VSL Sodba I Cp 57/2020

Jedro

Kmetijska zemljišča v družbeni lasti so po zakonu postala last RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki naj krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin v k. o. X, parc. št. 627 (ID 000), parc. št. 628 (ID 001) in parc. št. 630/2 (ID 002). Toženki je naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da gre za kmetijska zemljišča, ki so bila družbena lastnina, zato ne bi smela postati last toženke po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL, Ur. l. 44/97), ker so že po Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZ, Ur. l. 10/93) postala last tožnice.

2. Proti sodbi se je toženka pritožila, očita napačno uporabo materialnega prava, predlaga spremembo sodbe v smislu zavrnitve zahtevka ali pa njeno razveljavitev in novo sojenje ter zahteva še povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih tudi opredeljuje. Navaja, da so bila vsa sporna zemljišča pridobljena odplačno, in sicer s sredstvi, ki so jih zbirali člani, zato niso bila družbena lastnina. Lovske zveze so imele namreč tudi v času družbene lastnine dvojno naravo in so lahko pridobivale in imele lastninsko pravico (tu se sklicuje na zadevi VS RS II Ips 818/2009 in 655/92). Sodišče naj ne bi upoštevalo razlogov, zaradi katerih so kmetijska zemljišča po ZSKZ postala last tožnice, to pa so bili, da se prepreči pozidava obdelovalnih površin. Te nevarnosti glede toženke ni, saj sama z nepremičninami gospodari le za opravljanje svoje lovske dejavnosti. Navaja, da se po sklenitvi kupoprodajnih pogodb za sporne nepremičnine ni vpisala kot lastnica, pač pa le kot imetnica uporabe, le zaradi takratnega družbenoekonomskega sistema. Obširno navaja, kako se je po različnih predpisih lastninilo nekdanje družbeno premoženje, ob tem pa omenja, da premoženja lovskih družin celovito ni uredil noben predpis. Pritožnica je prepričana, da so po ZSKZ postala last RS le tista zemljišča, ki so bila pridobljena neodplačno. V zvezi z zadevo II Ips 217/2014 opozarja, da je javni pravobranilec že l. 1969 zavzel stališče, da so zemljišča, ki jih je lovska družina kupila od fizičnih oseb, last lovske družine. Navaja, da je ta zadeva še v obravnavi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Meni, da je s 14. čl. ZSKZ nedopustno in nesorazmerno poseženo v njeno lastninsko pravico; ta zemljišča bi do l. 1993 lahko prodala, sedaj pa ni dobila v zameno nič. V zvezi s pojasnilom sodišča, da je Ustavno sodišče že presojalo ustavnost 14. čl. ZSKZ navaja, da je možna ponovna pobuda, če se odprejo nova ustavno pomembna vprašanja. Meni, da Ustavno sodišče v svoji odločbi ni odgovorilo na vrsto pomembnih pravnih in dejanskih vprašanj.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in zahtevala še povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, torej zakonita, podani razlogi pa so kompletni in jim ni kaj dodati.

6. Ključna pritožbena trditev, češ da sporne nepremičnine niso bile družbena lastnina, je napačna, nasprotuje nespornim dejstvom, pri tem pa tudi nadaljnjim trditvam same pritožnice. Sploh ni sporno, da je tožnica postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL), in ne na podlagi prodajnih pogodb, ki jih omenja, zato je na dlani (saj to izhaja že iz imena zakona), da je šlo za družbeno premoženje; z omenjenimi pogodbami je pritožnica pridobila le pravico uporabe. To pa, kot sama pojasnjuje, zaradi nekdanje družbene ureditve. Če ne bi šlo za kmetijska zemljišča, bi bila njena transformacija pravice uporabe v lastninsko pravico neproblematična. A ker gre, zopet nesporno, za kmetijska zemljišča, je drugače.

7. Določba 1. odst. 14. čl. ZSKZ je jasna in nedvoumna: Kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) oziroma po Zakonu o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92), ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino.

8. Okoliščina, ali je toženka pravico uporabe pridobila odplačno ali neodplačno, na navedeno zakonsko določbo nima nikakršnega vpliva, prav tako a fortiori ne okoliščina, od kod so bila ta sredstva. Sodišče prve stopnje v 18. točki na str. 8 korektno navaja, da je Ustavno sodišče že presodilo skladnost navedene določbe ZSKZ z Ustavo RS v svoji odločbi U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, in to med drugim na podlagi istih argumentov, ki jih sedaj uveljavlja toženka. Preprosto ne drži, da so njeni argumenti sedaj drugačni, saj pri tem pritožnica očitno prezre to, kar sodišče prve stopnje povzema iz navedene ustavne odločbe v opombi 3 na str. 8. Tem razlogom ni kaj dodati.

9. Nadalje so za konkretno zadevo nepomembni razlogi za uveljavitev navedene zakonske določbe, saj ti na drugačno razlago jasne določbe ne morejo vplivati; nepomembna za konkretne nepremičnine je tudi »dvojna narava« lovskih družin v prejšnjem sistemu in dejstvo, da so lahko bile tudi nosilke lastninske pravice. Kmetijska zemljišča v družbeni lasti so po zakonu postala last RS. Na to ne vpliva nadalje niti razmišljanje, ali bi s spornimi nepremičninami (s pravico uporabe na njih) toženka v preteklosti lahko odplačno razpolagala.

10. Za konkreten primer je nepomemben tudi splošni oz. širši prikaz lastninjenja različnih vrst nepremičnin po različnih predpisih. Stališča teorije, na katera se pritožnica sklicuje, ji v konkretnem primeru ne pomagajo, saj za tak primer niso izoblikovana prav nobena, ki bi ji lahko koristila. Pritožnica celo sama izpostavlja, da se lastninjenje premoženja lovskih družin posebej ni celovito uredilo.

11. Sodišče prve stopnje ob navedenem tudi korektno navaja in se opira na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč (stran 8 do 10, opombe 4 do 11). Pritožnica se s tem ne sooči. Odločbi, ki ju izpostavlja, že v delu, ki jih sama navaja, ne vodita do drugačnega sklepa glede ključnega vprašanja, ki ji je bilo že večkrat pojasnjeno: Kmetijska zemljišča v družbeni lasti so po zakonu postala last RS. Na to ne vpliva navedba, da je v eni izmed zadev sprožen postopek pred Evropskih sodiščem za človekove pravice.

12. Po povedanem je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnica mora sama kriti stroške svoje neutemeljene pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), odgovor nanjo pa glede na to, da v njem ni bilo nič novega in nič, na kar ne bi pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ni bil potreben, zato stroške zanj trpi tožnica sama (155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 136/2014
• VSRS Sklep II Ips 9/2021
• Sklep II DoR 469/2011