<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 324/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.324.2020
Evidenčna številka:VSL00033363
Datum odločbe:25.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), Suzana Ivanič Lovrin (poroč.), mag. Gordana Ristin
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za strah - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - poškodba noge - poškodba kolena - prelom pogačice - ugotavljanje obsega škodnih posledic - sodni izvedenec - individualizacija in objektivizacija odškodnine

Jedro

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel raztrganino hrustanca na pogačici v predelu patelofemoralnega sklepa z globoko fisuro in majhnim odluščenjem kot posledico direktnega udarca pri padcu na kamen. Gre za srednje hud primer (prelom oziroma odlom sklepnega hrustanca) po kvalifikaciji po Fisherju.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 14.5000 EUR je ustrezna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki II in IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 9.7.2019. V točki II izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 14.639,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.8.2015 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.408,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno plačilo dalje (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Pritožuje se zoper del sodbe nad zneskom 3.500,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, nad zneskom 2.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter nad zneskom 1.000,00 EUR za utrpeli strah. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da določi ustrezno nižjo odškodnino, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče tožeči stranki dosodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 6.000,00 EUR. Pri tem pa ni pravilno povzelo izvedenskega mnenja, tožnikove izpovedi pa ni objektiviziralo. Pri tej postavki je upoštevalo tudi bodoče telesne bolečine, ki sodijo med obliko nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je kar dvakrat upoštevalo isto obliko škode – bolečine v stegenskem delu noge in kolenu (točka 15 sodbe). Sodišče je za to vrsto škode prisodilo previsoko odškodnino, saj če bi šlo za hudo poškodbo kolena in neprestane hude bolečine, bi tožnika oskrbeli pod nujno, predvsem pa bi bil zaradi bolečin v bolniškem staležu. Tožnik je ves čas do operativnega posega bil v službi in opravljal delo v pisarni. Tudi zdravljenje po artroskopiji je bilo povsem običajno brez zapletov in 15 fizioterapijami, po 1,5 meseca bolniškega staleža je šel nazaj v službo. Predmetna poškodba ni bila razlog za drugo delovno mesto, lahko bi se vrnil nazaj na terensko delo, ampak je šlo za napredovanje. Hude bolečine je trpel kratkotrajno, sicer pa manjše bolečine vse do operativnega posega v lokalni anesteziji. Primerna odškodnina za to vrsto škode bi bila 3.500,00 EUR. Sodišče je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo 6.000,00 EUR, kar je materialnopravno zmotno. Tožnikove trajne posledice je ocenilo neobjektivno. Glede na potek vsakodnevnih življenjskih aktivnosti je splošno znano, da ga pretežno ne sestavljajo intenzivne aktivnosti, vsekakor ne vsak dan. Tožnik bi celo šel nazaj na isto delovno mesto – terensko delo, saj po končanem zdravljenju ni imel nobenih zdravstvenih omejitev, a je zaradi napredovanja začel delati pisarniško delo. Primerna odškodnina za to vrsto škode bi bila 2.500,00 EUR. Glede strahu navaja, da če bi bil tožnik v strahu v smislu pravno priznanega strahu, kaj bo z njegovim kolenom, bi že prej poskrbel za zdravljenje, tako pa je mislil, da bo minilo samo od sebe in ga objektivno ni tako skrbelo. Operativni poseg je potekal brez zapletov in sploh celo zdravljenje, zato ni trpel hudega strahu. Korektna odškodnina za to vrsto škode bi bila 1.000,00 EUR, kar je več, je pretirano. Sodišče je premalo upoštevalo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prilaga tri primere iz sodne prakse (VSL II Cp 2487/2017, VDSS Pdp 737/2017, VSC Cp 117/2017), iz katerih je razvidno, da je prisojena odškodnina v predmetni zadevi pretirana in neskladna s primerljivimi primeri.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca dr. A. A. ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku dne 12.11.2013 utrpel raztrganino hrustanca na pogačici v predelu patelofemoralnega sklepa z globoko fisuro in majhnim odluščenjem kot posledico direktnega udarca pri padcu na kamen. Gre za srednje hud primer (prelom oziroma odlom sklepnega hrustanca) po kvalifikaciji po Fisherju. Tožnik je neposredno po poškodbi trpel kratkotrajne bolečine hude stopnje, ki so se po mirovanju umirile ter po nekaj urah postale do srednje hude bolečine, pri čemer so se večale pri gibanju. V manjši meri so bile bolečine prisotne tudi nekaj tednov po poškodbi, zaradi česar je tožnik poiskal pomoč pri ortopedu. V času do operativnega zdravljenja je tožnik trpel lažje bolečine pri vsaki telesni aktivnosti, kjer je bilo obremenjeno desno koleno, še posebej pri hoji navkreber, vzpenjanju na lestev oziroma višino in hoji po stopnicah. Neposredno po operaciji (artroskopiji kolena) je dva dni trpel občasne hude bolečine, ki so se postopno umirile in so ostale le občasne lažje intenzitete pri večjih obremenitvah. Bolečine bodo pri tožniku prisotne tudi v bodoče pri obremenitvah. Pritožba nima prav, ko navaja, da bodočih telesnih bolečin sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, temveč v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Bodoče telesne bolečine je treba upoštevati pri telesnih bolečinah, morebitne omejitve oškodovanca pri življenjski aktivnosti in posledično duševno trpljenje pa pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi vse tožnikove neugodnosti med zdravljenjem, ki jih je opisalo v točkah 16 in 17 obrazložitve sodbe.

6. Pritožba ne pojasni, v čem je sodišče prve stopnje napačno povzelo izvedensko mnenje, zato na takšno navedbo ni mogoče odgovoriti. Sodišče je tudi ustrezno ocenilo tožnikovo izpovedbo, ki jo je potrdil (objektiviziral) tudi izvedenec medicinske stroke. Po poškodbi tožnik ni opravljal dela na terenu, temveč pisarniško delo, in sicer vse do operacije kolena. Bil je tudi v bolniškem staležu od 13.11.2013 do 22.11.2013 ter po operaciji od 5.6.2014 do 22.7.2014.

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ oziroma iz nje izhajajoči načeli individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožba tožene stranke se tako neutemeljeno zavzema za znižanje prisojene odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (6.000,00 EUR).

8. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 6.700,00 EUR je odmerjena v primerni višini in je skladna z določbo 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovilo, da zaradi bolečin ni več tako športno aktiven, ne hodi več na nogomet, odbojko, v planine, pri čemer je bil prej zelo fizično aktiven. Njegovo izpovedbo je objektiviziral izvedenec, ki je pojasnil, da zaradi značilnosti hrustančne okvare na zelo obremenjenem patelofemoralnem sklepu pogosto ostanejo trajne posledice, ki vplivajo predvsem na tiste življenjske aktivnosti, ki zahtevajo fleksijske gibe kolenskega sklepa z obremenitvijo (vse intenzivnejše športne aktivnosti, igre z žogo, tek, intenzivno kolesarjenje), posebej pa so moteče pri premagovanju ovir, teku po neravnem terenu, preskokih, doskokih itd. Zelo verjetno je takšna zmanjšana zmožnost pri tožniku trajna, zaradi nje pa tožnik duševno trpi.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjena odškodnina v višini 6.700,00 EUR za to vrsto škode primerna in predstavlja ustrezno zadoščenje tožniku za vse trpljenje zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožba tožene stranke se tako neutemeljeno zavzema za znižanje prisojene odškodnine iz tega naslova.

10. V zvezi s strahom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik ob škodnem dogodku zelo ustrašil, saj je začutil ostro bolečino, pa tudi stres, saj je mislil, da je morda naletel na nekoga, ki bi ga želel poškodovati. Tudi izvedenec je ocenil, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel kratek primarni strah srednje intenzivnosti. Tožnika je bilo nato strah pred operacijo in po operaciji, saj se je bal, ali bo še lahko normalno hodil in opravil preizkus fizičnih sposobnosti v povezavi z njegovim delom policista. Pri tožniku je sekundarni strah za izid zdravljenja še vedno prisoten v manjši intenziteti in zato še naprej išče zdravstveno pomoč. Ta strah bo trajal do dokončne (objektivno še možne) sanacije njegovega desnega kolena. Pritožbeno sodišče meni, da je odškodnina v znesku 1.800,00 EUR iz tega naslova primerna trajanju in stopnji tožnikovega strahu. Pritožbene navedbe za znižanje tako odmerjene odškodnine so neutemeljene.

11. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje tožena stranka, niso v celoti primerljivi z obravnavanim primerom. V zadevi II Cp 2487/2017 ni šlo za enako kolensko poškodbo, saj je tožnica tam utrpela okvaro sklepnega hrustanca notranjega čvršča desne stegnenice in popoškodbeno zmehčanje sklepnega hrustanca desne pogačice. Pri tožniku pa ni šlo zgolj za zmehčanje sklepnega hrustanca, temveč za globoko poškodbo sklepnega hrustanca pod pogačico. Tožnik bo telesne bolečine trpel tudi v bodoče, kar se mora odraziti v višini odškodnine iz tega naslova. V zadevi Pdp 737/2017 pa je šlo za poškodbo meniskusa in ne hrustanca pogačice. V zadevi Cp 308/2016 je bila za telesne bolečine prisojena odškodnina v višini 7.000,00 EUR, saj je tam tožnik utrpel tudi večji obseg poškodb, primer pa zato ni v celoti primerljiv z obravnavanim. V zadevi Cp 117/2017 pa je bil tožnik bistveno starejši (69 let), zaradi česar bo bodoče bolečine trpel krajši čas kot tožnik (ki je bil v času škodnega dogodka star nekaj dni manj kot 26 let), poleg tega pa je sodišče v tisti zadevi upoštevalo tudi, da so bolečine le v 50% posledica poškodbe in tožniku prisodilo zato 5.000,00 EUR iz tega naslova. Primera tako nista primerljiva.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4Njgz