VSL Sodba in sklep I Cp 1037/2019

Jedro

Abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo ne zadošča, temveč je bistvena presoja, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti kreditojemalcem celovito pojasnjeno. Takšna izjava (ki sama po sebi ni abstraktna, ker iz nje nedvoumno izhaja, da lahko sprememba tečaja v razmerju CHF/EUR negativno vpliva na tožničine zmožnosti vračanja kredita in da tožnica to tveganje prevzema) je torej morala temeljiti na predhodnem pojasnilu toženke kreditojemalcu o pomenu prevzetega tveganja.

Toženka je ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Za izpolnitev te obveznosti ni bilo potrebno, da bi toženka napravila simulacije izračunov v primeru spremembe tečaja CHF oziroma da bi bili potrebni grafični prikazi in izračuni. Ni mogoče trditi, da bi bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena samo na ta način (s simulacijami konkretne kreditne obveznosti ob upoštevanju različnih tečajev).

Stopnja informiranja potrošnikov mora biti določene intenzivnosti. Ta se v povezavi z zahtevo po jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja po mnenju pritožbenega sodišča navezuje na dolžno skrbno ravnanje povprečnega potrošnika (prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika), ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren ter je kot tak zmožen oceniti potencialno znatne posledice pogodbenih pogojev za njegove finančne obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdita delna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano odločbo zavrglo 2. točko primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala, da je dolžna plačati toženki 87.214,30 EUR, ter zavrnilo 1. in 3. točko primarnega tožbenega zahtevka, da se ugotovi ničnost pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 22. 8. 2008 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, poleg tega pa tudi, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe hipoteke za zavarovanje denarne terjatve po navedeni kreditni pogodbi ter da se vknjižba te hipoteke izbriše. Prvo sodišče je še odločilo, da se odločitev o podrednem tožbenem zahtevku ter o stroških postopka pridrži za končno odločbo.

2. Zoper delno sodbo in sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da delno sodbo in sklep razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da izkazuje pravni interes za dajatveni zahtevek, da je dolžna toženki izplačati denarni znesek. Ne strinja se s stališčem prvega sodišča, da je uporaba lastnega tečaja banke lahko nepošten pogodbeni pogoj, ki ne more povzročiti ničnosti celotne pogodbe. Za Sodišče EU (SEU) ničnost celotne pogodbe v takšnem primeru ni nesprejemljiva. Razlike med tečaji ni mogoče obravnavati same po sebi, ločeno od celotnega konteksta pogodbenega razmerja, kot je storilo prvo sodišče, kar je napačno. Presoja prvega sodišča, da je toženka pravilno opravila pojasnilno dolžnost, v svojih izhodiščih odstopa od ustaljene sodne prakse SEU. Sklicuje se na sodbe sodišča EU v zadevah C-26/13, C-186/16 in C-126/17. Sodna praksa SEU terja obveščenost potrošnika že v fazi pred sklenitvijo pogodbe, pri čemer zgolj seznanjenost z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute ne zadošča, kar je bil v obravnavanem primeru edini vsebinski kriterij za presojo sodišča o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti toženke. Prvo sodišče se je sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 201/2017, vendar pa ga dejansko ni upoštevalo. Izpostavlja poudarke VS RS v sklepih II Ips 201/2017 in II Ips 141/2017, ki jih prvo sodišče ni presojalo. Prvo sodišče se je sklicevalo na odločbi II Ips 195/2018 in II Ips 137/2018, ki pa predstavljata odstop od ustaljene in enotne sodne prakse SEU. Iz sodbe in sklepa II Ips 195/2018 izhaja, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, vendar pa v tem kontekstu ni več nobenega vsebinskega pojasnila, kakšna mora biti stopnja te intenzivnosti. Prikaz gibanja tečaja v ilustrativnem izračunu mora nujno zajemati položaje gibanje tečaja v breme potrošnikov, če naj služi namenu seznanitve potrošnikov z valutnim tveganjem. V sodbi in sklepu II Ips 195/2018 je videti izjemno naklonjenost bankam ter izrazito nenaklonjenost potrošnikom, kar kaže na visoko stopnjo arbitrarnosti in samovolje VS RS. VS RS je v zadevi II Ips 195/2018 izhajalo zgolj iz seznanjenosti tožnikov z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, kar pa ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti bank. Toženka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede pravilne izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Prvo sodišče ni opravilo dokazne presoje glede bistvenega dela pisne izjave in izpovedbe priče K. K. Izpovedal je, da so bile stranke o možnosti spremembe tečaja opozorjene abstraktno, da simulacij ni bilo, da je bil produkt skonceptiran tako, da je ves riziko prevzela tožnica in da sam ni pričakoval takšnega ekstremnega dogajanja glede tveganj. Priča kot strokovnjak ni bila sposobna identificirati rizikov takšnega kredita, kar potrjuje, da je takšen kredit tožnici tudi svetovala. Prvo sodišče je aprioristično zavračalo izpovedbe prič kreditojemalcev, zgolj na domnevi njihove neverodostojnosti. Prvo sodišče tudi ni natančno ocenilo vsebine brošure toženke "Pasti zadolževanja v švicarskih frankih". Poleg tega je zmotno dokazno ocenilo dokumente Banke Slovenije, iz katerih izhaja napovedovanje povsem konkretnega dejstva oziroma pričakovanje rasti tečaja CHF. V pritožbi navaja, na katere navedbe tožnice prvo sodišče ni odgovorilo. Prvo sodišče ni dalo odgovorov niti na navedbe tožnice o tem, kaj vse vključuje celovitost informacijske dolžnosti bank. Poudarja, da pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe stranke pretehta ter da se do relevantnih navedb tudi opredeli. Prvo sodišče ni tako ravnalo, zato temeljna procesna jamstva niso bila spoštovana. Prvo sodišče je tudi kršilo ustavne in konvencijske pravice tožnice, kar tožnica podrobneje opisuje v povezavi z vsebino pravnega mnenja Inštituta za ustavno pravo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica nima pravnega interesa za dajatveni denarni zahtevek zoper samo sebe. Pravni interes za tožbo je podan, če bi ugoditev zahtevi tožeče stranke pomenila zanjo določeno pravno korist, katere brez tožbe ne bi mogla doseči. Ugoditev dajatvenemu denarnemu zahtevku za tožnico ne bi pomenila take koristi. To velja tudi v primeru, ko tožnica zatrjuje svoj pravni interes v zvezi z uveljavljanjem kondikcijskih zahtevkov. Vsaka stranka sama razpolaga s svojimi zahtevki. Pri zahtevkih iz vzajemnih pogodb velja, da sodišče ne prekorači zahtevka, če mu ugodi, pri čemer v izreku sodbe izreče pogoj, da je tožena stranka dolžna izpolniti le, če obenem tudi tožeča stranka izpolni določeno obveznost. Pri tem gre le za določitev pogoja, pod katerim je tožena stranka dolžna izpolniti obveznost. Tožnica lahko izpolni svojo obveznost tudi prostovoljno, ne pa zgolj na podlagi sodne odločbe (sodba in sklep II Ips 195/2018). Odločitev o zavrženju tožničinega dajatvenega denarnega zahtevka (II. točka izreka izpodbijane odločbe) je zato pravilna.

6. Tožnica je 22. 8. 2008 sklenila s toženko pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu, po kateri je tožnica pridobila kredit v znesku 230.000 CHF. Kredit je bil tožnici v skladu s pogodbo izplačan v EUR. Tožnica se je zavezala vrniti kredit v 360 mesečnih anuitetah. Prva anuiteta je zapadla v plačilo 1. 10. 2008, zapadlost zadnje anuitete pa je bila določena s 1. 9. 2038. Dogovorjena obrestna mera za kredit je ob sklenitvi pogodbe znašala 4,782 %, sestavljena pa je bila iz povprečja trimesečne in dvanajstmesečne obrestne mere Libor in pribitka v višini 1,8 %. Dogovorjeno je bilo tudi, da se višina obrestne mere prilagodi glede na povprečje obrestne mere Libor vsake tri mesece, začenši s 1. januarjem v letu. Po sklenitvi pogodbe je prišlo v naslednjih letih do občutnega povečanja vrednosti CHF napram vrednosti EUR, kar je povzročilo povečanje tožničinih kreditnih obremenitev, ker je morala za plačevanje mesečnih anuitet, določenih v CHF, porabljati večje količine EUR kot prej. Za zavarovanje obveznosti tožnice po tej pogodbi je bila ustanovljena hipoteka na njenih nepremičninah.

7. V 1. členu kreditne pogodbe (priloga A2) je bilo dogovorjeno, da toženka izplača kredit v EUR, za konverzijo pa uporabi nakupni tečaj toženke na dan izplačila. V tem delu je šlo za dogovorjen način izpolnitve obveznosti, izražene v CHF. Dogovorjeno je bilo tudi, da toženka izvede spremembo valute v CHF po nakupnem tečaju toženke na dan izvedbe spremembe. Pogodbeno določilo je jasno in razumljivo, zato je ta pogodbeni pogoj izvzet iz presoje poštenosti pogojev (2. točka 4. člena Direktive 93/13). Razen tega je tožnica bila dolžna zagotoviti plačevanje anuitet v CHF, to valuto pa je lahko kupovala tudi pri drugih ponudnikih in po drugih tečajih.

8. Odločilno vprašanje te pravde je bilo, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v zvezi s sklenitvijo kreditne pogodbe s tožnico. Prvo sodišče je pravilno povzelo relevantna določila predpisov, ki predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev v zadevi, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Pravdni stranki sta sklenili kreditno pogodbo v tuji valuti, po kateri je bila glavna pogodbena obveznost določena v CHF. Med tožnico kot potrošnikom in toženko kot banko je obstajala informacijska asimetrija. Kriterije za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti bank je oblikovalo SEU in jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sklep II Ips 201/2017), zato jih pritožbeno sodišče podrobneje ne ponavlja (pri svoji odločitvi jih je upoštevalo tudi prvo sodišče). Kreditojemalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, in mora biti zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti oziroma njegove skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji domače valute morda težko nosil (sklep II Ips 137/2018). Banka mora kreditojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadoščati za sprejem poučenih in preudarnih odločitev, kot je navedlo tudi prvo sodišče (28. točka obrazložitve izpodbijane odločbe).

9. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Ugotovitev je oprlo predvsem na določbe drugega odstavka 5. člena kreditne pogodbe in izpoved priče K. K., ki je na toženkini strani sodeloval pri sklenitvi pogodbe. Pri tem je upoštevalo tudi izpoved priče T. T., vodje področja kreditiranja pri toženki, in tožničin dopis toženki z dne 24. 7. 2008 (mesec dni pred sklenitvijo kreditne pogodbe). Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvega sodišča kot pravilno. Drugi odstavek 5. člena kreditne pogodbe je določal, da tožnica (kreditojemalka) in njen tedanji mož F. F. (porok) s podpisom pogodbe izrecno potrjujeta, da sta seznanjena s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe tečaja CHF do EUR in lahko vpliva na njuno zmožnost vračanja tega kredita in da to tveganje v celoti prevzemata. V tem pogledu je VS RS navedlo, da abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo ne zadošča, temveč je bistvena presoja, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti kreditojemalcem celovito pojasnjeno (II Ips 201/2017, II Ips 137/2018). Takšna izjava (ki sama po sebi ni abstraktna, ker iz nje nedvoumno izhaja, da lahko sprememba tečaja v razmerju CHF/EUR negativno vpliva na tožničine zmožnosti vračanja kredita in da tožnica to tveganje prevzema – prim. VSL I Cp 960/2018) je torej morala temeljiti na predhodnem pojasnilu toženke kreditojemalcu o pomenu prevzetega tveganja.

10. Prvo sodišče je utemeljeno sledilo izpovedbi K. K., ki je vse toženkine stranke (in tudi tožnico) pred sklenitvijo pogodb opozoril, da obstaja riziko tečaja, kar pomeni, da bosta mesečna anuiteta in sama glavnica kredita višji, če se bo CHF krepil v razmerju do EUR, pri čemer je zanikal, da bi tožnici rekel, da je zanjo najboljši kredit v CHF in "da se ne bo nič spreminjalo". Iz njegove izpovedbe tudi sledi, da je bil tožnici ponujen tudi kredit v EUR, da ni res, da bi tožnici rekel, da je CHF stabilna in varna valuta ter da je (tudi) tožnici omenjal nevarnost spremembe tečaja CHF kot plod lastnega razmišljanja in raziskovanja. Izpovedal je še, da od strank (tudi od tožnice) nikoli ni zahteval, da predložijo toženki takšno izjavo, kot jo je tožnica naslovila nanj kot delavca toženke 24. 7. 2008 (priloga B2 – iz izjave izhaja, da se je tožnica obrnila na toženko s prošnjo za odobritev kredita 140.000,00 EUR in da želi plačevati obroke tega kredita v valuti CHF). Izpoved K. K. glede opozoril komitentom (tudi tožnici) na valutna tveganja pri najemu kredita v CHF je podprta tudi z izpovedbo T. T. (da so bili toženkini svetovalci v zvezi s krediti v CHF še posebej poučeni o pomembnosti opozorila na tovrstna tveganja), kot je pravilno ocenilo prvo sodišče. Navedeno po oceni pritožbenega sodišča tudi pomeni, da je tožničina izjava v drugem odstavku 5. člena kreditne pogodbe temeljila na predhodnem opozorilu K. K. tožnici o morebitnih posledicah prevzetega tveganja, in sicer o njenih višjih obveznostih iz naslova anuitet in glavnice kredita, če bo prišlo do zvišanja tečaja CHF v razmerju do EUR.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvega sodišča, da je toženka ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Za izpolnitev te obveznosti ni bilo potrebno, da bi toženka napravila simulacije izračunov v primeru spremembe tečaja CHF (II Ips 137/2018) oziroma da bi bili potrebni grafični prikazi in izračuni (II Ips 195/2018). Ni mogoče trditi, da bi bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena samo na ta način (s simulacijami konkretne kreditne obveznosti ob upoštevanju različnih tečajev). Tožničino sklicevanje na Priporočila Evropskega odbora za sistemska vlaganja z dne 21. 9. 2011 v tem pogledu ni upoštevno, kot je podrobneje pojasnilo VS RS (27. točka obrazložitve sklepa II Ips 137/2018) in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na te razloge. Prvo sodišče se je v ponovnem sojenju opredelilo tudi do pomena poročila Banke Slovenije za leto 2005 ter navodil Banke Slovenije iz leta 2006 in leta 2007 (priloge A23, A24 in A25). Pojasnilo je, zakaj ti dokumenti Banke Slovenije ne potrjujejo tožničinih trditev o toženkini neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti, sklicujoč se na stališča VS RS (II Ips 137/2018, II Ips 195/2018). Pritožbeno sodišče soglaša tudi s temi zaključki prvega sodišča, katerih pravilnosti pritožbena graja ne omaje.

12. Sodišče EU je opozorilo, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti. Ta se v povezavi z zahtevo po jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja po mnenju pritožbenega sodišča navezuje na dolžno skrbno ravnanje povprečnega potrošnika (prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika), ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren ter je kot tak zmožen oceniti potencialno znatne posledice pogodbenih pogojev za njegove finančne obveznosti. Ob danem opozorilu K. K. tožnici, da bosta njena anuiteta in glavnica kredita višji v primeru krepitve CHF v razmerju do EUR, je tožnica kot povprečno skrben potrošnik bila s tem opozorilom tudi seznanjena, da valutno razmerje ni fiksno in da lahko pride do spremembe (zvišanja) njenih kreditnih obveznosti. Povprečno skrben potrošnik, tako tudi tožnica, si ob danem opozorilu, upoštevajoč temeljna pravila logičnega sklepanja, ki jih mora obvladati, ter osnovne računske operacije, ki jih mora znati uporabljati, lahko brez težav sam izračuna (z zadostno natančnostjo za sprejem preudarne odločitve o sprejemu tveganja), kaj pomenita manjša ali večja sprememba tečaja CHF za višino njegovih obveznosti. Tožnica je sprejela tveganje ob danem opozorilu, ki je bilo zadostno, zato ne more uspeti s trditvijo, da toženka ni opravila svoje pojasnilne dolžnosti.

13. Glede na povedano je brez teže izpoved K. K. o tem, da simulacij ni bilo oziroma so bile stranke o možnosti spremembe tečaja opozorjene abstraktno, ustno in da sam ni pričakoval takšne spremembe tečaja. Prvo sodišče je prepričljivo pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedbi K. K. (v ostalem delu) oziroma neposrednim dokazom, ne pa izpovedbam prič, ki pri sklepanju kreditne pogodbe med tožnico in toženko niso bile prisotne, z njegovo dokazno oceno pa se pritožbeno sodišče strinja. Brošura "Pasti zadolževanja v CHF" je bila namenjena predvsem podjetjem, razen tega pa za presojo ustreznosti izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti do tožnice ni relevantna.

14. Prvo sodišče je odgovorilo na vse navedbe tožnice, ki so bile pravno pomembne za odločitev v sporu. Če tožnica ni bila dovolj pozorna na možnost zanjo neugodne spremembe tečaja CHF, to ne pomeni, da ni bila opozorjena na tveganje, povezano s spremembami tečaja. Tudi njena pisna vloga za odobritev kredita v CHF z dne 24. 7. 2008 (mesec dni pred sklenitvijo kreditne pogodbe) potrjuje, da se je tožnica zavestno odločila za večje tveganje, ko je želela kredit v CHF, ki je bil v tistem času ugodnejši od kredita v EUR, saj kljub opozorilu K. K. na možno zvišanje tečaja CHF ter s tem višji anuiteto in glavnico, ni odstopila od pisno izražene želje, da najame kredit v CHF. Toženka ni mogla pričakovati tako velike spremembe tečaja CHF v breme EUR, zato njene pojasnilne dolžnosti ni mogoče strožje presojati, kot smiselno trdi pritožba. Ker je toženka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost, so bili pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, zaradi česar ni mogoče šteti, da je glavni predmet pogodbe nepošten in da naj bi bila kreditna pogodba zato nična. Vsled tega so neutemeljene tudi pritožbene trditve o kršitvi ustavnih in konvencijskih pravic.

15. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep prvega sodišča (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti dostavek 163. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 912/2019
• VSL Sodba II Cp 1240/2018
• VSL Sklep II Cp 1866/2021