VSL Sklep IV Cp 663/2020

Jedro

Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev v postopku zavarovanja, upoštevaje tudi celotno dokumentacijo, ki je v spisu, nima pomislekov v odločitev, da je trenutno v največjo otrokovo korist, da do nadaljnjega ostaja nameščen v zavodu.

Vsaka sprememba, ki se zgodi v času trajanja sodnega postopka, še ni razlog za spremembo predhodnih sodnih odločitev.

Pritožnica očitno ne ločuje med otrokovo željo in otrokovo koristjo. Zahteva, da je treba v okviru otrokove koristi upoštevati otrokovo voljo, ne pomeni, da se je treba po otrokovi volji nujno ravnati. Pri zapolnjevanju pojma otrokova korist namreč sodišče ne more upoštevati zgolj otrokovih želja in pričakovanj. Še več, če ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči celo drugače, kot si želi otrok. Otrokova želja je torej le eden od kriterijev pri tehtanju njegove koristi. Pomembna je skupna ocena otrokove koristi in višje sodišče ne dvomi v presojo otrokove največje koristi, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje.

Po 100. členu ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Te je mogoče izdati tudi znotraj postopka za ukrep trajnejšega značaja bodisi na predlog bodisi po uradni dolžnosti (primerjaj drugi stavek drugega odstavka 106. člena ZNP-1).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 5. 9. 2019 izdalo začasno odredbo, s katero je prvega udeleženca namestilo v zavod (drugi udeleženec) ter uredilo stike med prvim udeležencem ter njegovima staršema – nasprotnima udeležencema.

2. Proti tej odločitvi je mati (prva nasprotna udeleženka) podala pravočasen ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom v delu glede odločitve o stikih med otrokom in materjo zavrglo, v preostalem pa zavrnilo. Hkrati je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti omejilo ukrep namestitve udeleženca k drugemu udeležencu najdlje do 5. 9. 2022.

3. Prva nasprotna udeleženka v pravočasni pritožbi uvodoma povzema razloge izpodbijanega sklepa, nato pa kot bistveno navaja, da mora biti dolžina ukrepa primerna in sorazmerna glede na vse dane okoliščine primera. Ker izpodbijani sklep ne vsebuje nobene obrazložitve glede trajanja ukrepa, je sklep pomanjkljiv, se ne more opredeliti vsebinsko, razen, da je ukrep nezakonit in neustrezen. Meni, da je trajanje ukrepa tri leta absolutno predolgo. Nadalje navaja, da je izpovedala in izkazala, da se je avgusta 2019 odselila iz skupnega prebivališča, ker je želela, da bi sin bival pri njej in ne bi bil deležen nikakršnih neprimernih dejanj in nasilja. Sama z drugim nasprotnim udeležencem tudi nima nobenih stikov, razen na CSD in v dobrobit otrok. Ne drži, da niso izpolnjeni pogoji, da se otrok ne bi mogel vrniti k enemu ali drugemu in da ni mogoče govoriti o ureditvi odnosov. Druga dva otroka, ki sta polnoletna, bivata pri očetu, zato A., če bi bival z njo, ne bi bil izpostavljen nobenemu nasilju ali psihičnim pritiskom. Sodišče ni opravilo nobene presoje glede te spremenjene okoliščine, zlasti, ker otroku s trenutno situacijo nastaja nepopravljiva škoda, saj sta omejena pri obsegu stikov, prav tako pa si A. želi bivati pri njej in bi morala biti upoštevana predvsem njegova želja. V zvezi s prekinitvijo družinske terapije pojasnjuje, da se z navedbami terapevtke ni strinjala in se je terapije udeleževala zgolj zaradi sina A. in pomoči njemu.

4. Pritožba je bila vročena predlagatelju, drugemu nasprotnemu udeležencu in obema udeležencema. Nihče nanjo ni odgovoril.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev v postopku zavarovanja (sklepa o začasni odredbi in o ugovoru), upoštevaje tudi celotno dokumentacijo,¹ ki je v spisu, nima pomislekov v odločitev, da je trenutno v največjo A. korist, da do nadaljnjega ostaja nameščen v zavodu – pri drugem udeležencu.

7. Vsaka sprememba, ki se zgodi v času trajanja sodnega postopka, še ni razlog za spremembo predhodnih sodnih odločitev. Pritožbeno sodišče pritožničino odločitev, da si najde lastno bivališče glede na v spisu izkazano družinsko dinamiko lahko oceni kot pohvalno, a to samo po sebi ne odpravlja vseh razlogov, ki so bili podlaga za izdajo začasne odredbe znotraj postopka za izrek ukrepa za varstvo otrokove koristi: fizično in psihično nasilna dinamika v družini in nezmožnost staršev, da bi to preprečila in bi zaščitila otroka, zato mu je nastala škoda. Pritožničina nekritičnost do celotne problematike se jasno pokaže v sklepnem delu pritožbe, ko pojasnjuje razloge, zaradi katerih je opustila družinsko terapijo.

8. V zvezi s pritožbenim očitkom, da otrokova želja v postopku ni bila dovolj upoštevana, višje sodišče ugotavlja, da dečka v tem postopku zastopa kolizijska skrbnica, ki skrbi za njegove interese in je tudi sodelovala ob otrokovem razgovoru s sodnico. Sicer pa pritožnica očitno ne ločuje med otrokovo željo in otrokovo koristjo. Zahteva, da je treba v okviru otrokove koristi upoštevati otrokovo voljo, ne pomeni, da se je treba po otrokovi volji nujno ravnati. Pri zapolnjevanju pojma otrokova korist namreč sodišče ne more upoštevati zgolj otrokovih želja in pričakovanj. Še več, če ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči celo drugače, kot si želi otrok. Otrokova želja je torej le eden od kriterijev pri tehtanju njegove koristi.² Pomembna je skupna ocena otrokove koristi in višje sodišče ne dvomi v presojo A. največje koristi, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje.

9. DZ pri večini ukrepov za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja (poglavje 7.4.) res določa najdaljši rok trajanja ukrepa, a sodišče prve stopnje je spregledalo, da o tem ukrepu še ni odločalo. Znotraj postopka, ki teče v zvezi s tem ukrepom trajnejšega značaja (drugi odstavek 107. člena ZNP-1 v zvezi s 174. členom DZ), je izdalo „le“ začasno odredbo,³ ki pa po DZ ni vezana na najdaljši rok trajanja (poglavje 7.2.).⁴ Pritožbeno sodišče je pritožbi zato v tem delu ugodilo in II. točko izreka izpodbijanega sklepa razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 15. členom ZIZ). Izdana začasna odredba velja, kot izhaja iz III. točke njenega izreka, do pravnomočnega zaključka tega postopka oziroma do drugačne odločitve sodišča.

10. V preostalem je pritožba neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo. (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Višje sodišče se je ob odločanju o pritožbi seznanilo tudi z vsebino zapisnika, ki ga je sodnica sodišča prve stopnje opravila z otrokom in ki je bil na izrecno željo otroka staršem prikrit.
² Več v Čujovič, M., Komentar DZ, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 72 in naslednje.
³ Po 100. členu ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa Družinski zakonik, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Te je mogoče izdati tudi znotraj postopka za ukrep trajnejšega značaja bodisi na predlog bodisi po uradni dolžnosti (primerjaj drugi stavek drugega odstavka 106. člena ZNP-1).
⁴ Pojem „ukrep za varstvo koristi otroka“ je širši in vključuje ukrepe trajnejšega značaja kot podvrsto. Da je temu tako in da začasne odredbe niso ukrepi trajnejšega značaja, ampak druge vrste ukrepov, jasno izhaja iz besedila 159. člena DZ, ki določa: Ukrepi za varstvo koristi otroka so začasne odredbe, nujni odvzem otroka in ukrepi trajnejšega značaja.

Datum zadnje spremembe:

28.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 618/2021
• VSL Sklep IV Cp 1031/2021
• VSL sklep IV Cp 3190/2005