VSL Sodba II Cp 394/2020

Jedro

Ničnost celotne pogodbe ne bi bila ustrezna sankcija za kršitev tožničine pravice do pouka o možnosti za odstop od pogodbe, predvsem ne v primeru, če podani pouk ni (povsem ustrezen in) pravočasen. V tem oziru pritožbeno sodišče pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da bi se v primeru nepravočasnega pouka pravica stranke do odstopa od pogodbe le ustrezno podaljšala, saj je bistvo ureditve v zagotovitvi, da zavarovalec prejme jasno informacijo glede pravice do odstopa in da ima na tej podlagi možnost omenjeno pravico (ob ustrezno dolgem razmisleku 14 do 30 dni) tudi izkoristiti.

Sodišče EU je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb in veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije, kar pomeni, da je namen oziroma smisel postavitve predhodnega vprašanja Sodišču EU v iskanju razlage (nejasne) evropske določbe (Sodišče EU je pristojno za odločanje o razlagi ali veljavnosti akta Unije, za razlago nacionalne zakonodaje pa je pristojno izključno nacionalno sodišče; primerjaj 267. člen PDEU). Ker v konkretnem primeru ne gre za to, pritožbeno sodišče potrebe po zahtevi za izdajo predhodne odločbe, katerega smisel je v preprečevanju napačne interpretacije evropskega prava oziroma v razjasnitvi kakšnega vidika razlage prava Unije, ne vidi. Nepomembno pa ni niti dejstvo, da pritožba omenjene zahteve ne utemeljuje niti z navedbami o tem, s kakšnim vprašanjem o evroskladni razlagi sporne določbe evropske direktive naj bi se bilo nacionalno pritožbeno sodišče dolžno obrniti na Sodišče EU.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.095,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2017 do plačila in s stroškovnimi posledicami (I. točka izreka) ter tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (v nadaljevanju toženka) v višini 29,14 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, s stroškovno posledico.

Navaja, da mora sodišče pri interpretaciji določil Zakona o zavarovalništvu (ZZavar) uporabiti tudi določbe Direktive 92/96 EGS, ki je bila prenesena v slovenski pravni red. Tretja direktiva življenjskega zavarovanja EU in Sodišče EU v sodbi C-209/12 zahtevata, da mora biti obvestilo o modalitetah uveljavljanja odstopne pravice pisno, jasno in detajlno v uradnem jeziku države članice izročeno zavarovancu pred sklenitvijo pogodbe. Toženka posredno priznava, da v konkretnem primeru temu ni bilo tako. Tretja direktiva je podrobneje opredelila določila o obveščanju iz Druge direktive in je bila nato razveljavljena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2002/83/ES. Osrednje vprašanje obveščanja zavarovanca pred sklenitvijo pogodbe je v slednji direktivi dodatno podrobneje obdelano v Prilogi III, ki določa minimalne informacije, ki morajo biti zavarovancu posredovane pred podpisom pogodbe, in sicer jasno, natančno, pisno in v uradnem jeziku države članice. Šime Ivanjko v članku v Pravni praksi zastopa stališče, da je ZZavar vprašanja o obveščanju uredil skladno z Direktivo 92/96/EGS. Ker je bil ZZavar izdan na podlagi direktiv EU, je potrebno pri interpretaciji morebitnih nejasnih zakonskih določb upoštevati tudi besedilo direktiv. V Avstriji in Nemčiji obstaja enotna sodna praksa glede spornega vprašanja. Ni dopustno, da bi imeli v državah članicah EU na podlagi iste direktive neenotno prakso. ZZavar določa, da mora zavarovalnica ob sklenitvi zavarovalne pogodbe s pisnim obvestilom zavarovanca seznaniti s pravico do odstopa. Trenutek ob sklenitvi ne pomeni trenutka po sklenitvi. Ker gre za pravico do preklica, gre očitno za preklic same ponudbe, saj se prekliče samo enostranska izjava, ne dvostranski posel. Tožnica ni bila pravilno poučena o možnosti preklica ponudbe oziroma pogodbe, predvsem ne v trenutku ob njeni sklenitvi dne 6. 2. 2008, ko ni bil dan noben pouk v navedeni smeri. To, da so bili tožnici ob podpisu ponudbe izročeni Splošni pogoji življenjskega zavarovanja, ni dovolj. To nasprotuje sodni praksi Sodišča EU in direktivam, ki zahtevajo tak pouk na obrazcu za ponudbo. Toženka bi morala tožnico poučiti na slednjem obrazcu pred njenim podpisom, in sicer z zadostnim poudarkom v tiskovno – tehničnem smislu. Sodišče EU je v sodbi C 209-12 navedlo, da se učinki te sodbe časovno ne omejujejo, zato tožnica pravočasno uveljavljala zahtevke za povrnitev vplačanih zavarovalnih premij. Sodišče je spregledalo, da je napačna zahteva iz splošnih pogojev glede pisnosti odstopa, saj sodna praksa Sodišča EU dopušča ustni odstop. Že zato je sporna pogodba nična. Uveljavlja kršitev ustavnih pravic iz 14., 22. in 33. člena Ustave RS (URS). Navaja, da pooblaščenca vodita še 25 istih pravdnih postopkov na dunajskem sodišču za gospodarske zadeve, kjer kaže, da bosta z zahtevki uspela. Ker mora biti sodna praksa v EU enotna, bi tožničin neuspeh pomenil kršitev pravice do enakosti pred zakonom. Gre za klasični primer, ko je pritožbeno sodišče dolžno zadevo predložiti Sodišču EU v predhodno odločanje. Če ne bo postopalo tako, bo kršilo 22. člen URS. Ta zakonska dolžnost preprečuje izoblikovanje nacionalne sodne prakse, ki bi bila v nasprotju s pravom EU.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne predmetni tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica temeljila na trditvah o ničnosti zavarovalne pogodbe naložbenega življenjskega zavarovanja št. 8199361 (v nadaljevanju pogodba), ki jo je sklenila s toženko, in sicer iz razloga nepravilne obvestitve o pravici do preklica oziroma odstopa od pogodbe, je pravilna in zakonita.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so (že) tožbene trditve preskope, saj ne vsebujejo navedb o tem, kaj v predmetnem primeru utemeljuje ničnostno sankcijo konkretne pogodbe. Institut ničnosti, katerega vsebina je v ščitenju širših družbenih interesov, je namreč najstrožja in skrajna sankcija, ki jo pravni red uvaja za primer, ko gre za pogodbo, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, razen če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Skrajnost ničnostne sankcije izhaja že iz same določbe, ki najprej odkazuje na kakšno milejšo sankcijo (primerjaj 86. člen Obligacijskega zakonika, OZ) oziroma na ostale v zakonu izrecno navedene primere (npr. ničnost zaradi nemožnosti ali nedoločnosti/nedoločljivosti predmeta, 35. člen OZ; ničnost zaradi odsotnosti podlage, 39. člen OZ; ničnost zaradi kršitve predpisov o obliki, 55. člen OZ, idr). Izpodbijana odločitev je tako pravilna že zato, ker so bile tožbene trditve v tem oziru pomanjkljive (nesklepčne).

7. Pravilna pa je tudi v pritožbi obsežneje izpodbijana presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pri sklepanju pogodbe ustrezno, zakonodajno skladno poučena o svojem odstopnem upravičenju.

8. Slovenski pravni red je v drugi alineji 4. točke prvega odstavka 83. člena ZZavar (veljavnem v času sklepanja sporne pogodbe) zavarovalnico zavezoval, da v zavarovalno pogodbo, ki krije nevarnosti v Republiki Sloveniji, v okviru določb o trajanju zavarovalne pogodbe med drugim vključi pojasnilo, na kakšen način in v katerem časovnem trenutku je zavarovalno pogodbo mogoče odpovedati oziroma sicer v celoti oziroma delno razvezati, in kakšne so obveznosti zavarovalnice v takšnih primerih, pri čemer v primeru življenjskih zavarovanj rok za odpoved pogodbe ne sme biti krajši od 14 in ne daljši od 30 dni od dneva sklenitve zavarovalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:¹ prvič, da je tožnica ob podpisu ponudbe za sklenitev sporne pogodbe dne 31. 1. 2008 prejela Zavarovalne pogoje PG-U-NAL/06-11 (priloga B1), ki v četrtem odstavku 3. člena določajo, da ima zavarovalec pravico (pisnega²) odstopa od zavarovalne pogodbe v roku 30 dni od sklenitve pogodbe ter drugič, da je bila tožnica na omenjeno pravico izrecno pisno opozorjena še v dopisu z dne 12. 2. 2008, s katerim je toženka tožnici poslala polico naložbenega življenjskega zavarovanja (priloga B3).

9. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnica torej o obravnavani pravici obveščena. Pouk, ki ga je prejela tožnica oziroma ugotovljeni način obvestitve tožnice o pravici do odstopa od pogodbe (ne ponudbe, kot to zmotno meni pritožba), pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča skladen s povzeto (jasno) določbo relevantne zakonodaje. Stališče tožnice, da povzeta določba zavarovalnico zavezuje, da stranko obvesti o obravnavani možnosti glede odstopa od pogodbe na samem obrazcu za ponudbo pred podpisom stranke, je zmotno, saj kaj takšnega iz citiranega zakonskega besedila ni mogoče povzeti. Pritožbeno zavzemanje v smeri uveljavite stališča o neustreznem in nepravočasnem pouku o pravici do odstopa je tako neutemeljeno.

10. Hkrati pritožbeno sodišče dodaja, da ničnost (in to celotne pogodbe!) niti ne bi bila ustrezna sankcija za kršitev tožničine pravice do pouka o možnosti za odstop od pogodbe, predvsem ne v primeru, če podani pouk ni (povsem ustrezen in) pravočasen. V tem oziru pritožbeno sodišče pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da bi se v primeru nepravočasnega pouka pravica stranke do odstopa od pogodbe le ustrezno podaljšala, saj je bistvo ureditve v zagotovitvi, da zavarovalec prejme jasno informacijo glede pravice do odstopa in da ima na tej podlagi možnost omenjeno pravico (ob ustrezno dolgem razmisleku 14 do 30 dni) tudi izkoristiti.

11. Čeprav drugačna ugotovitev v okviru konkretnega postopka niti ne bi mogla vplivati na sprejeto odločitev, je pritožbeno sodišče prepričano, da je povzeta (popolnoma jasna) določba slovenskega pravnega reda³ ustrezno povzela zaveze, ki jih na konkretnem področju uvaja evropski pravni red, natančneje Direktiva 2002/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. 11. 2002 o življenjskem zavarovanju (podrobneje glej 35. člen in prilogo III)⁴, ki je ob upoštevanju datuma sklenitve sporne pogodbe relevantna za konkretni primer. Bistvo direktive je, da zavarovanec prejme informacije, ki so pomembne za sprejem njegove odločitve o sklenitvi pogodbe (torej, da se seznani z vsebino svojih pravic in obveznosti), vključno z informacijami o možnosti odstopa od pogodbe. Razlaga, za kakršno se zavzema pritožnica, da bi bila celotna pogodba nična zgolj iz razloga, ker stranka določenih informacij ni prejela pravočasno (temveč z zamikom nekaj dni), je v očitnem nasprotju tako z namenom ničnostne sankcije kot tudi z namenom določb citiranih direktiv o obveščanju potrošnika o odstopnem upravičenju.

12. Odločba Sodišča EU C-209/12, na katero se v podporo svojim zavzemanjem sklicuje tožnica, v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj je Sodišče EU v navedeni zadevi razpravljalo, ali je skladna z evropsko zakonodajo omejitev pravice do odstopa od pogodbe na obdobje enega leta od datuma, ko je zavarovalec plačal prvo premijo, čeprav ta zavarovalec ni bil obveščen o pravici do odstopa. Šlo je torej (le) za vprašanje, ali in kdaj preneha pravica zavarovalca do odstopa od pogodbe, če o tej pravici ni bil obveščen. V tej pravdi je tožnica o pravici do odstopa bila obveščena in niti ne zatrjuje, da bi želela od pogodbe odstopiti, pa bi ji toženka to pravico kratila. Tožnica povzeto odločbo Sodišča EU očitno tudi narobe razume, saj besedilo odločbe (tudi ob ugotovitvi konflikta med nacionalno in evropsko ureditvijo) ne odkazuje na ničnost (celotne) pogodbe; v odločbi sploh ni govora o učinkih ugotovljene neskladnosti na konkretno pogodbo.

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi očitek o ustavnopravnih kršitvah iz 14., 22. in 33. člena URS, saj v zvezi s tem niti ne poda konkretiziranih pojasnil, v čem naj bi se zatrjevane kršitve kazale (zgolj naštevanje členov URS ne zadošča standardu obrazložene pritožbe). Tožnica s sklicevanjem na kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS v povezavi s postopki pred sodišči v tujini (konkretno v Avstriji)⁵ ne more biti uspešna, saj je uresničevanje te pravice omejeno na nacionalno območje, na katerem velja URS in tega ne spreminja niti dejstvo, da sta tako Slovenija kot Avstrija članici EU.

14. Sklepno pritožbeno sodišče zavrača še tožničino zahtevo za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU. Najprej je pojasniti, da tožnica zmotno meni, da je pritožbeno sodišče dolžno zadevo predložiti Sodišču EU, saj takšna zahteva (ob izpolnitvi nadaljnje, v nadaljevanju obravnavane predpostavke) glede na določbo drugega in tretjega odstavka 267. člena PDEU za sodišče države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu obstaja pravno sredstvo, ne obstoji (takšno sodišče ima opcijsko pravico za primer, če meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo). Že glede na pojasnjeno gre zavrniti zatrjevno kršitev 22. člena URS (češ, da tožnica ne bo deležna enakega varstva pravic, če pritožbeno sodišče ne bo izpolnilo svoje dolžnosti po predložitvi zadeve Sodišču EU v predhodno odločanje).

15. Dalje pa gre (kot odločilno) pojasniti, da je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb in veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije, kar pomeni, da je namen oziroma smisel postavitve predhodnega vprašanja Sodišču EU v iskanju razlage (nejasne) evropske določbe (Sodišče EU je pristojno za odločanje o razlagi ali veljavnosti akta Unije, za razlago nacionalne zakonodaje pa je pristojno izključno nacionalno sodišče; primerjaj 267. člen PDEU). Ker v konkretnem primeru ne gre za to, pritožbeno sodišče potrebe po zahtevi za izdajo predhodne odločbe, katerega smisel je v preprečevanju napačne interpretacije evropskega prava oziroma v razjasnitvi kakšnega vidika razlage prava Unije, ne vidi. Nepomembno pa ni niti dejstvo, da pritožba omenjene zahteve ne utemeljuje niti z navedbami o tem, s kakšnim vprašanjem o evroskladni razlagi sporne določbe evropske direktive⁶ naj bi se bilo nacionalno pritožbeno sodišče dolžno obrniti na Sodišče EU.

16. Zaradi navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožnica, ki v pritožbenem postopku ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zahtevek je obravnavan v sporu majhne vrednosti, pri katerem je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljena dejstva pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).
² Tožnica zmotno meni, da ima lahko zahteva po pisnosti odstopne izjave vpliv na veljavnost same pogodbe (posledica napačnega pouka v tej smeri bi bila lahko kvečjemu to, da je treba upoštevati tudi ustne odstope).
³ Nacionalni predpis, ki ga nacionalno sodišče v primeru nejasnosti razlaga evroskladno, je edina pravna podlaga, na katero se lahko posameznik sklicuje pri uresničevanju svojih pravic, saj direktive nimajo neposrednega horizontalnega učinka.
⁴ Citirana direktiva razveljavlja in nadomešča Tretjo direktivo za življenjsko zavarovanje 92/96 EGS, na katero se sklicuje tožnica.
⁵ Pritožbeno sodišče še pripominja, da pritožba niti ne citira (še manj predloži) kakšne konkretne odločitve avstrijskih sodišč, temveč le izraža svoje prepričanje (ki v tem trenutku ni nič drugega kot upanje), da bo v teh postopkih pooblaščenec tožnice uspel.
⁶ Niti iz navedb tožnika ne izhaja, da gre za nejasne določbe evropske zakonodaje, ki potrebujejo dodatno razlago, ampak ravno nasprotno.

Datum zadnje spremembe:

24.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1759/2013
• VSC sodba Cp 684/2007
• VSM Sodba I Cp 632/2017