VSL Sodba III Cp 722/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje lahko izda sodbo brez glavne obravnave, čeprav so med pravdnima strankama sporna dejanska vprašanja, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP: da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so listinski dokazi zadoščali za sprejeto odločitev, nobena od strank pa ni predlagala izvedbe naroka za glavno obravnavo. Pravica do izjavljanja je bila toženi stranki v predmetnem sporu zagotovljena na popolnoma enak način kot tožeči stranki - tako v okviru pozivanja na predložitev vlog, kot tudi z vročanjem, lastnega zaslišanja pa tožena stranka niti ni predlagala, zato tudi izvedba naroka ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne kršitve pravic po 14. in 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev postopka in razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki 383,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2018 do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2018 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 34,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopenjskemu sodišču. Za toženo stranko izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Tožena stranka je ves čas postopka navajala, da s tožečo stranko ni nikoli sklenila nobene pogodbe. Poudarja, da listine, ki jih je predložila, dokazujejo, da je podan utemeljen sum, da je v zvezi s predmetno obveznostjo iz domnevno sklenjene pogodbe storjeno kaznivo dejanje s strani neznane osebe oziroma, da je zlorabljena identiteta tožene stranke. Toženec je na Državno tožilstvo vložil kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma, da je neznani storilec storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 in kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po 143/4. členu KZ-1. Prav tako je podal prijavo na Tržni inšpektorat in prijavo kršitve varstva osebnih podatkov na informacijskega pooblaščenca. Obe zadevi sta bili odstopljeni v pristojno reševanje policijski postaji Ptuj, ki je vložila kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu. Toženec meni, da bi moral biti sprožen postopek za obe kaznivi dejanji tudi proti družbi T. d.o.o. v smislu Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Toženec opozarja na dejstvo, da je iz predloženih listin razvidno, da oprema, za katero je sodišče razsodilo, da jo mora toženec plačati, ni bila poslana njemu, temveč na naslov v D. Razvidno je tudi to, da je tisti, ki je zapisal pogodbo, to storil v Ljubljani na poslovni enoti P. poslovna enota Ljubljana. Toženec je pričakoval, da bo imel priložnost pojasniti na sodišču določene stvari kot na primer to, da oseba, ki je zapisana, da je sklenila pogodbo v imenu pravnega prednika tožnika, sploh ne obstaja. V letu 2018 so policisti povedali tožencu, da v R Sloveniji ni nobene polnoletne osebe z imenom T. D. Take stvari bi toženec na sodišču povedal in bi tako razjasnil svoj položaj, vendar ni imel priložnosti. Prikrajšanost pravice do izjave pa nedvomno predstavlja kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, posledično temu so kršene njegove ustavne pravice iz 14., 22. člena Ustave RS in pravica do poštenega sojenja v smislu 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na to, da je z odločitvijo sodišča toženec zavezan k plačilu stvari, ki je ni dobil, je tudi kršeno materialno pravo. Toženec je k pritožbi predložil pisanje, ki ga je dobil od družbe T. d.o.o. dne 15. 1. 2020, iz katerega sledi, da bo dolg odpisan. Toženec se boji, da so pri navedeni družbi seznanjeni z izidom pravde in da hočejo od toženca doseči, da se morebiti ne bi pritožil in bi mu s tem nastale pravne posledice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku v sporih majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Skladno z navedenim pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, s katerimi poskuša tožena stranka izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, to je, da tožena stranka ni uspela dokazati, da s podjetjem T. ni sklenila naročniških pogodb z dne 9.12.2016 in 11.12.2016 in aneksov k tema pogodbama za nakup mobilnih telefonov. Sodišče prve stopnje lahko izda sodbo brez glavne obravnave, čeprav so med pravdnima strankama sporna dejanska vprašanja, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP: da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so listinski dokazi zadoščali za sprejeto odločitev, nobena od strank pa ni predlagala izvedbe naroka za glavno obravnavo. Pravica do izjavljanja je bila toženi stranki v predmetnem sporu zagotovljena na popolnoma enak način kot tožeči stranki - tako v okviru pozivanja na predložitev vlog, kot tudi z vročanjem, lastnega zaslišanja pa tožena stranka niti ni predlagala, zato tudi izvedba naroka ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne kršitve pravic po 14. in 22. členu Ustave RS in 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V obravnavani zadevi tudi ni mogoče pritrditi toženi stranki, da naj bi šlo za sodbo presenečenja. Zgolj drugačna dokazna ocena, kot jo je pričakovala tožena stranka, ne predstavlja sodbe presenečenja. Prvostopenjsko sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in mu ni moč očitati kršitev, kot jih v pritožbi navaja tožena stranka. Pritožbena navedba, da ji je družba T. d.o.o. obljubila, da bo dolg odpisala, ne vpliva na odločitev pritožbenega sodišča, ker navedena družba ni stranka v tej pravdni zadevi.

5. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

6. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 175/2020
• VSL Sodba II Cpg 67/2018
• VSL Sodba II Cp 1301/2017