VSL Sodba IV Cp 339/2020

Jedro

Prav ima tožnica, da iz mnenja izvedenke ne izhaja, da bo v največjo korist A., če bo imel že v predšolskem obdobju, ko pri tožencu enkrat med tednom prenoči, še dodatni nekaj urni stik popoldne. V primeru, da bi imela popoldanski stik vsako sredo, bi v tednu, ko nimata vikend stika, imela stik v sredo popoldne in nato še od četrtka popoldne do petka zjutraj, v tednu, ko imata vikend stik, pa bi imela stik v ponedeljek popoldne do torka zjutraj, v sredo popoldne in od petka popoldne do nedelje pozno popoldne. Tak način izvajanja stikov bi se približal načinu stikov, kot so se izvajali v preteklosti in ga je izvedenka označila za preveč obremenjujočega za mld. A. Obremenjujoči stiki seveda niso v največjo korist otroka, zato je odločitev o dodatnem stiku v predšolskem obdobju mld. A. materialnopravno zmotna - v nasprotju z določbami 106. člena ZZZDR.

Za oceno pridobitve zmožnosti preživninskega zavezanca ni pomembna le njegova plača, pač pa kakšne dohodke bi lahko dosegel glede na svojo izobrazbo, zdravstveno stanje in razmere v družbi. Toženec je visoko izobražen, splošno znano je, da potrebe po računovodjih so in da zaslužijo relativno dobro. Ob ustrezni angažiranosti lahko toženec zasluži znatno več od minimalne plače.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III izreka spremeni tako, da se 4. alineja (besedilo: „vsako sredo, ko tožena stranka do 15. ure prevzame mld. A. v vrtcu in ga nato isti dan ob 18. uri pripelje na naslov njegovega prebivališča“) črta; v ostalem se pritožba zavrne in se v 4. alineji točke IV izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijani točki VI izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (točka I) in dodelilo njunega sina, dne ... 7. 2014 rojenega A., v vzgojo in varstvo tožnici (točka II izreka). V III. točki izreka je določilo stike med mld. A. in tožencem v predšolskem obdobju otroka, in sicer da potekajo vsak drugi vikend od 15. ure v petek, ko toženec A. prevzame v vrtcu, do 18. ure v nedeljo, ko ga pripelje na naslov stalnega prebivališča; v tednu, ko nimata vikend stika, se tedenski stik s prenočitvijo izvaja na način, da toženec A. v četrtek do 15. ure prevzame v vrtcu in ga nato v petek zjutraj do 8. ure pripelje v vrtec; v tednu, ko potekajo stiki preko vikenda, pa toženec A. v ponedeljek prevzame v vrtcu do 15. ure in ga pripelje na nazaj v vrtec v torek do 8. ure; vsako sredo toženec A. prevzame v vrtcu do 15. ure in ga ob 18. uri pripelje na naslov stalnega prebivališča; poletne počitnice A. preživi s tožencem dvakrat po en teden strnjeno, s tožnico pa dvakrat po 10 dni strnjeno, preostale dneve med poletnimi počitnicami stiki potekajo po dogovoru med staršema, če ta ni mogoč, pa na način, kot je določen v 1. - 4. alineji; krajše počitnice in praznike A. preživi na način, da počitnice v trajanju enega tedna preživi tri dni pri tožencu in štiri dni pri tožnici, med ostalimi prazniki pa po dogovoru med staršema, če ta ni mogoč pa na način, kot je določen v 1. - 4. alineji. V točki IV izreka je določilo stike med tožencem in mld. A. v šolskem obdobju, in sicer vsak drugi vikend od konca pouka do nedelje do 18. ure; v tednu, ko nimata stika med vikendom, imata stik v četrtek od konca pouka do 18. ure; v tednu, ko poteka stik preko vikenda pa v ponedeljek, ko ga toženec ob koncu pouka prevzame v šoli in ga do 18. ure pripelje na naslov stalnega prebivališča; vsako sredo od konca pouka do 18. ure; med poletnimi počitnicami dvakrat po 10 dni strnjeno (s tožnico enkrat 14 dni strnjeno in enkrat 10 dni strnjeno), preostale dneve po dogovoru med staršema, če ta ni mogoč pa tako, kot potekajo med šolskim letom; krajše počitnice in praznike mld. A. preživlja pri vsakem od staršev izmenično, in sicer prve počitnice pet dni pri tožencu in dva dneva pri tožnici, naslednje počitnice pa pet dni pri tožnici in dva dni pri tožencu in tako dalje, po dopolnjenem osmem letu starosti pa izmenjaje cele tedenske počitnice z enim od staršev. Določilo je še, da telefonski stiki med A. in pravdnima strankama potekajo v skladu z željami otroka (točka V izreka). V VI. točki izreka je tožencu naložilo plačilo že zapadle preživnine v znesku 4.278,00 EUR, od 23. 8. 2019 dalje pa je dolžan plačevati mesečno preživnino 228,00 EUR do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točki VII in VIII izreka).

2. Tožnica izpodbija odločitev sodišča glede stikov ob sredah, to je 4. alinejo III. točke izreka in 4. alinejo IV. točke izreka, ker meni, da niso določeni v skladu s koristmi otroka. Opozarja, da tedenski stik ni določen le za sredo, temveč tudi za četrtek oziroma ponedeljek. Zakaj je določilo stik v sredo v predšolskem obdobju, sodišče ni pojasnilo. V izvedenskem mnenju podlage za tako odločitev ni. Izvedenka je dodatni dan priporočala le za čas, ko bo otrok že hodil v šolo, in to pod pogojem, da bo oče izkazal vso potrebno skrb pri izpolnjevanju starševske skrbi na način, da bo poskrbel za izvajanje obšolskih dejavnosti otroka in ga pripravil na šolske obveznosti v naslednjem dnevu. Odločitev v 4. alineji točke III izreka je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno, odločitev pa pomeni kršitev materialnega prava - prvega odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in sodba v tem delu nima razlogov - kršitev po 14. alineji drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi glede šolskega obdobja je odločitev glede stikov ob sredah nepravilna, saj je dodaten dan izvedenka priporočala le pogojno, če bi otrok imel kakšno obšolsko dejavnost. Napraviti zaključek več let vnaprej, da bo ta dejavnost ravno ob sredah, je nerealno, sodišče pa tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi imel otrok dodatno dejavnost ravno ob sredah. Obrazložitev zato v tem delu ni jasna. Višje sodišče naj spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da odpravi del, ki se nanaša na stike ob sredah, ali pa naj sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Toženec sodbo izpodbija v VI. točki izreka. Prepričan je, da je prisojeni znesek mesečne preživnine absolutno previsok. Sodišče ni upoštevalo njegovega slabega gmotnega položaja, temveč je odločitev oprlo na zmotne domneve o zmožnostih za dodaten zaslužek. V tožbi je tožnica mesečne stroške preživljanja za mld. A. opredelila v znesku 297,50 EUR, v predlogu za izdajo začasne odredbe pa kot primeren in realen znesek preživljanja predlagala po 140,00 EUR mesečno. Prereka izračun stroškov bivanja, ker sodba v tem delu nima odločilnih razlogov glede posameznih stroškov, ki odpadejo na otroka: strošek komunale 9,00 EUR, strošek interneta 5,50 EUR, strošek telefona 3,45 EUR, strošek nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč 2,75 EUR in strošek ogrevanja 25,00 EUR mesečno. Na kakšen način je sodišče prišlo do tako obračunanih zneskov, ni jasno, sodba v tem delu ni obrazložena, zneski so dokazno nepodprti. Za stroške ogrevanja je tožnica izpovedala, da jih plačuje njen oče, da bo morala očetu karkoli vračati za ogrevanje, ni izkazala. V postopku ni bilo razčiščeno, za kakšno ogrevanje in kurjavo sploh gre, znesek 25,00 EUR je pavšalno in s tem nepravilno opredeljen. Neizkazan je tudi strošek vrtca v višini 110,00 EUR, saj gre zgolj za izpovedbo tožnice, uradnih poizvedb pa sodišče ni opravilo. Sicer pa bo šel A. kmalu v šolo in bo strošek za vrtec odpadel. Ker skupni strošek preživljanja za otroka znaša 380,00 EUR mesečno, bi bila lahko toženčeva preživninska obveznost le 190,00 EUR mesečno. Sodišče je napačno, nerazumsko in nepravično njegovo preživninsko zmožnost ocenilo kot boljšo od tožničine. Prejema le plačo, ki povprečno mesečno znaša 615,00 EUR, tožničina plača pa znaša 860,00 EUR mesečno. Nepravilno sodišče tolmači dejstva v zvezi s tremi gospodarskimi družbami. V dokazne namene je predložil številne listine in predlagal pridobitev podatkov iz ustreznih evidenc ter predlagal izvedbo drugih dokazov, čemur pa sodišče ni sledilo. Posledica tega so zmotni zaključki, ki rezultirajo v absolutno previsoko določeni preživnini. Od gospodarskih družb nima ničesar, gre za mrtve firme, razen družbe F. d.o.o., ki posluje v minimalnem obsegu. Da je nekdo v ustanovitvenih dokumentih zapisan kot direktor oziroma zakoniti zastopnik, še ne more pomeniti, da ima od tega kakršnekoli koristi. Neizkazani, neutemeljeni in nepremišljeni so zapisi v obrazložitvi sodbe, da skupaj z materjo obvladuje pomembne odločitve v podjetjih, kar kaže na višje prihodke. Prepričanje sodišča, da ima višje dohodke od minimalne plače, je brez osnove. Že preprost pregled poslovanja družb pokaže, da gre za poslovno nedelujoča podjetja, brez premoženja in prilivov, brez zaposlenih, poslovanja praktično ni. Če otroku kdaj kaj kupi in v zahvalo svojim staršem kdaj kaj plača, to nikakor ne more rezultirati v zaključku, da ima višje denarne prihodke kot le mesečno plačo. Ne gre pozabiti, da si je denar izposojal in da je imel tudi prihranke zaradi prodaje gospodarske družbe R. d.o.o., ki jo je prodal za 7.000,00 EUR. Napačna je tudi s strani sodišča opravljena cenitev osebnega vozila ...; iz podatkov E. izhaja, da primerljiva vozila ne dosegajo niti vrednosti 6.000,00 EUR. Nerealno in krivično je, da bi moral pokriti 60 % potreb otroka, tožnica pa zgolj 40 %. Sodišče ga je obravnavalo neenakovredno in s pretirano ostrino, to je razvidno iz prepisov zvočnih posnetkov. Pri porazdelitvi preživninskega bremena je treba skladno s sodno prakso upoštevati tudi režim stikov. Ker ima stikov z otrokom veliko, bi bila glede na potrebe otroka primerna preživnina 150,00 EUR mesečno. Pri izračunu zneska zapadle preživnine sodišče ni upoštevalo, da je do izdaje sodbe ogromno časa preživel z otrokom in mu vseskozi kupoval oblačila, obutev in druge potrebščine. A. je bil pri njemu praktično vsak drugi dan. Če bi sodišče to upoštevalo, je jasno, da preživnina v znesku 228,00 EUR mesečno za nazaj nikakor ne vzdrži realne presoje. Na instančno sodišče apelira, da znesek mesečne preživnine ustrezno zmanjša, in sicer na znesek 150,00 EUR, podredno pa predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnice:

6. Otrok ima pravico do stikov z obema staršema in oba starša imata pravico do stikov z otrokom, glavno vodilo pri odločanju o stikih pa so koristi otroka (prvi odstavek 106. člena ZZZDR). Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj (peti odstavek 106. člena ZZZDR). Kakšna je otrokova korist je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem konkretnem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin primera. A. živi pri tožnici, s tožencem pa je imel pogoste dnevne stike, in sicer vsak drugi dan. Ker tožnica meni, da so stiki prepogosti, toženec pa vztraja, da se bo otrok, če z njim ne bo imel stika vsak drugi dan, odtujil od njega, je sodišče zaradi odgovora na vprašanje, kako pogosti stiki z očetom so mld. A. v največjo korist, angažiralo izvedenko. Po njenem mnenju je večkratno prehajanje otroka od enega k drugemu staršu že v predšolskem obdobju otroka preveč obremenjujoče, še bolj težaven pa tak način izvajanja stikov postane, ko gre otrok v šolo. Na podlagi opravljenih razgovorov z obema staršema in otrokom ter opazovanju interakcije otroka z vsakim od staršev, je izvedenka v svojem pisnem mnenju predlagala nekoliko različen obseg stikov v predšolskemu obdobju A. in v obdobju, ko bo pričel s šolanjem. V pisnem mnenju je pojasnila, da bo in zakaj bo v največjo korist A., če bo imel stike s tožencem vsak drugi vikend, med tednom pa en stik, in sicer v predšolskem obdobju s prenočitvijo, v šolskem obdobju pa le popoldne in pojasnila, da je lažje in zato otroku bolj v korist, če gre zjutraj v šolo od doma. Ko je bila zaslišana na naroku, pa je izvedenka pojasnila, da A. ne bi bilo v škodo, če bi se med tednom oče še za par dodatnih ur obvezal in na primer otroka vozil na kakšno interesno dejavnost ter še na ta način prevzel del starševske skrbi. Dodala je, da pa sedaj še ne vemo točno, kam se bo otrok vključil, kje to bo in koliko časa bo trajalo, vsebinsko pa je takšna stvar sprejemljiva.

7. Pravilen (tudi neizpodbijan) je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je mnenje izvedenke strokovno in bo v največjo korist otroku, če bo pri odločitvi o stikih mld. A. s tožencem v celoti upoštevano. Prav ima tožnica, da iz mnenja izvedenke ne izhaja, da bo v največjo korist A., če bo imel že v predšolskem obdobju, ko pri tožencu enkrat med tednom prenoči, še dodatni nekaj urni stik popoldne. V primeru, da bi imela popoldanski stik vsako sredo, bi v tednu, ko nimata vikend stika, imela stik v sredo popoldne in nato še od četrtka popoldne do petka zjutraj, v tednu, ko imata vikend stik, pa bi imela stik v ponedeljek popoldne do torka zjutraj, v sredo popoldne in od petka popoldne do nedelje pozno popoldne. Tak način izvajanja stikov bi se približal načinu stikov, kot so se izvajali v preteklosti in ga je izvedenka označila za preveč obremenjujočega za mld. A. Obremenjujoči stiki seveda niso v največjo korist otroka, zato je odločitev o dodatnem stiku v predšolskem obdobju mld. A. materialnopravno zmotna - v nasprotju z določbami 106. člena ZZZDR. Višje sodišče je zato pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev glede stikov med tožencem in mld. A. v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je za sredo predvidene stike črtalo (5. točka 358. člena ZPP).

8. Ko bo začel hoditi v šolo, pa mld. A. s tožencem ne bo imel več stika s prenočevanjem med tednom in po na zaslišanju izraženem mnenju izvedenke za A. ne bo obremenjujoče, če se doda še kakšen dvo do tri urni stik popoldne. Iz zaslišanja izvedenke in obrazložitve prvostopenjskega sodišča izhaja pričakovanje, da bo ta dodatni stik namenjen vključevanju očeta v šolske in obšolske dejavnosti A. Ne gre torej le za vključevanje očeta v obšolske dejavnosti, zato ni odločilno, ali bo imel A. ravno ob sredah, ko se bo izvajal popoldanski stik, kakšno izvenšolsko dejavnost. Če je ne bo imel, bosta delala za šolo. Seveda pa se lahko pravdni stranki po tem, ko bosta vedeli, kdaj ima A. kakšno dejavnost, glede časa izvajanja dodatnega stika dogovorita tudi drugače. Ker iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da bo po tem, ko bo A. pričel s šolanjem, za njegov odnos s tožencem in s tem zanj koristno, da bosta imela razen vikend stika še dva krajša stika med tednom, je v tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna in je pritožnica s poudarjanjem dela izpovedbe izvedenke o negotovosti glede dejavnosti A., ko bo pričel s šolanjem, ne izpodbije. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu točke IV izreka (353. člen ZPP).

O pritožbi toženca:

9. Materialnopravna podlaga določitve preživnine je 129. člen ZZZDR, po katerem mora biti preživnina v sorazmerju med potrebami preživninskega upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi zavezanca. V drugem odstavku 129.a člena ZZZDR so opredeljene preživninske oziroma življenjske potrebe otroka. Te zlasti predstavljajo stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Sodišče prve stopnje je stroške za preživljanje mld. A. ugotavljalo v okviru navedenih postavk. Naslonilo se je na specifikacijo stroškov, ki jo je na poziv sodišča v spis vložila tožnica. Specifikacijo je dodatno obrazložila, ko je bila zaslišana na naroku 21. 3. 2019. Toženec postavkam v pisni specifikaciji stroškov ni ugovarjal, na naroku pa je njegova pooblaščenka spraševala le glede cene vrtca in v zvezi s plavalnim tečajem oziroma dejavnostmi otroka. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sledilo specifikaciji stroškov v spisu, potrebe otroka pa ocenilo tudi ob upoštevanju splošno znanih dejstev in primerljive sodne prakse. Ugotovilo je, da znašajo potrebe mld. A. okoli 380,00 EUR mesečno. To je znesek, ki ne odstopa navzgor od običajno ugotovljenih potreb otrok A. starosti in nikakor ni nerealen in nerazumno visok. Tožnica je v tožbi res navedla nižji znesek mesečnih stroškov za preživljanje otroka - 297,50 EUR mesečno, vendar pa toženec spregleda navedbo, da bodo ti stroški z leti seveda še naraščali. Tožba je bila vložena julija 2017, preživninske potrebe pa se ugotavljajo na dan zaključka glavne obravnave, kar je bilo več kot dve leti po vložitvi tožbe. V predlogu za izdajo začasne odredbe pa tožnica sploh ni opredeljevala stroškov za preživljanje mld. A., predlagala je, naj toženec začasno plačuje 140,00 EUR na mesec, ker je 20 EUR na mesec, kolikor je plačeval takrat, občutno premalo. In upoštevati je treba, kar navaja tudi toženec v pritožbi, obseg stikov otroka z nerezidenčnim staršem. V času vložitve tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe sta imela toženec in A. stik vsak drugi dan.

10. Tožnica je stroške za bivanje A. navedla v pisni specifikaciji, ki ji toženec, kot rečeno, ni obrazloženo ugovarjal. Na vprašanja, predvsem sodišča, je na naroku nekatere stroške dodatno obrazložila. Tako je glede ogrevanja pojasnila, da znašajo ti stroški za njo in otroka skupaj 600,00 EUR na leto, zato na otroka odpade 300,00 EUR na leto. Ker ima leto 12 mesecev je notorno, da znaša strošek za ogrevanje, ki odpade na otroka, 25 EUR mesečno. Očitki o neobrazloženosti sodbe so neutemeljeni. Enako očitki o neizkazanosti stroškov. Tožnica je izpovedala, da je stroške ogrevanja plačal njen oče, ker jih sama ni mogla in da mu ta znesek še dolguje. Tudi če tožnica svojemu očetu ne bo povrnila plačanih stroškov ogrevanja, to toženca ne razbremeni njegove preživninske obveznosti. Koliko znašajo stroški za vrtec je tožnica dokazala s predložitvijo računov (prilogi A17 in A18), pa tudi splošno znano je, da so subvencije za vrtec za otroka nezaposlenega starša višje, kot subvencija, ko se starš zaposli. Ker se sodi po stanju na dan zaključka glavne obravnave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri določitvi preživninske obveznosti toženca upoštevalo stroške za vrtec. Ko bo šel A. v šolo, bo sicer strošek plačila vrtca odpadel, nastali pa bodo stroški za šolo. Če se bo višina stroškov za preživljanje A., ko bo šel v šolo, bistveno spremenila, se bo preživninska obveznost lahko (ob ustreznem predlogu) spremenila.

11. Višje sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan nositi 60 % preživninskega bremena. Toženec je po poklicu diplomirani ekonomist, ukvarja se z računovodstvom, je direktor oziroma poslovodja več firm, ki so med seboj povezane. Slednje je razvidno iz podatkov sodnega registra. Toženčeva izpovedba, da s firmami dejansko nima nič in mu ne prinašajo nobene koristi, ni prepričljiva, s katerimi listinami naj bi to dokazal, pa iz pritožbe ne izhaja. Da bi diplomirani ekonomist, ki vodi več podjetij, zaslužil le minimalno plačo, je težko verjeti. Toženec ni pojasnil, zakaj pristaja na funkcijo direktorja večih, po njegovih trditvah nedelujočih gospodarskih družb, če od tega nima nobenih koristi. Trditev toženca ne podpirajo niti dejstva, da si je kupil stanovanje in je lastnik avtomobila. Točno koliko je avto vreden, za presojo preživninske obveznosti ni odločilno dejstvo. Na pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da toženec ne zasluži le malo čez 600,00 EUR mesečno, kažejo tudi navedbe o tem, kaj vse je kupil otroku, čeprav iz njegove izpovedbe izhaja, da znašajo samo stroški za lastno preživetje skoraj toliko, kot zasluži. Pritožbeno sodišče glede na to kot pravilnega sprejema zaključek, da toženec zasluži več kot le minimalno plačo, kar uradno prikazuje.

12. Nenazadnje pa je pravilno tudi stališče izpodbijane sodbe, da za oceno pridobitve zmožnosti preživninskega zavezanca ni pomembna le njegova plača, pač pa kakšne dohodke bi lahko dosegel glede na svojo izobrazbo, zdravstveno stanje in razmere v družbi. Toženec je visoko izobražen, splošno znano je, da potrebe po računovodjih so in da zaslužijo relativno dobro. Ob ustrezni angažiranosti lahko toženec zasluži znatno več od minimalne plače.

13. Resnični dohodki obeh staršev so po prepričanju sodišča primerljivi. Vendar pa tožnica bistveno več prispeva k vzgoji, varstvu in oskrbi A., zato bi bila porazdelitev preživninskega bremena na vsakega pol, materialnopravno zmotna. Tudi ko je imel toženec stike z otrokom vsak drugi dan, so bili to večinoma le nekajurni popoldanski stiki, glavna skrb za varstvo in vzgojo otroka pa je bila na tožnici. To se s stiki, kot so sedaj določeni, ne bo spremenilo. V predšolskem obdobju bosta imela manjše število, vendar daljših stikov s prenočitvijo, ko bo šel A. v šolo, pa me tednom dva krajša stika. Toženec bo ob stikih neposredno kril stroške prehrane in, kadar bo pri njem prespal, stroške bivanja A. Še vedno pa je na tožnici bistveno breme neposrednega kritja stroškov, saj otrok pri njej preživi približno 2/3 časa, ona mu je dolžna kupovati obleko in obutev ter ostale življenjske potrebščine, na primer šolske potrebščine. Po vsem obrazloženem pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je toženec dolžan in zmožen pokriti 60 % potreb otroka. Zavedati se mora, da ima preživninska obveznost prednost pred drugimi obveznostmi.

14. Ta odločitev je rezultat ugotovljenih dejanskih okoliščin konkretnega primera in ne nastrojenosti proti tožencu. Postavljanje vprašanj z namenom razjasnitve dejanskega stanja, kar je, kot je razvidno iz prepisov zvočnih posnetkov, počelo sodišče, ne predstavlja neenakopravnega in pretirano ostrega obravnavanja, čeprav se je toženec ob njih počutil neprijetno. Neutemeljeno se toženec zavzema tudi za zmanjšanje preživnine z argumentom, da je otroku sam kupoval nekatere stvari; za tak način pokrivanja potreb otroka je potreben dogovor med staršema¹, ki pa ga toženec niti ne zatrjuje.

15. Toženčeve pritožbene navedbe po obrazloženem niso utemeljene, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v točki VI izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in 413. členu ZPP. Ker se je v postopku odločalo o koristi otroka pravdnih strank, skladno z ustaljeno sodno prakso krijeta starša vsak svoje stroške.

-------------------------------
¹ Gl. npr. sodbo VSL IV C 614/2018

Datum zadnje spremembe:

24.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 2148/2010
• VSL sodba IV Cp 3248/2012
• VSL Sklep IV Cp 518/2019