VSL Sodba II Cp 18/2020

Jedro

Pritožnica ima prav, da je treba pogodbena določila (med katera sodi tudi pooblastilo kot oblika mandatne pogodbe) razlagati v prvi vrsti tako, kot se glasijo, in šele če so nejasna, po njihovem namenu. Toda prav jezikovna razlaga spornega pooblastila jasno pokaže, da ima v tej pravdni zadevi prav tožeča in ne tožena stranka. Pritožnica namreč zamolči tisti del obsega pooblastila, ki se nahaja v oklepaju in se glasi „pridobitev potrebnih dovoljenj“. Ne gre torej zgolj za pooblastilo znotraj upravnega postopka (prvi del obsega pooblastila, zunaj oklepaja), temveč je pooblastilo širše in obsega tudi sklepanje vseh pravnih poslov, ki so potrebni za zagotovitev potrebnih dovoljenj za izvedbo prireditve. In prav tak zaključek, čeprav ob uporabi drugega odstavka 82. člena OZ, je napravilo tudi sodišče prve stopnje, zato ga pritožnica neuspešno izpodbija prek uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožeči plača 1.070,5 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2017 dalje ter 118,66 EUR izvršilnih in 764,45 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je njen zakoniti zastopnik direktor, drugi pa morajo biti za sklepanje pravnih poslov izrecno pooblaščeni. D. D. je bil pooblaščen le za urejanje upravnih zadev, ne pa za sklepanje civilnih pogodb. Iz sodne prakse izhaja, da določba prvega odstavka 76. člena terja ozko razlago (VS RS III Ips 46/2008, VSL I Cpg 1300/2012). Sodišče prve stopnje je s svojo razlago obseg pooblastila razširilo prek njegove vsebine in zapisa, ki je jasen. Ob tem opozarja na 82. člen OZ, po katerem je treba pogodbena določita razlagati tako, kot se glasijo, z razlagalno metodo pa šele, ko ena od strank objektivno uspe izkazati, da je mogočih več razlag (VSL I Cpg 315/2018) – tožeči stranki to ni uspelo. Ob tem je tožečo stranko povsem neutemeljeno postavilo v položaj prava nevešče stranke. V nadaljevanju povzema sklope dejstev, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, čeprav jih tožeča stranka niti ni zatrjevala, ter uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka, pa tudi kršitev ustavnih pravic (22. člena Ustave). V III. točki pritožbe navaja razloge, s katerim graja utemeljitev sodišča prve stopnje glede konkludentne odobritve pogodbe – teh višje sodišče ne bo niti povzemalo, in sicer iz razlogov, ki bodo razvidni iz ožje obrazložitve te sodbe. Sklepno navaja, da si razlogi sodišča o obsegu danega pooblastila in naknadni konkludentni odobritvi posla pravzaprav nasprotujejo, zato uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje tudi očita, da ni pojasnilo, zakaj v enem delu sledilo izpovedi njenega zakonitega zastopnika, v drugem pa ne. V pravočasnem dodatku k pritožbi pa tožena stranka kot bistveno navaja, da ne obstaja pravna podlaga za obračun storitve po ceni iz pogodbe. Ponudba je prirejena potrebam tega postopka, tožene stranke ne zavezuje niti ne dokazuje višine urne postavke. Opozarja še, da sodišče ni upoštevalo njenih navedb in dokaznih predlogov ter uveljavlja bistveno kršitev postopka, uveljavlja pa tudi neenako obravnavanje pravdnih strank. Predlaga zavrnitev, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva je pravda, ne gospodarski spor,¹ a v vsakem primeru spor majhne vrednosti.² Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Kolikor pritožnica skuša obiti te pritožbene razloge (uveljavljanje relativno bistvenih kršitev postopka ter grajanje dokazne ocene, ki sodi v sklop ugotavljanja dejanskega stanja), gre za nedopustne pritožbene razloge, na katere višje sodišče ni dolžno odgovoriti.

6. Pritožbeno sodišče je iz razlogov, ki so bili pojasnjeni uvodoma, vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

- tožena stranka je organizirala prireditev M., ki je potekala od 2. 6. 2017 od 12.00 ure do 4. 6. 2017 do 18.00;

- za izvedbo te prireditve je morala tožena stranka pridobiti tudi dovoljenje pristojne upravne enote, pri čemer je pogoj za pridobitev dovoljenja tudi zagotovljeno fizično varovanje;

- tožena stranka je D. D. pooblastila za „urejanje vseh upravnih zadev (pridobitev potrebnih dovoljenj) za prireditev“, navedeno v prvi alineji te točke (priloga A 4);

- tožeča stranka je 30. 5. 2017 z D. D. sklenila pogodbo o fizičnem varovanju, št. 31/2017 (priloga A 2);

- s pogodbo je bilo dogovorjeno, da znaša urna postavka na uro varovanja za posameznega varnostnika – reditelja 16 EUR + 22 % DDV, da se bo obračun opravil po dejansko opravljenih urah ter da bo tožena stranka račun poravnala v roku 8 dni po izstavitvi;

- tožeča stranka je toženi po izvedeni prireditvi, na kateri je bilo varovanje zagotovljeno, izstavila račun v znesku 5.699,84 EUR, ki je zapadel 13. 6. 2017 (priloga A 3), tožena stranka pa računa ni zavrnila, temveč ga je delno poravnala, in sicer v znesku 4.629,34 EUR, razliko pa predstavlja tu vtoževani znesek.

7. Pritožnica ima prav, da je treba pogodbena določila (med katera sodi tudi pooblastilo kot obliko mandatne pogodbe) razlagati v prvi vrsti tako, kot se glasijo, in šele če so nejasna, po njihovem namenu (prvi in drugi odstavek 82. člena OZ). Toda prav jezikovna razlaga spornega pooblastila jasno pokaže, da ima v tej pravdni zadevi prav tožeča in ne tožena stranka. Pritožnica namreč zamolči tisti del obsega pooblastila, ki se nahaja v oklepaju in se glasi „pridobitev potrebnih dovoljenj“. Ne gre torej zgolj za pooblastilo znotraj upravnega postopka (prvi del obsega pooblastila, zunaj oklepaja), temveč je pooblastilo širše in obsega tudi sklepanje vseh pravnih poslov, ki so potrebni za zagotovitev potrebnih dovoljenj za izvedbo prireditve.³ In prav tak zaključek,⁴ čeprav ob uporabi drugega odstavka 82. člena OZ, je napravilo tudi sodišče prve stopnje,⁵ zato ga pritožnica neuspešno izpodbija prek uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava.

8. Drži tudi pritožbena navedba, da razlogi izpodbijane sodbe, kolikor se nanašajo na naknadno odobritev sklenjene pogodbe, nasprotujejo prvotno predstavljenim razlogom – da je bila pogodba veljavno sklenjena. Toda razlogi iz 13. točke so le rezervni, navedeni za primer, da bi pritožbeno sodišče ne sledilo nosilnim razlogom in jih torej ne gre razumeti kot enotne argumentacije odločitve, znotraj katere bi bilo podano nasprotje. Ker je višje sodišče sprejelo nosilno razlogovanje prvostopenjskega (o vsebini pooblastila), so dodatni razlogi odveč, zato na navedbe iz III. točke pritožbe, ki to grajajo, niti ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Višina tožbenega zahtevka temelji na pogodbi, zato so pritožbena izvajanja, vsebovana v dopolnitvi pritožbe, pravno neodločilna. Kar se tiče navedb o neenaki obravnavi, višje sodišče po temeljitem pregledu spisa ne najde nobene osnove, ki bi to utemeljevala. Kar pa se tiče neupoštevanih trditev oziroma neizvedenih dokazov, bi morala pritožnica to kršitev (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje – takoj, ko je bilo jasno, da ji sodišče ne bo sledilo, to pa je bilo ob zaključku naroka, ko je sodišče sprejelo dodatni dokazni sklep in zavrnilo izvedbo preostalih dokazov (list. št. 78).

10. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške krije sama, tožeči stranki pa je za obrazložen odgovor na pritožbo dolžna povrniti 186,66 EUR⁶ pritožbenih stroškov.

-------------------------------
¹ Tožena stranka ne spada med subjekte iz 481. oziroma 482. člena ZPP, tožeča pa od nje terja plačilo iz naslova opravljenega fizičnega varovanja, zato spor niti po objektivnem niti po subjektivnem kriteriju ne spada med gospodarske.
² Vrednost za spor majhne vrednosti v pravdi je 2.000 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP, kar je manj kot v postopku z gospodarskimi spori (4.000 EUR – prvi odstavek 495. člena ZPP), zato uporaba določb v postopku gospodarskega spora majhne vrednosti pred sodišče prve stopnje, ki je bila sicer nepravilna, v ničemer ni vplivala na procesne pravice pravdnih strank.
³ Brez zagotovljenega varovanja upravnega dovoljenja ne bi bilo mogoče pridobiti (to med strankama ni sporno), torej prireditve ne bi bilo mogoče izvesti, prav z namenom zagotovitve njene izvedbe pa je bilo pooblastilo dano. Povedano drugače: če pooblastilo ne bi obsegalo tudi sklenitve civilnega posla o varovanju prireditve, pooblaščenec ne bi mogel opraviti tistega dela pooblastila, za katerega je bil nedvomno pooblaščen – pridobiti upravnega dovoljenja za izvedbo prireditve.
⁴ V pritožbi izpostavljene odločbe iz sodne prakse se nanašajo na drugačne primere.
⁵ V delu, kjer pritožnica sodišču očita, da določenih dejstvenih sklopov tožeča stranka sploh ni zatrjevala, po oceni višjega sodišča sploh ne gre za ugotavljanje dejstev, temveč za navajanje razlogov oziroma podajanje argumentov s strani sodišča prve stopnje, pri oblikovanju dokazne ocene pa je sodišče prosto in ni vezano na nobena dokazna pravila.
⁶ 250 točk pritožbo x 0,6 EUR za točko = 150 EUR + 22 % DDV (= 183 EUR); ter 3,66 EUR materialnih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

30.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 250/2011
• sodba U 621/2004
• sodba U 2076/2004