<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba PRp 382/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:PRP.382.2019
Evidenčna številka:VSL00031978
Datum odločbe:16.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Živa Bukovac (preds.), Boštjan Kovič (poroč.), Elizabeta Žgajnar
Področje:JAVNA NAROČILA - PREKRŠKI
Institut:javno naročanje - oddaja javnega naročila - postopek oddaje javnega naročila - izbira postopka oddaje javnega naročila - naročnik storitve - opis dejanja - odločitev o sankcijah - prekršek neznatnega pomena - opomin

Jedro

Prvi odstavek 39. člena ZJN-3 naročniku ne prepušča izbire, ali bo sploh uporabil katerega izmed predpisanih postopkov ali ne, temveč mu, ko je pod pogoji iz tega zakona zavezan za oddajo javnega naročila, ponuja možnost izbire enega izmed predpisanih postopkov, odvisno od zakonskih določb in od zahtev naročnika, pogojev opravljanja storitve, mejnih vrednosti in drugih okoliščin.

Ko je kršitev v tem, da naročnik sploh ni izvedel nobenega postopka za oddajo javnega naročila, ni potrebno, da bi opis dejanja vseboval konkretizacijo katerega postopka naročnik ni izvedel, saj bi takšna konkretizacija bila nujna le v primeru, ko bi se naročniku očitalo, da ni izvedel pravilnega postopka.

Direktor je bil tisti, ki je bil pooblaščen za pravilnost in zakonitost poslovanja obdolžene pravne osebe in je bil zadolžen za spoštovanje predpisov o javnem naročanju.

Poleg obstoja materialnih pogojev za uporabo instituta prekrška neznatnega pomena iz 6.a člena ZP-1 morajo biti za ustavitev postopka o prekršku izpolnjeni tudi procesni razlogi iz 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca morata plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, in sicer pravna oseba v znesku 3.750,00 EUR in odgovorna oseba v znesku 75,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženo pravno in obdolženo odgovorno osebo spoznalo za odgovorna storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3). Pravni osebi je na podlagi prvega odstavka 111. člena ZJN-3 izreklo globo 25.000,00 EUR, medtem ko je odgovorni osebi na podlagi petega odstavka 111. člena ZJN-3 izreklo globo 500,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je odločilo še o stroških postopka o prekršku in je pravni osebi naložilo plačilo sodne takse v znesku 2.500,00 EUR, medtem ko je odgovorni osebi naložilo plačilo sodne takse v znesku 50,00 EUR.

2. Zoper sodbo se z vsebinsko enakima pritožbama pritožujeta: pravna oseba po zagovornikih in odgovorna oseba osebno. Pritožbo vlagata zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve materialnih določb zakona in zaradi odločitve o sankcijah (vsi pritožbeni razlogi iz 154. člena ZP-1). Višjemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da se postopek zoper obdolženca ustavi oziroma podrejeno, da pritožbama ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencema izreče milejše sankcije oziroma še podrejeno, da pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Predlagateljica postopka Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge in je tako ob odsotnosti kršitev na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, obdolženca utemeljeno spoznalo za odgovorna storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3.

6. Neutemeljena je pritožbena kritika, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do bistvenih in pravno relevantnih navedb pisnega zagovora, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Višje sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe opredelilo do ključnih obrambnih navedb iz sicer obširnega pisnega zagovora, v katerem pa sta obdolženca v bistvenem zagovarjala naslednje obrambne teze: da ravnanje v nasprotju z 39. členom ZJN-3 ni prekršek, da ni konkretizirano katerega izmed predpisanih postopkov oddaje javnega naročila obdolženca nista izvedla, da so bili podani pogoji iz šestega odstavka 28. člena ZJN-3, ki zaradi doktrine horizontalnega sodelovanja izključuje uporabo zakona o javnem naročanju in da so bile podane okoliščine za uporabo instituta prekrška neznatnega pomena. Navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo s pravilnimi in prepričljivimi razlogi, ki se jih bo pritožbeno sodišče dotaknilo v nadaljevanju, ko se bo opredelilo do pritožbenih navedb, ki pravzaprav ponavljajo obrambno tezo iz zagovora.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je nepravilno stališče pritožnikov, da kršitev določb 40. do 47. člena ZJN-3 objektivno ni mogoča, ker 39. člen ZJN-3 ne predpisuje obveznosti izvedbe posameznega v teh členih navedenega postopka, temveč določa le način, pogoje in pravila za izvedbo posameznega postopka, naročniku pa prepušča izbiro, ali bo izvedel katerega izmed predpisanih postopkov. Takšno razlago pritožnika izpeljujeta iz besedila prvega odstavka 39. člena ZJN-3, po katerem naročnik lahko na način in pod pogoji, določenimi v tem zakonu, za oddajo javnega naročila uporabi postopke iz 40 do 47. člena tega zakona. Besedilo, da naročnik „lahko uporabi“, si pritožnika razlagata na način, da postopki niso predpisani obvezno, kar pa je zgrešena razlaga, ki jo je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (stran 19 obrazložitve) jasno in prepričljivo zavrnilo. Prvi odstavek 39. člena ZJN-3 naročniku ne prepušča izbire, ali bo sploh uporabil katerega izmed predpisanih postopkov ali ne, temveč mu, ko je pod pogoji iz tega zakona zavezan za oddajo javnega naročila, ponuja možnost izbire enega izmed predpisanih postopkov, odvisno od zakonskih določb in od zahtev naročnika, pogojev opravljanja storitve, mejnih vrednosti in drugih okoliščin, kot je to v obrazložitvi sodbe pojasnilo prvostopenjsko sodišče, s čimer se pritožbeno sodišče povsem strinja. Zato je neutemeljen očitek sodbi, da v delu, v katerem zakon določa, da naročnik „lahko uporabi“ postopke javnega naročanja, sodba nima razlogov oziroma so ti nerazumljivi in da je zato podana bistvena kršitev postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Nenazadnje pa je po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3 kot prekršek predpisano ravnanje naročnika, ki odda javno naročilo brez izvedbe ustreznega postopka, kar pomeni, da je izvedba postopka oddaje javnega naročila obvezna (razen v primerih, ko zakon to dopušča - o tem bo govora še v nadaljevanju), ravnanje v nasprotju z določbami 39 do 47 ZJN-3 pa predstavlja kršitev, ki je določena kot prekršek.

8. Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za odgovorna, ker sta brez izvedbe predpisanih postopkov javnega naročanja, določenih v členih od 40 do 47 ZJN-3 oddala javno naročilo, čeprav je bila izvedba postopka javnega naročanja obvezna, s tem da je odgovorna oseba za potrebe opravljanja dejavnosti pravne osebe v njenem imenu in za njen račun sklenil pogodbo z družbo A. d. o. o. o obdelavi in odlaganju odpadkov na odlagališču D. v ocenjeni vrednosti vsaj 1.120.856,00 EUR brez DDV, ob tem pa ni obstajala nobena izjema, določba ali možnost, ki bi pravni osebi kot naročniku dopuščala, da naročilo odda brez izvedbe postopka za oddajo naročila oziroma po kateri se navedeni zakon ne uporablja. Iz tako opisanega dejanja v izreku sodbe izhaja, da je bil prekršek storjen s tem, da obdolženca nista izvedla nobenega izmed predpisanih postopkov javnega naročanja, ne pa da nista izvedla kumulativno vseh postopkov iz 40. do 47. člena ZJN-3, kar neutemeljeno uveljavljata pritožnika, češ da neizvedba vseh postopkov pojmovno ni mogoča in ne more predstavljati kršitve. Izrek sodbe je ustrezno konkretiziran tudi z izvršitvenim ravnanjem odgovorne osebe, ki je sklenil pogodbo, ne da bi obstajala izjema, ki bi pravni osebi naročniku dopuščala oddajo naročila brez izvedbe postopka, s čimer očitek ni naslovljen na neizvedbo vseh postopkov, temveč na oddajo naročila brez izvedbe postopka javnega naročanja, katerega izvedba je bila obvezna. Konkretizacija opisanega dejanja pa je ustrezno podprta tudi z razlogi sodbe in si zato izrek sodbe ter njeni razlogi ne nasprotujejo. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje, ko je odgovarjalo na navedbe zagovora obdolžencev, pravilno pojasnilo, da v primeru, ko je kršitev v tem, da naročnik sploh ni izvedel nobenega postopka za oddajo javnega naročila, ni potrebno, da bi opis dejanja vseboval konkretizacijo katerega postopka naročnik ni izvedel, saj bi takšna konkretizacija bila nujna le v primeru, ko bi se naročniku očitalo, da ni izvedel pravilnega postopka. Zato so brezpredmetna vsa nadaljnja pritožbena izvajanja, v katerih pritožnika citirata določbe členov od 40 do 47 ZJN-3, kjer so določena pravila za posamezne postopke oddaje javnega naročila (odprti postopek, omejeni postopek, konkurenčni dialog, partnerstvo za inovacije, konkurenčni postopek s pogajanji, postopek s pogajanji z objavo, postopek s pogajanji brez predhodne objave, postopek naročila male vrednosti) in sodbi očitata, da v izreku ni ugotovilo kršitve nobenega izmed teh pravil in da zato očitano dejanje naj ne bi predstavljalo prekrška oziroma ravnanja v nasprotju s pravili iz 40. do 47. člena ZJN-3. Izhajajoč iz napačnega izhodišča, da sodišče obdolžencema očita neizvedbo vseh v zakonu predvidenih postopkov skupaj, pritožnika neutemeljeno uveljavljata, da jima ni mogoče očitati kršitve določb 40. do 47. člena ZJN-3, ker je v času sklepanja pogodbe veljal ZJN-2, ki pa ni predvideval vseh postopkov, ki jih določa ZJN-3, saj ni urejal partnerstva za inovacije ali konkurenčnega postopka s pogajanji, ki ju ZJN-3 ureja v členih 43 in 44. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je dejanje, s katerim naročnik odda javno naročilo brez izvedbe ustreznega postopka, razen v primerih, ko zakon to dopušča, bilo določeno kot prekršek tako po določbah prej veljavnega ZJN-2 (5. točka prvega odstavka 109. člena ZJN-2), kot je določeno kot prekršek po sedaj veljavni določbi 2. točke prvega odstavka 111. člena ZJN-3. V konkretnem primeru, ko se obdolžencema očita, da sta oddala javno naročilo brez izvedbe katerega koli predpisanega postopka oddaje javnega naročila, pri čemer ni obstajala nobena izjema, ki bi jima to dopuščala, je takšno dejanje določeno kot prekršek po prej kot tudi po sedaj veljavnem zakonu. Zato pritožba tudi v tem delu ne more izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje.

9. Čeprav je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo obrambno tezo, da je s sklenitvijo pogodbe o obdelavi in odlaganju odpadkov na odlagališču D. med naročnikoma B. in A. d. o. o. bilo vzpostavljeno horizontalno sodelovanje z namenom zagotavljanja, da se javne storitve, ki jih morata opraviti, izvajajo ob uresničevanju ciljev, ki so jima skupni, pritožba vztrajno ponavlja, da so bili izpolnjeni pogoji iz šestega odstavka 28. člena ZJN-3, po katerem se za sklenitev pogodbe zakon o javnem naročanju ne uporablja. Na podlagi šestega odstavka 28. člena ZJN-3 se za sklenitev pogodbe o izvedbi javnega naročila ali okvirnega sporazuma, izključno med dvema ali več naročniki, zakon ne uporablja, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: a) pogodba o izvedbi javnega naročila določa ali vzpostavlja sodelovanje med sodelujočimi naročniki z namenom zagotoviti, da se javne storitve, ki jih morajo opraviti, izvajajo ob uresničevanju ciljev, ki so jim skupni, b) pri tem sodelovanju se upoštevajo le vidiki javnega interesa, c) sodelujoči naročniki na trgu izvajajo manj kot 20 odstotkov dejavnosti, ki jih zajema sodelovanje, in č) vrednost predmeta naročanja je enaka ali nižja od cene za ta predmet na trgu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri sklenitvi pogodbe med naročnikoma B. in A. d. o. o. nista bila izpolnjena pogoja iz točke a) in točke b) šestega odstavka 28. člena ZJN-3, zaradi česar ni bila dovoljena izjema za sklenitev pogodbe mimo pravil, ki se uporabljajo za oddajo javnih naročil. S takšno odločitvijo pa se pritožnika ne strinjata in v pritožbah s ponavljajočimi se navedbami kot glavni argument, da je bilo s pogodbo vzpostavljeno medsebojno sodelovanje z namenom uresničitve skupnega jima cilja, uveljavljata, da sta vzpostavili sodelovanje na področju zagotavljanja javne gospodarske službe ravnanja z odpadki, ki je skupna obema naročnikoma. Pritožbi torej v bistvenem zastopata stališče, da naj bi dejstvo, da oba naročnika izvajata javno gospodarsko službo ravnanja z odpadki, predstavljalo uresničevanje skupnega cilja. Pritožbeno sodišče tega stališča ne sprejema in se pridružuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je B. pri pogodbeni partnerici A. d. o. o. s pogodbo zgolj naročila storitev obdelave in odlaganja mešanih komunalnih odpadkov. V pogodbi pa ni določb, ki bi obdolženo pravno osebo zavezovale k izvedbi ali ravnanju, ki bi bilo povezano z uresničevanjem skupnega cilja z drugo pogodbenico, niti ti cilji nikjer niso navedeni. S pogodbo je bila določena le količina, cena in čas trajanja pogodbe, ki je znašal zgolj eno leto. Čas trajanja pogodbe v določbi šestega odstavka 28. člena ZJN-3 res ni določen kot pogoj, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča nedvomno predstavlja okoliščino, ki kaže na to, da ni šlo za uresničevaje skupnega cilja ter za dolgoročno rešitev brez nujnega nadaljnjega sodelovanja, temveč za naročilo storitve, za katero bi obdolžena pravna oseba lahko po izteku pogodbe ponovno pridobivala ponudbe za obdelavo in predelavo odpadkov. Prav tako pa s pogodbo ni bilo vzpostavljeno dopolnjevanje storitev med eno in drugo pogodbeno partnerico, saj pogodba nima nikakršnih določb o tem, kakšen skupni cilj naj bi imela pogodbenica A. d. o. o. na območju, kjer javno gospodarsko službo ravnanja z odpadki izvaja pogodbenica B. Kot pravilno opozori sodišče prve stopnje na strani 21 obrazložitve sodbe, iz delovnega dokumenta služb Komisije o uporabi prava EU o javnem naročanju za odnose med naročniki („sodelovanje med javnimi subjekti“) št. SEC (2011) 1169 z dne 4.10.2011, skupno izvajanje nalog pomeni sodelovanje in medsebojne obveznosti pogodbenih partnerjev, s čimer se ustvarjajo sinergije. Takšno sodelovanje in medsebojne obveznosti pa s sporno pogodbo niso bile dogovorjene in zato ima sodišče prav, ko je ugotovilo, da pri sklenitvi pogodbe ni bil izpolnjen pogoj iz točke a) šestega odstavka 28. člena ZJN-3. Kot je nadalje ugotovilo sodišče prve stopnje je s pogodbo o naročilu storitve obdelave in odlaganja odpadkov v storitev bila vključena tudi zasebna družba C., ki je kot podizvajalec sodeloval pri izvajanju naročila, ne da bi pri naročilu sodeloval kot ponudnik javnega naročila, s čimer je po presoji pritožbenega sodišča imel privilegiran položaj v primerjavi z drugimi morebitnimi konkurenti, pa čeprav sta obdolženca zatrjevala, da je edini razlog, da je A. d. o. o. pri izvajanju dejavnosti ravnanja z odpadki sodeloval z družbo C., dejstvo, da je imel z njo že prej sklenjeno pogodbo za najem strojev in naprav za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov. Dejstvo namreč je, da je s pogodbo med B. in A. d. o. o. v naročilo bila vključena zasebna družba, zaradi česar ni bil v celoti upoštevan vidik javnega interesa iz točke b) šestega odstavka 28. člena ZJN-3, na kar je nenazadnje bila obdolžena odgovorna oseba opozorjena tudi z SWOT analizo, kjer je kot prednost odlagališča E. za razliko odlagališča D. bilo navedeno upoštevanje vidika javnega interesa in da neposredni zasebni kapital pri odlagališču E. ni udeležen. Glede na vse navedeno torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri sklenitvi pogodbe niso bili izpolnjeni pogoji iz točke a) in točke b) šestega odstavka 28. člena ZJN-3 in je zato bila pogodba sklenjena na način, da je bilo oddano javno naročilo brez izvedbe postopka javnega naročanja, ko ni obstajala nobena izjema ali določba, ki bi oddajo javnega naročila brez postopka dopuščala. Neutemeljen je zato očitek pritožnikov, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo sporno pogodbo in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo pomen in vsebino pogodbe in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno porabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji iz šestega odstavka 28. člena ZJN-3 in da je s podpisom pogodbe bilo oddano javno naročilo brez izvedbe predpisanega postopka, kar predstavlja prekršek po določbi 2. točke prvega odstavka 111. člena ZJN-3.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo odgovornost obdolžene odgovorne osebe in obdolžene pravne osebe, kar je v razlogih sodbe na strani 23 in 24 obrazložitve tudi ustrezno in prepričljivo obrazložilo. Kot že omenjeno je pred podpisom pogodbe obdolžena odgovorna oseba razpolagal z SWOT analizo prednosti in slabosti odlagališč E. in D., kjer je bilo navedeno, da je prednost odlagališča E. direktno sklepanje pogodbe brez predhodnih objav in s tem relativno hitro sklepanje posla brez pritožb in razveljavitev razpisov ter upoštevanje javnega interesa, medtem ko pri odlagališču D. te prednosti niso bile navedene, zaradi česar se je tudi po presoji pritožbenega sodišča obdolženec zavedal, da s podpisom sporne pogodbe lahko odda javno naročilo v nasprotju s pravili javnega naročanja. Pritožnika tudi ne moreta uspeti s sklicevanjem na vlogo sveta ustanoviteljev, češ da je na svetu bil sprejet sklep, s katerim je direktor B. bil pooblaščen za podpis pogodbe. Direktor je bil namreč tisti, ki je bil pooblaščen za pravilnost in zakonitost poslovanja obdolžene pravne osebe in je bil zadolžen za spoštovanje predpisov o javnem naročanju, še zlasti zato, ker je nedvomno B. po zakonu zavezanec za javna naročila. Višje sodišče se pridružuje prvostopenjskemu sodišču (kot je to podrobno obrazloženo na straneh 23 in 24 sodbe), da je prekršek storil z zavestno malomarnostjo, saj ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori prekršek, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo.

11. Kot že v postopku pred sodiščem prve stopnje, obdolženca tudi v pritožbah podrejeno uveljavljata uporabo instituta prekrška neznatnega pomena. Že sodišče prve stopnje je v prepričljivih razlogih na strani 22 in 23 obrazložitve sodbe presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za uporabo prekrška neznatnega pomena. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodbe prvostopenjskega sodišča. Ob tem pritožbeno sodišče sodišče dodaja, da so materialni pogoji za uporabo instituta prekrška neznatnega pomena določeni v 6.a členu ZP-1. Po tej določbi se za prekršek neznatnega pomena šteje prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna. Kumulativno morata torej biti izpolnjena dva pogoja: 1. okoliščine, ki prekršek delajo posebno lahkega in 2. odsotnost ali neznatnost škodljive posledice. Prvi pogoj je lahko izpolnjen takrat, ko gre za izjemne okoliščine, ki po obsegu in kvaliteti presegajo običajne olajševalne okoliščine, ki se upoštevajo po splošnih pravilih za odmero sankcije. Takšnih izjemnih olajševalnih okoliščin pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni in jih tudi pritožba ne navaja. Pri tem višje sodišče ponovno opozarja na dejstvo (ki ga je pri svoji presoji izpostavilo tudi sodišče prve stopnje), da je obdolžena odgovorna oseba pred podpisom pogodbe vedel za SWOT analizo in na možnost kršitve prava s podpisom pogodbe brez oddaje javnega naročila. Na odsotnost drugega pogoja pa je opozorilo tudi že sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo zagovor obdolžencev, da je bil izbran najugodnejši izvajalec in da je bila dosežena najugodnejša cena, pri čemer je zavrnitev utemeljilo z razlogi, da ravno zato, ker obdolženec ni zagotovil transparentnosti javnega naročanja, pri katerem bi možnost sodelovanja pri javnem naročilu imeli tudi drugi potencialni ponudniki, kar bi lahko vplivalo na konkurenčnost in nenazadnje tudi na ceno, ne more vedeti, kakšno ceno bi dosegli ob izvedbi ustreznega postopka javnega naročanja, zato obdolženca ne moreta utemeljeno trditi, da jima je uspelo doseči najugodnejšo ceno, s čimer tudi ne moreta utemeljeno trditi, da je bil dosežen namen javnega naročanja, ki je med drugim tudi v gospodarni in učinkoviti porabi javnih sredstev ter v preprečevanju neupravičenega omejevanja konkurence. Razen obstoja materialnih pogojev za uporabo instituta prekrška neznatnega pomena pa morajo za ustavitev postopka o prekršku biti izpolnjeni tudi procesni razlogi iz 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. Ustavitev po tej točki je možna le, če posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine kažejo, da postopek ne bi bil smotrn. Nesmotrnost postopka pa v tem primeru ni podana že iz razloga, ker ni izkazanih posebnih okoliščin in najnižje stopnje odgovornosti storilca, medtem ko je potrebno upoštevati tudi pogodbeno vrednost storitve, za katero je bilo oddano javno naročilo brez predpisanega postopka.

12. Pritožnika s pritožbama uveljavljata tudi razlog odločitve o sankcijah in se zavzemata za izrek milejše sankcije oziroma opomina. Zato je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Enako kot za uporabo instituta prekrška neznatnega pomena, morajo tudi za izrek opomina glede na določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1 obstajati take olajševalne okoliščine, ki prekršek delajo posebno lahkega. Takih olajševalnih okoliščin, kot rečeno v prejšnji točki te obrazložitve, pa ni in zato ni pogojev za izrek opomina namesto globe. Okoliščine pri odločitvi glede sankcije je sodišče zato lahko upoštevalo le v okviru splošnih pravil za odmero sankcije. Na podlagi drugega odstavka 26. člena ZP-1 sodišče pri odmeri sankcije v mejah, ki so določene za prekršek, upošteva okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja, zlasti pa stopnjo storilčeve odgovornosti za prekršek, nagibe, iz katerih je prekršek storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, zlasti ali je poravnal škodo. Pritožnika poskušata prikazati, da je sodišče prve stopnje napačno ovrednotilo olajševalne okoliščine in se zavzemata, da so okoliščine na stani obdolženca bile v taki meri lahke, da jih dela posebne ter sodišču očitata, da se do njih ni opredelilo ter jih ni obrazložilo, vendar pritožbeno sodišče te pritožbene kritike ne sprejema. V sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo razloge za odločitev glede sankcije in je okoliščine, ki na odmero sankcije vplivajo ovrednotilo v razlogih na strani 25 obrazložitve sodbe, zato ne drži pritožbena trditev, da sodba v tem delu ni obrazložena. Pritožba pa glede pravil za odmero sankcije zgolj daje svoj pogled na drugačno težo olajševalni okoliščin, kar pa ne pomeni, da jih sodišče prve stopnje ni obrazložilo oziroma, da jih je napačno ovrednotilo. Za prekršek po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3 je za pravno osebo predpisana globa od 25.000 do 100.000 EUR, za odgovorno osebo pa globa od 500 do 2.000 EUR (peti odstavek 111. člena ZJN-3). Z upoštevanjem vseh relevantnih okoliščin, ki na odmero vplivajo, je sodišče prve stopnje pravni in odgovorni osebi za storjeni prekršek izreklo globo na spodnji meji predpisane, zaradi česar sta globi, ob pomanjkanju posebnih olajševalnih okoliščin, izrečeni zakonito, pri tem pa je na strani obdolžene odgovorne osebe njegove olajševalne okoliščine ovrednotilo tudi na način, da mu ni izreklo stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja, ki je predpisana fakultativno.

13. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi pravne in odgovorne osebe zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1.

14. Na podlagi 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče obdolženi pravni osebi in odgovorni osebi naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker pritožba ni bila uspešna. Pri odmeri sodne takse pravni osebi je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter je s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse, ki predstavlja 10 % izrečene globe in bo morala pravna oseba plačati sodno takso v znesku 3.750,00 EUR. Pri odmeri sodne takse odgovorni osebi pa je z upoštevanjem tarifnega dela ZST-1 s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse, ki predstavlja 10 % izrečene globe, zaradi česar bo morala odgovorna oseba plačati sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 75,00 EUR. Sodno takso bosta morala pravna oseba in odgovorna oseba plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se jima bo prisilno izterjala.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o javnem naročanju (2006) - ZJN-2 - člen 109, 109/1, 109/1-5
Zakon o javnem naročanju (2015) - ZJN-3 - člen 28, 28/6, 28/6-a, 28/6-b, 39, 39/1, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 111, 111/1, 111/1-2, 111/5
Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 6a, 21, 21/1, 26, 26/2, 136, 136/1, 136/1-9, 155, 155/1, 155/1-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4Njg5