VSL Sodba II Cp 2041/2019

Jedro

Bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik dotlej prestajal, ter zatrjevana deformacija nohta glede na izvedensko mnenje niso posledica medicinske napake oziroma premajhne skrbnosti toženčevega osebja, kot poskuša prikazati pritožba, ampak gre za naključni zaplet, za katerega toženec ne odgovarja.

Sodišče mora pri odmeri denarne odškodnine ločiti posamezne vrste nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje te zahteve sicer ni upoštevalo, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izjemoma je namreč oškodovancu mogoče prisoditi enotno odškodnino, ki vključuje vse vrste nepremoženjske škode, kadar gre za zelo hude in obsežne škodne posledice, kjer se posamezne vrste škode med seboj neločljivo prepletajo. Po presoji pritožbenega sodišča pa je takšna izjema dopustna tudi v tem primeru, ko gre za zelo lahko škodo oziroma takšne škodne posledice, ki vsaka zase komajda še opravičujejo prisojo denarne odškodnine. Ločevanje posameznih vrst tožnikove nepremoženjske škode zato ne bi bilo smotrno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval od toženca plačilo 5.923,31 EUR odškodnine zaradi nepravilnega zdravljenja po poškodbi. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo in razsodilo, da mu mora toženec plačati 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2015 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 526,07 EUR pravdnih stroškov z obrestmi, tožniku pa, da mora stranskemu intervenientu povrniti 22,49 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče je napačno ugotovilo, da 19. 7. 2012, ko je tožnik prvič iskal zdravniško pomoč, še ni bilo indikacije za vstavitev žic. Ta ukrep bi zmanjšal verjetnost za poznejši nastanek razmika med kostnima odlomkoma. Poleg tega bi zdravnik moral pokriti rano z Mepitelom tako, da se ta kasneje ne bi zatrgal, kar je povzročilo deformirano rast nohta in dolgotranje bolečine. Tožnik nasprotuje mnenju izvedenca, da je šlo pri tem zgolj za zaplet in ne za zdravniško napako. Prepričan je, da mu pripada tudi zahtevana odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, pri čemer znesek 1.000,00 EUR nikakor ni visok. Tožnik je trpel hujše in dolgotrajnejše bolečine zaradi strokovne napake pri zdravljenju in ne zaradi same poškodbe, zato se ne strinja s presojo sodišča, da ni upravičen do odškodnine za telesne bolečine. Te so trajale kar enajst mesecev, pet mesecev tožnik skoraj nič ni spal, zato tožnikov zahtevek ni bil pretiran. Še vedno ima bolečine v prstu, predvsem ob finih ali težjih opravilih. Tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zato prenizka.

3. Odgovora na pritožbo ni bilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik se je poškodoval sam, zato mu toženec odgovarja samo za tisto škodo, ki je posledica njegovega nepravilnega zdravljenja. Strokovna napaka pri zdravljenju je storjena takrat, ko zdravstveno osebje ne ravna v skladu z zahtevami zdravstvene doktrine ali ko opusti zahtevano profesionalno skrbnost, takšno ravnanje ali opustitve pa se odrazijo v poslabšanju oškodovančevega zdravja (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Ni pa odškodninske odgovornosti za naključni zaplet, ki ga, kljub predvidljivosti, s strokovno neoporečnim in ustrezno skrbnim ravnanjem ni bilo mogoče preprečiti.

6. Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da je bil tožnik ob svojem prvem obisku pri tožencu (19. 7. 2012) deležen ustrezne obravnave toženčevega zdravstvenega osebja. Odločitev za konzervativno zdravljenje poškodovanega mezinca leve roke je bila glede na ugotovljeni razmak med kostnima odlomkoma pravilna. Res je izvedenec medicinske stroke potrdil, da bi učvrstitev zloma z žicami zmanjšala možnost kasnejšega premika kostnih odlomkov, vendar je hkrati povsem nedvoumno pojasnil, da za tak ukrep tedaj ni bilo strokovne indikacije. Tudi odstranitvi poškodovanega nohta se ni bilo mogoče izogniti. Premik kostnih odlomkov, do katerega je prišlo med tožnikovo prvo (19. 7. 2012) in drugo obravnavo (27. 7. 2012) pri tožencu, je izvedenec opredelil kot zaplet med zdravljenjem, tožnik pa nasprotnega ni dokazal. Izvedenec je namreč njegove pripombe ob zaslišanju strokovno utemeljeno in prepričljivo zavrnil, tožnik pa ponovitve dokazovanja z drugim izvedencem ni predlagal.

7. Neutemeljeni so zato tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na tujek (ostanek Mepitela) v rani. Tožnik brez podlage pripisuje izvedencu trditev, da naj bi bilo običajno, da se Mepitel pri odstranjevanju iz rane zatrga. V resnici je izvedenec pojasnil, da gre za zelo redek, vendar znan tehnični zaplet v vsakdanji kirurški praksi. Tožnik ni dokazal, da je bil Mepitel nepravilno nameščen, kar bi lahko prispevalo k temu, da je pri njegovi odstranitvi košček ostal v rani. Prav tako tožnik ni dokazal, da je toženčevo osebje navedeni tujek pri prevezah rane spregledalo. Iz tožnikove zdravstvene dokumentacije ni razvidno, da je tožnik tedaj tožil zaradi bolečin, ki naj bi mu jih povzročal tujek. Tega bi bilo po mnenju izvedenca mogoče opaziti šele po začetku izraščanja nohta, tožnik pa si je ostanek Mepitela že prej sam odstranil. Bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik dotlej prestajal, ter zatrjevana deformacija nohta torej glede na izvedensko mnenje niso posledica medicinske napake oziroma premajhne skrbnosti toženčevega osebja, kot poskuša prikazati pritožba, ampak gre za naključni zaplet, za katerega toženec ne odgovarja. Poleg tega je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da navedena deformacija objektivno ne predstavlja skaženosti, torej takšne spremembe tožnikove zunanjosti, ki bi lahko opravičila njegove duševne bolečine in prisojo denarne odškodnine zanje.

8. Toženec pa se ne more izogniti svoji odškodninski odgovornosti za škodo, ki jo je tožnik utrpel ob drugi obravnavi pri tožencu (27. 7. 2012), kar med pravdnima strankama v pritožbenem postopku ni več sporno. Ker so se kostni odlomki zarastli napačno, je tožnikov občutek za dotik na končnem členku levega mezinca oslabljen in razpršen, jagodica tega prsta pa je ostala zadebeljena in zelo občutljiva za močnejši pritisk. Tožnik zato levega mezinca ne more več uporabljati enako kot prej. Fina in napornejša opravila mu namreč povzročajo bolečine v prstu, težje igra kitaro in vozi motor.

9. Kot že navedeno, zatrjevana tožnikova skaženost zaradi neznatno spremenjenega videza levega mezinca ne dosega standarda pravno priznane škode. Tudi telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel do zaključka zdravljenja, zaradi nepravilno izvedenega drugega posega niso bile nič hujše, kot bi bile sicer. Izvedensko mnenje o tem je jasno, zato mu je sodišče prve stopnje lahko sledilo. Pač pa je tožnik upravičen do odškodnine za sedanje in bodoče telesne bolečine, saj teh ne bi bilo, če bi bil zlom pravilno učvrščen. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje te telesne bolečine upoštevalo hkrati s tožnikovimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in mu tako za celotno ugotovljeno škodo prisodilo skupaj 1.000,00 EUR.

10. Sodišče mora pri odmeri denarne odškodnine ločiti posamezne vrste nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje te zahteve sicer ni upoštevalo, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izjemoma je namreč oškodovancu mogoče prisoditi enotno odškodnino, ki vključuje vse vrste nepremoženjske škode, kadar gre za zelo hude in obsežne škodne posledice, kjer se posamezne vrste škode med seboj neločljivo prepletajo. Po presoji pritožbenega sodišča pa je takšna izjema dopustna tudi v tem primeru, ko gre za zelo lahko škodo oziroma takšne škodne posledice, ki vsaka zase komajda še opravičujejo prisojo denarne odškodnine. Ločevanje posameznih vrst tožnikove nepremoženjske škode zato ne bi bilo smotrno.

11. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevalo predpisane kriterije iz 179. člena OZ ter primerno uravnovesilo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prisojeni znesek predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo trpljenje, medtem ko bi še višja zahtevana odškodnina podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Čeprav ne presega povprečne mesečne plače na zaposlenega v državi v času sojenja, vendarle ne odstopa bistveno od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih.

12. Tožnik s posplošenimi pritožbenimi trditvami, da je odškodnina prenizka, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je tožnikovo izpoved o stopnji in trajanju telesnih in duševnih bolečin pravilno objektiviziralo z izvedenskim mnenjem. Razlogi, ki jih je navedlo za svojo presojo, so razumni in prepričljivi. Glede na vse ugotovljene okoliščine primera, predvsem naravo in težo poškodbe, nizko stopnjo bolečin in zelo majhen obseg funkcionalnih posledic (tistih, ki jih je izzvala toženčeva medicinska napaka), tožnikovo brezposelnost in njegovo starost (ob poškodbi 56 let), tožnik do višje od prisojene odškodnine ni upravičen.

13. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker v postopku ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa tožnik ne uveljavlja, je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in prvo sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Tožnik je s pritožbo propadel, zato do njihovega povračila ni upravičen (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1405/2019
• VSL sodba II Cp 2523/2013
• VSL sodba II Cp 3676/2011