VSL Sodba I Cp 2148/2019

Jedro

Tožnik utemeljeno opozarja na napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da sprememba preužitka v dosmrtno denarno rento po analogiji s pogodbo o dosmrtnem preživljanju ni mogoča. V konkretnem primeru gre za obligacijsko razmerje, nastalo pred uveljavitvijo OZ, saj je preužitek med pravdnima strankama pričel veljati in se izvajati v letu 1986, zato se v tej zadevi uporabljajo prej veljavne določbe ZD. V praksi se je za preužitek uveljavila analogna uporaba pravil pogodbe o dosmrtnem preživljanju, torej tudi 121. člena ZD, ki je dopuščal možnost spremembe preživljančeve pravice v dosmrtno denarno rento, če je to ustrezalo eni in drugi stranki. Tej določbi je danes vsebinsko enak 562. člen OZ. Drži, da je nomotehnično res umeščen (le) v poglavje o pogodbi o dosmrtnem preživljanju, a je zaradi podobnih značilnosti te pogodbe s pogodbo o preužitku in ker sedmo poglavje posebnega dela OZ ne ureja razveze ali spremembe pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi spremenjenih razmer, tudi po uveljavitvi OZ, pri presoji pogodbe o preužitku, primerna njegova smiselna uporaba.

Kljub zmotnemu izhodišču sodišča prve stopnje, pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi 562. člena OZ opravilo tudi vsebinsko presojo možnosti spremembe preužitka v dosmrtno denarno rento.

Preužitek ni namenjen neomejenemu financiranju in skrbi za preužitkarja, neodvisno od njegovih lastnih sposobnosti za preživetje. Preužitkar mora tudi z lastnimi finančnimi sredstvi, če jih ima, prispevati k lastnemu preživljanju, prevzemnik pa z dogovorjenimi dajatvami in storitvami zagotavljati, da preužitkarju vse do smrti ne primanjkuje ničesar za dostojno življenje.

Do spremembe razmer, ki utemeljujejo spremembo naturalnih obveznosti v denarno rento, lahko pride na strani ene, druge ali obeh pogodbenih strank. Te spremembe so lahko individualne (v osebni ali premoženjski sferi pogodbenika) ali splošne (izven osebne ali premoženjske sfere pogodbenikov), vedno pa morajo biti take, da je zaradi njih izpolnjevanje pogodbe postalo znatno oteženo. Ali je nastala takšna situacija, sodišče presodi upoštevaje vse okoliščine primera

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tem postopku zahteval spremembo preužitka, ki je bil v njegovo korist in v breme toženca določen z oporoko njunega očeta in povzet v sklep o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Grosupljem, D 25/85 s 27. 10 1986 (v nadaljevanju: Sklep o dedovanju), in sicer tako, da mu toženec namesto vseh obveznosti plačuje mesečno rento v višini 400 EUR od 1. 8. 2017 dalje. Toženec je spremembi preužitka v denarno rento nasprotoval, ker za to ni materialnopravne podlage, niti niso podane spremenjene okoliščine, ki bi terjale spremembo.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za spremembo vseh preužitnih dajatev iz 4. točke Sklepa o dedovanju v dosmrtno mesečno denarno rento zavrnilo in tožniku naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka.

3. Pritožbo vlaga tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno ter priglaša pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o 2. točki njegovega tožbenega zahtevka, s katero je zahteval povrnitev pravdnih stroškov. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da za spremembo obveznosti iz preužitka v dosmrtno denarno rento ni mogoče uporabiti analogije s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je napačno. Po ustaljeni sodni praksi je preužitkarska pogodba v svojih bistvenih značilnostih podobna pogodbi o dosmrtnem preživljanju, zato je analogna uporaba zakonskih določb utemeljena. Njegov odhod v dom upokojencev iz starostnih in zdravstvenih razlogov predstavlja bistveno in objektivno spremembo, ki narekuje spremembo naturalne obveznosti v denarno. Sklep o dedovanju določa, da je toženec dolžan dajati popoln dosmrtni preužitek, zato je celoten strošek Doma starejših občanov (v nadaljevanju: DSO) na njegovi strani. Iz preužitka ne izhaja, da bi moral tožnik v največji možni meri prispevati k stroškom svojega preživljanja. Če bi bil namen očeta pravdnih strank tak, bi to v preužitek zapisal. Da mu je toženec dolžan plačevati celotno domsko oskrbo izhaja tudi iz dejstva, da je bila oporoka, v kateri je določen preužitek, narejena v letu 1977, ko domske oskrbe še ni bilo, obseg in vrsto toženčevih obveznosti pa je treba upoštevaje časovni razkorak tolmačiti tako, da je toženec po potrebi dolžan nuditi tudi oskrbo v DSO. Smisel in namen preužitka je bil, da tožnik ne bo imel nobenih stroškov v zvezi z bivanjem, hrano, pomočjo, nego in postrežbo in da bo vse stroške, ki bodo v zvezi s tem nastali, kril toženec, ki je v zameno za to obveznost dedoval po očetu. Vtoževana sprememba preužitka v denarno rento je utemeljena že iz razloga, ker se delno že izvršuje, saj toženec nesporno doplačuje domsko oskrbo. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti vrednost storitev in dajatev iz preužitka in na tej podlagi ugoditi tožbi. S tem namenom je bil predlagan dokaz z izvedencem oz. cenilcem nepremičnin, ki pa ga sodišče prve stopnje ni izvedlo.

4. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka, ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo o stroških pravdnega postopka in jih v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo v plačilo tožniku. Iz tega izhaja, da tožnik ni upravičen do povračila svojih stroškov.

7. Tožnik utemeljeno opozarja na napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da sprememba preužitka v dosmrtno denarno rento po analogiji s pogodbo o dosmrtnem preživljanju ni mogoča. V konkretnem primeru gre za obligacijsko razmerje, nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ), saj je preužitek med pravdnima strankama pričel veljati in se izvajati v letu 1986, zato se v tej zadevi uporabljajo prej veljavne določbe Zakona o dedovanju (Ur. l. RS, št. 15/76; ZD)¹. V praksi se je za preužitek uveljavila analogna uporaba pravil pogodbe o dosmrtnem preživljanju, torej tudi 121. člena ZD, ki je dopuščal možnost spremembe preživljančeve pravice v dosmrtno denarno rento, če je to ustrezalo eni in drugi stranki. Tej določbi je danes vsebinsko enak 562. člen OZ. Drži sicer, da je nomotehnično res umeščen (le) v poglavje o pogodbi o dosmrtnem preživljanju, a je zaradi podobnih značilnosti te pogodbe s pogodbo o preužitku in ker sedmo poglavje posebnega dela OZ ne ureja razveze ali spremembe pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi spremenjenih razmer, tudi po uveljavitvi OZ, pri presoji pogodbe o preužitku, primerna njegova smiselna uporaba.² Kljub zmotnemu izhodišču sodišča prve stopnje, pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi 562. člena OZ opravilo tudi vsebinsko presojo možnosti spremembe preužitka v dosmrtno denarno rento.

8. Do spremembe razmer, ki utemeljujejo spremembo naturalnih obveznosti v denarno rento, lahko pride na strani ene, druge ali obeh pogodbenih strank. Te spremembe so lahko individualne (v osebni ali premoženjski sferi pogodbenika) ali splošne (izven osebne ali premoženjske sfere pogodbenikov), vedno pa morajo biti take, da je zaradi njih izpolnjevanje pogodbe postalo znatno oteženo. Ali je nastala takšna situacija, sodišče presodi upoštevaje vse okoliščine primera.³

9. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da za spremembo preužitka v dosmrtno denarno rento ni pogojev, ker niso izkazane take spremenjene okoliščine, ki bi jo utemeljevale. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je bistvo oziroma namen (kateregakoli) preužitka v tem, da prevzemnik v zameno za dobljeno nepremičnino preužitkarju nudi določene dajatve in storitve, ki mu omogočajo dostojno življenje in preživetje. Preužitek ni namenjen neomejenemu financiranju in skrbi za preužitkarja, neodvisno od njegovih lastnih sposobnosti za preživetje. Preužitkar mora tudi z lastnimi finančnimi sredstvi, če jih ima, prispevati k lastnemu preživljanju, prevzemnik pa z dogovorjenimi dajatvami in storitvami zagotavljati, da preužitkarju vse do smrti ne primanjkuje ničesar za dostojno življenje. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da celotno breme stroška za bivanje tožnika v DSO ni na strani toženca. Kaj takega ne izhaja niti iz narave preužitka niti iz vsebine konkretnega preužitka. Oče pravdnih strank je v oporoki, ki je bila povzeta v Sklep o dedovanju, določil, da je toženec dolžan dajati tožniku popoln dosmrten preužitek, katerega obseg in vsebino je konkretno opredelil.⁴ Razlaga tožnika, da mu je toženec dolžan kriti vse stroške bivanja, hrane, nege in oskrbe, ne glede na dejstvo, da sam prejema redne mesečne dohodke v višini 630 EUR iz naslova pokojnine po očetu in dodatka za nego in pomoč, je tako zmotna. Toženec je v okviru preužitka tožniku dolžan omogočiti dostop do domske oskrbe, to je doplačevati domsko oskrbo, glede na to, da toženčeva denarna sredstva ne zadostujejo za pokritje celotnih stroškov DSO-ja. To pa toženec nesporno redno izvaja.

10. Tožnikova selitev v DSO ne predstavlja tolikšne spremembe, da bi utemeljevala pretvorbo naturalne obveznosti v denarno rento. Pri tem je bistvenega pomena dejstvo, da se je tožnik, kot to sam navaja v pritožbi, v DSO odselil prostovoljno. To je storil zaradi starostnih in zdravstvenih razlogov, ne pa zaradi tega, ker bi bile bivanjske razmere v domači hiši neprimerne, ali ker bi toženec z njim grdo ravnal. Prvega tožnik v tem postopku niti ni zatrjeval, medtem ko so se trditve, da se toženca boji, ker ta z njim grdo ravna, po ugotovitvah sodišča prve stopnje izkazale za neresnične. Po preužitku mora dati toženec tožniku na razpolago primeren stanovanjski prostor v domači hiši. Tožnik namesto tega ne more terjati denarne rente, če se je za bivanje v DSO odločil, ker mu to bolj ustreza. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, toženec doplačuje 174 EUR za domsko oskrbo tožnika, kar objektivno ustreza bremenu, ki bi ga imel, če bi tožniku zagotavljal bivanje v domači hiši (hrana, delež obratovalnih stroškov). S tem v skladu z okoliščinami in potrebami toženca izpolnjuje svojo obveznost za zagotavljanje bivanja in hrane iz preužitka.⁵

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tudi preostale obveznosti iz preužitka (zagotavljanje obleke, perila, obutve, zdravil, pomoči, idr.) toženec izpolnjuje oziroma jih lahko izpolnjuje v naravi, kot je to določeno v preužitku. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje, in dodatne obrazložitve ne podaja, saj tožnik izpodbijane sodbe v tem delu konkretizirano ne prereka.

12. Preužitek je mogoče s tožbo spremeniti v dosmrtno denarno rento le, če so se po njegovi ustanovitvi razmere tako spremenile, da je postalo njegovo izvrševanje znatno oteženo. V obravnavanem primeru do takih spremenjenih razmer ni prišlo, zato je izpodbijana odločitev pravilna. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotavljanje denarne vrednosti dajatev in storitev iz preužitka, zato je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca oziroma cenilca.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je tožencu, ki je na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovoril, dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu s priglašenimi stroški in Odvetniško tarifo (OT) tožniku priznalo 750 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 15 točk materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke je tožnik dolžan tožencu povrniti 559,98 EUR pritožbenih stroškov.

-------------------------------
¹ Prim. sodbi VSL III Cp 922/2009 in VS RS II Ips 189/2006.
² Prim. Podgoršek B., Obligacijski zakonik s komentarjem, Posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 577; sodbi VSL I Cp 475/2014 in VSL I Cp 1703/2018.
³ Prim. sodbo VSRS II Ips 189/2006.
⁴ Kaj konkretno naj bi s popolnim dosmrtnim preužitkom toženec nudil tožniku, je njun oče opredelil z besedami „...in sicer mu je dolžan v domači hiši dati na razpolago za njegovo prebivanje primeren stanovanjski prostor, ki mora biti vedno primerno opremljen, pospravljen, razsvetljen in ogrevan. Moj sin A. ima pravico do...“ itd.
⁵ Ker se je tožnik odločil za selitev v DSO, mu toženec bivanja in hrane ne more nuditi v naravi, saj je za to poskrbljeno znotraj DSO-ja, lahko pa poskrbi za doplačilo domske oskrbe, ki tožniku omogoča bivanje v DSO-ju.

Datum zadnje spremembe:

30.07.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 678/2001
• VSL sodba III Cp 922/2009
• VSL sodba I Cp 766/2015