<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 500/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.500.2020
Evidenčna številka:VSL00034433
Datum odločbe:12.06.2020
Senat, sodnik posameznik:Irena Veter (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Brigita Markovič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poškodba vratne hrbtenice - zelo lahek primer po Fischerjevi lestvici - degenerativne spremembe - lahek primer po Fischerjevi lestvici - dokazna ocena - načelo proste presoje dokazov - dokaz z izvedencem - izvedensko mnenje - vzročna zveza - odmera denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - tuja pomoč

Jedro

Da izvedenec ni znal "razmejiti" vseh posledic, kot očita pritožnik, ni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi morebitne nepopolnosti tega dokaza, pač pa gre za življenjsko kompleksnost, ki jo je narekovala časovna povezanost oziroma sosledje dogodkov. Tako je namreč treba razumeti izvedenca, ko je pojasnil, da je nesreča „sprožila opisan tok dogodkov“, saj je dosledno vztrajal, da tožnikove hude oziroma hujše težave, ki so privedle do operacije na hrbtenici, nikakor niso posledica udarca ob nesreči. Discus hernia, zaradi česar je bil tožnik operiran časovno relativno kmalu po koncu „običajnega zdravljenja“ posledic nesreče, po pojasnilu izvedenca namreč nikoli ni posledica travme; okoliščin, ki bi kazale, da je pri tožniku drugače, ni bilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka).

II. Tožnik naj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku plačati 963,60 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 07. 2017 do plačila ter zakonske zamudne obresti od 3000,00 EUR za čas od 16. 07. 2017 do 31. 01. 2018 (I. točka izreka sodbe). Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Obenem je toženki naložilo, da mora povrniti 126,32 EUR tožnikovih pravdnih stroškov v korist proračuna v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter opredeljuje pritožbene stroške. Sodišču očita, da je nekritično sledilo izvedencu, češ da je bilo zdravljenje njegovih poškodb iz predmetne nesreče zaključeno v 3 mesecih. Vztraja, da je bil pred nesrečo brez težav, omenjeni zapisi v njegovi kartoteki izkazujejo v 15 letih le trikrat bolniški stalež zaradi delovnih omejitev. Navaja, da njegove degenerativne težave pred tem niso bile izražene, da so bile težave s hrbtenico praktično neme. S tem, da jih sodišče ni ocenilo kot posledico nesreče, očita, da je ravnalo v nasprotju z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, pri čemer se sklicuje na zadevo II Ips 625/2005. Očita, da izvedenec niti ni znal razmejiti težav od nesreče od težav, ki z njo niso povezane, in da je bil pristranski. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da v nesreči ni utrpel zloma reber. Bolečine na desni strani prsnega koša, ki jo je navedel zdravniku po dvigovanju bremen 5. 8. 2015, so kmalu prenehale, tipični simptomi zloma reber pa so se pojavili šele po nesreči. Meni, da je odškodnina 3000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti prenizka, prav tako 900 EUR za strah, moralo pa bi mu po njegovem sodišče priznati tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi tu se sklicuje na to, da pred nesrečo ni imel omejitev in navaja nekatere odločbe tukajšnjega pritožbenega sodišča, kjer je bila odškodnina iz tega naslova priznana, če so težave zaradi poškodbe nastopile prej, kot bi sicer. Navaja, da mu je sodišče zaradi osnovnega napačnega stališča prisodilo tudi prenizko odškodnino za premoženjsko škodo, saj bi mu moralo priznati več stroškov, ne le za trimesečno zdravljenje. Če bi sodišče zaslišalo njegovo ženo, bi se lahko prepričalo, da je potreboval tujo pomoč. Razloga za zavrnitev predloga za zaslišanje priče S. M. naj sodišče ne bi navedlo. Končno pritožnik sodišču očita, da ni določilo izpolnitvenega roka za odškodnino, ki mu jo je prisodilo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Kljub temu, da velja v našem pravu načelo proste presoje dokazov (8. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, kaj je tožnik utrpel v prometni nesreči, za katero odgovarja toženka, pravilno v celoti oprlo na strokovno, temeljito in jasno mnenje izvedenca medicinske stroke dr. A. B., saj sâmo za kaj takega nima ustreznega znanja (243. čl. ZPP). Izvedenec je strokovnjak z dolgoletnimi izkušnjami na svojem področju, mnenje pa je podal po pregledu vse tožnikove zdravstvene dokumentacije ter osebnem pregledu tožnika natančno, transparentno in preverljivo: enkrat ga je pisno dodatno pojasnil, poleg tega pa je bil tudi zaslišan in je ustno odgovoril na vsa dodatna vprašanja strank in sodišča. V njegovem mnenju ni vrzeli, nelogičnosti ali protislovij, tudi ni razvidno, da bi bil pristranski.

7. Sodišče je tako s pomočjo izvedenca zanesljivo ugotovilo, da je imel tožnik že pred obravnavano nesrečo hude, akutne težave s hrbtenico, saj to izkazuje njegova zdravstvena dokumentacija. Zakaj iz tega razloga tožnik ni večkrat koristil bolniškega staleža, ni pomembno, ugibanje izvedenca o tem pa na njegovo domnevno pristranskost v ničemer ne kaže. Zanesljivo je ugotovljeno, da je bil v letu pred nesrečo tožnik kar trikrat pri zdravniku zaradi težav oz. bolečin vzdolž celotne hrbtenice. Obravnavana nesreča, v kateri je utrpel le zelo lahke poškodbe (nateg vratnega mišičevja, nateg obhrbtnega mišičevja v predelu prsno-ledvene hrbtenice in udarnino prsnega koša), je po ugotovitvah sodišča, oprtih na prepričljivo in dosledno mnenje izvedenca, njegove težave le „demaskirala“, torej razgalila, in ne povzročile. Te težave, ki so se razgalile po nesreči, pa so ne le obstajale že prej in v nesreči niso bile povzročene, pač pa so tožniku že prej povzročale nezanemarljive težave. Torej niso bile neme, kar pravzaprav priznava tudi tožnik sam (ko pravi, da so bile „praktično“ neme). Da izvedenec ni znal „razmejiti“ vseh posledic, kot očita pritožnik, ni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi morebitne nepopolnosti tega dokaza, pač pa gre za življenjsko kompleksnost, ki jo je narekovala časovna povezanost oz. sosledje dogodkov. Tako je namreč treba razumeti izvedenca, ko je pojasnil, da je nesreča „sprožila opisan tok dogodkov“1, saj je dosledno vztrajal, da tožnikove hude oz. hujše težave, ki so privedle do operacije na hrbtenici, nikakor niso posledica udarca ob nesreči. Discus hernia, zaradi česar je bil tožnik operiran časovno relativno kmalu po koncu „običajnega zdravljenja“ posledic nesreče, po pojasnilu izvedenca namreč nikoli ni posledica travme; okoliščin, ki bi kazale, da je pri tožniku drugače, ni bilo.

8. Presoja sodišča prve stopnje, oprta na takšne ugotovitve, zato ni v nasprotju s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v odločbi II Ips 625/2005 in ki je postalo uveljavljena sodna praksa, kot izhaja tudi iz odločb pritožbenih sodišč, ki jih navaja pritožba. Drži, da mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega, kot je, in da odškodnine zaradi njegovega zdravstvenega stanja, ki pred obravnavano poškodbo temu ni povzročala težav, odškodnine ne sme znižati. Vendar, kot je že pojasnjeno zgoraj, pri tožniku v resnici ne gre za tak primer.

9. Z enako gotovostjo je izvedenec pojasnil, da tožnik v obravnavani nesreči ni utrpel zloma reber. Natančno in prepričljivo je pojasnil, da so rentgenske slike pokazale starejši zlom, ki ga je sam povezal s konkretnim zapisom v toženčevi dokumentaciji. Pritožba v to ugotovitev ne zbudi nobenega razumnega dvoma.

10. Odmerjena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (3.000,00 EUR) kot tudi za strah (900 EUR) je zato primerna. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo, ki jo je utrpel v nesreči, pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse, zato ni neutemeljen očitek o zmotni uporabi materialnega prava (179. čl. Obligacijskega zakonika). Tožnikove telesne poškodbe, zadobljene v nesreči, sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo lahke do lahke (I. do II.), za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pa je prejel nekaj manj kot štiri povprečne neto plače v RS.

11. Iz razlogov, navedenih zgoraj, sta pravilna ocena in zaključek sodišča prve stopnje, da življenjske aktivnosti tožnika niso zmanjšane v posledici nesreče, zato je ta del zahtevka pravilno zavrnjen v celoti. Potreba po tuji pomoči tudi ni bila ugotovljena, zato je sodišče prve stopnje tudi ta del zahtevka pravilno zavrnilo in pravilno tudi pojasnilo, da ne zadošča golo dejstvo dejanske pomoči, pač pa objektivno pogojena potreba zanjo, ki bi bila posledica nesreče (42. tč. obrazložitev izpodbijane sodbe). Zaslišanje tožnikove žene zato ni bilo potrebno.

12. Končno ne drži niti očitek, da sodišče ne pojasnilo, zakaj ni zaslišalo od tožnika predlagane priče S. M., saj je to storilo v tč. 7. na str. 8. izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se tam navedenim razlogom pridružuje.

13. Paricijski rok za plačilo glavnice in obresti po ugodilnem delu sodbe, ki je pomotoma izostal, je sodišče prve stopnje določilo s popravnim sklepom 20. 1. 2020.

14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sami kriti stroške svoje neutemeljene pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

-------------------------------
1 Primerjaj tudi nosilne razloge v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 113/2019 v nekoliko podobni zadevi.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 243

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4NTc2