VSL Sklep II Cp 1814/2019

Jedro

Motenje se ugotavlja glede na prej obstoječ obseg posesti. Bistveno je, da pred motenjem obstoječ način izvrševanja tožnikove posesti postane otežen. Poleg parkiranja, ki je bilo le občasno, je tožnica sporno pot uporabljala tudi za vožnjo, manevriranje-obračanje vozil, vzdrževanje in pluženje poti, kar pa je sedaj s postavitvijo ograje omejeno in s tem dosedanji način izvrševanja posesti otežen.

Ne gre za kršitev razpravnega načela, če sodišče v svojo racionalno argumentacijo vključi obrobna dejstva življenjskega primera (kontrolna dejstva), ki jih nobena pravdna stranka ni zatrjevala. Prav tako ne gre za kršitev tega načela, če sodišče prve stopnje opre sodbo tudi na v dokaznem postopku ugotovljena dejstva, ki predstavljajo le natančnejšo konkretizacijo zatrjevanih dejstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti tožeči stranki 280,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženkama je naložilo, da solidarno v roku 8 dni vzpostavita prejšnje posestno stanje nepremičnine ID znak parcela 0000 1470/1 tako, da na tej parceli odstranita kovinske palice in plastično ograjo, tako da se tožnici omogoči uporaba dovozne poti in dostop do nepremičnin ID znak parcela 241/1, 242/2, 243/2, 242/1, 243/1 in 244, k. o. X ter jima prepovedalo motiti posest tožnice na parceli št. 0000 1470/1 s postavitvijo ograje ali kakršnihkoli drugih ovir ter vsako drugo podobno motenje njene posesti (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Toženkama je naložilo solidarno povrnitev tožnici nastalih pravdnih stroškov v znesku 1.150,63 EUR (III. točka izreka).

2. Toženki se zoper takšno odločitev pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Menita, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo soposesti tožnice na delu sporne parcele, ki predstavlja zagrajeno območje, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica v tem delu posesti ni mogla izvajati v obliki in za namen, ki je predmet tožbenega zahtevka, in sicer za uporabo dovozne poti in omogočanje dostopa do tožničinih nepremičnin. Tožnica spornega dela nepremičnine ni mogla uporabljati za dovoz in dostop, saj so tam bila po celotnem območju parkirana vozila, kar kot neprerekano ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Toženki sta že v odgovoru na tožbo navedli, da sporna ograja leži ravno na severnem delu nepremičnine 0000 1470/1, na katerem se je posest izvrševala s strani neznanih voznikov, med drugim tudi toženkinih. Iz tožbi priloženih prilog in fotografij je razvidno, da so bili avtomobili do postavitve sporne ograje parkirani po celotnem severnem pasu sporne parcele ob njenem severnem robu. Zgolj v tem delu se razprostira sporna ograja. Zato s postavitvijo ograje ni motena mirna posest tožnice, saj je na tem delu ni nikoli izvrševala, niti je ni mogla zaradi parkiranih vozil. Območje je služilo kot parkirišče neznanim osebam in ne tožnici.

Tožnica teh navedb ni prerekala in ni navajala, da naj bi na spornem delu zemljišča parkirali njeni gostje. Sodišče je brez podlage in brez obrazložitve zaključilo, da naj bi bilo območje najmanj v soposesti toženk in tožnice. Zmotno je prepričanje sodišča, da je tožnica upravičena do posestnega varstva tudi v primeru, če je prišlo do občasnega parkiranja s strani drugih oseb, kadar je bil prostor. Da bi na spornem območju parkirali gostje tožnice v času med 11. in 15. uro, je izpovedovala le tožnica ob zaslišanju, kar pa ne more nadomestiti odsotnosti trditvene podlage, hkrati pa je njena izpovedba v nasprotju z izpovedbami s strani tožnice predlaganih prič. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da naj bi bila vozila tam parkirana le določeno časovno obdobje, saj tega ni zatrjevala nobena stranka. Tožena stranka je trdila in dokazovala, da je sporno območje služilo za parkiranje vozil, zato pojmovno ni mogoča posest za dovoz in dostop. Ob predpostavkah, da nobena pravdna stranka ni trdila, da naj bi na sporni parceli le v omenjenem času parkirala vozila gostov lokala in je ostala neprerekana trditev tožene stranke, da so v celotnem severnem pasu sporne parcele parkirala vozila neznanih voznikov, je zaključek o soposesti tožnice oprlo na dejstvo, ki ni bilo zatrjevano.

Odločitev je oprta tudi na izpovedbe tožnice in z njene strani predlaganih prič, ki so med seboj v ožjem sorodu in so zato zainteresirane za izid postopka. Sodišče jim nekritično sledi, čeprav so izpovedi tudi med seboj v nasprotju. Sodišče se ni opredelilo do nasprotujočih izjav tožnice in prič, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep glede obstoja posesti dejansko sam sebi nasprotuje, saj soposest tožnice utemeljuje s parkiranjem tožničinih gostov, kar se izključuje z možnostjo voženj za potrebe dostopa do nepremičnin tožnice. Ugotovljeno dejstvo, da so vozila, parkirana na sporni parceli, pripadala tožničinim gostom, je nepomembno, saj se izrek sklepa nanaša le na dovoz in dostop do tožničinih parcel. Dostop in dovoz pa je bil ob nespornem dejstvu, da so v celotnem severnem pasu sporne parcele parkirala vozila neznanih voznikov, pojmovno nemogoč, zaradi česar je izpodbijani sklep neutemeljen. Tožničina posest za vožnjo in dostop je zaradi parkiranja vozil na tem območju izključena.

Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno tudi zato, ker prvo sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z ogledom spornega območja, s katerim bi bilo mogoče ugotoviti, da je dostop in dovoz, ki je predmet zahtevka, možen navkljub postavljeni ograji. Z zavrnitvijo je bilo onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva. To procesno kršitev je tožena stranka pravočasno grajala na naroku. Zato predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in povrnitvijo pravdnih stroškov, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Tožnica je na pritožbo obširno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodno varstvo posesti se zagotavlja glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. čl. Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Soposest je izvrševanje posesti več oseb tako, da posedujejo stvar skupaj ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari (25. člen SPZ). V razmerju med več soposestniki iste stvari se šteje motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ).

6. V trditvenem gradivu je tožeča stranka postavila dovoljšen opis glede izvajanja svoje posesti. Tožeča stranka je dovolj določno navedla vsa pravotvorna dejstva življenjskega primera. Pretirana je zahteva, da bi morala tožeča stranka še bolj podrobno razdelati opis svojega izvrševanja posesti. Podane trditve zadoščajo tudi ob upoštevanju ugovornih navedb toženk, ki sta zanikali, da bi do motilnega dogodka prišlo v zatrjevanih okoliščinah.¹ Tožnica je v svoji pripravljalni vlogi celotni del poglavja namenila parkiranju na delu dovozne poti, kjer je obrazložila način uporabe sporne poti za namen parkiranja. Trdila je, da so bili avtomobili na sporni poti ob robniku parkirani zgolj določen del dneva v času kosila. Sodišče prve stopnje z urno opredelitvijo časa parkiranja tožničinih gostov v njeni gostilni R. ni prekoračilo trditev, pač pa je le natančno opredelilo čas, ki je časovno omejen znotraj trditvene podlage. To pa je ugotovilo na podlagi prepričljivih izpovedb tožnice ter prič M. C. in P. C., katerih izpovedi niso v nasprotju z izpovedbo tožnice, saj jih je treba upoštevati v luči celovitih izpovedi, iz katerih pa je izluščiti, da je bilo parkiranje vozil (ne na začetku sporne poti) res le občasno in pred postavitvijo ograje ni oviralo prometa, ki je bil dvosmerni. Zato pritožba ne more uspeti z izpostavljanjem le dela izpovedi posamezne priče.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da tožnica ni prerekala trditve toženk glede parkiranja vozil na celotnem severnem delu sporne poti in da ni navajala, da naj bi na tem zemljišču parkirali njeni gostje. Kot je razbrati iz tožničine že omenjene pripravljalne vloge, je opisala, kje so se parkirala vozila njenih gostov, kdaj in na kakšen način. V izpodbijanem sklepu je prepričljivo ugotovljeno, da so se vozila na cesti večkrat parkirala vzporedno od hiše, ni pa izključeno, da se je vozilo kdaj parkiralo tudi proti vhodu za zavijanje levo. Takšno ravnanje pa je bilo občasno. Tako ugotovljeno dejansko stanje ima oporo v izvedenem dokaznem postopku, v katerega rezultat pritožbeno sodišče ne dvomi. Predložene slike ne potrjujejo, da so bili avtomobili parkirani v celotnem severnem pasu parcele ob severnem robu ves čas. Tako je bilo pravilno ovrženo zatrjevanje toženk, da so bila vozila parkirana v celotnem severnem delu sporne parcele.

8. Ni bilo prerekano, da so posest dela sporne ceste izvrševali tudi neznani vozniki, med drugim tudi tožena stranka in njeni partnerji, a sta toženi stranki sami trdili, da so na tem mestu občasno parkirali vozila. Pravilen je zato zaključek sodišča, da je bilo to sporno območje najmanj v soposesti tožnice in tožene stranke. S postavitvijo ograje pa je onemogočeno sicer občasno parkiranje tožničinih gostov na tem območju.

9. Toženki neutemeljeno grajata, da se pojmovno izključuje možnost vožnje za potrebe dostopa do nepremičnin tožnice po območju, na katerem so parkirana vozila. Obstaja razlika med občasnim parkiranjem, ki posest nepremičnine ne moti ves dan, in ograjo, ki tam stoji neprekinjeno in vožnjo, parkiranje ter dvosmerni promet ovira neprekinjeno (ves dan cel teden). Vozila so bila parkirana zgolj občasno in na določenem območju, ne pa ves čas po celotnem severnem robu sporne poti. Sicer pa je v izpodbijanem sklepu na podlagi obširno izvedene dokazne presoje ugotovljeno, da poleg parkiranja, ki je bilo le občasno, tožnica sporno pot uporablja tudi za vožnjo, manevriranje-obračanje vozil, vzdrževanje in pluženje poti, kar pa je sedaj s postavitvijo ograje omejeno in s tem dosedanji način izvrševanja posesti otežen. Slednjim zaznavnim načinom izvrševanja poti toženki konkretno ne nasprotujeta. Tožnica je namreč pot lahko nemoteno uporabljala tudi takrat, ko so bili občasno parkirani avtomobili, v drugem delu sporne poti, kjer ni bilo parkiranih vozil. Na podlagi izpovedb ne le tožnice in priče P. C., pač pa tudi prepričljivih izpovedi prič M. P. in J. P. ter M. N. je bilo ugotovljeno, da mora tožnica zaradi postavljene ograje žrtvovati svoja lastna parkirišča ob hiši, da lahko dostavna vozila ali kamioni zavijejo do teniškega igrišča, kar prej ni bilo potrebno. Tudi premik prvotno postavljene ograje za pol metra proti robniku tega ni odpravil. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o načinih izvajanja tožničine posesti (oz. uporabe celotne asfaltirane poti) sprejelo na podlagi skrbnega tehtanja dokazov (izpovedi tožnice in prič v povezavi z vsebino dokaznih listin), vsakega posebej in skupaj. Pritožba z iztrganjem dela izpovedi tožnice, P. C. in N. C. ne ovrže te dokazne ocene. Sorodstveno razmerje med tožnico in pričami ne pomeni, da so njihova pričanja a priori brez vsake vrednosti.

10. Sicer pa se skoraj vse pritožbene navedbe nanašajo na ugotovitev so/posesti na sporni poti na podlagi parkiranja tožničinih gostov, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo kot enega izmed načinov uporabe sporne poti, ki ne predstavlja odločilnega razloga za sprejeto odločitev. Glede na vsebino zahtevanega varstva, ki se nanaša na dovoz in dostop do tožničinih parcel, je odločilna ugotovitev o drugih dotedanjih načinih izvrševanja posesti poti v polni širini, ko tam vozil ni bilo, ki pa jih toženki s postavitvijo ograje bistveno ovirata. V izpodbijanem sklepu je utemeljevana tožničina posest na celotni sporni poti in ne samo na delu poti, kot zavajajoče navaja pritožba. To je razvidno iz razlogov v izpodbijanem sklepu v točkah 16 do 19, v katerih je argumentiran način izvrševanja posesti s strani tožnice.

11. Neutemeljen je tudi očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe predlaganega dokaza z ogledom kraja samega. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Pritožba tem razlogom ne nasprotuje. Ni pa bilo dolžno opraviti ogleda kraja iz razloga, ki ga tožena stranka navaja v pritožbi - da bi se z njim lahko ugotovilo, da je možen dostop in dovoz navkljub postavljeni ograji. Motenje se namreč ugotavlja glede na obseg posesti, ki je pred motenjem obstajal. Bistven je pred motenjem obstoječ način izvrševanja tožničine posesti, ki je sedaj otežen.

12. Po navedenem pritožba ni utemeljena in ker tudi niso ugotovljene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker toženki nista uspeli s pritožbo, sta dolžni tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 280,00 EUR, in sicer gre za sestavo odgovora na pritožbo (375 točk) in za pavšalni znesek materialnih stroškov (7,5 točk)², oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanemu po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ ... Ne gre za kršitev razpravnega načela, če sodišče v svojo racionalno argumentacijo vključi obrobna dejstva življenjskega primera (kontrolna dejstva), ki jih nobena pravdna stranka ni zatrjevala. Prav tako ne gre za kršitev tega načela, če sodišče prve stopnje opre sodbo tudi na v dokaznem postopku ugotovljena dejstva, ki predstavljajo le natančnejšo konkretizacijo zatrjevanih dejstev (oziroma sodijo v okvir zatrjevanih dejstev). Po presoji pritožbenega sodišča zato sodišče prve stopnje z odločitvijo, v kateri je ugotovilo posestno stanje in vsebino motenja posesti, ki ima oporo v izvedenem dokaznem postopku, ni kršilo določbe ZPP, ki bi vplivala na njeno pravilnost in zakonitost.
² Upoštevaje vrednost točke ob izdaji sklepa v pritožbenem postopku (0,60 EUR).

Datum zadnje spremembe:

23.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 14/2009
• VSL sklep I Cp 377/2010
• VSC Sklep Cp 263/2022