VSL Sodba II Cp 1334/2019

Jedro

Ker je lastninska pravica načeloma neomejena, mora tožena stranka dokazati, da ima v konkretnem primeru na nepremičnini v lasti tožeče stranke kakšno pravico, ki ji daje podlago za vznemirjanje tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da se vzdrži vseh nadaljnjih nedopustnih posegov v njeno lastninsko pravico na parc. št. 1452/104 k.o. ..., še zlasti je dolžna opustiti hojo, vožnjo z vsemi vozili in parkiranje vozil ter tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka.

2. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je že v tožbi povsem jasno navedeno, da tožena stranka tožečo stranko vznemirja z vožnjo, parkiranjem in hojo po predmetnem zemljišču, to jasno izhaja tudi iz tožbenega zahtevka, zato ne drži, da bi bila dolžna še dodatno ali širše pojasnjevati poseg v svoje pravice. Nepravilen je tudi zaključek izpodbijane sodbe, da neudeležba zakonite zastopnice tožene stranke in njena odpoved pravici do zaslišanja nima pomena za odločitev. Poudarja, da je vztrajala pri zaslišanju zakonite zastopnice tožene stranke in da pravila ZPP terjajo od sodišča, da opravi celovito oceno in bi moralo oceniti dejstvo, da stranka ni želela podati izpovedi. V resnici gre namreč za to, da zakonita zastopnica tožene stranke ni želela izpovedati. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je priča Š. izpovedal, da so zaposlenim in obiskovalcem tožene stranke parkiranje na drugi lokaciji omogočili na posebno prošnjo zakonite zastopnice tožene stranke, kar je sodišče prve stopnje tudi prezrlo. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka (njeni obiskovalci in zaposleni) pred vložitvijo tožbe zanesljivo uporabljala zemljišče tožeče stranke za parkiranje in je dokazna ocena sodišča prve stopnje popolnoma napačna, manjkajo pa tudi ugotovitve o odločilnih dejstvih in bistvenih delih posameznih izpovedb. Materialnopravno napačno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na Pogodbo o infrastrukturi. Tožena stranka niti ni stranka te pogodbe, sodišče pa ne pojasni, kako sploh naj bi pogodba vplivala na pravice tožene stranke. Tudi dejstvo, da tožena stranka od svojega najemodajalca niti ni terjala ali drugače dogovorila možnost uporabe zemljišč izven same stavbe, je sodišče prve stopnje spregledalo. Najemna pogodba se nanaša samo na prostore znotraj stavbe, zato Pogodba o uporabi infrastrukture nima nikakršnega vpliva na pravice tožene stranke. Tožena stranka torej ni pridobila nobenih pravic na zemljišču okoli objekta niti od tožeče stranke niti v okviru najemnega razmerja. To je jasno izpovedal tudi predstavnik najemodajalca, ki je pojasnil, da zemljišča izven same stavbe niso bila predmet najema.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka temelji tožbo na določilih 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Takšno tožbo ima na voljo lastnik oziroma domnevni lastnik zoper tistega, ki ga protipravno vznemirja kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Predpostavke za utemeljenost zahtevka so: 1) da ima tožeča stranka na stvari lastninsko pravico ali je njen domnevni lastnik; 2) izkazano vznemirjanje lastninske pravice s strani tožene stranke; 3) vznemirjanje mora biti protipravno. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da s strani tožeče stranke zatrjevano vznemirjanje ni bilo protipravno.

6. Za protipravno vznemirjanje lastninske pravice gre, če tisti, ki vznemirja lastnika, do tega nima pravice. Ker je lastninska pravica načeloma neomejena (37. člen SPZ), mora tožena stranka dokazati, da ima v konkretnem primeru na nepremičnini, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih v lasti tožeče stranke¹, kakšno pravico, ki ji daje podlago za vznemirjanje tožeče stranke. To je tožena stranka dokazala.

7. Nesporno je, da tožena stranka poslovne prostore, do katerih lahko dostopa le preko parcele št. 1452/104 k.o. ..., uporablja na podlagi najemne pogodbe z najemodajalcem T. d.o.o. Pravni prednik najemodajalca pa je s tožečo stranko sklenil Pogodbo o uporabi infrastrukture tožeče stranke. Na podlagi te pogodbe ima skladno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku P 73/2010, na katero se je sklicevala tožena stranka, T. d.o.o. pravico uporabljati med drugim tovarniško dvorišče, ki obsega tudi parcelo št. 1452/104 k.o. ... V najemni pogodbi se sicer dostop do najetega poslovnega prostora oziroma možnost uporabe infrastrukture družbe S. d.o.o. (tožeča stranka) ne omenja, vendar pa to na izkazanost pravice tožene stranke, da uporablja zemljišče tožeče stranke, ne vpliva. Tožeča stranka je uporabo predmetnega zemljišča dovolila s sklenitvijo Pogodbe o uporabi infrastrukture, pogodba je še v veljavi in v njej ni nobenega določila, ki bi najemodajalcu tožene stranke omejeval prenos svojih pravic po pogodbi na najemnika. To je stvar notranjega razmerja med najemodajalcem T. d.o.o. in toženo stranko, v katerega tožeča stranka ni upravičena posegati. Zakoniti zastopnik najemodajalca M. Š. je, kot je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje na strani 6 izpodbijane sodbe, izpovedal, da so ob oddaji poslovnih prostorov toženi stranki oddali tudi dostop, čeprav to v pogodbi ni dobesedno zapisano. Tako ravnanje je v skladu s 14. členom Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP), po katerem mora najemodajalec poslovnih prostorov izročiti najemniku poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti v namen, ki je določen s pogodbo, in ga v takem stanju vzdrževati. Nedvomno poslovni prostor brez možnosti dostopa ne more služiti svojemu namenu.

8. Glede na obrazloženo je zmotno stališče pritožbe, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na Pogodbo o infrastrukturi materialnopravno napačno. Razlogi izpodbijane sodbe o tem, da ni podana protipravnost v smislu 99. člena SPZ na strani 6 in 7 so zadostni, da je mogoče razbrati miselni tok sodišča in se sodba da preizkusiti, pa tudi materialnopravno pravilni so. Že zato, ker ni izkazana protipravnost vznemirjanja lastninske pravice, tožeča stranka s tožbo po 99. členu SPZ ne more uspeti in je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. S pritožbenimi navedbami v zvezi z (ne)zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke in glede trditvene podlage o vznemirjanju tožeča stranka izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da ni dokazano vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke ravno s strani tožene stranke, oziroma da to ni zadostno zatrjevano. Pritožbeno sodišče na očitke pritožbe glede navedenega, zaradi nerelevantnosti za odločitev o pritožbi, ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Ker je izpodbijana odločitev po obrazloženem materialnopravno pravilna in so pritožbeni razlogi neutemeljeni, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, nosi tožeča stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče pripominja, da je glede na še nedokončane sodne postopke lastništvo tožeče stranke vprašljivo, kar pa glede na uspeh tožene stranke v postopku ni predmet preizkusa v pritožbenem postopku.

Datum zadnje spremembe:

23.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 302/2021
• VSRS sklep II DoR 202/2014
• VSK sodba Cp 654/2009