VSL Sodba in sklep II Cp 2357/2019

Jedro

Vrhovno sodišče je glede pravic radiodifuznega oddajanja glasbenih del ugotovilo obstoj tarifne praznine.

Pri oceni primernega nadomestila je treba upoštevati dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so ta pretekla. Pogodbeno dogovorjena razmerja odražajo dejanska, primernost tarife pa se najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank.

Ker je razlikovanje med uporabniki na podlagi njihovega ravnanja nedopustno, je tudi uporaba »kaznovalne tarife« nedopustna. Zato je pritožba toženke pravilno opozorila, da je odločitev o določitvi odmernega odstotka v višini 7 % napačna.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje spremeni:

- v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.027,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2017 dalje do plačila.

- IV. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške višini 4.119,34 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 841,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zaradi delnega umika ustavi postopek za plačilo 36.582,08 EUR z obrestmi od 1. 1. 2015 do plačila (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.289,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 do prenehanja obveznosti (II. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka ( v nadaljevanju: tožnik) se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) finančnih listin ni predložila, je tožnik trditve o višini prihodkov toženke iz radijske dejavnosti lahko oprl le na javno bazo AJPES. Tekom postopka toženka ni v spis predložila nobenih listin, ki bi dokazovale njene trditve, da je iz radijske dejavnosti ustvarila bistveno manj prihodkov, kot je sama prikazala v javni bazi Ajpes. Tožnik je ves čas opozarjal na pomanjkljivo trditveno podlago toženke in jo pozival k predložitvi finančnih listin, sodišče pa je k temu ni pozvalo. V konkretnem primeru izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke ni potrebna, saj gre zgolj za matematični izračun, ki ga sodišče lahko opravi samo. Če bi toženka v spis vložila podatke o prihodkih razdelane po virih in kontih, bi sodišče lahko samo izračunalo avtorsko nadomestilo toženke. V tej zadevi pa se je zgodilo, da je izvedenec nadomestil navedbe in listine, ki jih v spisu ni in se sodišče ni moglo seznaniti z njimi, kar vse je nezakonito. Namen dokazovanja z izvedencem ni v tem, da se v spis vlaga gradivo, ki ga predhodna stranka stranka iz takšnih in drugačnih razlogov ni želela predložiti, niti da namesto stranke podaja opise v zvezi z listinami, ki jih toženka ni predložila sodišču. Če je naloga izvedenca, da s svojim strokovnim znanjem preiskusi listine in iz njih sklepa na druga dejstva, mora stranka predhodne te listine predložiti sodišču, če jih ima. V tem delu je sodba obremenjena s kršitvijo pravice do kontradiktornega postopka in pravice do sodnega varstva po 23. členu URS. Izvedensko mnenje temelji na listinah, v katere sodišče ni imelo vpogleda. S takšnim ravnanjem je sodišče kršilo temeljna načela pravdnega postopka, in sicer razpravno načelo, načelo kontradiktornosti in načelo dispozitivnosti. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče med prihodke toženke štelo zgolj prihodke iz naslova oglaševanja. Vseh drugih postavk pa ni štelo v osnovo, ker naj ne bi spadale v kategorijo uporabe glasbe. Katere so te druge postavke, iz obrazložitve ne izhaja. Sodišče v osnovo ni upoštevalo dohodkov iz naslova osmrtnic in glasbenih čestitk. Koliko odpade na posamezno kategorijo, ni pojasnjeno. Iz vzorčne pogodbe (člen 6c), kot tudi Tarife 2007 izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da med prihodke toženke spadajo tudi prihodki iz naslova glasbenih čestitk, zato sklicevanje na zadevo II Cp 474/2018 ni primerljivo. Nadalje iz sodbe tudi ne izhaja, zakaj sodišče med prihodke toženke ni štelo prihodkov iz naslova oglasov lokalno.si. V tem delu sodba nima razlogov in se je ne da preiskusiti. Gre za bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev do sodnega varstva oz. pravice do poštenega sojenja. V tem delu je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da naj bi osnova za obračun avtorskega nadomestila znašala 198.762,66 EUR. Zmotno je zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, kolikšen del oglaševanja znotraj teh paketov se je izvedel pri toženki, kolikšen del pa se je izvedel pri drugih radijskih postajah. Toženka je pojasnila, da je izvajala paketno oglaševanje na radiju družbe R. d.o.o. in sicer v programu „D.“ in „P.“. Iz razvida medijev izhaja, da navedena radijska programa izdaja družba R. d.o.o. in ne toženka. Toženka je nato z dokazom, vpogledom v svojo računovodsko dokumentacijo, dokazovala, da se vsi računi, katerih seštevek znaša 198.762,66 EUR, ne nanašajo na radijsko dejavnost toženke, temveč so vmes tudi računi, ki se nanašajo na paketno oglaševanje, ki se je izvedlo pri R. d.o.o. V okviru paketnega oglaševanja je toženka delovala kot posrednik. Izvedenec je ugotovil, koliko je bilo paketnega oglaševanja. Za prihodke v višini 34.028,69 EUR, ki se nanašajo na paketno oglaševanje „D. in P.“ ter „V.“ v višini 8.963,00 EUR, velja, da ti prihodki ne sodijo v osnovo za izračun avtorskega nadomestila za toženko. Oglasi na radiju V. se ne morejo izvesti v domeni toženke, kar je izkazano z izpisom iz razvida medijev, iz katerega izhaja, da toženka ni izdajatelj radijev V., temveč je to družba R. d.o.o. Zmoten je zaključek sodišča, da bi bilo s strani sodišča „naivno“, če bi verjelo toženki, da prihodki iz paketnega oglaševanja ne predstavljajo osnove za avtorsko nadomestilo. Zaračunan oglas, ki se ni predvajal pri toženki, ne more predstavljati osnove za obračun nadomestila toženki. Avtorsko nadomestilo v primeru paketnega oglaševanja plača izdajatelj tistega radija, kjer se je oglas dejansko izvedel. V nasprotnem primeru bi bilo nadomestilo plačano dvakrat. V spisu se nahajajo ustrezni dokazi, ki dokazujejo, da se je storitev izvedla pri R. d.o.o. Del vsakega računa je tudi zaključnica. Iz zaključnic pa izhaja, da je bilo 14 objav na A. studio in 14 na D. in P. Zato ni res, da toženka ni predložila dokazov, ki bi dokazovali, da se je zaračunana storitev paketnega oglaševanja opravila na radijskih postajah, ki niso njene. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostil na pavšalen način, saj je trdil, da so vsi prihodki toženke prihodki iz radijske dejavnosti, na drugi strani pa je toženka predložila konkretne dokaze, ki izkazujejo drugače. Toženka je predložila listine, ki dokazujejo, da je bilo paketno oglaševanje v znesku 34.028,69 EUR izvedeno v paketu D. in P. v skupnem znesku 34.028,69 EUR, paketno oglaševanje zgolj pri R. d.o.o. v paketu V. v skupnem znesku 8.963,00 EUR in paketno oglaševanje v znesku 74.938,69 EUR po paketu „A., D. in P.“. Zmoten je zaključek sodišča, da naj bi bile navedbe toženke glede dejanskega plačnika avtorskega nadomestila in zaračunavanja drugih avtorskih hiš nasprotujoče. Sodišče očitno ni razumelo, da toženka pojasnjuje, da tretja oseba R. d.o.o. za opravljene storitve pri paketnem oglaševanju izstavi račun toženki. Toženka za opravljeno storitev plača družbi R. d.o.o., slednja pa storitev zaračuna. Sodišče je v tej zadevi odmerni procent določilo na 7%, kar pa odstopa od usklajene sodne prakse. Tožnik je monopolist, ki je drugim uporabnikom omogočal popuste, kar pa ni dopustno. Sodišče bi moralo pravno praznino zapolniti upoštevajoč sodno prakso tako, da bi določilo primerno nadomestilo v višini 3,85% od osnove. Določilo o popustu, ki je določeno v 7. členu osnutka pogodbe o uporabi glasbenih neodrskih del v programih radijskih postaj, je nično. Toženka ni vedela, da bo na koncu sodišče presojalo, ali je toženka izpolnila pogoje za popust. Če bi toženka to vedela, bi predlagala ustrezne dokaze, ker tega ni vedela, je prišlo do sodbe presenečenja. Nadomestilo bi moralo biti za vse radijske hiše enako. Odstop od tega predstavlja poseg v ustavno pravico do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic. Poleg tega tožnica nikoli ni trdila, da je toženka avtorska dela iz njenega repertoarja uporabljala 70% časa, kot to v napadeni sodbi zaključuje sodišče. Izrecno je navedla, da avtorskih del tožnika ni uporabljala v omembe vrednem času svojega oddajanja. Na tožniku je, da poda trditve in dokaže, da je toženka njegova avtorska dela sploh uporabljala in v kolikšnem delu. Odmerni odstotek 7% je nepravičen in nezakonit. Ni res, da toženka tožnika ni obveščala o prihodkih in uporabljeni glasbi. Iz nerazveljavljenega dela Tarife 98 izrecno izhaja, da se avtorski honorar plačuje mesečno. Zato bi moral veljati tri letni zastaralni rok, ker gre za občasne terjatve. Ne drži, da bi bila uporaba pravic iz repertoarja tožnika s strani toženke nepoštena, saj ni bilo veljavne tarife, na podlagi katerih bi toženka nadomestila lahko izračunala. Zmotna je tudi stroškovna odločitev. Toženka je tožbo po prvem naroku spremenila, ni več uveljavljala zahtevka v višini 50.207,41 EUR temveč zgolj še v višini 13. 625,33 EUR. Toženka je takšni spremembi nasprotovala. Sodišče bi moralo zato tožbeni zahtevek na plačilo 50.207,41 EUR v delu, ki se nanaša na plačilo 36.582,08 EUR zavrniti, ne pa postopka zaradi umika v tem delu ustaviti. Vsekakor pa bi moralo sodišče dejstvo, da je toženka v delu zahtevka, ki se nanaša na 36.582,08 EUR, propadla, upoštevati pri odmeri stroškov. Tožnik je v postopku uspel zgolj z zahtevkom v višini 8.289,00 EUR, toženka pa s 84%, zato je odločitev sodišča, da je vsaka stranka dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka, napačna.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke predlaga zavrnitev pritožbe toženke. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga zavrnitev pritožbe tožnika.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

O pritožbi tožnika

7. Pritožbeni očitek tožnika, da je bila trditvena podlaga toženke pomanjkljiva, ni utemeljen. Toženka je namreč v postopku podala določne trditve, koliko so znašali dohodki toženke iz naslova radijske dejavnosti v vtoževanem obdobju, in sicer je navedla, da so znašali 146.000,00 EUR, priložila pa je tudi tabelo računov ter predlagala izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki naj opravi pregled celotne računovodske dokumentacije.

8. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 1. 2019 za izvedenca v tej pravdni zadevi določilo sodnega izvedenca ekonomske stroke H. H., ki mu je naložilo, naj preuči predmetni spis in opravi pregled računovodske dokumentacije pri toženki, ob katerem naj bo prisoten tudi tožnik, po potrebi pa pridobi tudi druge podatke in nato poda izvedensko mnenje, v katerem naj odgovori na vprašanje, koliko znaša celotni bruto dohodek toženke iz naslova radiodifuznega oddajanja (radijske dejavnosti) za vtoževano obdobje 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 ter pregleda račune v prilogah B6 in B7 ter pojasni, ali se vsi računi nanašajo na radijsko dejavnost. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodni izvedenec nadomestil listine in navedbe toženke, ki jih v spisu ni bilo, zaradi česar se sodišče z njimi ni moglo seznaniti. Toženka je navedeno računovodsko dokumentacijo prinesla tudi na zadnji narok. Zato drži pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo pravico do kontradiktornega postopka in sodnega varstva po 23. členu URS, ker je sodišče naložilo sodnemu izvedencu da vpogleda v listine, ki jih toženka pred tem ni predložila sodišču. Nepravilno je namreč pritožbeno stališče, da sme izvedenec kot pomočnik sodišča pregledovati le dokumentacijo, ki je del sodnega spisa. Toženka je podala dokazni predlog za vpogled dokumentacije s pomočjo izvedenca, prav tako je priložila seznam računov. Dokazovanje z izvedenci vodi sodišče (prvi odstavek 252. člena ZPP). Po drugem odstavku 252. člena ZPP se na zahtevo izvedenca in v mejah trditvene podlage strank lahko izvedejo dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje¹. Sodišče prve stopnje je imelo pravno, v trditvah toženke pa tudi dejansko podlago za to, da je izvedencu dovolilo (dalo pooblastilo), da za potrebe izdelave izvedenskega mnenja pri toženki pregleda ustrezno računovodsko dokumentacijo (dokumentacijo, ki ni del sodnega spisa). Iz pisnega izvedenskega mnenja izhaja, da so bili predmet pregleda računi v šestih fasciklih toženke (47 strani računov, šest fasciklov), kar omogoča zaključek, da je bila predmet izvedenskega dela obsežna dokumentacija. Obremenjevanje sodnega spisa s tako obsežno dokumentacijo ne sme biti samo sebi namen (glej VSL sodba II Cp 1121/2019). Z vidika tožnikove pravice do izjave je odločilno to, da je bil v fazi izvajanja dokaza z izvedencem prisoten zakoniti zastopnik tožnika, kar pomeni, da je imel tožnik možnost sodelovanja, torej možnost, da se je z dokumentacijo seznanil in se o njej izjavil, prav tako je računovodske listine toženka prinesla na zadnji narok. Stališče v zadevi VSL I Cpg 24/2014, na katerega se sklicuje pritožba, ni del ustaljene sodne prakse². Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da so trditve toženke zato, ker računovodskih listin ni predložila na prvem, naroku, ostale brez dokazne vrednosti, sploh pa je toženka sodišču predložila seznam računov, na katere se je sklicevala. Očitek pritožbe, da so bila v postopku kršena temeljna načela pravdnega postopka, in sicer razpravno načelo, načelo kontradiktornosti in načelo dispozitivnosti, zato ni utemeljen.

9. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje med prihodke iz naslova radijske dejavnosti neutemeljeno ni štelo prihodkov iz naslova glasbenih čestitk, ni utemeljeno. Kot izhaja iz pisnega izvedenskega mnenja (list. št. 66), so prihodki toženke iz naslova maloprodaje (osmrtnic in čestitk) znašali 47.843,75 EUR. V nadaljevanju je sodni izvedenec tudi analiziral prihodke od osmrtnic in čestitk na podlagi metode pregleda računov na preskok, pri čemer je v mnenju ugotovil, da se vsi tako pregledani računi nanašajo zgolj na osmrtnice (13 računov) in eno zahvalo. Tožnik v pritožbi navaja, da bi sodišče moralo med prihodke iz naslova radijske dejavnosti šteti tudi dohodke iz naslova glasbenih čestitk, vendar pa na izvedensko mnenje ni imel pripomb v smeri razmejitve med prihodki iz osmrtnic in prihodki iz glasbenih čestitk, zato je s svojimi pritožbenimi trditvami prekludiran. Posledično pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede višine prihodkov iz naslova čestitk, ni upravičen.

10. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje med prihodke iz radijske dejavnosti neutemeljeno ni štelo prihodkov od oglasov lokalno.si, ni utemeljen, saj je sodni izvedenec v pisnem mnenju ugotovil, da objave na spletni strani lokalno.si in s tem povezani prihodki v višini 25.615,42 EUR, niso povezani z glasbeno dejavnostjo toženke (11. točka izvedenskega mnenja na strani 67). Zoper to ugotovitev sodnega izvedenca tožnik ni imel pripomb, zato je z navedenim pritožbenim očitkom prekludiran. Zato sodišče prve stopnje, ki prihodkov od oglasov na spletni strani lokalno.si ni štelo med prihodke toženke iz naslova radijske dejavnosti, ni zagrešilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni prekršilo tožnikove pravica do sodnega varstva ter pravice do poštenega sojenja po EKČP.

O pritožbi toženke

11. Pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o višini toženkinih dohodkov iz naslova radijske dejavnosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala, kolikšen del zatrjevanega paketnega oglaševanja se je izvedel pri drugih radijskih postajah ne pa pri toženki, je natančna, prepričljiva in življenjsko logična. Zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, toženka za svoje trditve o paketnem oglaševanju pri drugih radijskih postajah ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, kolikšen del oglaševanja predstavlja oglaševanje na drugih radijskih postajah, prav tako ne nobenega dokaza, da so si te radijske postaje obračunale tovrstno oglaševanje v svoje prihodke in zanj plačale nadomestilo. Zato pritožbeno sodišče pritožbeno grajo toženke, da znesek 117.868,01 EUR predstavlja prihodke iz naslova paketnega oglaševanja, ki ne sodi med prihodke toženke, kot neutemeljeno zavrača. Pritožba izpostavlja, da je izvedenec potrdil seštevke računov paketnega oglaševanja, vendar pa navedeno še ne izkazuje, da so se oglasi za navedeni znesek dejansko izvajali pri drugih radijskih postajah. Tudi sodni izvedenec je v svojem mnenju navedel, da „naj bi se“ oglasi izvajali pri Radiu D. in P., ni pa na podlagi izdanih računov podal zaključka, da so se oglasi v znesku 117.868,01 EUR dejansko izvedli pri drugih radijih, pogodbe, ki bi jo toženka sklenila z drugimi radiji, pa toženka ni predložila. Zato pritožbeni očitek, ki izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni ponudila dokazov, ki bi dokazovali, da se je zaračunana storitev paketnega oglaševanja opravila na drugih radijskih postajah, ni upravičen.

12. Utemeljen pa je pritožbeni očitek toženke, ki graja odmero nadomestila za uporabo avtorskih pravic do radiodifuznega oddajanja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo vsa za odločanje v tem sporu relevantna materialnopravna stališča, oblikovana zlasti v praksi Vrhovnega sodišča (v sporih, primerljivih z obravnavanim) ter druge pravne podlage. Vrhovno sodišče je glede pravic radiodifuznega oddajanja glasbenih del ugotovilo obstoj tarifne praznine (v zadevi II Ips 325/2016). Tarifa 2007 ni bila sklenjena kot skupni sporazum, zaradi česar tudi ne more imeti veljave skupnega sporazuma, vendar lahko ob dejstvu, da je bila v spornem obdobju podana pravna praznina, v skladu s četrtim odstavkom 157. člena ZASP-B predstavlja obrazloženo podlago zahteve za plačilo nadomestila, določenega s strani kolektivne organizacije, ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B. Vrhovno sodišče pa je v svojih zadnjih odločbah³ poudarilo, da je treba pri oceni primernega nadomestila upoštevati dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so ta pretekla. Pogodbeno dogovorjena razmerja odražajo dejanska, primernost tarife pa se najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank. Tudi Ustavno sodišče poudarja, da kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic temelji na pogodbenem načelu. Ker enostransko sprejeta tarifa (kolektivne organizacije z monopolnim položajem) predstavlja odstop od tega načela, je pri obravnavanju Tarife 2007 in njenih meril v povezavi s 156. členom ZASP-B, potreben restriktiven pristop⁴. Da je treba dati prednost dogovorjenemu, potrjuje tudi vsebina petega odstavka 156. člena ZASP-B, po katerem se denarna korist oceni ob upoštevanju sporazumno dogovorjenih kriterijev. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno kot podlago za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje glasbenih del izhajalo iz Vzorčne pogodbe, ki jo je tožnik ponudil v podpis toženki. Slednja pogodba določa, da nadomestilo tožnika znaša 7% od prihodkov toženke ustvarjenih z glasbo, vendar pa v nadaljevanju pogodba določa tudi, da se uporabniku prizna popust v primeru sklenitve pogodbe, rednega pošiljanja sporedov in podatkov o prihodkih, za pošiljanje podatkov v predpisani obliki. Če uporabnik izpolnjuje vse navedeno, znaša nadomestilo 3,85%. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju ugotovilo, da toženka pogojev za priznanje popusta ni izpolnjevala, zato je odločilo, da nadomestilo za radiodifuzno oddajanje glasbe znaša 7%. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da določanje »kaznovalne tarife«, po kateri je višina nadomestila uporabnika odvisna od ravnanja uporabnika, ni dopustno (VSL V Cpg 6/2015, VSL V Cpg 534/2015, VSL Cpg 939/2017). Kot je zapisalo Sodišče EU v zadevi Hewlett Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015) "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne.« Ker okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženko obvezalo na plačilo nadomestila za radiodifuzno oddajanje v višini 7% prihodkov, ki jih je ustvarila z glasbo, pri čemer je bilo v Vzorčni pogodbi za uporabnike, ki s tožnikom sklenejo pogodbo, določeno nadomestilo v višini 3,85%, napačna. Ker je razlikovanje med uporabniki na podlagi njihovega ravnanja nedopustno, je tudi uporaba »kaznovalne tarife« nedopustna. Zato je pritožba toženke pravilno opozorila, da je odločitev o določitvi odmernega odstotka v višini 7% napačna. Posledično je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženko obvezalo na plačilo nadomestila v višini 3,85% od ustvarjenih prihodkov z glasbo v višini 198.762,66 EUR, ki znaša 7.652,36 EUR. Ker je toženka že plačala znesek 5.624,39 EUR, je toženka dolžna plačati še 2.027,97 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno nadomestilo znižalo iz zneska 8.289,00 EUR na znesek 2.027,97 EUR.

13. Pritožbeni očitek, da je bilo trditveno in dokazno breme o tem, katera glasbena dela in kdaj jih je toženka vrtela, na tožniku, ni utemeljen. Trditveno in dokazno breme, da toženka glasbenih del na radiu ni vrtela, je na toženki (7. in 212. člen ZPP), česar pa ni izkazala, saj je celo sama trdila, da se je Pogodba o uporabi glasbenih neodrskih del v programih radijskih postaj, ki je toženka sicer ni podpisala, dejansko izvrševala, prav tako pa je toženka tožniku vsak mesec plačevala nadomestilo za uporabo glasbe. Toženka ni izkazala svojih trditev, da glasbe na svoji radijski postaji sploh ni vrtela, zato neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, v kakšnem deležu je toženka vrtela glasbo na svoji radijski postaji.

14. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek toženke, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti. V skladu z določilom 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je dolžan pridobitelj vrniti plodove od neupravičeno pridobljenega od dneva pridobitve v primeru, če je bil pridobitelj nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Glede na to, da je bil med pravdnima strankama spor o višini nadomestila, ki ga je toženka delno tožniku plačevala ves čas pred vložitvijo tožbe, toženka ni bila nepoštena pridobiteljica. Zato je tožnik do zakonskih zamudnih obresti upravičen šele od dneva vložitve zahtevka. V tem delu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke tako, da je toženko obsodilo na plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve zahtevka, to je od 20. 12. 2017 dalje do plačila.

15. Pravdni uspeh tožnika znaša 15% (2.027,97 EUR od vtoževanih 13.913,39 EUR). Pravdni uspeh toženke znaša 85%. Pri stroškovni odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je punktum tožbenega zahtevka do 5. 11. 2018 znašal 50.207,41 EUR, od tedaj dalje pa 13.625,33 EUR, ker je tožnik delno umaknil tožbo, čemur toženka ni nasprotovala (ugotovitev sodišča prve stopnje v 6. točki obrazložitve). Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 27. 11. 2018 na list. št. 47 sama navedla, da se iz vloge tožnika da razbrati, da je tožnik tožbo zaradi plačila 50.207,41 EUR delno umaknil in da vztraja zgolj še pri plačilu zneska 13.635,33 EUR. Tožniku so v postopku nastali stroški sestave tožbe v višini 1000 točk (tar. št. 18 Odvetniške tarife). Nagrade v višini 200 točk za posvet s stranko in pregled listin v višini 200 točk pritožbeno sodišče pooblaščenki tožnika ni priznalo, saj je nagrada za navedeni opravili že zajeta v nagradi za sestavo tožbe. Za prvo pripravljalno vlogo je pritožbeno sodišče pooblaščenki tožnika priznalo nagrado v višini 1000 točk (1. točka tar. št. 19 Odvetniške tarife), za drugo pripravljalno vlogo nagrado v višini 375 točk (od zmanjšanega punktuma), za tretjo pripravljalno vlogo nagrado v višini 250 točk. Za zastopanje na naroku dne 20. 9. 2018 je pritožbeno sodišče pooblaščenki tožnika priznalo nagrado v višini 1000 točk (1. točka tarifne številke 20), za zastopanje na naroku 29. 11. 2018 nagrado v višini 250 točk (2. točka tarifne številke 20) in za zastopanje na naroku 9. 7. 2019 nagrado v višini 250 točk. Materialni izdatki znašajo 51,25 točk. Skupno nagrada pooblaščenke tožnika znaša 4.176,25 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 2.505,75 EUR, povečano za 22% DDV pa 3.057,01 EUR. Skupaj s stroški sodne takse za tožbo v višini 1.227,00 EUR pravdni stroški tožnika znašajo 4.284,01 EUR. Upoštevaje pravdni uspeh tožnika je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 599,76 EUR. Toženki so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali naslednji pravdni stroški, in sicer: stroški odgovora na tožbo v višini 1000 točk, stroški sestave prve pripravljalne vloge v višini 1000 točk, stroški druge pripravljalne vloge v višini 750 točk. Upoštevaje delni umik tožbe je pooblaščenka toženke za tretjo, četrto, peto, šesto in sedmo pripravljalno vlogo upravičena do nagrade v višini 250 točk za vsako vlogo, skupno tako do nagrade v višini 1.250 točk. Za pripravljalni in prvi narok dne 20. 9. 2018 je pooblaščenka toženke upravičena do nagrade v višini 1000 točk in ne 2000 točk, kot jo je priglasila toženka. Za narok z izvedencem je pooblaščenka toženke upravičena do nagrade v višini 250 točk ter urnine v višini 50 točk (za čas od 9. 30 do 10. 30). Za narok dne 9. 7. 2019 je toženka upravičena do nagrade v višini 250 točk. Pooblaščenka toženke je priglasila tudi prevozne stroške iz Nove Gorice v Ljubljano za naroke 20. 9. 2018, 8. 3. 2019 in 9. 7. 2019 v višini 80,66 EUR za vsak narok, skupno torej 241,98 EUR ter stroške odsotnosti iz pisarne v višini 120 točk za vsak narok, skupno 360 točk za odsotnost iz pisarne. Materialni izdatki toženke znašajo 69,1 točk. Skupno stroški pooblaščenke toženke tako znašajo 5.979,10 točk kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 3.587,46 EUR, skupaj s stroški prevoza pa 3.829,44 EUR povečano za 22% DDV pa 4.671,92 EUR. Prevozne stroške in odsotnost iz pisarne pooblaščenca iz drugega sodnega okraja v višini 241,98 EUR je pritožbeno sodišče pooblaščencu toženke priznalo zato, ker pooblaščenka toženke zastopa tudi druge družbe, ki so povezane s toženko po tožbah S. in je natančno seznanjena s pravno problematiko plačila avtorskega nadomestila toženke in z njo povezanih družb. Stroški izvedenca znašajo 678,00 EUR po sklepu sodišča z dne 3. 4. 2019 in 202,00 EUR po sklepu z dne 9. 7. 2019, skupno torej 880,00 EUR. Toženki so tako v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali pravdni stroški v višini 5.551,92 EUR. Upoštevaje 85% uspeh toženke je slednja upravičena do povrnitve pravdnih stroškov višini 4.719,13 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženki na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP povrniti pravdne stroške višini 4.119,34 EUR v roku 15 dni od prejem te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

SKLEPNO

16. Ker je pritožba toženke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP delno ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je znižalo prisojeno nadomestilo v II. točki izreka, ki ga je toženka dolžna plačati tožniku iz zneska 8.289,00 EUR na znesek 2.027,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 20. 12. 2017 dalje do plačila, ter posledično spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka. V preostalem delu je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik je v pritožbenem postopku v celoti propadel, toženkin pritožbeni uspeh je 75% (uspela je z 6.261,03 EUR od izpodbijanega dela 8.289,00 EUR). Toženki so pritožbenem postopku nastali stroški sestava pritožbe v višini 500 točk (glede na vrednost v pritožbenem postopku izpodbijanega dela) ter stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 500 točk ter materialni izdatki v višini 20 točk, skupaj 1020 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 612,00 EUR, povečano za 22% DDV pa 746,64 EUR. Stroški sodne takse za pritožbo znašajo 375 EUR. Skupni stroški pritožbenega postopka toženke tako znašajo 1.121,64 EUR. Upoštevaje pritožbeni uspeh toženke je tožnik na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 841,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožnik je v pritožbenem postopku propadel, zato je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ O razjasnjevalni dolžnosti izvedenca, ki je primerljiva z dolžnostjo sodišča iz 285. člena ZPP, glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. Knjiga, stran 495 in III Ips 45/2014.
² ponovno primerjaj II Ips 45/2014, III Ips 103/2016
³ II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018
⁴ Primerjaj VSL II Cp 533/2018

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Cpg 462/2022
• VSL sodba I Cp 4298/2010
• VSL Sklep V Cpg 462/2022