VSL Sodba II Cp 1852/2019

Jedro

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpel njegov oče med zdravljenjem v bolnišnici v fizičnem konfliktu, v katerem naj bi zaradi protipravnega ravnanja zdravstvenega osebja utrpel poškodbo hrbtenice. Od toženke, pri kateri ima stranski intervenient zavarovano svojo odgovornost, vtožuje nepremoženjsko škodo. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je do poškodbe vretenca prišlo v zatrjevanem dogodku.

Sodna praksa v določenih okoliščinah, ko je dokazovanje določenega dejstva zaradi objektivnih okoliščin nemogoče, dopušča lajšanje dokazne stiske z nižjim dokaznim standardom „pretežne verjetnosti“ (namesto prepričanosti). Vendar tudi v primeru, če bi se postavili na stališče, da konkretna zadeva predstavlja takšen primer, zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi, saj rezultati izvedenega dokaznega postopka niso ponudili zadostne opore za nasprotne dokazne zaključke niti ob upoštevanju nižjega dokaznega standarda. Kot je razvidno zgoraj, kombinacija številnih dejstev, predvsem pa pojasnila izvedenca, vzbujajo močan dvom, da je do poškodbe hrbtenice prišlo ravno v zatrjevanem škodnem dogodku, medtem ko dokazni postopek ni ponudil nobenih nasprotnih dokaznih rezultatov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se II. točka izreka razveljavi, III. točka izreka pa se nadomesti z novo II. točko, ki se glasi:

„II. Tožeča stranka je stranskemu intervenientu na strani tožene stranke dolžna plačati pravdne stroške v znesku 1.488,62 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe tožeči stranki do plačila.“

V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, nerazveljavljenem in nespremenjenem delu odločitev sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 23.075,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2015 do plačila (I. točka izreka) ter tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženka) plača 207,60 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka), stranskemu intervenientu pa 1.554,14 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Proti tej odločitvi se v celoti, iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, pravočasno pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovnimi posledicami. Navaja, da je sodišče tožniku z dokaznim standardom gotovosti postavilo nemogoč pogoj. Ta je glede na to, da je prvotni tožnik že umrl (v nadaljevanju pokojni) in ni bila izvedena pravočasna RTG diagnostika, nedosegljiv. V takšnih primerih se dopušča znižanje dokaznega standarda na ustrezno stopnjo verjetnosti. Ob skrbni presoji izvedenih dokazov je bilo z zadostno stopnjo verjetnosti dokazano, da je do poškodbe prišlo v obravnavanem dogodku. Tožnik ter priči F. F. in T. T. so izpovedali, da pokojni pred hospitalizacijo ni imel navzven vidnih težav s hrbtenico, po odpustu iz bolnišnice pa je tožil za bolečinami in se je držal sključeno. Izvedenec je pojasnil, da je kljub rentgenskim spremembam na hrbtenici pred kompresijsko impresijskim zlomom, možno, da tožnik ni imel večjih kliničnih težav s hrbtenico, torej so kasneje nastale težave posledica obravnavanega dogodka. Po mnenju izvedenca je mogoče, da pride do zloma vretenca pri silah, ki nastanejo pri uporabi prisilnih ukrepov. Navedbe izvedenca glede obdobja nastanka zloma se skladajo z datumom zatrjevanega dogodka. V medicinski dokumentaciji ni zapisov o kakšnih drugih škodnih dogodkih. Obsežneje povzema pojasnila izvedenca. Meni, da so bili ustrezni simptomi izraženi tudi pri pokojnem. Tudi potek dogodkov v konkretnem primeru ustreza pojasnilom glede zdravljenja. Možno je, da nekdo utrpi celo več zlomov nezdravljenih hrbtenice, zato ni nič neživljenjskega, da zdravnik pokojnika ni takoj napotil na RTG slikanje in tudi domači niso prepoznali hude telesne poškodbe. Kot je pojasnil izvedenec, so bolečine lahko bolj izrazite nekaj dni po dogodku, saj se po zlomu nadaljuje posedanje vretenc. Odločitve ni mogoče opirati na pokojnikovo izpovedbo v postopku Okrajnega sodišča v Celju Pr 000/2012, ko je bil pod močnim vplivom bolezenskega stanja. Sodišče se ni opredelilo do vseh navedb glede načina nastanka škodnega dogodka in do navedb, da sta zdravstvena tehnika v dogodku, ko sta morala obvladati pokojnega, uporabila znatno pretirano silo in nestrokovne prijeme in ukrepe, sicer do poškodbe ne bi prišlo. Glede na to, da sodišče ni moglo zaslišati pokojnega, bi moralo izvedene dokazati presojati bolj kritično. Izpovedbi tožnika in F. F. se skladata z izpovedbo zdravnice A. A. iz postopka Pr 000/2012. Tudi iz priloge B4 izhaja, da sta se incidentu pridružila dva pacienta. Sodišče se ni opredelilo do očitkov, da del protipravnosti predstavlja tudi neprimerno vključevanje drugih pacientov v konflikte pacienta in osebja. Iz obrazložitve se da le posredno sklepati, da sodišče meni, da pacienta v incidentu nista sodelovala. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov zaključuje, da je zdravstveno osebje ravnalo v skladu s pravili stroke, niti zakaj meni, da je pokojni zdravstvenemu tehniku tiščal glavo v blazino. Ni se opredelilo niti do trditev, da bi stranski intervenient glede na pogostost konfliktov med pacienti in tehniki moral biti nanje pripravljen in imeti izdelan načrt ukrepov za zmanjšanje možnosti njihovega nastanka. Ni upoštevalo navedb, da so bile osebju znane pokojnikove hujše duševne težave in bi moralo biti zato še posebej previdno. Glede na pokojnikovo obnašanje pred dogodkom, bi morali pričakovati njegov nemir tudi v noči škodnega dogodka in sprejeti ukrepe, s katerimi bi dogodek preprečili. Izpodbija tudi stroškovno odločitev.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila. Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpel njegov oče¹ med zdravljenjem v Psihiatrični bolnišnici X, in sicer v fizičnem konfliktu, v katerem naj bi zaradi protipravnega ravnanja zdravstvenega osebja utrpel poškodbo hrbtenice. Od toženke, pri kateri ima stranski intervenient zavarovano svojo odgovornost, vtožuje nepremoženjsko škodo v višini 23.07563 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je do poškodbe vretenca prišlo v zatrjevanem dogodku v noči s 6. na 7. 9. 2012.

6. Kot to določa 10. člen Obligacijskega zakonika (OZ), se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Tisti, ki drugemu povzroči škodo, mora to povrniti, razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 147. člena OZ).

7. Sodišče prve stopnje je zaključek, da tožnik ni uspel dokazati, da je do zatrjevane poškodbe hrbtenice prišlo v zatrjevanem škodnem dogodku, temeljilo na številnih okoliščinah, in sicer:

- da predloženi obrazec o opazovanju bolnika (priloga A6) in izpovedba zdravstvenega tehnika Z. Z. ne potrjujeta s strani tožnika zatrjevanega poteka dogodkov²;

- da je tožnik med zaslišanjem v postopku Pr 000/2012 pred Okrajnim sodiščem v Celju drugače opisal potek dogodkov kot v tožbenih trditvah;

- da tožnik ter priči F. F. in T. T. (pokojnikovi domači) o dogodku in poškodbi niso znali veliko povedati³;

- da pokojnikov osebni zdravnik v zdravstveni dokumentaciji ni zabeležil zatrjevanega škodnega dogodka in med zaslišanjem ni mogel potrditi, da je do zatrjevane poškodbe prišlo v spornem dogodku, izpovedal pa je o tožnikovih bolečinah v hrbtenici že pred domnevnim škodnim dogodkom;

- da dogajanje, zabeleženo v opazovalnem listu za čas po zatrjevanem škodnem dogodku, ne potrjuje trditev o pokojnikovih kakršnihkoli (sploh pa ne neznosnih) bolečinah po dogodku (te so se pojavile po več kot 5 dneh), ampak je bil v gibanju in aktiven;

- da nihče v pokojnikovi okolici (domači, osebni zdravnik, zdravstveno osebje pri stranskemu intervenienetu) niso zaznali hude telesne poškodbe pri pokojnem, ki bi zahtevala takojšnje ukrepanje ali zdravljenje;

- pojasnilih izvedenca ortopedske stroke dr. P. P., predvsem glede načina, kako se zatrjevana poškodba manifestira navzven (kar v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno⁴) in pojasnilu, da bi bilo mogoče konkretno poškodbo z gotovostjo potrditi le z ustrezno diagnostiko takoj po dogodku, zaradi česar ne more ugotoviti, ali je v obravnavanem dogodku prišlo do poškodbe vretenca.

8. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovljeno dejansko stanje ter jasne, logične in dokazno podprte razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje (predvsem v izpodbijanem delu glede zaslišanja tožnika, F. F. in T. T. ter izvedenskega mnenja) je natančna ter podprta s prepričljivimi argumenti, hkrati pa tudi skladna z določbo 8. člena ZPP, zaradi česar se ji to sodišče v celoti pridružuje in se nanjo sklicuje. Pritožba ne vzbuja dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin v izpodbijani sodbi ne bi bila ustrezno ovrednotena.

9. Pritožba ugotovljenemu dejanskemu stanju in dokazni oceni nasprotuje s tezo, da bi bilo treba zahtevku ugoditi ob upoštevanju dokaznega standarda „ustrezne stopnje verjetnosti“. S pritožbo se je strinjati, da je bilo v konkretnem primeru zaradi specifičnosti konkretnega primera dokazovanje oteženo. Sodna praksa v določenih okoliščinah, ko je dokazovanje določenega dejstva zaradi objektivnih okoliščin nemogoče, dopušča lajšanje dokazne stiske z nižjim dokaznim standardom „pretežne verjetnosti“ (namesto prepričanosti)⁵. Vendar tudi v primeru, če bi se postavili na stališče, da konkretna zadeva predstavlja takšen primer, zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi, saj rezultati izvedenega dokaznega postopka niso ponudili zadostne opore za nasprotne dokazne zaključke niti ob upoštevanju nižjega dokaznega standarda. Kot je razvidno zgoraj, kombinacija številnih dejstev, predvsem pa pojasnila izvedenca, vzbujajo močan dvom, da je do poškodbe hrbtenice prišlo ravno v zatrjevanem škodnem dogodku, medtem ko dokazni postopek ni ponudil nobenih nasprotnih dokaznih rezultatov. Pritožnik zmotno meni, da zatrjevani potek dogodkov izkazuje (že) dejstvo, da pokojni pred hospitalizacijo ni imel posebnih navzven vidnih težav s hrbtenico in da so tožnik ter F. F. in T. T. izpovedali, da se je pokojni začel držati sključeno med hospitalizacijo, po koncu hospitalizacije pa je tudi tožil za bolečinami. Izvedenec je namreč pojasnil, da je sključena drža lahko tudi posledica degenerativnih sprememb na hrbtenici (in spremljajočih bolečin), ki so pri pokojnem bile prisotne že več let pred škodnim dogodkom.

10. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni izvedenskega mnenja oziroma uporabi pojasnil izvedenca pri ugotavljanju relevantnih dejstev. Pojasnila izvedenca tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne potrjujejo zatrjevanega poteka dogodkov oziroma poškodbe vretenca v spornem dogodku. Posebej gre izpostaviti, da pritožba napačno povzema pojasnila izvedenca glede bolečin pri kompresijsko impresijskih zlomih vretenc, saj izvedenec ni rekel, da so bolečine bolj izrazite v obdobju nekaj dni po zlomu, ko se nadaljuje posedanje vretenc, ampak da je bolečina večja dokler se ne stabilizira mehanska struktura in premikanje. Prav tako ne drži, da izvedenec ne ugotavlja zapisov o kakšnih drugih škodnih dogodkih v pokojnikovi medicinski dokumentaciji⁶. Ob tem sta pomembni tudi dejstvi, da tudi zatrjevani škodni dogodek ni zabeležen v zdravstveni dokumentaciji in da je pokojni glede na pojasnila izvedenca v daljšem obdobju utrpel vsaj še eno poškodbo (zlom) ledvenega vretenca, pri čemer v zdravstveni dokumentaciji ni zabeležen noben dogodek, v katerem bi bile ugotovljene prav poškodbe hrbtenice ali zdravljenje teh zlomov. Izpostavljene okoliščine tako ne morejo spremeniti sprejete presoje. Upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje nezaznavo poškodbe s strani okolice uporabilo le kot dodatni argument pri sprejetem zaključku, zgolj stališče (ki ga potrjuje tudi izvedenec), da ni nič nenavadnega, da se takšne poškodbe prebolijo brez zdravstvene oskrbe, ne more spremeniti odločitve.

11. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita upoštevanje pokojnikovega zaslišanja v postopku Pr 000/2012, ki je tekel pred pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je pokojnikov opis poteka dogodkov spornega dne, ki se ne sklada niti z njegovimi prvotnimi trditvami v predmetnem postopku niti s trditvami, ki jih je po prevzemu postopka podal sedanji tožnik⁷, utemeljeno uporabilo kot enega izmed argumentov za sprejem zaključka, da ni dokazana poškodba vretenca v konfliktni situaciji v noči s 6. na 7. 9. 2012. V zvezi s slednjim se pritožba neutemeljeno sklicuje na pokojnikov močno oviranost z bolezenskim stanjem v času omenjenega zaslišanja. Če bi se postavili na stališče, da tega ne moremo upoštevati zaradi pokojnikovega mentalnega stanja v relevantnem času, bi bilo glede na tožnikovo siceršnje slabo psihično zdravstveno stanje v daljšem časovnem obdobju istočasno postavljeno pod vprašaj upoštevanje kakršnihkoli navedb in trditev, tudi tistih, ki so mu v korist.

12. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti že zato, ker tožniku ni uspelo dokazati, da je pokojni v zatrjevanem konfliktnem dogodku, ko je zdravstveno osebje stranskega intervenienta moralo uporabiti prisilni ukrep, utrpel zatrjevano poškodbo vretenca. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko se ni (podrobneje) ukvarjalo z nadaljnjimi tožbenimi trditvami v smeri, ali je zdravstveno osebje pri uporabi prisilnega ukrepa ravnalo v skladu s pravili stroke oziroma ali je prekoračilo svoja pooblastila. Obsežnejši pritožbeni očitki, da je v sodbi izostala opredelitev sodišča prve stopnje do številnih trditev v tej smeri (glede trditev o pretirani sili, ki sta jo zdravstvena tehnika uporabila zoper pokojnika, o nestrokovnih prijemih in ukrepih zdravstvenega osebja, o nestrokovnosti osebja pri dopustitvi sodelovanja pacientov v takšni konfliktni situaciji, o nestrokovnosti osebja zaradi izostanka preventivnega preprečevanja takšnih konfliktnih situaciji), so zato neutemeljeni.

13. Pritožnik pa utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje bi pri odmeri toženkinih stroškov res moralo upoštevati, da toženka ni specificirala in izkazala višine manipulativnih stroškov v višini 30,00 EUR, zato ji teh stroškov ne bi smelo priznati. Slednje velja tudi za kilometrino za pot na relaciji C. - K. - C., na kateri naj bi se toženkina pooblaščenka vozila zaradi narokov za glavno obravnavo. Pritožba namreč utemeljeno izpostavlja, da ti stroški ob upoštevanju dejstva, da ima toženka podružnico v K., niso bili potrebni. Ker torej toženka ni izkazala potrebnosti priglašenih pravdnih stroškov, po presoji pritožbena sodišča ni upravičena do njihovega povračila.

14. Tožnik nadalje utemeljeno izpodbija tudi odločitev o višini pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo stranskemu interveninetu. Kot navaja pritožnik, stranskemu intervenientu namreč za narok 30. 5. 2018, ki je trajal 3 ure, pripada urnina v višini 200 točk (oziroma, ob upoštevanju vrednosti točke 0,06 EUR, 120,00 EUR in ne 150,00 EUR). Tožnik prav tako utemeljeno opozarja, da je stranski intervenient upravičen le do kilometrine za najkrajšo razdaljo med pooblaščenčevo pisarno in sodiščem prve stopnje, ki znaša 48 km v eno smer (za štiri naroke torej 384 km ali 142,08 EUR, namesto 177,60 EUR). Pritožbi pa se neutemeljeno zavzema, da stranskemu intervenientu ne pripada urnina za pooblaščenčevo odsotnost iz pisarne v višini 120 točk, saj ostaja ta ugovor presplošen⁸. Stranski intervenient je tako upravičen do povračila pravdnih stroškov v višini 1.488,62 EUR in ne 1.554,14 EUR, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje.

15. V zgoraj opisanem obsegu je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo (uspel je s pritožbo zoper stroškovno odločitev), sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (358., 353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

16. Ker je tožnik uspel le s pritožbo zoper stroškovno odločitev, kar predstavlja neznaten del pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka krije sam (smiselna uporaba tretjega odstavka 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP). Te sam krije tudi stranski intervenient, saj skope navedbe, podane v odgovoru na pritožbo, niso prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Oče je začel pravdo in v njenem teku umrl, zato je v vlogo tožnika vstopil njegov sin, kot edini dedič.
² Tožnik je v tožbi najprej trdil, da sta ga dva zaposlena grobo fizično napadla, vrgla na tla in hudo pretepla, nato pa še privezala na posteljo; v prvi pripravljalni vlogi pa je trdil, da sta zdravstvena tehnika očitno skušala obvladati tožnikov nemir na pretirano agresiven način, pri čemer sta pri tem uporabila pretirano silo in nestrokovne prijeme in ukrepe.
³ Tožnik (sin) o dogodku očitno le sklepa, saj je med zaslišanjem dogodek opisal drugače kot v trditvah (trije, dva pacienta in en tehnik naj bi ga „zlomili na koleno“), glede očetove poškodbe pa je vedel le to, da pred odhodom v bolnišnico ni imel nobene poškodbe, po vrnitvi pa je tožil za spodnji del hrbtenice.
⁴ Ugotovljeno je bilo, da je bil pokojni po dogodku miren, v naslednjih dneh se je sam gibal po oddelku, skrbel za higieno, odhajal v park, se družil, sodeloval na delovni terapiji, igral golf, izkoristil prost izhod.
⁵ Prim. npr. sodba VSL II Cp 1059/2016 ali II Cp 733/2015.
⁶ Navedel je, da je v zdravstvenem kartonu za dne 12. 11. 2012 zabeležen udarec z lopato po glavi in levi roki.
⁷ Spreminjanje trditev (brez upravičenega razloga) še dodatno potrjuje prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje.
⁸ Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da znaša čas potovanja na relevantni relaciji skladno s podatki portala Google maps najmanj 55 min, vendar se ta lahko glede na razmere na cestah podaljša, kar je potrebno pri odmeri stroškov upoštevati. Tožnik ni trdil, da takšnih okoliščin v konkretnem primeru ni bilo podanih.

Datum zadnje spremembe:

24.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 97/2010
• VSL sklep II Cp 1803/2014
• VDSS sodba Pdp 314/2011