VSL Sodba I Cp 279/2020

Jedro

Ker toženec s tožnico nima sklenjene najemne pogodbe, stanovanje uporablja brez pravnega naslova in lahko tožnica kadarkoli s tožbo zahteva njegovo izselitev (111. člen SZ-1). Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi s tem, da na odločitev ne more vplivati toženčevo sklicevanje na pravico do spoštovanja doma, upoštevajoč pri tem odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/14 (ki jo v pritožbi izpostavlja pritožnik) ter tudi novejšo odločbo istega sodišča Up-619/17. Drži sicer, da pritožnik v stanovanju živi že 33 let in da za njegovo uporabo plačuje. Vendar pa to po presoji pritožbenega sodišča, ob upoštevanju ostalih dejanskih ugotovitev, ne narekuje drugačne odločitve. Ni namreč mogoče spregledati, da je takšno dolgotrajno bivanje posledica nezakonite vselitve ter vlaganja cele vrste neutemeljenih zahtevkov, ugovorov in pritožb. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, kršitev pravice ne more prerasti v pravico samo in zato toženčevega pravnega položaja ni mogoče primerjati z zgolj na videz podobnimi položaji najemnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo zahteva izpraznitev stanovanja na naslovu K., ki ga zaseda toženec. Trdi, da za uporabo nima pravnega naslova. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in tožencu naložilo, da stanovanje s pripadajočo kletjo izprazni in ga praznega oseb in stvari izroči tožnici v roku 60-tih dni (točka I izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici plačati 550,80 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka II izreka).

2. Pritožbo vlaga toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se z zaključkom, da stanovanje uporablja brez sklenjene najemne pogodbe. Opozarja, da je v dokaz njenega obstoja predložil dopis Ministrstva za javno upravo z dne 24. 11. 2006 in dopis Vlade RS z dne 20. 5. 2004. V prvem dopisu Ministrstvo za javno upravo tožnika poziva, da kot najemnik pripravi podatke za popis stanovanja, ki ga bo izdelala Geodetska uprava RS. V dopisu je zapisano, da toženec zaseda stanovanje na podlagi najemne pogodbe, sklenjene s stanovanjsko komisijo Vlade RS in bo to stanovanje predmet popisa, obenem pa se toženca kot najemnika opozarja na zakonske obveze, ki mu gredo kot najemniku. V dopisu z dne 20. 5. 2004 Vlada RS tožencu pojasnjuje, da je nakup stanovanja možen le po tržni ceni, ki jo določi sodni cenilec in bo zato moral kot najemnik navedeno stanovanje odkupiti na javni dražbi. Navedeno je tudi, da ima kot najemnik v primeru javne dražbe predkupno pravico. V primeru, da bi stanovanje odkupil nekdo drug, pa tožencu Vlada RS pojasnjuje, da mu kot najemniku ostajajo vse pravice, ki jih ima iz naslova najemne pogodbe. Sodišče je dopisa ocenilo kot tipska. Toženec se s tem ne strinja. Najmanj iz dopisa z dne 20. 5. 2004 izhaja, da je v njem govora o točnem določenem stanovanju na K., ki ga kot najemnik zaseda tožnik in za katerega stranki vodita pogovore in pogajanja o nakupu oziroma prodaji. Tožnica tožencu v tem dopisu priznava ne samo, da je najemnik, temveč mu kot najemniku priznava tudi predkupno pravico. Glede na navedeno je očitno, da je tožnica toženca obravnavala kot najemnika in da najemna pogodba obstaja. Življenjsko nerazumno je, da tožnica v svojih dopisih toženca imenuje najemnik, mu zaračunava najemnino, priznava obstoj najemne pogodbe, na koncu pa vse to zanika s sklicevanjem na računovodske evidence, računalniške sisteme in tipske dopise.

Toženec v stanovanju prebiva skupaj z družino že 33 let in gre za njegov edini dom. Po presoji Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se lahko na pravico do spoštovanja doma sklicuje tudi oseba, ki ni lastnik stanovanja, če le izkaže obstoj zadostne in kontinuirane vezi z določenim prostorom. Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-64/14. Z izpodbijano sodbo bo zato poseženo v pravico do spoštovana doma. ESČP je v več podobnih primerih odločilo, da ni dovolj, da za izselitev obstaja podlaga v nacionalnem pravu, ampak je treba presoditi tudi to, ali je bil poseg v to pravico nujen v demokratični družbi. Oceniti je torej treba, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevajoč pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Posameznik mora imeti možnost, da pri presoji sorazmernosti uveljavlja svoje osebne okoliščine. Če sodišča v takem primeru ne utemeljijo, zakaj je bila izselitev posameznika nujna, je po presoji ESČP legitimen interes države, da nadzira svojo lastnino, sekundarnega pomena v primerjavi s pravico posameznika do spoštovanja doma.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe je mogoče povzeti sledeče dejanske ugotovitve:

Tožnica je od uveljavitve Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) v letu 1991 lastnica stanovanja na naslovu K. Gre za stanovanje v izmeri 79,3 m2 s pripadajočo kletjo. Pred letom 1991 je bila lastnica stanovanja Občina X. Toženec se je v stanovanje vselil kot podstanovalec bivše imetnice stanovanjske pravice A. M. S sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, V P 218/87 z dne 27. 9. 1988, ki je postala pravnomočna 14. 11. 1988, je bila bivši imetnici stanovanjske pravice naložena izpraznitev stanovanja. S sodbo istega sodišča I P 571/89 z dne 3. 4. 1991, ki je postala pravnomočna 19. 11. 1991, pa je bila izselitev in izpraznitev stanovanja naložena tudi tožencu. Stanovanja ni prostovoljno izpraznil, ampak je bila potrebna prisilna izselitev v postopku izvršbe. 17. 9. 1993 je bil deložiran. Po opravljeni deložaciji se je toženec v stanovanje ponovno vselil. 15. 9. 1993, torej nekaj dni pred prisilno izselitvijo, je zoper pravno prednico tožnice vložil tožbo zaradi ugotovitve, da občina ni lastnica stanovanja in ni upravičena zahtevati izpraznitve in prevzema izpraznjenega stanovanja, ampak je to Republika Slovenija. V tem postopku je sodišče 17. 9. 1993 na predlog toženca izdalo začasno odredbo in prepovedalo komurkoli poseči v posest, ki jo ima toženec s svojo družino na stanovanju. Toženec je zato s posestjo stanovanja nadaljeval. S sklepom VI P 861/93 z dne 3. 4. 2003 je bila tožba zavržena, izdana začasna odredba pa razveljavljena. Tožnica je v tem postopku nastopala kot stranska intervenientka na strani Občine X. Toženec se tudi po zaključku te pravde in po razveljavitvi začasne odredbe iz stanovanja ni izselil. Okrajno sodišče v Ljubljani je v postopku VI P 730/93 s sodbo z dne 5. 1. 2004 zavrnilo tudi toženčev zahtevek, da je tožnica z njim dolžna skleniti kupno pogodbo za sporno stanovanje. Toženec s tožnico ni sklenil pisne niti ustne najemne pogodbe, izkazana pa ni niti konkludentna sklenitev. Tožnica je uporabi stanovanja s strani toženca ves čas nasprotovala in mu že od leta 1992 zaračunava uporabnino v višini tržne najemnine. Toženca ves čas obravnava kot nezakonitega uporabnika.

6. Tako povzete dejanske ugotovitve pritožnik izpodbija v pogledu zaključka, da najemna pogodba ni bila sklenjena. Ob sklicevanju na dva dopisa, ki po njegovem mnenju nista tipska, vztraja, da ga je tožnica ves čas obravnavala kot najemnika, mu zaračunavala najemnino in priznavala obstoj najemne pogodbe.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da toženec sklenitve najemne pogodbe ni dokazal. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so natančni, izčrpni in skladni. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožba v tem pogledu ne uveljavlja nobenih novih oziroma tehtnih argumentov, na katere ne bi bilo odgovorjeno že s strani sodišča prve stopnje. Dopisa, ki ju toženec izpostavlja v pritožbi, je sodišče prve stopnje, tudi ob upoštevanju ostalih okoliščin konkretnega primera, pravilno dokazno ocenilo. Dopis z dne 20. 5. 2004 je brez dvoma tipski, saj je že iz uvoda razvidno, da je naslovljen na večje število naslovnikov. Ker ima tožnica v upravljanju izjemno velik fond stanovanj, ki jih večinoma zasedajo najemniki, le izjemoma pa tudi uporabniki brez pravne podlage, ni nič nenavadnega, da do prilagoditve vsebine konkretnemu primeru ni prišlo. Dopis z dne 20. 5. 2004 je sicer drugačen (saj je naslovljen na toženca in gre tudi vsebinsko za odgovor tožencu), a to na pravilnost zaključka, da najemna pogodba ni bila sklenjena, ne vpliva. Ob upoštevanju ostalih ugotovljenih dejstev, ki jih sodišče prve stopnje izpostavlja v razlogih pod točkama 13 in 14, ne more biti dvoma, da je poimenovanje in obravnavanje toženca kot najemnika, posledica napake sestavljalca dopisa. Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja le na to, da je tožnica uporabi stanovanja s strani toženca ves čas nasprotovala (bila je stranska intervenientka v pravdi pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani VI P 861/93, toženca je pozivala na izpraznitev, zoper njega je vložila konkretno tožbo) in ga je v številnih dopisih poimenovala kot uporabnika oziroma nezakonitega uporabnika (glej razloge v točki 14 izpodbijane sodbe). Iz istega razloga tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti odločilno, da je tožnica obračunano uporabnino na potrdilih o plačilu in drugih listinah, ki so izdane kot računalniški izpis, poimenovala najemnina.

8. Pritožnik pa ob kritiki ugotovitve sodišča prve stopnje, da sklenitve najemne pogodbe ni dokazal, spregleda, da je za sklenitev pogodbe potreben sporazum strank o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Med bistvene sestavine najemne pogodbe za stanovanje pa ne spada le sporazum, da se stanovanje odda v najem za določeno najemnino¹, ampak med drugim tudi sporazum o vrsti najema po kategorijah najemnih stanovanj, o medsebojnih obveznostih pogodbenih strank pri uporabi in vzdrževanju stanovanja ter skupnih delov stavbe, o načinu in obsegu stroškov, ki niso zajeti v najemnini, načinu uporabe, času trajanja najema stanovanja (glej 91. člen SZ-1). V tej smeri pa toženec trditev niti ni ponudil. Tudi to kaže, da do sklenitve najemne pogodbe nikoli ni prišlo.

9. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju zgoraj povzetega dejanskega stanja tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Ker toženec s tožnico nima sklenjene najemne pogodbe, stanovanje uporablja brez pravnega naslova in lahko tožnica kadarkoli s tožbo zahteva njegovo izselitev (111. člen SZ-1). Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi s tem, da na odločitev ne more vplivati toženčevo sklicevanje na pravico do spoštovanja doma, upoštevajoč pri tem odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/14 (ki jo v pritožbi izpostavlja pritožnik) ter tudi novejšo odločbo istega sodišča Up-619/17.

10. Drži sicer, da pritožnik v stanovanju živi že 33 let in da za njegovo uporabo plačuje. Vendar pa to po presoji pritožbenega sodišča, ob upoštevanju ostalih dejanskih ugotovitev, ne narekuje drugačne odločitve. Ni namreč mogoče spregledati, da je takšno dolgotrajno bivanje posledica nezakonite vselitve ter vlaganja cele vrste neutemeljenih zahtevkov, ugovorov in pritožb. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, kršitev pravice ne more prerasti v pravico samo in zato toženčevega pravnega položaja ni mogoče primerjati z zgolj na videz podobnimi položaji najemnikov.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

12. O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker ti niso bili priglašeni.

-------------------------------
¹ Tudi sicer je toženec trdil, da je do sporazuma o teh dveh sestavinah prišlo s pravno prednico tožnice in to v času, ko ta ni bila več lastnica stanovanja. Kdaj naj bi se o tem sporazumel s tožnico, pa niti ni konkretno navedel.

Datum zadnje spremembe:

30.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3491/2014
• VSL Sodba I Cp 73/2023
• VSL sodba II Cp 2961/2014