VSL Sodba II Cp 1840/2019

Jedro

Specifičnost konkretnega primera je v tem, da sta oba udeleženca nesreče imela v križišču znak „stop“, vendar je imela voznica osebnega vozila v konkurenci med njima, ob upoštevanju desnega pravila, prednost (prvi odstavek 58. člena ZPrCP), kar pomeni, da bi toženec moral počakati, da bi križišče najprej prevozila voznica, nato pa šele on.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v točki I izreka tako, da se znesek 8.520,56 EUR nadomesti z zneskom 4.868,90 EUR,

- v točki III izreka tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 439,45 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu odločitev sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 526,77 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v roku 15 dni plačati znesek 8.520,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2017 do plačila (I. točka izreka), v presežku nad navedenim zneskom tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožencu naložilo v 15 dnevnem roku v plačilo tožničine pravdne stroške v višini 1.477,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Proti ugodilnemu delu sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovnimi posledicami. Navaja, da je sodišče kršilo 22. člen Ustave RS (URS) ter 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni upoštevalo in se opredelilo do njegovih navedb. Hkrati je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni se opredelilo do trditev, podprtih s toženčevim zaslišanjem, da je, preden je počasi zapeljal v križišče, preveril preglednost levo in desno. Ni se opredelilo niti do trditev, da je L. L. v križišče zapeljala popolnoma nepozorno, s hitrostjo in na način, iz katerega je jasno, da se ni nameravala ustaviti pred stop znakom. Trdil je, da trčenja ne bi bilo, če bi voznica peljala tako, da bi lahko pred stop znakom ustavila. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedbe L. L., da levo sploh ni gledala in da je stala na mestu trčenja. Slednje kaže na njeno neverodostojnost, saj so ugotovitve izvedenca drugačne. Ni jasno, zakaj mu je očitati premajhno previdnost. Sodišče ni navedlo, katera je utrjena sodna praksa, na katero se sklicuje glede vprašanja soodgovornosti v zvezi s kršitvijo pravila prednosti, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo do ugotovitev izvedenca, da je postopek preverjanja proste ceste trajal najmanj 2 sekundi, kar je manj od časa, v katerem je bilo vidno osebno vozilo, ob hkratni ugotovitvi, da je voznica razdaljo, na kateri je lahko videla toženca, prevozila v času 1,64 sekunde. Izvedenec je tudi izračunal, da bi voznica v trenutku, ko je imela možnost videti traktorista, lahko preprečila trčenje, če bi zavirala, saj bi vozilo lahko ustavila 1 m pred mestom trčenja. Toženec torej ni imel možnosti preprečiti trčenje. Prav tako se sodišče ni opredelilo do ugotovitve izvedenca, da je voznica na 3,6 m širokem vozišču vozila na oddaljenosti 1,7 m od roba vozišča. Izvedenec je pojasnil, da bi toženec potreboval 1,5 sekunde od speljevanja do zaustavitve. Če bi na razdalji 21 m videl voznico in bi se takoj odločil za zaviranje, bi za to potreboval 1,5 sekunde, v tem času pa bi voznica že prevozila 21 m in trčila v traktor na istem mestu. Sodišče se ni opredelilo do teh ugotovitev. Iz obrazložitve ni razvidno kršitev katerega pravila Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) očita tožencu in kako naj bi bila kršitev vzročno povezana z nesrečo. Izvedenec je pojasnil, da bi toženec moral imeti spremljevalca ali obcestno ogledalo. Gre za objektivna dejstva, ki niso povezana z načinom njegove vožnje. Sodišče tožencu očita premajhno previdnost brez konkretizacije, hkrati pa se ne opredeli do kršitev voznice, ki imajo znake kaznivega dejanja nevarne vožnje. Izpostavljene kršitve voznice sodišče označi le kot neprilagojeno vožnjo in jih pri odločitvi ne upošteva. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da gre v konkretnem primeru za konkurenco kršitve pravila prednosti in določil o hitrosti. Tudi voznica je imela pred sabo stop znak, ki ga ni upoštevala. Odločitev o razmejitvi odgovornosti je napačna. Obrazložitev sodišča, ki ne vsebuje opredelitve do številnih toženčevih trditev in ugotovitev izvedenca, je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za materialno škodo, ki jo je plačala za popravilo pri njej kasko zavarovanega osebnega vozila Seat tip Leon, ki je bilo dne 23. 6. 2016 skupaj s traktorjem znamke Zetor udeleženo v prometni nesreči. V prepričanju, da je za navedeno prometno nezgodo v celoti odgovoren voznik traktorja - toženec, je vtoževala odškodnino v višini 12.172,24 EUR, kolikor je ob upoštevanju odbitne franšize znašal celoten strošek popravila navedenega osebnega vozila. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je toženec v 70% deležu odgovoren za nastali škodni dogodek, preostanek odgovornosti pa pripisalo ravnanjem tožničine zavarovanke (v nadaljevanju voznica).

6. Kot to določa 10. člen Obligacijskega zakonika (OZ), se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Tisti, ki drugemu povzroči škodo, mora to povrniti, razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena OZ), če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ).

7. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeče pravno relevantno dejansko stanje:

- da je do prometne nesreče prišlo v križišču, kjer je hitrost vozil omejena s prometnim znakom „ime naselja“ na 50 km/h in sta tako iz smeri vožnje traktorja kot iz smeri vožnje osebnega vozila postavljena prometna znaka z izrecno odredbo „ustavi“;

- da je toženec v križišču zavijal desno, t. j. v smer iz katere je pripeljala voznica, voznica pa je peljala naravnost in je toženec s tem, ko je s traktorjem zavil desno iz neprednostne ceste, zaprl pot voznici in pri tem v križišču, v katerem velja desno pravilo, to kršil;

- da je toženec ob znaku „stop“ ob speljevanju najprej pogledal desno, nato pa še levo in se takrat že zaletel, kar pomeni, da ob vključevanju na prednostno cesto ni gledal v smer vožnje;

- da je voznica, ki je imela v smeri svoje vožnje postavljen znak „stop“, vozila neprilagojeno, saj je na mestu trčenja, ki je bilo oddaljeno približno 5m od stičišča s prednostno cesto, vozila naravnost s hitrostjo 46 km/h in bi, če ne bi prišlo do trčenja, zapeljala na prednostno cesto, preden bi uspela zaustaviti vozilo;

- da bi voznica lahko preprečila trčenje, če bi ustrezno ter pravočasno reagirala z zaviranjem.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri svoji odločitvi ni upoštevalo toženčevih trditev, da je pred speljevanjem pogledal desno in nato levo (kar je toženec povedal tudi med svojim zaslišanjem) ter da je voznica v križišče zapeljala s hitrostjo, s katero se ni mogla ustaviti pri znaku „stop“. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe (in zgornjega povzetka), je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo tudi ugotovitve izvedenca, da bi voznica lahko preprečila trčenje, če bi zavirala v trenutku, ko je imela možnost videti toženca.

9. Pritožbeno zavzemanje za stališče, da je sodišče prve stopnje kršilo procesna pravila, ker se ni opredelilo do izvedenčevih ugotovitev, da je voznica po smernem vozišču vozila na oddaljenosti 1,7 m od roba vozišča, je neutemeljeno že zato, ker toženec ni podal pravočasnih ustreznih trditev v omenjeni smeri. Na navedeno okoliščino je toženec začel (povsem pavšalno) opozarjati komaj v pripombah na prvo dopolnitev izvedenskega mnenja (čeprav je to okoliščino izvedenec izpostavil že v prvem izvedenskem mnenju, na katerega toženec ni imel pripomb). Poleg tega se postavlja vprašanje o vzročni zvezi med morebitnim protipravnim ravnanjem voznice v nakazani smeri in nastankom obravnavanega škodnega dogodka, s čemer pa se sodišče prve stopnje glede na pomanjkljivo trditveno podlago v tem oziru¹ utemeljeno ni ukvarjalo. Zato pritožba s trditvami v navedeni smeri ne more biti uspešna.

10. Toženčev prispevek k obravnavani nezgodi se kaže v dejstvu, ki ga izpostavlja celo sam v pritožbi, da je ob zavijanju na neprednostno cesto očitno gledal v levo stran in ne v smer vožnje. Pred speljevanjem je toženec res moral pogledati tudi v levo, kot to zagovarja pritožba, vendar pa se je ob tem s sodiščem prve stopnje strinjati, da je tožencu očitati premajhno pozornost pri vključevanju na prednostno cesto (sploh ob slabi preglednosti, ki jo izpostavlja tudi sam), saj bi ob speljevanju moral ponovno pogledati v desno in nato ob vožnji čez križišče gledati v smer vožnje, iz katere so prihajala vozila, pred katerimi ni imel prednosti. Specifičnost konkretnega primera je v tem, da sta oba udeleženca nesreče imela v križišču znak „stop“, vendar je imela voznica osebnega vozila v konkurenci med njima, ob upoštevanju desnega pravila, prednost (prvi odstavek 58. člena ZPrCP), kar pomeni, da bi toženec moral počakati, da bi križišče najprej prevozila voznica, nato pa šele on. Sodišče prve stopnje je, kot rečeno, tožencu pravilno očitalo, da navedena kršitev predstavlja njegov soprispevek k obravnavanemu škodnemu dogodku. Pritožbene trditve o premalo konkretiziranem očitku kršitve cestnih pravil niso utemeljene.

11. Zavzetega stališča ne spreminja niti pojasnilo izvedenca, da traktorist ni imel možnosti preprečiti trčenja, saj bi, tudi če bi na razdalji 21 m videl nasproti vozeči avto in bi se takrat odločil za zaviranje, za to potreboval 1,5 sekunde, v tem času pa bi voznica že prevozila navedeno razdaljo in trčila v traktor. Kljub slednjemu je namreč toženec s svojim protipravnim ravnanjem prispeval k nastanku nevarne situacije in posledično k nastanku škodnega dogodka v ugotovljenem obsegu.

12. Res je, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, da kršitev pravila prednosti po sodni praksi praviloma pripelje do visokega oziroma odločilnega deleža odgovornosti k škodnemu dogodku, saj predstavlja resno in hudo kršitev pravil cestnega prometa. Vendar pa je prispevni delež k nesreči treba ocenjevati na podlagi vseh okoliščin konkretnega dogodka, pri tem pa dati pravo težo tisti okoliščini, ki predstavlja odločilen vzrok za nesrečo. V tem oziru se pritožbeno sodišče strinja s pritožbenim zavzemanjem, da sodišče prve stopnje pri razmejitvi odgovornosti protipravnim ravnanjem voznice ni dalo prave teže. Ne drži sicer, da je voznica kršila pravila o hitrosti², vendar pa je glede na pojasnilo izvedenca, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v izpodbijano sodbo, k obravnavanemu škodnemu dogodku ključno prispevalo tudi v pritožbi poudarjeno dejstvo, da tožnica glede na dinamiko njene vožnje ne bi mogla ustaviti pred znakom »stop« (na kraju, kjer bi morala ustaviti je vozila 46 km/h). Ta okoliščina predstavlja kršitev pravil o cestnem prometu, ki je glede na pojasnila izvedenca tudi v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom in jo je obravnavati kot tožničin prispevek k nezgodi. Ob tem je pomembna tudi izvedenčeva ugotovitev, da bi voznica v trenutku, ko je imela možnost videti traktorista, lahko preprečila trčenje, če bi zavirala. Ne drži torej pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v kakšnem smislu je voznica vozila neprilagojeno. Glede na to da sodišče prve stopnje ugotovitev o dejanskem stanju ni oprlo na vozničino izpovedbo (ampak, pravilno, pretežno na pojasnila izvedenca), je pritožbeno razpravljanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vozničinega zaslišanja (ki po toženčevem stališču kaže na pričino neverodostojnosti), brezpredmetno.

13. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje (ugotovljene kršitve pravil cestnega prometa) napačno uporabilo materialno pravo, saj vpliva sovzrokov za nastalo prometno nesrečo ni ustrezno ovrednotilo. Upoštevaje izpostavljene okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ravnanje voznice odločilno prispevalo k nastanku nesreče, in sicer v deležu 60%, ravnanje toženca pa 40%. Prisojeni znesek odškodnine je zato višje sodišče znižalo iz 8.520,56 EUR na znesek 4.868,90 EUR³, ki ustreza deležu ugotovljene odgovornosti toženca.

14. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo poseči tudi v stroškovno odločitev. Stranki sta namreč upravičeni do povračila stroškov sorazmerno uspehu, glede na odločitev v predmetnem postopku pa znaša tožničin uspeh 40 %, toženčev pa 60%. Pri stroškovni odločitvi je pritožbeno sodišče izhajalo iz s strani sodišča prve stopnje priznanih stroškov (tožničini stroški v višini 3.392,00 EUR; toženčevi stroški v višini 2.993,75 EUR), ki jih pritožba ne izpodbija. Glede na spremenjen uspeh pravdnih strank v postopku je do povračila stroškov upravičen toženec, in sicer v znesku 439,45 EUR.

15. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo, delno pa jo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (358., 353. člen ZPP).

16. Toženec je v pritožbenem postopku uspel le delno, in sicer v višini 57 %. Upoštevajoč drugi odstavek 154. člena ZPP je zato upravičen do sorazmernega povračila pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje mu je pritožbene stroške odmerilo na podlagi priglašenih stroškov, in sicer mu je priznalo sorazmeren del nagrade za pritožbo 356,25 točk⁴ oziroma, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, 213,75 EUR, 2% administrativnih stroškov v višini 7,13 točk oziroma 4,28 EUR ter sorazmeren del plačane sodne takse za pritožbo v višini 213,75 EUR⁵, kar znaša skupaj z 22% DDV-jem 526,77 EUR. Navedene stroške je tožnica dolžna tožencu plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

-------------------------------
¹ Tudi še celo v pripombah na izvedensko mnenje.
² Na kritičnem mestu je bila hitrost omejena na 50 km/h, voznica pa je po ugotovitvah izvedenca vozila s hitrostjo 46 km/h.
³ Znesek predstavlja 40% od vtoževanega zneska 12.172,24 EUR.
⁴ 57% od 625 točk.
⁵ 57% od 375,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

30.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1635/2021
• VSL sodba II Cp 2183/2014
• VSL Sklep I Cpg 573/2021