VSL Sodba II Cp 51/2020

Jedro

Za zavrnitev tožbenega zahtevka je tudi po prepričanju višjega sodišča ključna ugotovitev, da podzemni parkirni objekt (v zvezi s katerim tožeča stranka od tožene terja plačilo stroškov upravljanja in obratovanja) predstavlja skupni del, ki služi več večstanovanjskim stavbam v soseski.

Stanovalci večstanovanjske stavbe so odpovedali pogodbo o upravljanju. Tožeča stranka tako ni upravnica večstanovanjske stavbe, kar pomeni konkretneje, da ni upravnica njenih posameznih delov niti njenih skupnih delov, torej tudi ne samostojnega parkirnega objekta, ki je skupni del. Pri tem je materialno pravno nepomembno, ali so skupni deli v sami večstanovanjski stavbi, ali pa v samostojnem podzemnem objektu. Če je ta v katastru samostojna stavba ali ne, ne spremeni materialno pravne pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da gre za skupni del, ki služi več večstanovanjskim stavbam v soseski.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 166,33 EUR (stroškov upravljanja in obratovanja skupnih delov objekta) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženki v 8 dneh povrniti 169,24 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Kot bistveno izpostavlja, da vtožuje stroške, ki odpadejo na toženkino shrambo – posamezni del v stavbi št. 0000-3641. Shramba (posamezni del št. 0000-3641-79) pa ne leži v objektu na ulici 26, ampak gre za samostojen podzemni objekt, ki je ostal v upravljanju tožeče stranke. Ker gre za samostojno katastrsko stavbo, ne gre za objekt, ki bi služil celi soseski. Sodišče je samoiniciativno prekoračilo trditve tožene stranke. Poleg tega je nejasno presojalo deleže, zahtevek pa zavrnilo s pretirano lahkotnostjo, ker se ni želelo ukvarjati z listinami v spisu.

3. Tožena stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba vsebuje jasne, popolne in skrbno razgrnjene razloge o vseh odločilnih dejstvih; pritožbena očitka o pretirani lahkotnosti in pomanjkanju argumentacije ter očitek, da se sodišču ni dalo ukvarjati z listinami v spisu, niso na mestu. Sodišče prve stopnje ni prav v ničemer prekoračilo trditev oziroma ugovorov tožene stranke – ta je ugovarjala, da s tožečo stranko ni v nobenem pravno poslovnem razmerju in svoj ugovor utemeljila, prav to¹ pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Posplošeno očitana bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni podana. Kaj ima tožeča stranka v mislih z očitanjem »protispisnosti«, ni povsem jasno. Če ima v mislih kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa ta ni podana – nikjer v izpodbijani sodbi namreč ni nasprotja med tem, kar se navaja o vsebini listin v spisu, in med samimi temi listinami.

6. Za zavrnitev tožbenega zahtevka je tudi po prepričanju višjega sodišča ključna ugotovitev, da podzemni parkirni objekt (v zvezi s katerim tožeča stranka od tožene terja plačilo stroškov upravljanja in obratovanja) predstavlja skupni del, ki služi več večstanovanjskim stavbam v soseski B., tudi stavbi Ulica 26 (v kateri živi tožena stranka). V dejanskem smislu je višje sodišče glede na določbo 1. odstavek 458. člena ZPP na takšno ugotovitev vezano.

7. Tožeča stranka meni, da s podzemnim parkirnim objektom (še) upravlja na podlagi Pogodbe o upravljanju s 14. 8. 2009, sklenjene z družbo B. A sodišče prve stopnje je ugotovilo (in takšna ugotovitev glede na določbo 1. odstavka 458. člena ZPP v pritožbenem postopku ni izpodbojna), da so stanovalci večstanovanjske stavbe Ulica 26 tožeči stranki že 26. 6. 2012 odpovedali pogodbo o upravljanju. Tožeča stranka tako ni upravnica večstanovanjske stavbe, kar pomeni konkretneje, da ni upravnica njenih posameznih delov niti njenih skupnih delov, torej tudi ne samostojnega parkirnega objekta, ki je skupni del. Pri tem je materialno pravno nepomembno, ali so skupni deli v sami večstanovanjski stavbi, ali pa v samostojnem podzemnem objektu. Če je ta v katastru samostojna stavba ali ne, ne spremeni materialno pravne pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da gre za skupni del, ki služi več večstanovanjskim stavbam v soseski B.

8. Ker pa gre za objekt, ki služi več večstanovanjskim stavbam, je sodišče prve stopnje povsem pravilno izpostavilo njegov poseben status in tudi poseben način upravljanja v smislu 23. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1) – na podlagi dogovora upravnikov, ki pa v obravnavanem primeru ni bil ugotovljen. Tožeča stranka torej tudi na tej podlagi ni upravnica in ni upravičena toženki zaračunavati stroškov upravljanja in obratovanja skupnih delov objekta.

9. Materialno pravno pravilni in pravilno ter popolno utemeljeni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi 197. niti 199. člena Obligacijskega zakonika.

10. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker glede na obrazložena materialnopravna izhodišča za odločitev niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP); pritožnici pa (na pritožbene navedbe o tem, da odločitve, kot je izpodbijana, sporočajo, da stroškov ni treba plačevati), le pojasnjuje, da je stroške seveda treba plačevati, a tistemu, ki je pravi upnik; kako se (v odsotnosti dogovora upravnikov) uredi položaj upravljanja objekta, ki služi več večstanovanjskim stavbam, pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki že pojasnilo.

-------------------------------
¹ Torej, da tožeča stranka ni upravnik, in zato ne more od tožene stranke zahtevati plačila upravljanja in obratovanja skupnih delov garažnega objekta.

Datum zadnje spremembe:

30.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2155/2018
• VSL Sodba I Cp 1414/2019
• VSL sklep I Cp 3426/2013