VSL Sklep PRp 99/2020

Jedro

Pravna in odgovorna oseba sta v izjavi navedli resnično dejstvo, da je o pravilnosti uvrstitve blaga v tarifno številko še bil odprt carinski postopek, za izid katerega storilca ob podajanju izjave nista mogla vedeti, kakor tudi za izid nista mogla vedeti ob vložitvi zahteve za sodno varstvo. Pritožbeno sodišče se zato ne more strinjati z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je odločilna dejstva in okoliščine glede presoje o nepravilno navedenih podatkih o tarifni oznaki blaga oprlo na odločbo Ministrstva za finance in na sodbo Upravnega sodišča RS kot na dokaz, ki je nastal po vložitvi zahteve za sodno varstvo, pri tem pa storilcema ni dopustilo, da bi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljala pravico do zagovora in do izvajanja dokazov v njuno korist, kar je sodišče obrazložilo z utemeljitvijo, da sta pri navajanju dejstev in okoliščin prekludirana iz razloga, ker sta že ob podajanju izjave vedela v čem je bil predmet inšpekcijskega postopka carinske kontrole in bi že v izjavi morala skladno z drugim odstavkom 55. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, pa tega nista storila. Po presoji pritožbenega sodišča bi se v teh okoliščinah prekluzija morala umakniti pravici do zagovora in izvajanju dokazov v njuno korist, s čimer bi bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo kot neutemeljene zavrnilo zahteve za sodno varstvo pravne osebe A. d.o.o., odgovorne osebe B. B. in njunega zagovornika ter odločilo, da morata storilca plačati stroške postopka, in sicer sodno takso, ki se pravni osebi A. d.o.o. odmeri v znesku 1.927,03 eurov in odgovorni sebi v znesku 800,00 eurov.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik pravne in odgovorne osebe z vsebinsko enakima pritožbama. V obsežnih pritožbenih navedbah med drugim smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, kar utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje obdolženi odgovorni osebi odreklo pravico, da se v zahtevi za sodno varstvo izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, ker je napačno uporabilo določbo tretje alineje 62. člena ZP-1 in štelo, da sta pravna in odgovorna oseba pri navajanju dejstev in okoliščin prekludirana, saj jih nista navajala v izjavi na obvestilo prekrškovnega organa v hitrem postopku, pri čemer je sodišče svojo odločitev oprlo na dejstva in okoliščine oziroma dokaze, ki so nastali po vložitvi zahteve za sodno varstvo, ki je bila vložena dne 3.10.2017, in sicer se sodišče opira na odločbo Ministrstva za finance z dne 21.9.2018 in sodbo Upravnega sodišča RS z dne 24.12.2019, zaradi česar je predlog za zaslišanje odgovorne osebe in ostale dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo iz razloga prekluzije.

3. Prekrškovni organ Finančna uprava RS na pritožbi ni odgovoril.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Vrhovno sodišče RS je že v več svojih odločbah (IV Ips 37/2007 z dne 5.6.2008, IV Ips 37/2008 z dne 16.9.2008, IV Ips 101/2010 z dne 15.6.2010) pojasnilo, da poteka ugotavljanje odločilnih dejstev v postopku pred prekrškovnim organom (hitri postopek) po določbi prvega odstavka 55. člena ZP-1 brez odlašanja, hitro in enostavno. Tudi v teh položajih pa morajo biti kršitelju zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-120/97 z dne 18.3.1999), med njimi zlasti pravica, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih zadeve (22. člen Ustave). Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Med temi je tudi pravica iz 3. alineje 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist.

6. Drugi odstavek 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1) določa, da prekrškovni organ ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja obvesti o prekršku in ga pouči: (-) da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da pa tega ni dolžan storiti niti odgovarjati na vprašanja, če se bo izjavil ali odgovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje in (-) da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati. Če se kršitelj ni mogel osebno izjaviti o prekršku ali mu ni bilo mogoče dati obvestila in pouka po določbah drugega odstavka tega člena, mora prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja pisno obvestiti o prekršku in ga poučiti o pravicah iz drugega odstavka tega člena ter da se lahko pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška v petih dneh od vročitve obvestila. Glede na tretjo alinejo 62. člena ZP-1 se smejo v zahtevi za sodno varstvo navajati nova dejstva in predlagati novi dokazi le, če vlagatelj zahteve izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v hitrem postopku.

7. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku pravno in odgovorno osebo pozval s pisnim obvestilom, da se lahko izjavita o prekršku in jima je dal pouk iz drugega odstavka 55. člena ZP-1. Obvestilo o prekršku vsebuje tudi opis dejanja, da je bil prekršek storjen s tem, da sta kršitelja vložila preko družbe C. d.o.o. uvozno carinsko deklaracijo, v kateri so nepravilno navedeni podatki o tarifni oznaki blaga, kar bi lahko povzročilo obračun carinske dajatve v nižjem znesku. Pravna in odgovorna oseba sta v izjavi med drugim navedla, da zadeva glede uvrstitve v pravilno tarifno številko še ni dokončna in pravnomočna ter sta vztrajala, da so v uvozni carinski deklaraciji bili pravilno navedeni podatki o tarifni oznaki blaga. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pravna in odgovorna oseba v izjavi navedli resnično dejstvo, in sicer da je o pravilnosti uvrstitve blaga v tarifno številko še bil odprt carinski postopek, za izid katerega storilca ob podajanju izjave nista mogla vedeti, kakor tudi za izid nista mogla vedeti ob vložitvi zahteve za sodno varstvo. Zato bi z vidika učinkovite pravice do obrambe storilcema v postopku z zahtevo za sodno varstvo moralo biti omogočeno, da pred sodiščem dokazujeta dejstva in okoliščine glede uvrstitve blaga v tarifno oznako in s tem uresničita pravico do izvajanja dokazov v svojo korist ter tako aktivno vplivata na presojo sodišča o odgovornosti za prekršek, še zlasti ker jima ni mogoče odreči legitimnega pričakovanja, da sta ob podajanju izjave in vlaganju zahteve za sodno varstvo lahko računala tudi na ugodno odločbo Ministrstva za finance oziroma ugodno sodbo Upravnega sodišča RS.

8. Zato se pritožbeno sodišče ne more strinjati z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je odločilna dejstva in okoliščine glede presoje o nepravilno navedenih podatkih o tarifni oznaki blaga oprlo na odločbo Ministrstva za finance in na sodbo Upravnega sodišča RS kot na dokaz, ki je nastal po vložitvi zahteve za sodno varstvo, pri tem pa storilcema ni dopustilo, da bi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljala pravico do zagovora in do izvajanja dokazov v njuno korist, kar je sodišče obrazložilo z utemeljitvijo, da sta pri navajanju dejstev in okoliščin prekludirana iz razloga, ker sta že ob podajanju izjave vedela v čem je bil predmet inšpekcijskega postopka carinske kontrole in bi že v izjavi morala skladno z drugim odstavkom 55. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, pa tega nista storila. Po presoji pritožbenega sodišča bi se v teh okoliščinah prekluzija morala umakniti pravici do zagovora in izvajanju dokazov v njuno korist, s čimer bi bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka.

9. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje o uvrstitvi blaga v tarifno oznako ugotovilo na podlagi dokazov, ki so nastali po vložitvi zahteve za sodno varstvo, ni mogoče trditi, da storilca po svoji krivdi nista navajala dejstev in predlagala dokazov že pred izdajo odločbe o prekršku, na kar sta sicer bila opozorjena v obvestilu o prekršku. S tem, ko je sodišče storilcema odreklo možnost, da se v zahtevi za sodno varstvo izjavita o dejstvih in predlagata dokaze ter na tak način uveljavljata razlog za vložitev zahteve za sodno varstvo iz 3. alineje 62. člena ZP-1, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 3. alineje prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki terja razveljavitev sodbe, zato se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

10. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Datum zadnje spremembe:

28.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba PRp 19/2023
• VSL Sklep PRp 588/2022
• VSL Sklep PRp 514/2022