožničin soprispevek k nastanku škode na skupno 30 % zaradi vožnje z neusposobljenim voznikom in neuporabe varnostnega pasu, pri čemer deležev med enim in drugim razlogom ni določilo. Pritožnica v tem delu sodbo izpodbija, vztraja, da je uporabljala varnostni pas in priznava le 20 % soprispevek zaradi vožnje z voznikom brez vozniškega dovoljenja.

6. Imetnik nevarne stvari (imetnik neregistriranega vozila, za katerega odgovarja toženka) je po določbah tretjega odstavka 153. člena OZ³ deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec (tožnica) prispeval k nastanku škode. Soprispevek se pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo posledično upošteva skladno z določbo prvega odstavka 171. člena OZ. Po ustaljenih stališčih sodne prakse mora sopotnik, ki je imel v vozilu možnost zmanjšati posledice nesreče z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustil, sam trpeti tisti del škode, ki je posledica takšne opustitve. Višina soprispevka je odvisna od vsakokratnih okoliščin primera. Sodna praksa ga vrednoti med 20 in 30 %.

7. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni uporabljala varnostnega pasu. Pritožnica je s sklicevanjem le na tiste dokaze ki ji koristijo, ne omaje. Oporo ima v pravilno ocenjenem celotnem procesnem gradivu. Drži, da je podatek o uporabi varnostnega pasu zabeležen v policijskem poročilu, ki ga je policija po obravnavi nesreče poslala ODT.⁴ Po pravilni oceni sodišča prve stopnje pa je bil ovržen z mnenjem izvedenca medicinske stroke o vrsti, obsegu, zlasti pa mehanizmu nastanka tožničinih poškodb. Izvedenec je v pisnem izvedeniškem mnenju in dopolnitvi pojasnil, da je glede na ugotovljeni način trka, na tožnico glavnina sile udarca delovala z njene desne strani, pri tem pa jo je vrglo tudi naprej; da je zaradi rotacije glave v desno stran utrpela prelom desne senčnice, prelom desnega sklepnega dela sedmega vratnega vretenca in desnih stranskih odrastkov prvega in drugega prsnega vretenca; in da je zaradi nagiba in udarca z zgornjim delom prsnega koša ob zgornji del armaturne plošče, ki bi ga po oceni sodišča prve stopnje varnostni pas zadržal, utrpela preloma obeh prvih reber spredaj, prelom obeh ključnic spredaj, prelom leve podlahti in obsežno obtolčenino pljuč. Ob takih dejanskih ugotovitvah je sodišče pravilno kot neprepričljivo zavrnilo izpovedbo tožnice. Ker se same nesreče ne spominja, ji upravičeno ni verjelo, da se spominja le tega, da se je privezala z varnostnim pasom, drugega pa ne. Na pritožbene ugovore o bočnem trčenju vozila v drevo, ki jih ponavlja pritožba, je izvedenec argumentirano (še enkrat) odgovoril v dopolnitvi izvedeniškega mnenja. Sodišče je na tej podlagi natančno ugotovilo, katere tožničine poškodbe so posledica sunka naprej oziroma udarca v sprednji del telesa (točka 10 sodbe). Dejstvo, da izvedenec ni mogel v celoti izključiti možnosti, da je bila tožnica privezana, ko je dopustil možnost, da se je varnostni pas v nezgodi raztrgal, ugotovitve sodišča, da tožnica varnostnega pasu ni uporabljala, ne more omajati. Možnost, da bi se varnostni pas raztrgal, je namreč pravilno izključilo, saj je ni potrjeval noben dokaz – vključno s poročilom policije, na katerega se opira pritožnica.

8. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim pritrjuje, je tudi pravno pravilna presoja, da je tožnica tudi z opustitvijo uporabe varnostnega pasu soprispevala k nastanku škode. Pritožbeno vztrajanje, da je njen prispevek le 20 % zaradi vožnje z voznikom brez vozniškega dovoljenja, je neutemeljeno.

9. Pritožba kot materialnopravno zmotno graja še dosojeno odškodnino za tiste oblike škode, za katere ji sodišče prve stopnje ni prisodilo celotne vtoževane odškodnine. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prvo sodišče delno zmotno uporabilo materialnopravna pravila iz 179. in 182. člena OZ. Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, ki jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo.

10. Za ugotovljeno škodo je sodišče prve stopnje tožnici namenilo skupaj 26.750,00 EUR, kar je v času sojenja predstavljalo približno 24 povprečnih neto plač⁵ - ob upoštevanju 100 % temelja. Pritrditi je treba pritožnici, da je kot 15-letno dekle v nesreči utrpela hude poškodbe: kar 11 prelomov (poleg preloma leve senčnice vse na gibalnih delih: tri na treh vretencih hrbtenice, obsežne prelome ramenskega obroča: prelom obeh ključnic, prelom obeh prvih reber in drugega rebra desno, prelom obeh kosti leve podlahti), poleg tega pa še obtolčenino obeh pljučnih kril, vdor zraka v obe prsišči in v medplučje, podkožni emfizem torakalne stene levo in vratu; odrgnine in raztrganine desne nadlahti. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera (subjektivno merilo) in upoštevaje podobne primere iz sodne prakse je dosojena odškodnina v izpodbijanih delih (za telesne bolečine, strah in skaženost) in v celotnem znesku nekoliko prenizka. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa pritožnica ne izpodbija, ker ji je bil prisojen celotni vtoževani znesek (13.750,00 EUR).

11. Od zahtevanih 13.750,00 EUR za telesne bolečine je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo 11.000,00 EUR. Glede na ugotovljeno prestano bolečinsko obdobje (3 tedne stalne hude bolečine; občasne hude bolečine v kumulativnem trajanju 2 tedna; 2 tedna stalne srednje hude bolečine, občasne srednje hude bolečine 1 teden šteto kumulativno, en mesec in pol stalne lahke telesne bolečine; en mesec in pol, šteto kumulativno; občasne lahke bolečine, ki jih tožnica trpi še sedaj – več kot 3 leta po škodnem dogodku) ter upoštevaje v točki 18 ugotovljene nevšečnosti, ki so spremljanje komplicirano zdravljenje⁶, je dosojena odškodnina prenizka in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljuje vtoževano višino. Pritožbi je v tem delu ugodilo in tožnici prisodilo še predlaganih 2.750,00 EUR.

12. Po zadnji spremembi tožbe je tožnica za strah vtoževala 1.875,00 EUR odškodnine, sodišče ji je dosodilo 1.000,00 EUR. Pritožba se zavzema za zvišanje na 1.500,00 EUR. Tudi v tem delu je pritožba glede na dejanske ugotovitve o intenzivnosti strahu v točki 24 in 25 sodbe utemeljena. Zaradi življenjsko ogrožujočih poškodb je bila tožnica tako hudo prestrašena, da je že v bolnišnici, kjer je bila 16 dni, potrebovala pomoč psihiatra in prejemala antidepresive. Že ugotovljena intenzivnost in trajanje strahu v času hospitalizacije (zelo intenziven 16-dnevni strah za izid zdravljenja) utemeljuje zvišanje odškodnine za strah za predlaganih 500,00 EUR (skupaj 1.500,00 EUR), ki je primerljiva tudi s primeri iz sodne prakse.⁷

13. Za skaženost je tožnica po spremembi tožbe uveljavljala 3.750,00 EUR, sodišče ji je dosodilo 1.000,00 EUR, pritožba se zavzema za zvišanje na 3.000,00 EUR. V tem delu je pritožba le delno utemeljena.

14. Tudi utemeljenost denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Sodišče se je z neposrednim ogledom prepričalo, da ima tožnica več vidnih brazgotin, opisanih v točki 26 sodbe⁸, ki jih ne more povsem (zlasti poleti) prikriti z oblačili. Z njenim zaslišanjem pa je ugotovilo, da je kot mlado dekle, za katero je zunanji videz zelo pomemben, motijo in da se jih sramuje. Pravilna je presoja, da trpi pravno upoštevne duševne bolečine zaradi skaženosti. Glede na njihovo število in ugotovljeno duševno prizadetost tožnice je dosojena odškodnina za 1.000,00 EUR prenizka. Primerno zadoščenje je 2.000,00 EUR. V presežku je tudi po oceni pritožbenega sodišča zahtevek pretiran. Vendarle jih je mogoče vsaj v hladnejših delih leta zakriti z obleko, zato dosojeni znesek zadošča.

15. Odmerjena odškodnina za celotno negmotno škodo tako po spremenjeni odločitvi sodišča druge stopnje znaša 31.000,00 EUR (upoštevaje 100 % temelj), kar je v času sojenja na prvi stopnji predstavljalo približno 27 povprečnih neto plač v RS in je primerljivo s podobnimi primeri v sodni praksi.

16. Glede na 30 % soprispevek tožnice znaša odškodnina 21.700,00 EUR. Ob upoštevanju valoriziranega zneska že nakazane odškodnine v višini 9.074,10 EUR (pritožbeno neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 27 tožbe) je toženka dolžna plačati tožnici še 12.625,90 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnjen.

17. Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnica je od uveljavljenih 33.125,00 EUR uspela do višine 21.700,00 EUR, kar predstavlja njen 65 % uspeh v pravdi, uspeh toženke na drugi strani je 35 %. V tem razmerju sta upravičeni do povračila svojih stroškov postopka.

18. Pritožba izpodbija odmero sodišča prve stopnje, ker sodišče ni priznalo dodatnih 150 in 300 točk za prvi narok glavne obravnave ter 300 točk za nadaljnji narok, opravljen 5. 9. 2019, na katerem so se izvajali dokazi. Pritožba ni utemeljena. Upoštevaje OT⁹ se izkaže, da je sodišče opravilo odmero stroškov v tožničino korist, ker je ne glede na delni umik tožbe odmerilo nagrado upoštevaje vrednost v tožbi navedene vrednosti spora za vsa nadaljnja odvetniška opravila.¹⁰ Upoštevaje pravilno vrednost spora in tarifo za posamezna opravila, vključno s pripombami tožnice in z materialnimi stroški, bi bila tožnica po izračunu pritožbenega sodišča upravičena do 3.772 točk, medtem ko je sodišče prve stopnje upoštevalo oziroma odmerilo nagrado za 3.850 točk, kar je 78 točk preveč. Ker se zoper stroške pritožuje le tožnica, sprememba s pravilno uporabo OT pa bi ji bila v škodo, pritožbeno sodišče v odmero sodišča prve stopnje ni moglo posegati (359. člen ZPP).

19. Tožnica je od ugotovljenega zneska 2.818,00 EUR svojih pravdnih stroškov glede na doseženi 65 % uspeh v pravdi upravičena do povračila 1.831,00 EUR. Toženka pa na drugi strani od priznanih 25,00 EUR svojih stroškov do povračila 9,00 EUR (35 % uspeh). Po medsebojnem pobotu mora tožnici povrniti neposredno 1.823,00 EUR odvetniških stroškov, na račun sodišča pa 954,85 EUR izvedenine, ki jo je za tožnico založila država v obliki brezplačne pravne pomoči (ugotovitve sodišča pod 31 sodbe).

20. Pritožbeno sodišče je torej pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Pritožbeno vrednost spora je tožnica označila na 13.275,00 EUR. Dosojeni znesek je na podlagi pritožbe zvišan za 2.975,00 EUR, kar pomeni, da je tožničin uspeh s pritožbo 25 %. V tem deležu je upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odmerjeni so po stroškovniku na pritožbi (red. št. 48 spisa). Obsegajo povračilo odvetniških stroškov (750 točk za pritožbo, materialni stroški 15 točk), kar ob vrednosti točke 0,6 EUR v času sojenja predstavlja znesek 459,00 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 560,00 EUR. Toženka mora tožnici glede na doseženi pritožbeni uspeh povrniti 140,00 EUR pritožbenih stroškov, medtem ko je bila tožnica stroškov za takso oproščena. Slednja je bila odmerjena na 513,00 EUR in bi bila tožnica glede na uspeh upravičena do povračila 128,00 EUR. V primeru zamude s plačilom bo toženka dolgovala zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.¹¹

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l RS, št. 29/1999 s spremembami.
² Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. l. RS, št. 93/07 s spremembami.
³ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami.
⁴ Priloga A2.
⁵ Povprečna neto plača za oktober 2019 je znašala 1.122,40 EUR – podatki RS, Statistični urad.
⁶ 16 dnevna hospitalizacija, od tega 8 dni v enoti intenzivne terapije; 2x operacija v splošni anesteziji, 1x poseg v lokalni anesteziji, 9 dni infuzijski kateter, 8 dni dihanje ob pomoči katetrov in mask, 16 injekcij s sredstvi proti nastajanju strdkov, 1 teden antibiotiki, 8 dni urinski kateter, vakcinacija proti okužbi s tetanusom, 3 do 4 dni emfimizem v podkožju prsnega koša in vratu, 22 x RTG slikanja, od tega 5x CT; 39 dni Philadelphia opornica, 38 dni doramenska mavčna longeta na levi roki, 16x vodena respiratorna fizioterapija, 15x pregledi pri specialistih, antidepresivi in sredstva proti bolečinam, ki jih redno jemlje še zdaj.
⁷ Primerjaj II Ips 1058/2008, II DoR 523/2010, II DoR 344/2018, II Ips 1227/2008, II DoR 587/2010.
⁸ Dve postoperativni brazgotini na levi podlahti in ena na desni strani ključnice, večje število pikčastih brazgotin zaradi ureznin s steklom na levi in desni nadlahti.
⁹ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembo.
¹⁰ Nepravilno upoštevana vrednost spora za pripravljalne vloge in naroke od 22. 5. 2017 naprej od osnove 600 točk, namesto pravilno: 500 točk.
¹¹ Načelno pravno meje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006, pravno mnenje 1/2006.

Datum zadnje spremembe:

30.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1235/2018
• VSL sodba II Cp 1748/2015
• VSL sodba II Cp 499/2016