VSL Sodba I Cp 2306/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 6. 2007 postala lastnika nepremičnine 372/19 k.o. X, hkrati pa je bilo v kupoprodajni pogodbi, ki sta jo tožnika sklenila s prodajalcem (1. člen pogodbe), določeno, da je poleg enostanovanjskega trojčka predmet nakupa tudi zunanja prometna in komunalna ureditev, zgrajena do III. podaljšane gradbene faze in s pripadajočim zemljiščem in da je na podlagi elaborata o delitvi parcel nastala nova parcela 372/20 k.o. X, ki bo predstavljala dovozno obračališče in cesto po severni strani parcel 372/1 in 272/2 k.o. X. Drugi člen pogodbe določa enako, da je predmet nakupa poleg zemljišča 372/19 tudi pripadajoča zunanja, prometna in komunalna ureditev. Glede na to, da je bil lastnik parcele 372/20 prodajalec, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je dobrovernost tožnikov kot izvrševalcev stvarne služnosti utemeljena na pogodbeni pravni podlagi, saj navedena pogodbena določila predstavljajo soglasje prodajalca za trajno uporabo parcelne številke 327/20 za hojo in vožnjo po cesti in obračališču.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je parc. št. 372/20 predstavljala asfaltirano cesto in obračališče, ki je hkrati predstavljala edino povezavo tožnikov s cesto 371/1 in 1810/29 k.o. X, je ta okoliščina terjala od toženke oziroma njene pravne prednice opravo potrebnih poizvedb glede statusa zemljišča, česar pa ni storila. Situacija v naravi bi morala pri toženki in njeni pravni prednici vzbuditi dvom o pravilnosti podatkov zemljiške knjige glede neobremenjenosti parc. št. 372/20, ker pa toženka svoje raziskovalne dolžnosti ni opravila, se ni mogla v dobri veri zanesti na pravilnost podatkov v zemljiški knjigi, zato se toženka tudi neutemeljeno sklicuje na določilo drugega odstavka 44. člena SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, da pri nepremičnini 0000 372/20, ki je v lasti tožene stranke, obstaja neodplačna stvarna služnost peš hoje, vožnje s kolesi in motornimi vozili, ki v naravi predstavlja asfaltirano pot s parkiriščem in obračališčem za motorna vozila, v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak: parcela 0000 372/19, ki je v lasti tožečih strank.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Tožbeni zahtevek tožnikov, kakršnega sta vložila, je bil pomanjkljiv in neustrezen. Ker tožnika nista imela pooblaščenca, ju je sodišče poučilo, da takšen zahtevek ne more biti predmet priposestvovanja in je zaradi neodzivnosti tožnikov samo predlagalo spremenjeno dikcijo tožbenega zahtevka, kateri sta tožnika seveda pritrdila. Sodišče je nato v zapisniku zapisalo izjavo, kot da sta zahtevek podala tožnika, čeprav temu ni bilo tako, pač pa sta dejansko k dikciji, ki jo je narekovala sodnica, zgolj podala svoje soglasje. S tem ko je sodišče prve stopnje ravnalo tako, je zagrešilo kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določila 44. člena SPZ v zvezi z 10. členom SPZ in drugim odstavkom 8. člena ZZK-1. Stvarna služnost, ki sta jo pridobitelja pridobila zunaj zemljiške knjige, pa za njen vpis nista poskrbela, preneha zaradi uveljavitve načela zaupanja v zemljiško knjigo. Proti dobrovernemu pridobitelju lastninske pravice se breme stvarne služnosti ne more uveljavljati (VSK Cp 1236/2009). Poleg tega je toženka lastninsko pravico na nepremičnini pridobila na podlagi sklepa o končni razdelitvi St 000/2011 v stečajnem postopku nad družbo B., kar pomeni, da je njena pridobitev lastninske pravice originarne narave. Sodna praksa se je v zvezi s tem že izrekla v zadevi II Ips 279/2014 , kjer je bilo zavzeto stališče, da ima v konkurenci pridobljene pravice na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice na podlagi nakupa od stečajnega dolžnika prednost slednja. Zato tožnika priposestvovanja zoper toženko ne moreta uveljavljati. Da parcela 0000 372/20 predstavlja asfaltirano pot in obračališče za motorna vozila, je sodišče ugotovilo v sodbi, vendar pa za to ugotovitev ni nobenega dokaza. Prav tako je napačno stališče sodišča, da potrebnost služnosti ni pogoj pri presoji priposestvovanja. Iz projektne dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, izhaja, da stanje v naravi ni skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem, prav tako pa lokacijska informacija določa, da je potrebno na funkcionalnem zemljišču posameznega objekta zagotoviti parkirišča in manipulativne površine v skladu z normativi, zato obračališče niti ni bilo predvideno. Zaključki sodišča glede potrebnosti uporabe dela sporne nepremičnine, ki predstavlja obračališče, so smešni, saj sta tožnika že pred samim nakupom vedela, kako izgleda nepremičnina. Torej so zaključki sodišča glede potrebne uporabe ceste in obračališča neutemeljeni in bi jih sodišče moralo podkrepiti z utemeljenimi navedbami in tehtnimi dokazi, česar pa v postopku ni storilo, ampak se je oprlo le na navedbe tožnikov brez kakršnekoli ostale listinske dokazne dokumentacije. Enako je storilo v 14. točki obrazložitve sodbe, kjer zgolj navaja, da sta tožnika navedla, da je sporna nepremičnina po določilih izvedbenega dela odloka o občinskem prostorskem načrtu M. opredeljena kot območje prometnih površin, ne podkrepi pa tega z listinsko dokumentacijo, po drugi strani pa iz javnega vpogleda v evidence GURS izhaja, da predstavlja nepremičnina delno območje prometne infrastrukture v izmeri 357m2 in delno območje stanovanjskih površin. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, ali se služnost izvršuje tako, da se v čim manjši meri obremenjuje služeče zemljišče. Prav tako pa ni dokazano vprašanje dobrovernosti priposestvovanja, glede česar je navedlo nasprotujoča dejstva v 8. in 15. točki obrazložitve sodbe, zaradi česar je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sporno, ali sta tožnika nepremičnino uporabljala od 11. 9. 2007, saj sta tožnika prijavljena na različnih naslovih, poleg tega pa tožnik opravlja dolžnost veleposlanika. Po drugi strani je sodišče zavrnilo navedbe toženke, da se je že pred potekom priposestvovalne dobe pogajala s tožnikoma. Sodišče je večjo težo dalo navedbam tožnikov kot navedbam toženke. Sodišče dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo oz. ga sploh ni ugotovilo. Tožnika nista izkazala priposestvovanja niti dobre vere. Zato je potrebno njun tožbeni zahtevek zavrniti.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta zoper toženko vložila tožbo za ugotovitev obstoja neodplačne stvarne služnosti peš hoje, vožnje s kolesi in motornimi vozili pri nepremičnini 0000 372/20 v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine 0000 372/19 v lasti tožene stranke. Drži, da je sodišče prve stopnje tožnika na naroku v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvalo na popravo tožbenega zahtevka, kar izhaja iz zapisnika o pripravljalnem naroku z dne 11. 4. 2019. Iz zapisnika izhaja, da sta tožnika na poziv sodišča prve stopnje navedla, da uveljavljata obstoj stvarne služnosti v breme parcele 372/20 k.o. X in v korist parcele 372/19 k.o. X. Zapisnik o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo je v skladu z določilom 224. člena ZPP javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje. Pritožnica sodišču prve stopnje očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejstva v zapisnik o pripravljalnem naroku in prvem naroku zapisalo drugače kot so dejansko potekala, in sicer trdi, da je sodišče prve stopnje samo zapisalo dikcijo spremenjenega tožbenega zahtevka, h kateremu sta tožnika zgolj podala soglasje in spremenjenega zahtevka nista oblikovala sama. V skladu z določilom 124. člena ZPP imajo stranke pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim zapisnik prebere, in zoper vsebino zapisnika ugovarjati. Glede na to, da toženka vsebini zapisnika o pripravljalnem in prvem naroku ni ugovarjala in se je nanj celo brez kakršnihkoli pripomb podpisala, so njene pritožbene navedbe, s katerimi izpodbija resničnost dejstev, navedenih v zapisniku kot javni listini, neutemeljene. Zato je tudi pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

6. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v prvem odstavku 217. člena določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let. V skladu z določilom drugega odstavka 44. člena SPZ pa pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.

7. Toženka je lastnica nepremičnine 372/20 postala na podlagi pogodbe o pripojitvi X. banke d.d. z dne 3. 2. 2016, s čimer je soglašala Vlada RS dne 17. 2. 2016. Toženka je univerzalna pravna naslednica X. banke d.d., ki je sporno nepremičnino pridobila v stečajnem postopku nad dolžnikom B., d.o.o. na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani o končni razdelitvi St 000/2011 z dne 17. 11. 2015. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 6. 2007 postala lastnika nepremičnine 372/19 k.o. X, hkrati pa je bilo v kupoprodajni pogodbi, ki sta jo tožnika sklenila s prodajalcem (1. člen pogodbe), določeno, da je poleg enostanovanjskega trojčka predmet nakupa tudi zunanja prometna in komunalna ureditev, zgrajena do III. podaljšane gradbene faze in s pripadajočim zemljiščem in da je na podlagi elaborata o delitvi parcel nastala nova parcela 372/20 k.o. X, ki bo predstavljala dovozno obračališče in cesto po severni strani parcel 372/1 in 272/2 k.o. X. Drugi člen pogodbe določa enako, da je predmet nakupa poleg zemljišča 372/19 tudi pripadajoča zunanja, prometna in komunalna ureditev. Glede na to, da je bil lastnik parcele 372/20 prodajalec, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je dobrovernost tožnikov kot izvrševalcev stvarne služnosti utemeljena na pogodbeni pravni podlagi, saj navedena pogodbena določila predstavljajo soglasje prodajalca za trajno uporabo parcelne številke 327/20 za hojo in vožnjo po cesti in obračališču.

8. Toženka v pritožbi izpostavlja, da okoliščina, da je njena pravna prednica lastninsko pravico na nepremičnini 372/20 pridobila originarno v stečajnem postopku, pomeni, da ima toženka močnejši pravni naslov kot tožnika, zaradi česar tožnika priposestvovanja zoper toženko ne moreta uveljaviti, pri tem pa se sklicuje na odločbo VS RS II Ips 279/2014. Sklicevanje toženke na omenjeno odločbo ni utemeljeno zato, ker presoja primer, ko gre za konkurenco med lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja in lastninsko pravico na podlagi nakupa na javni dražbi v stečajnem postopku. V obravnavanem primeru pa ne gre za konkurenco dveh lastninskih pravic, temveč tožnika uveljavljata obstoj stvarne služnosti v breme toženkine nepremičnine. Prav tako pa v času, ko je toženkina pravna prednica lastninsko pravico pridobila originarno v stečajnem postopku, priposestvovalna doba za nastanek stvarne služnosti v breme toženkine nepremičnine še ni potekla. Da okoliščina pridobitve nepremičnine v stečajnem postopku ne pomeni prenehanja stvarne služnosti na pridobljeni nepremičnini, pa izhaja tudi iz določila prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP, kar pa za obravnavani primer sicer ni relevantno, saj kot že rečeno, tožnika leta 2015, ko je pravna prednica toženke v stečajnem postopku pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, stvarne služnosti še nista priposestvovala, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Pritožbeni očitek, da v spisu ni nobenega dokaza za zaključek sodišča prve stopnje, da nepremičnina 372/20 predstavlja asfaltirano pot in obračališče za vsa motorna vozila, ni utemeljen. V skladu z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP velja, da se štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne zanika. Ker toženka navedbi tožnikov, kaj predstavlja nepremičnina 372/20, ni nasprotovala, je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo, da gre za asfaltirano pot in obračališče, pravilno ugotovilo na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP.

10. Navedbo toženke, ali je bilo obračališče, ki se nahaja na parceli 327/20, predvideno v projektni dokumentaciji in lokacijski informaciji, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nerelevantno, saj tožnika nista bila investitorja gradnje in projektne dokumentacije nista sama pribavljala. Poleg tega okoliščina, ali obračališče predstavlja nedovoljeno gradnjo, na izvrševanje služnosti po parceli 372/20, ki v naravi predstavlja obračališče, tudi nima vpliva, kar je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Te razloge kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče.

11. Pritožbeni očitek, da so zaključki sodišča prve stopnje glede potrebnosti uporabe ceste in obračališča neutemeljeni ter da jih sodišče prve stopnje ni potrdilo z dokazi, ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da potrebnost služnosti za ugotavljanje nastanka stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja ni relevantna.

12. Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati obseg dejanskega izvrševanja stvarne služnosti, ni utemeljen, saj je navedeni ugovor toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje le pavšalno uveljavljala.

13. Dobra vera se v skladu z določilom 9. člena SPZ domneva. Toženka je ugovarjala dobrovernosti tožnikov z argumentom, da stvarna služnost v zemljiški knjigi ni bila vpisana, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da podlago za dobrovernost tožnikov predstavlja kupoprodajna pogodba, v kateri je prodajalec, ki je bil hkrati lastnik parcele 327/20, soglašal z uporabo ceste in obračališča na parceli 327/20. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka dobrovernosti tožnikov ni izpodbila, je pravilen. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so dejstva sodišča prve stopnje glede dobrovernosti tožnikov v 8. in 15. točki obrazložitve nasprotujoča, ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje glede dobrovernosti tožnikov so jasni in popolni in med njimi ni nasprotij ter so navedeni v 9., 11. in 16. točki obrazložitve. Razlogi sodišča prve stopnje v 8. točki se nanašajo na začetek teka priposestvovalne dobe tožnikov, medtem ko se razlogi v 15. točki nanašajo na (ne)dobrovernost toženke kot pridobiteljice lastninske pravice na nepremičnini 372/20. SPZ v drugem odstavku 44. člena določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Gre za izpeljavo načela zaupanja v zemljiško knjigo, na podlagi katerega tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (8. člen Zakona o zemljiški knjigi; v nadaljevanju ZZK-1 in 10. člen SPZ)¹. V skladu z 9. členom SPZ se dobra vera domneva, na strani nasprotne stranke pa je, da dokaže drugače. Na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo lahko služnosti prosto nepremičnino dobi samo pridobitelj, ki je v pravnem prometu ravnal pošteno. Standard poštenega ravnanja iz 10. člena SPZ in 8. člena ZZK-1 pravna teorija in sodna praksa vsebinsko izenačujeta s standardom dobre vere. Na zaupanje v zemljiško knjigo se tako lahko uspešno sklicuje samo tisti pridobitelj nepremičnine, ki je bil v času prenosa lastninske pravice v dobri veri, da je zemljiškoknjižno stanje pravic točno. To pomeni, da ni vedel za obstoj izvenknjižno priposestvovane služnosti oziroma za dejstvo, da se taka služnost izvršuje, in je bila njegova zmota opravičljiva. Če pa je bilo pridobitelju nepremičnine izvrševanje nevknjižene služnosti znano ali mu ni moglo ostati neznano, mora v svoje breme vzeti tudi izvenknjižno pridobljeno služnost oziroma tudi priposestvovalni čas, ki je tekel proti njegovemu pravnemu predniku². Dobrovernost pridobitelja pomeni, da ima določeno raziskovalno dolžnost. Če je nepremičnina v neposredni posesti nekoga drugega kot prenosnika in je to jasno vidno, ta raziskovalna dolžnost navadno zahteva, da se tretji pozanima, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Če posest ni jasno vidna, raziskovalna dolžnost ne obstaja in se tretji lahko zanaša zgolj na zemljiško knjigo³. Čeprav se dobra vera domneva, ne zadostuje, da pridobitelj preveri le zemljiškoknjižno stanje nepremičnine, temveč si mora praviloma ogledati tudi posestno stanje nepremičnine v naravi⁴. Pridobitelj ostane dobroveren le, če nima razloga o tem, da bi dvomil o pravilnosti podatkov v zemljiški knjigi. Če pa obstajajo jasni zunanji prepoznavni znaki, da dejanska posestna razmerja ne ustrezajo zemljiškoknjižnemu stanju, potem mora skrbni pridobitelj dodatno preveriti možnost obstoja izvenknjižno pridobljenih stvarnih pravic na nepremičnini⁵. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je parc. št. 372/20 predstavljala asfaltirano cesto in obračališče, ki je hkrati predstavljala edino povezavo tožnikov s cesto 371/1 in 1810/29 k.o. X, je ta okoliščina terjala od toženke oz. njene pravne prednice opravo potrebnih poizvedb glede statusa zemljišča, česar pa ni storila. Situacija v naravi bi morala pri toženki in njeni pravni prednici vzbuditi dvom o pravilnosti podatkov zemljiške knjige glede neobremenjenosti parc. št. 372/20, ker pa toženka svoje raziskovalne dolžnosti ni opravila, se ni mogla v dobri veri zanesti na pravilnost podatkov v zemljiški knjigi, zato se toženka tudi neutemeljeno sklicuje na določilo drugega odstavka 44. člena SPZ.

14. Pritožbeni očitek, s katerim toženka izpodbija tek priposestvovalne dobe od 11. 9. 2007 do 11. 9. 2017, ker da tožnika nista izkazala redne in neprekinjene rabe služeče nepremičnine, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo na podlagi kupoprodajne pogodbe tožnikov in računov tožnikov. Pritožbena navedba, da sta tožnika prijavljena na različnih naslovih ter da tožnik opravlja službo veleposlanika, s čimer toženka izpodbija neprekinjeno rabo služeče nepremičnine, predstavlja nedovoljeno pritožbeno navedbo (337. člen ZPP), saj toženka ni izkazala, da brez svoje krivde navedenih dejstev ni mogla navajati do konca postopka pred sodiščem prve stopnje.

15. Glede na to, da toženka ni izkazala, da se je s tožnikoma glede ureditve stvarne služnosti pogajala že pred 11. 9. 2017, ko je potekla desetletna priposestvovalna doba, so neutemeljene pritožbene navedbe, ki navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje izpodbijajo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da vsa elektronska korespondenca, na katero se sklicuje toženka, izvira iz obdobja po 11. 9. 2017, torej iz obdobja, ko je priposestvovalna doba že potekla. Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tem delu ni pravilno ugotovilo oz. sploh ni ugotovilo ter da je večjo težo dalo navedbam tožnikov kot navedbam toženke, saj je bilo na toženki dokazno breme glede slabovernosti tožnikov, ki pa mu toženka s sklicevanjem na dogovarjanja pred 11. 9. 2017 brez predložitve dokazil, ni zadostila (7. in 212. člen ZPP). Ker toženka ni izkazala svojih navedb, da so pogovori glede ureditve statusa dovozne poti med stanovalci v soseski potekali že pred tem, ko je toženka sploh postala lastnica sporne nepremičnine, so njene drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnikoma pa stroški pritožbenega postopka niso nastali. V skladu z določilom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je toženka dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Sodba VS RS II Ips 192/2018
² Povzeto po M. Damjan in V. Bergant Rakočević, Dobra vera pri priposestvovanju služnosti: vidik pridobitelja služeče nepremičnine, Pravnik, Ljubljana 2015, št. 5-6, str. 313.
³ Glej M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 270
⁴ Glej M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ); Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2016, str. 317.
⁵ M. Damjan in V. Bergant Rakočević, Dobra vera pri priposestvovanju služnosti: vidik pridobitelja služeče nepremičnine, Pravnik, Ljubljana 2015, št. 5-6, str. 316

Datum zadnje spremembe:

24.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3139/2010
• VSL sodba I Cp 909/2016
• VSM sodba I Cp 527/2016