VSL Sodba I Cp 1930/2019

Jedro

V pričakovanju sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju sta tožnika s toženko v njeno nepremičnino vložila svoja sredstva, rezultatov svojih vlaganj pa, ker pogodba s toženko ni bila sklenjena, ne moreta uživati in od njih nimata nobene koristi. Povračilu vlaganj bi se toženka lahko izognila, če bi dokazala pravni temelj zanje (prvi odstavek 190. člena OZ), ali da je tožnikoma bodisi prepovedala vlaganja bodisi z njima sklenila dogovor, da do povrnitve vlaganj nista upravičena (191. člen OZ).

Tožnika sta bila na račun toženke obogatena le za uporabo takega stanovanja, kot ga je financirala ona, ne pa za uporabo s svojimi vlaganji izboljšanega stanovanja. Uporaba tega, kar sta sama financirala, ne predstavlja okoriščanja na račun toženke.

Nadomestitev koristi od uporabe nepremičnine je ob pravilni uporabi določb 198. in 190. člena OZ mogoče zahtevati le od takrat, ko je uporaba izrecno prepovedana. Soglasje, tudi če je izraženo le s konkludentnimi dejanji, predstavlja pravno podlago za uporabo tuje stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.730,45 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 39.052,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2016 dalje do plačila (točka I izreka) in obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 8.498,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2016 dalje do plačila in da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 24.501,51 EUR (točka II izreka), ter po medsebojnem pobotu navedenih terjatev toženi stranki naložilo v plačilo 30.553,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2016 dalje do plačila (točka III izreka), višji tožbeni zahtevek, to je za plačilo 25.446,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2014 dalje do plačila pa zavrnilo (točka IV izreka). Toženo stranko je obvezalo, da mora tožeči stranki plačati 6.201,19 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče tožbeni zahtevek zavrne ali pa prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje pred drugim sodnikom. Pri odločitvi o povrnitvi vlaganj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 190. in 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter 48. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnika nista uveljavljala vračila tistega, za kar je bila toženka obogatena, temveč povračilo v nepremičnino vloženih sredstev in je sodišče s tem, ko je tožnikoma prisodilo 32.901,39 EUR, za kolikor naj bi bila toženka obogatena, preseglo tožbeni zahtevek oziroma odločilo povsem v nasprotju z njim. Za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ni pomembno ali je toženka z vlaganji soglašala, pač pa, da je tožnikoma ob selitvi jasno povedala, da je stanovanje primerno za bivanje, da potrebuje zgolj redno čiščenje in zamenjavo kopalnice ter beljenje in jima je pripravljena za izvedena dela povrniti le 3.000,00 EUR, nadaljnja dela pa naj se ne izvajajo in da vlaganj ne bo povračala. Tožnika, na katerih je dokazno breme, nista dokazala, da jima je dovolila obnovo in da so bili dogovorjeni, da jim bo stroške obnove oziroma večvrednosti nepremičnine povrnila. Napačno je sodišče upoštevalo vprašanje večvrednosti nepremičnine, saj je izvedenec v dopolnitvi mnenja jasno navedel, da je upošteval le prvo nadstropje stanovanjske hiše in garažo, da pa razlika med povečanjem vrednosti obravnavanega dela objekta in povečanjem vrednosti hiše kot celote zaradi vlaganj ne presega 10% ocenjene večvrednosti. To pomeni, da bi bila nepremičnina na nepremičninskem trgu vredna največ za 3.290,00 EUR več. Za ta znesek je toženka v skrajnem primeru obogatena. Prvostopenjsko sodišče je zamešalo vprašanje večvrednosti prvega nadstropja nepremičnine in garaže ter obogatitev toženke. Tožnika sta obnovo vršila, čeprav sta vedela, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni podpisana. Med njimi so sicer potekali dogovori, dogovorjeno pa še ni bilo nič in sta tožnika mogla in morala vedeti, da lahko iz razlogov tako na eni kot na drugi strani ne pride do sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, torej sta vlagala v nepremičnino, čeprav sta vedela, da to nista dolžna. Zato nista nič upravičena zahtevati nazaj in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Odškodninskega zahtevka tožnika nista specificirala niti nista priložila ustreznih dokazil, zato se do zahtevka ni bilo mogoče konkretno opredeliti in ga smiselno prerekati. Predpostavke odškodninske odgovornosti je sodišče ugotavljalo po brez trditvene podlage. V nasprotju z določili ZPP je izdalo sklep, da se glavna obravnava začne znova in tožnikoma dejansko narekovalo, kako naj specificirata tožbeni zahtevek. Šele potem, ko je bila glavna obravnava že dvakrat zaključena, sta navedla, kaj predstavljajo posamezni računi, zneski pa se še vedno niso ujemali z zneskom po tožbenem zahtevku. Predložila sta tudi povsem nove račune, nekateri pa kljub pozivu sodišča niso prevedeni v slovenski jezik. Navedeno ravnanje sodišča vzbuja dvom v njegovo nepristranskost. Zmotno je sodišče uporabilo 131. člen OZ. Tožnika nista podala navedb glede nedopustnega ravnanja toženke in vzročne zveze med takim ravnanjem in nastalo škodo. Dejstvo je, da sta se tožnika sama odločila za selitev v Slovenijo, nepomembno je, ali so odločitvi botrovali tudi pogovori v smeri sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Tožnika nista izkazala zaveze toženke, da jima bo v primeru, da bosta prišla v Slovenijo, izročila celotno nepremičnino ali sploh karkoli. S sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju je hotela v vsakem primeru počakati, da vidi, kako se bodo medsebojno ujeli in si organizirali skupno življenje, zato se ni že pred prihodom tožnikov v Slovenijo nič pravno zavezala. Zgolj pogovori pa ne morejo pomeniti nedopustnega ravnanja po 131. členu OZ. Napačni so zaključki, da je ves čas vedela, da tožnikoma nepremičnine ne bo izročila v celoti in jima je to namerno zamolčala in da je tožnika z nedopustnim ravnanjem zvabila v Slovenijo ter da si je očitno na prigovarjanje svoje hčerke naknadno premislila. Če bi bilo že pred prihodom tožnikov v Slovenijo dogovorjeno, da jima bo izročila celotno nepremičnino (ali pa vsaj polovico nepremičnine), bi že prej sklenili pogodbo oziroma bi jo sklenili takoj po prihodu tožnikov v Slovenijo. Iz zaslišanj izhaja, da sta tožnika takoj po prihodu v Slovenijo začela pritiskati, da gredo k notarju in podpišejo pogodbo, česar pa toženka ni želela storiti "na vrat na nos". Razumljivo je, da se je glede tega obrnila za nasvet na hčerko. Tožnika sta bila s tem seznanjena. Iz ugotovljenega dejanskega stanja jasno izhaja, da do končnega dogovora pred pričetkom prenove in vlaganj v nepremičnino ni prišlo. Posledično sta tožnika vedela, da prenove nista dolžna izvesti, kar je sodišče v izpodbijani spregledalo in zato ni uporabilo 191. člena OZ. Iz celotnega postopka jasno izhaja, da je imela voljo skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju, do sklenitve pogodbe na koncu ni prišlo zaradi nestrinjanja tožnikov z vsebino pogodbe.

Sodišče je bilo pristransko, saj je sledilo le navedbam tožnikov in njihovim pričam, ostale navedbe in izpovedbe pa je prezrlo. V delih, kjer je dejansko stanje s strani tožnikov ostalo nedokazano, je dokazno breme naložilo toženi stranki ali pa samo skonstruiralo določene zaključke. Tako je bilo na primer za garažo z zaslišanji potrjeno, da je stala že pred prihodom tožnikov v Slovenijo, zamenjala sta le vrata, za katera jima je pripravljena povrniti 3.000,00 EUR.

Zmoten je zaključek, da se v zvezi s pobotnim ugovorom upošteva uporabnina pred prenovo. Če je dolžna tožnikoma povrniti znesek prenove, je upravičena tudi do potencialno višje uporabnine, ki prenovi sledi. Nesporno je bilo ugotovljeno, da sta tožnika v nepremičnini bivala 33 mesecev, zato sta uporabnino dolžna plačati za tako obdobje. Treba je upoštevati do prenove nižjo uporabnino v znesku 404,69 EUR, po prenovi pa uporabnino 594,91 EUR.

Sodišče si v razlogih sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje, pomešalo je vprašanje večvrednosti nepremičnine kot celote in večvrednosti prvega nadstropja nepremičnine na eni strani in višine pobotnega ugovora na drugi strani. S tem je zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni skrbno vpogledalo v vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, kot mu nalaga 8. člen ZPP, in nezakonito je sprejelo sklep z dne 20.2. 2019, ko je tožnikoma naložilo, kako naj specificirata tožbeni zahtevek. Slednjega ni bilo dolžno storiti in je šlo vsekakor predaleč ter se tako izrazito postavilo na stran tožnikov. Opozarja na določila 180. in 7. člena ZPP.

Tudi o stroških postopka je odločeno napačno, ker je sodišče upoštevalo tudi strošek letalskih kart ter prevoza do letališča v skupni višini 2.741,46 EUR. Tožena stranka letalskih kart ni videla in se glede priglasitve teh stroškov ni uspela izjasniti. Razen tega je lastna odločitev tožnikov, da sta se v času sojenja preselila v ZDA, pri čemer še vedno nastopata v tem postopku s slovenskim naslovom in dejansko nista izkazala, da živita v tujini.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Pritrjujeta odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča ter argumentirano prerekata vse pritožbene navedbe in predlagata, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

O očitkih glede dokazne ocene, pristranskosti sodišča in obrazloženosti sodbe

5. Sodišče prve stopnje je naredilo 8. členu ZPP skladno oceno izvedenih dokazov ter pravilno in popolno ugotovilo vsa za razsojo v tej zadevi relevantna dejstva. Pritožba je deloma pavšalna, saj ne pojasni, katere navedbe in izpovedbe naj bi sodišče prve stopnje prezrlo; v delih, kjer dokazno oceno prvostopenjskega sodišča izpodbija konkretizirano, pa se sklicuje le na svojo izpovedbo, spregleda pa ostale izvedene dokaze. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati svojih trditev o poteku dogodkov. Njena izpovedba ni podprta z ostalimi dokazi in ni življenjsko logična, zato ne prepriča sodišča. Ne gre tudi spregledati, da je trditve tekom postopka spreminjala. Tožnika pa sta vse svoje trditve dokazala z listinskimi dokazi, s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prič, katerih verodostojnosti toženka ni uspela z ničemer omajati. Izpodbijana odločitev tako ni posledica nenaklonjenosti toženi stranki oziroma pristranskosti sodišča, pač pa posledica dokazanosti dejstev, ki so ob pravilni uporabi materialnega prava v prid tožnikoma. Zakaj verjame tožnikoma in njunim dokazilom ne pa toženkinim, je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo. Pri tem si ni prihajalo v nasprotja. Pritožba zaključkov sodišča prve stopnje z dokazno nepodprtimi in pavšalnimi navedbami ne uspe izpodbiti, vsaj ne tistih, ki so ob pravilni uporabi materialnega prava odločilni za presojo. Očitki o kršitvi 8. člena ZPP, kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in pristranskosti sodišča tako niso utemeljeni.

Dejansko stanje

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje, za razsojo relevantno dejansko stanje:

- tožnika in toženka so v svaštvu, imeli so redne stike - tožnika sta iz Amerike, kjer živita, večkrat prišla v Slovenijo k toženki, ona pa k njima v Ameriko; toženki je umrl sin, s snaho (in posledično vnuki) se ne razume, njena hčerka pa živi v Nemčiji;

- v letu 2008 so se začeli pogovarjati, da bi tožnika skrbela za toženko in pogovori o tem so prišli tako daleč, da sta tožnika avgusta 2013 prišla v Slovenijo, najprej sta živela s toženko v njenem stanovanju v pritličju stanovanjske hiše, nato pa sta v soglasju s toženko pričela z adaptacijo mansarde in garaže njene hiše;¹

- da bi med njimi obstajal kakšen dogovor glede (ne)povračila vlaganj, ni dokazano;²

- glede na dogovore s toženko sta tožnika pričakovala, da bodo sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju, v skladu s katero bi v zameno za pridobitev lastninske pravice na celotni nepremičnini, v katero sta tudi sama vlagala, skrbela za toženko;

- tožnika sta že od prihoda v Slovenijo v letu 2013 pomagala toženki, ki pa kakšne večje skrbi ni potrebovala, saj je bilo njeno zdravstveno stanje dobro, v bistvu so živeli skupaj kot družina;

- ko je prišla k toženki na obisk njena hčerka iz Nemčije, je toženkin odvetnik tožnikoma poslal v podpis pogodbo o dosmrtnem preživljanju, po kateri bi tožnika po smrti toženke na njeni nepremičnini pridobila le polovični delež, zato je tožnika nista podpisala;

- toženka je tožnikoma prepovedala bivanje v njeni hiši z dopisom dne 21. 7. 2014 ter vložila tožbo za izpraznitev nepremičnine, kateri je bilo ugodeno, tožnika sta se vrnila v Ameriko ter 15. 4. 2016 toženki izročila v posest adaptirano stanovanje v prvem nadstropju in garažo.

Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve

7. Tožnika sta torej vlagala v toženkino nepremičnino, nato pa se iz nje izselila, ker ni prišlo do realizacije dogovorov. S tem so vse koristi vlaganj v nepremičnino prešle na toženko. Navedeno utemeljuje tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve po tretjem odstavku 190. člena OZ. Tožnika sta v pričakovanju sklenitve pogodbe s toženko v njeno nepremičnino vložila svoja sredstva, koliko in za katera dela, sta dokazala s predložitvijo računov, s svojim zaslišanjem, zaslišanjem prič, ki jim pritožba ne osporava, in mnenjem izvedenca dr. D. Ž. Rezultatov svojih vlaganj pa, ker pogodba s toženko ni bila sklenjena, ne moreta uživati in od njih nimata nobene koristi, pač pa jo ima lahko le toženka - edina lastnica nepremičnine: stanovanje lahko proda, odda ali z njim drugače razpolaga, razpolaga lahko tudi s celo svojo nepremičnino, ki je zaradi vlaganj tožnikov več vredna. Torej je toženka z vlaganji obogatena, tožnika pa prikrajšana, saj je njuno premoženje zaradi vlaganj manjše. Toženka priznava, da so se s tožnikoma pogovarjali glede sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjena pa pogodba ni bila. Zakaj ne, za odločitev o zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve ni pomembno. Bistveno je, da je toženka obogatena, tožnika pa prikrajšana. Povračilu vlaganj bi se lahko izognila le, če bi dokazala pravni temelj zanje (prvi odstavek 190. člena OZ), ali da je tožnikoma bodisi prepovedala vlaganja bodisi z njima sklenila dogovor, da do povrnitve vlaganj nista upravičena (191. člen OZ). Nič od tega ji po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni uspelo dokazati.

8. Ali je bilo stanovanje v zgornjem nadstropju toženkine hiše pred vlaganji tožnikov primerno za bivanje oziroma ali je bila prenova stanovanja na način, kot sta jo izvedla tožnika, potrebna, ni relevantno za presojo.

9. Tudi po višini sta tožnika zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve dokazala. Res sta ga utemeljevala s predložitvijo računov in navedbami o izvršenih vlaganjih, sodišče prve stopnje pa je skladno z enotno sodno prakso odločilo, da sta upravičena do povračila zneska, za katerega je obogatena toženka, ne pa zahtevanega zneska seštevka stroškov, ki sta jih imela s prenovo hiše in garaže toženke. S tem ni, kot zmotno meni pritožba, prekoračilo tožbenega zahtevka ali sodilo mimo njega, pač pa je glede na podano trditveno podlago in postavljeni tožbeni zahtevek pravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je v tožbi dolžna navesti dejstva, na katera opira svoj tožbeni zahtevek, in predložiti dokaze zanje, ni pa ji treba navesti pravne podlage (180. člen ZPP). Materialno pravo mora poznati sodišče in subsumirati strankine navedbe pod ustrezno pravno normo. To je sodišče prve stopnje storilo. Ker za presojo višine zatrjevanih in dokazanih vlaganj nima ustreznega znanja, je angažiralo izvedenca in mu (med drugim) pravilno naložilo, naj ugotovi, koliko se je zaradi izvršenih vlaganj povečala vrednost toženkine nepremičnine. Izvedenec je jasno in strokovno argumentirano odgovoril, da sta tožnika v prvo nadstropje stanovanjske hiše in garaže vložila 45.967,61 EUR in s tem povečala vrednost nepremičnine za 32.901,39 EUR. Pri tem izračunu, ki ga je v pisnem mnenju podrobno pojasnil, je izvedenec vztrajal tudi v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja (list. št. 188), ki ga je podal na pripombe toženke, ter na zaslišanju. Pisno dopolnitev izvedenskega mnenja pritožba povzema izven konteksta. Izvedenec je namreč na pripombo toženke, da v hiši ni vzpostavljena etažna lastnina, zato je treba ugotoviti povečanje vrednosti hiše kot celote, odgovoril, da je v mnenju glede na vprašanje sodišča obravnaval le prvo nadstropje hiše, da se povečanje vrednosti hiše kot celote načeloma razlikuje od vsote povečanja vrednosti posameznih delov, v konkretnem primeru pa ocenjuje, da je razlika med povečanjem vrednosti obravnavanega dela objekta in povečanjem vrednosti hiše kot celote zaradi vlaganj v obravnavan del hiše zneskovno majhna in ne presega 10 % ocenjene večvrednosti. Iz izvedeniškega mnenja je razvidno, da se je zaradi vlaganj v prvo nadstropje povečala vrednost celotne nepremičnine za 32.901,39 EUR, ne pa, da se je za toliko povečalo zgolj zgornje nadstropje. Odgovor izvedenca na pripombo toženke predstavlja le dodatno pojasnilo izvedenca, zakaj je ocenil, da se je vrednost nepremičnine povečala za navedeni znesek. Da je temu tako, izhaja tudi iz zaslišanja izvedenca na naroku 19. 12. 2018, kjer je pojasnil, da je odgovoril v izvedeniškem mnenju na vprašanja sodišča, kot so mu bila zastavljena, zato je obravnaval le vlaganja v prvo nadstropje hiše in garažo, ter da je del hiše, v katerega sta vlagala tožnika, zaključena stanovanjska enota. Dejstvo je, da je sodišče izvedenca vprašalo, kakšno je bilo povečanje vrednosti celotne nepremičnine in je izvedenec odgovoril na to vprašanje. Da se z obnovo celega nadstropja hiše, ki po obnovi predstavlja samostojno stanovanjsko enoto, znatno poveča vrednost cele nepremičnine, je vsakomur jasno. Hiša z dvema stanovanjema je gotovo precej več vredna, če je eno stanovanje obnovljeno, kot če ni, in to ne glede na to, ali je izdelan etažni načrt.

10. Tožnika sta točno navedla, kaj vse sta prenovila v hiši in garaži, toženka pa ni z ničemer izpodbila njunih z dokazi podprtih trditev o obsegu del in vlaganj v nepremičnino.

11. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožnikoma zaradi njunih vlaganj v njeno nepremičnino povrniti 32.901,39 EUR, je po obrazloženem materialnopravno pravilna.

Odškodninski zahtevek

12. Utemeljeno je sodišče prve stopnje tožnikoma na podlagi tretjega odstavka 20. člena OZ, ki ga je navedlo kot subsidiarno pravno podlago (poleg odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ), prisodilo stroške kontejnerskega prevoza, carinjenja blaga, stroške po računu št. 5214007545 in stroške pakiranja, kar znese 6.150,95 EUR.

13. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je razvidno, da so se tožnika in toženka pogovarjali glede sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju in da sta se tožnika prav zato preselila iz ZDA k toženki, do sklenitve pogodbe glede katere so potekali dogovori, pa ni prišlo, in sicer po pravilnem zaključku izpodbijane sodbe iz razlogov na strani toženke, ker se je po posredovanju hčerke premislila in sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju s hčerko. Da se je s tožnikoma pogovarjala za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, morala pa je vse skupaj še premisliti in se posvetovati s hčerko, toženka zatrjuje tudi v pritožbi. Iz trditev obeh pravdnih strank je tako mogoče razbrati, da sta se dogovarjali v smeri sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, toženka izrecno trdi, da vsebina pogodbe še ni bila dokončno dogovorjena, tožnika pa tudi nista navedla celotne vsebine pogodbe in iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je do razdora med pravdnima strankama prišlo takoj, ko sta tožnika videla vsebino pogodbe. Ko stranka izkazuje drugi stranki namen, da bo sklenila konkretno pogodbo, govorimo o pogajanjih.³ Ker sta se tožnika že preselila k toženki in skrbela zanjo ter prenavljala hišo, do sklenitve pogodbe pa ni prišlo, je očitno, da so bili v zaključni fazi pogajanj za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, vendar pa se je, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, toženka pod vplivom hčerke premislila in s tožnikoma ni več želela skleniti take pogodbe, kot so se dogovarjali. Da tožnika v zameno za nepremičnino toženke nista bila pripravljena skrbeti zanjo, iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. Ta toženkina teza ni dokazno podprta. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta tožnika bila utemeljeno prepričana, da bo sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, po kateri bo na njiju prešla lastninska pravica na celotni nepremičnini toženke. Te ugotovitve pritožba ne izpodbije. Zato je pravilen zaključek, da tožnika utemeljeno nista podopisala pogodbe, saj ni bila skladna z dogovori, ki so potekali med pravdnima strankama, in je razlog za nesklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju na strani toženke. S takim ravnanjem je toženka tožnikoma povzročila škodo, saj sta se zato, da bi lahko prišlo do sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, preselila iz ZDA k njej. Zato jima je na podlagi tretjega odstavka 20. člena OZ dolžna povrniti stroške, ki sta jih imela v zvezi s pripravami za sklenitev pogodbe, to je stroške selitve iz ZDA v Slovenijo.

14. Sodišče prve stopnje je tožnikoma priznalo le tiste stroške selitve iz ZDA, ki sta jih pravočasno zatrjevala in izkazala s pravočasno v spis vloženimi listinami. Že v tožbi sta navedla, da jima je nastala škoda zaradi stroškov selitve, ki jo ocenjujeta na 10.000,00 EUR ter predložila dokaze: avionske karte, račune z blagajniškimi prejemki, specifikacijo stroškov selitve (A8). Te trditve in dokaze je tožena stranka prerekala le pavšalno. Zato je bil poziv sodišča (sklep z dne 20. 2. 2019) tožeči stranki, naj opredeli stroške in pojasni, kaj predstavljajo posamezni računi in blagajniški prejemki, nepotreben. Vendar pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj bi moralo sodišče prve stopnje, tudi če sklepa ne bi izdalo, upoštevati listine, ki jih je predložila tožeča stranka v dokaz svojih navedb o škodi. Ker so bili računi sestavljeni v angleškem jeziku, sodišče ni ravnalo nepravilno, ko je tožečo stranko pozvalo, naj predloži prevode listin. Uveljavljane procesne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP ni.

15. Na očitke pritožbe, ki se nanašajo na 131. člen OZ višje sodišče zaradi nerelevantnosti ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O uporabnini (ugovoru pobota)

16. Ob ugotovitvi, da je toženka do 21. 7. 2014 soglašala s tem, da sta tožnika živela v njeni nepremičnini, njen pobotni ugovor za plačilo uporabnine do avgusta 2014 ni utemeljen. Nadomestitev koristi od uporabe nepremičnine je namreč ob pravilni uporabi določb 198. in 190. člena OZ mogoče zahtevati le od takrat, ko je uporaba izrecno prepovedana. Soglasje, tudi če je izraženo le s konkludentnimi dejanji (18. člen OZ), namreč predstavlja pravno podlago za uporabo tuje stvari.

17. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje o višini v pobot uveljavljane terjatve za plačilo uporabnine. Tožnika sta bila na račun toženke obogatena le za uporabo takega stanovanja, kot ga je financirala ona, ne pa za uporabo s svojimi vlaganji izboljšanega stanovanja. Uporaba tega, kar sta sama financirala, ne predstavlja okoriščanja na račun toženke. Torej je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnika toženki dolgujeta za čas, ko sta imela del njene nepremičnine v posesti brez njenega soglasja, uporabnino v mesečnem znesku 404,69 EUR, pravilna in je pobotni ugovor utemeljen do zneska 8.498,49 EUR.

18. Presoja prvostopenjskega sodišča o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti ni izpodbijana, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je glede na ugotovljena dejstva sodišče prve stopnje tudi pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od 17. 4. 2016 dalje, to je od dne, ko sta tožnika izgubila posest prvega nadstropja toženke nepremičnine, materialnopravno pravilna.

O pritožbi zoper stroške postopka

19. Glede na delni uspeh obeh pravdnih strank v postopku je materialnopravna podlaga za odločitev drugi odstavek 154. člena ZPP. Izračuna uspeha pritožba ne izpodbija, pač pa le višino tožnikoma priznanih stroškov postopka, in sicer v delu o priznanju stroškov potovanja iz Amerike na obravnave v Slovenijo. Tožnika sta pojasnila, da sta se preselila nazaj v Ameriko in sta ob zaslišanju pri podajanju svojih osebnih podatkov povedala naslov v Ameriki. Toženka dejstva, da sta se tožnika preselila, na prvi stopnji ni prerekala. Tožnika sta bila dvakrat tekom postopka vabljena z vabilom za zaslišanje stranke, da se je ta dokaz izvedel, sta morala priti iz Amerike v Slovenijo,⁴ zato sta upravičena do povrnitve stroškov poti. Višino stroškov sta dokazala s predložitvijo letalskih vozovnic, ki so v spisu (list. št. 87 in 88) in si jih toženka lahko ogleda, saj ima kot stranka postopka pravico do vpogleda v spis. Sicer pa so cene avionskih kart preverljive tudi na druge načine.

Odločitev pritožbenega sodišča

20. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijanih delih materialnopravno pravilna, uveljavljane procesne kršitve niso podane, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

21. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora tožnikoma povrniti njune potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Priznalo je vse priglašene stroške, ker ugotavlja, da so priglašeni skladno z ZOdvT. Prisojene stroške postopka je dolžna toženka tožnikoma povrniti v roku petnajstih dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP), če bo prišla s plačilom v zamudo, jima bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

-------------------------------
¹ Glede na to, da so živeli skupaj v hiši, kjer so se obnovitvena dela izvajala, je na dlani, da je toženka za vlaganja v njeno nepremičnino vedela in tožnika sta dokazala, da je sodelovala pri nekaterih vlaganjih.
² Tak dogovor je toženka pričela zatrjevati šele tekom tega postopka, po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo.
³ Gl. komentar V. Kranjc k 20. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), prva knjiga, izdala GV Založba v Ljubljani leta 2003, stran 223 do 232.
⁴ Predloga, da bi se zaslišanje opravilo preko sodobnih sredstev komuniciranja, ni bilo.

Datum zadnje spremembe:

23.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2402/2012
• VSRS Sklep VIII DoR 206/2018-7
• VSL Sodba II Cp 604/2018